Morija prve svetovne vojne je pretresla svetovni zemljevid, na katerem se je prvič izpisalo tudi ime Slovencev. V novonastali Državi SHS so dosegli suverenost in svoj dolgo željeni državnopolitični obstoj.
Leta 1918 so se razmere v Avstro-Ogrski tako na politični kot na vojaški ravni dodobra spremenile. Prva svetovna vojna, spopad, ki naj bi po prvih pričakovanjih bil kratkega značaja, je divjala že štiri leta in dodobra izčrpala pokrajine in njeno prebivalstvo. Medtem ko so Slovenci z majniško deklaracijo iz leta 1917 še predvidevali združitev vseh ozemelj v monarhiji, kjer žive Slovenci, Hrvati in Srbi v samostojno državno telo pod žezlom habsburške-lotarinške dinastije, so po dobrem letu prihodnost videli v samostojni poti v novi državi.
Deklaracija je med Slovenci sprožila množično deklaracijsko gibanje v njeno podporo, toda pri državnem vrhu je naletela na gluha ušesa. To je sprožilo začetek nove faze v slovenskem narodnopolitičnem gibanju, v kateri so se začele konkretne priprave na prevzem oblasti in samostojno (jugoslovansko) pot.
Narodni svet za slovenske dežele in Istro
V ta namen so kmalu stekli ukrepi za ustanovitev Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro, ki je formalno nastal na ustanovnem zboru 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani. Svet je bil nadstrankarski, saj je združeval vse glavne politične stranke in skupine, njegov cilj pa je bila državna tvorba izven avstro-ogrskega okvirja. Osamosvojitveno gibanje je z njim dobilo vrhovno politično predstavniško telo, ki je na svoja ramena prevzelo nadaljnja dejanja.
Zadnje leto vojne je bilo za monarhijo na vojaškem področju vse bolj zaskrbljujoče, dokončen zlom je bil vse bližje, še posebej od poletja, ko je vojaška moč centralnih sil vse bolj slabela. Avstro-Ogrska je 4. oktobra Združenim državam ponudila mir in njihovemu predsedniku Woodrowu Wilsonu prepustila prihodnjo obliko monarhije. ZDA je zavrnila mirovno ponudbo in jugoslovanskim narodov prepustila samostojno odločitev o svoji usodi. Avstro-Ogrska je v odgovoru 28. oktobra to sprejela, s tem pa priznala svoj državnopravni poraz in svojim narodom priznala pravico do samoodločbe.
Slovenski, hrvaški in srbski politiki so že pred tem nadaljevali z uresničevanjem osamosvojitvenih načrtov in na sestanku, ki je potekal 5. in 6. oktobra v Zagrebu, ustanovili Narodno Vijeće (svet) Slovencev Hrvatov in Srbov, s katerim so oblikovali vrhovno politično predstavniško telo, ki mu je predsedoval Slovenec Anton Korošec. Dan po avstro-ogrskemu odgovoru ZDA, so v Zagrebu, Ljubljani in tudi v Sarajevu formalno in manifestativno zapustili staro državo in pot začeli v novi Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS).
Država Slovencev, Hrvatov in Srbov
Manifestacije 29. oktobra na Kongresnem trgu v Ljubljani se je udeležilo več kot 30.000 ljudi, 200 slovenskih častnikov in vojakov ter vsi vodilni politični predstavniki. Na dogodku je med drugim slovensko vojaštvo nenačrtovano slovesno priseglo zvestobo novi državi, kar je dokončalo slovensko samoodločbo, rodilo slovensko državnost in samostojno Država SHS.
To je bilo posebej pomembno, ker je bilo tega dne v Ljubljani še vedno prisotno številčno vojaško moštvo avstro-ogrske vojske. Formalno sta obstajala tudi še deželna vlada z deželnim predsednikom in mestno poveljstvo, ki je pod seboj imela oborožene sile. Nova slovenska narodna oblast je zato dejansko dokončno prevzela vse niti v svoje roke šele v naslednjih dveh dneh, ko je Narodni svet odstavil in interniral nekaj vidnih nemških uradnikov, medtem ko je deželnega glavarja Ivana Šušteršiča odstavila že nekaj dni prej.
