4. septembra leta 1844 so v prilogi časopisa Kmetijske in rokodelske novice prvič imenovali Ljubljano za glavno mesto Slovenije.
Ime Slovenija naj bi se sprva kot geografski nato pa kot političen pojem pojavil v 19. stoletju, čeprav ima večstoletno predzgodovino. Ime Slovenija izvira iz imena ljudstva Sloveni (Sklaveni), katerega preostanek so Slovenci in Slovaki, ki so svoje izvirno ime ohranili v ženski obliki Slovenka. Slovenija je torej dežela Slovenov oziroma Slovencev (tudi Slovincev, kot nas imenujejo Čehi in Slovaki). Ime Slovenija naj bi zanesljivo obstajalo najmanj že od 6. stoletja, in sicer v latinščini kot Sclavonia ali Sclavinia. Na nekdanjo poselitev današnje Hrvaške s Sloveni spominja ime Slavonija. V nekdanjih rimskih provincah Pannonia, Noricum, Raetia, Vindelicia so se imenovali s skupnim imenom Sloveni ali Slovenci, v nemščini Slawen, Slowenen in Wenden. Z latinskim poimenovanjem so skoraj do 16. stoletja imenovali latinski pisci jezikovno in verjetno tudi etnično področje, ki so ga zgodovinsko naseljevali Slovenci. V tem oziru lahko razumemo tudi Trubarjevo nagovarjanje Moji ljubi Slovenci.
Ime Slovani, ki označuje samo jezikovni pojem, je prišlo k nam šele v začetku 19. stoletja iz češčine, kjer se je ta izraz najprej uveljavil. Zaradi podobnosti imen Slovan in Sloven, je izraz Slovan popolnoma izpodrinil starejše izvirno ime Sloven, katero je bilo ime samo enega dela ljudstva, ki pripada zahodni jezikovni skupini Slovanov.
V poročilu o cesarjevem obisku Ferdinanda I. industrijske razstave v Ljubljani so na današnji dan leta 1844 v slavnostni prilogi časopisa Kmetijske in rokodelske novice prvič imenovali Ljubljano glavno mesto Slovenije: »De bi pa tudi naše Novice ta veseli dohod, kakor se spodobi praznovale smo pesem na posebnim listu natisniti dali, ktera z gorečimi besedami pripoveduje, kar serce Slovenje vseskozi za našiga Vladarja občuti.« V tem časopisu naj bi prvič uporabili tudi ime Slovenija v pesmi tržaškega uradnika Jovana Vesela Koseskega Slovenja presvitlemu, premilostljivemu gospodu in cesarju Fedinandu Pervinu, ki obsega štirideset kitic v treh sklopih, v katerih pesnik hvali modrost in preudarnost presvetlega vladarja ter opeva dolgo zgodovino: »Gore slovenske so zdaj od Kope, do Soče, do Drave, V žarku gorečih germad trombe zapadu na boj, Persi slovenske jez viharnimu toku divjakov, Svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup, Meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde.« Na začetku 19. stoletja so začeli za slovenski narod, jezik in ozemlje že uporabljati današnja imena. Naziva Slovenec in slovenski sta sicer že obstajala pred tem, vendar nista bila zelo razširjena.
