Spopad Avstro-Ogrske in Rusije v prvi svetovni vojni je na obeh straneh za seboj pustil številne vojne ujetnike. Ogromno ruskih vojnih ujetnikov je pristalo tudi v Sloveniji, kjer njihovi potomci živijo še danes.
Z vojno napovedjo Avstro-Ogrske Srbiji 28. julija 1914 se je začel spopad, ki je v le nekaj tednih prerasel v I. svetovno vojno. Nekaj dni po začetku spopadov med Srbijo in Avstro-Ogrsko je Rusija oznanila splošno mobilizacijo in priskočila na pomoč svoji balkanski zaveznici Srbiji ter napovedala vojno Avstro-Ogrski. Nemčija je zaradi zavezništva z Dunajem kmalu napovedala vojno Rusiji, Velika Britanija in Francija pa sta nato kot ruski zaveznici, objavile vojno Centralnim silam.
Manj znani pa so podatki, ki pričajo o bivanju ruskih vojnih ujetnikov v Ljubljani, na Kranjskem in na slovenskem etničnem prostoru nasploh. Po približnih ocenah je na področju današnje Slovenije v letih 1914–1918 bivalo med 20.000 in 30.000 ruskih vojnih ujetnikov. Tu seveda ni šlo samo za Ruse, ampak tudi pripadnike drugih nacionalnosti (Ukrajinci, Gruzijci, Belorusi..), ki so služili v vojski carske Rusije.
V ruskem ujetništvu tudi Josip Broz Tito
Z začetkom bojev na Vzhodni fronti (predvsem v Galiciji) sta tako Avstro-Ogrska, kot Rusija zajele veliko število vojnih ujetnikov. Med najbolj znanimi vojnimi ujetniki Avstro-Ogrske armade, ki so jih zajeli Rusi, je prav gotovo bil poznejši predsednik SFRJ, Josip Broz Tito. Mnogi bolj ali manj znani Rusi, pa so bili kot vojni ujetniki poslani na Kranjsko in ostale dežele tedanje Avstro-Ogrske monarhije.
V močnem pomanjkanju moške delovne sile so bili ruski vojni ujetniki močno prisotni v gospodarskem življenju slovenskih dežel. V Ljubljani so ruski vojni ujetniki delali večinoma v tovarnah in obrtnih delavnicah. Tisti, ki so živeli v okolici Ljubljane so se seveda ukvarjali tudi z kmetijstvom. Preko 300 jih je tudi pokopano na ljubljanskem pokopališču Žale.
Ruska kapelica v spomin na tragedijo pod Vršičem
Ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Centralnim silam, je bilo veliko število ruskih vojnih ujetnikov premeščeno na soško fronto in v njeno zaledje, kjer so služili silam avstro-ogrske armade. Najbolj znan spomenik, ki priča o prisotnosti ruskih vojnih ujetnikov na soški fronti je prav gotovo Ruska kapelica pod Vršičem. Postavljena je bila v spomin ruskim vojakom, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz Vršič. Kapelica, zgrajena leta 1916, je urejena v pravoslavnem slogu, ki izraža vero večine vojakov, ki so tam umrli. Od njej pa je tudi grob teh vojakov. Spomenik na grobu je v obliki piramide z napisom v ruščini: »Sinovom Rusije«.
Domneva se, da je med gradnjo ceste umrlo od 170 do 300 ruskih ujetnikov in od 10 do 80 avstrijskih vojakov. Samo v začetku marca 1915 je v enem plazu umrlo 110 Rusov in 7 avstro-ogrskih stražarjev. Nekateri ruski vojni ujetniki so pokopani tudi v bližini Bohinjskega jezera.
Ruska ulica in nekdanji stadion Ilirije
O bivanju ruskih vojnih ujetnikov v Ljubljani, nam priča tudi ulica, ki so jo zgradili v Spodnji Šiški v bližini Pivovarne Union. Leta 1938 so jo oblasti poimenovale Ruska ulica, v času okupacije Ljubljane (1941-1945) je bila preimenovana v Javornikovo cesto. Po osvoboditvi mesta je spet postala Ruska ulica, katero ime nosi še danes.
Naj dodamo še eno zanimivost, in sicer, da se je blokov zgrajenih na tej ulici, dolgo časa držalo ime »ilirjanski bloki«, po nekdanjem nogometnem stadionu Ilirije, ki je stal na tem mestu. Danes je ime in spomin na stadion (na fotografiji) že zbledel.