Odločilna vloga slovenskih vojakov
Slovensko vojaštvo je istočasno s hitrim in učinkovitim nastopom, ob pomoči čeških vojakov, srbskih in ruskih vojnih ujetnikov in hrvaškega 53. polka, ki so bili v Ljubljani, razorožilo nemške in madžarske garnizije, zasedlo mestno poveljstvo, železniško postajo, pošto in druge ključne točke. Izredno pomembna vloga slovenskega vojaštva ni bila omejena le na Ljubljano. V novembru je prišlo do prevzemov vojaških oblasti tudi v Mariboru, Celju in Gorici, ki so zavarovali slovensko samoodločbo pred morebitnim posredovanjem avstro-ogrske armade, katera se je sicer bolj ali manj organizirano začela umikati s front.
Slovenski revolucijski častniški odbor je odločilno prispeval tudi k dokončnemu oblikovanju novih oblasti, saj je 30. oktobra Narodnemu svetu naročil, da naj imenuje narodno vlado ali pa bo slovensko vojaštvo samo prevzelo oblast. Narodni svet je zahtevo izpolnil naslednji dan, ko je na njen predlog Narodno Vijeće uradno imenovalo Narodno vlado. Njen predsednik je postal Josip vitez Pogačnik, ki je še isti dan avstrijskemu ministrskemu predsedniku Henriku Lammaschu sporočil, da prevzema vse vladne posle na Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroške in Štajerske. Po prvi seji 1. novembra so enako zahtevo predali še kranjskemu deželnemu predsedniku, s čimer se je uradno zaključila nekrvava revolucija, za katero je sledilo napeto obdobje utrjevanja oblasti, uvajanja sprememb in bojev za državne meje.
Slovenci postanejo suveren narod
Država SHS je v svojem kratkem obdobju obstoja, od 29. oktobra do 1. decembra 1918, ko se je združila s Kraljevino Srbijo, izpolnjevala vse pogoje mednarodnega prava za svoj državnopolitični obstoj. Imela je svoje prebivalstvo, ozemlje s sicer še nedorečenimi mejami, delujočo suvereno oblast in zunanje odnose z drugimi državami. Mednarodno splošno in izrecno ni bila priznana, je pa imela de facto značaj meddržavnega subjekta, ki so ga z različnimi političnimi in diplomatskimi dejavniki potrjevale vlade nekdanjih zavezniških in centralnih sil, vključno s sosednjimi državami.
Država SHS je imela konfederativen značaj, ki je omogočal, da so se Slovenci uveljavili kot suveren narod, ki samostojno odloča o vseh ključnih vprašanjih. Na čelu je stala Narodna vlada, ki je imelo v svojih rokah vso državno oblast na slovenskem ozemlju, razen zunanjih in vojaških zadev, odločanja o izvrševanju pravice do pomilostitve, razveljavljanja zakonov in imenovanja stopenj višjih uradnikov, kar je bilo v pristojnosti Narodnega Vijeća. Vendar pa je prva slovenska vlada kmalu prevzela tudi ta področja, vključno z mednarodnimi odnosi, kjer so to dejstvo pri svojem delovanju upoštevale celo nekatere vlade evropskih držav.
Sloga v politiki
Vrhovni oblastni organ je sestavljalo dvanajst poverjeništev, mesta pa so si razdelile vse tedanje slovenske politične stranke, ki so složno vodile slovensko politično, gospodarsko, družbeno in kulturno življenje. To je bilo deležno konkretne preobrazbe, stare avstrijske zakone so začeli zamenjavati slovenski, s podržavljenjem je nastalo slovensko državno imetje, presegla se je pokrajinska razdelitev, spremembe so doletele upravo in sodstvo, javno življenje se je pospešeno sloveniziralo, slovenščina se je uveljavila na vseh področjih itd.
Med drugim se je vzpostavil tudi samostojen slovenski vojaški sistem, katerega je preko poverjeništva za narodno obrambo vodila Narodna vlada, ki je bila razen v nekaj posameznih primerih, pri svojem odločanju popolnoma neodvisna od Narodnega Vijeća. Slovenska vojska je konec novembra štela 12.375 častnikov in vojakov.