Proti koncu vojne v Ljubljani skoraj tisoč ruskih ujetnikov
V Ljubljani in njeni okolici je bilo 1. oktobra 1916 registrirano skoraj 200 ruskih vojnih ujetnikov. Dve leti kasneje, oktobra 1918, pa jih je v Ljubljani in njeni okolici bivalo 580. Največ ruskih vojnih ujetnikov v Ljubljani in njeni okolici je bilo registrirano septembra 1918 in sicer 875.
Zelo težko pa je določiti, koliko ruskih vojnih ujetnikov je umrlo na slovenskem etničnem ozemlju v času vojne. Za to so seveda zaslužne izredne vojne razmere, deloma pa tudi oblasti, ki niso želele beležiti in razkrivati podatkov, koliko ujetnikov je umrlo tekom opravljanja dela. Ruske vojne ujetnike ločimo na dve skupini: ujetnike, ki so delali na civilnem delu in precej številčnejšo skupino, ki so delali na vojaških delih pri gradnji strateško pomembnih objektov v bližini vojne fronte.
Po vojni jih je veliko ostalo v novi domovini
Kaj se je zgodilo z ruskimi vojnimi ujetniki v Ljubljani, po koncu I. svetovne vojne? Večina jih je ostala v na novo nastali Kraljevini SHS, saj se mnogi niso želeli vrniti domov, ker niso vedeli kako jih bodo sprejele nove oblasti v Rusiji (leta 1917 se v Rusiji zgodi Velika oktobrska socialistična revolucija, oni pa so v ujetništvo prišli kot caristični vojaki in oficirji). Nekateri so enostavno nadaljevali z delom v obrtnih delavnicah, kjer so delali že med vojno. Poleg tega pa je v Rusiji divjala državljanska vojna vse do leta 1922, ko se je formirala Sovjetska zveza. Njihov odhod domov je bil počasen in postopen. Večina se je domov vrnila po koncu državljanske vojne.
Več Rusov pa je dejansko prišlo v Ljubljano po vojni, kot se jih je vrnilo domov. Srbska (in jugoslovanska) kraljeva družina Karađorđević je bila v sorodstvenih zvezah z rusko cesarsko družino Romanov in so dali azil mnogim Rusom, ki so po koncu državljanske vojne zapustili državo. Pot jih je vodila preko Črnega morja v Bolgarijo in nato preko Srbije v Ljubljano.
Na ljubljanski univerzi delovalo več ruskih profesorjev
Na ljubljanski univerzi so v obdobju med svetovnima vojnama predavali tudi številni ruski »caristični profesorji«. Ruski profesorji so predavali predvsem na tehnični fakulteti (11 profesorjev) ter pravni in filozofski (po štirje profesorji), dva pa sta predavala tudi na medicinski fakulteti. V Ljubljani je delovala tudi Ruska matica, ki je bila za ves jugoslovanski prostor osrednja institucija povezovanja in druženja, v drugih mestih pa so delovale njene podružnice. Njen prvi predsednik je leta 1924 postal Aleksander Dimitrijevič Bilimovič – profesor na pravni fakulteti.
Mnogi manj izobraženi Rusi so bivali v Švicariji v parku Tivolu, nekdaj znanem predvojnem zbirališču Ljubljančanov, ki danes žal ostaja zanemarjen. Leta 1934 je stavbo najela Ruska kolonija in vanj iz Šentpetrske vojašnice preselila ruske emigrante. V 30-ih letih 20. stoletja je v ljubljanski pravoslavni cerkvi Sv. Cirila in Metoda deloval tudi ruski moški pevski zbor. Pevski zbor je deloval le par let in je prenehal delovati že pred začetkom druge svetovne vojne.
Med potomci tudi taki s plemiško krvjo
V Sloveniji in Ljubljani živi danes dokaj številčna skupnost slovenskih prebivalcev, ki ima ruske in ukrajinske priimke. Njihov izvor je trojen. Največ je potomcev ruskih beguncev po oktobrski revoluciji, ki so zapustili Rusijo in so se naselili pri nas. Med njimi jih je veliko plemiškega izvora. Druga skupina so maloštevilni potomci, ruskih vojnih ujetnikov na civilnem delu na ozemlju Republike Slovenije. Tretja skupina pa so ne tako maloštevilni potomci ruskih vojnih ujetnikov, ki so bili najprej internirani v Turčiji in po koncu vojne prek Makedonije, Srbije in Hrvaške prišli na ozemlje današnje Republike Slovenije, si tu ustvarili družine in danes njihovi potomci živijo med nami.