Izločitev Avstro-Ogrske iz prve svetovne vojne je čez slovensko ozemlje, ki je postalo del novonastale Države SHS, pognalo več kot četrt milijona vojakov. Slovenske oblasti so ob pomoči vojske in Narodne straže pretečo nevarnost uspešno izpeljale.
Na čelo slovenske oblasti v Državi SHS je stopila Narodna vlada, ki je preko poverjeništva za narodno obrambo vzpostavila in vodila samostojen slovenski vojaški sistem. Slovenska vojska je konec novembra štela 12.375 častnikov in vojakov, vlada pa je razpolagala tudi z 1773 srbskimi častniki in vojaki, ki so v začetku meseca prišli iz avstrijskega ujetništva.
Poskrbljeno pa ni bilo le za vojsko, temveč za usklajeno delovanje celotnega obrambnega in varnostnega sistema. Vendar pa so zanj nove oblasti morale poskrbeti pospešeno v prvih dneh po formiranju države, saj so jo v to prisilile razmere na terenu.
Pospešena izgradnja nacionalno-varnostnega sistema
Na dan razglasitve Države SHS 29. oktobra 1918 na slovenskem ozemlju vlada še ni imela svojih oboroženih sil, nedodelani so bi bili tudi načrti in ukrepi za njihovo ustanovitev. Prebivalstvo in vojaki so bili naveličani vojne, osamosvojitveno gibanje je bilo deloma naravnano protivojno, misel na vojsko pa je zmanjševalo tudi zaupanje v Wilsonovo načelo o samoodločbi narodov.
Ob tem so bili t.i. slovenski polki, enote, ki so jih večinsko sestavljali Slovenci, razporejeni na frontah ali zunaj slovenskega ozemlja. Domov so se odpravili šele 3. novembra 1918, ko je Avstro-Ogrska z Italijo podpisala premirje, čemur je sledil množičen umik armade z italijanskega bojišča, hkrati pa v manjši meri tudi z balkanskega.
Narodna straža v pomoč
Strah pred umikom, ta je v veliki meri potekal skozi Slovenijo, je zahteval hiter odgovor že Narodnega sveta, predhodnice Narodne vlade, ki je v ta namen in za zagotavljanje javnega reda in miru ustanovil polvojaško organizacijo Narodna bramba (tudi Narodna obrana oziroma Narodna straža).
Prve krajevne skupine so na podlagi avstrijskega predpisa o vzpostavitvi varnostnih straž začele nastajati že pred 29. oktobrom, v naslednjih dneh pa je ob podpori rezervnih častnikov sledila vzpostavitev celotne mreže krajevnih Narodnih straž. Te so sestavljali oddelki prostovoljcev, med katerimi so bili sokoli in orli, člani istoimenskih telovadnih društev, ki so skupaj z orožniki skrbeli za javni red in mir v posameznih krajih.
Z nastankom Narodne vlade je za celoten obrambno-varnostni sistem skrbelo poverjeništvo za narodno obrambo, ki je novembra ustanovilo centralni urad Narodne obrane in že obstoječe brambne organizacije uvrstilo v organizacijo državne obrane.
Veliko varnostno tveganje
Kako varno, za vojake in civiliste, prepeljati skozi državo med 250.000 in 300.000 vojakov in jih pri tem nahraniti ter razorožiti, je bila težka preizkušnja za celotno slovensko politično in vojaško oblast. Njihov strah je bil velik, očitno pa so dvomili tudi v sposobnost Narodne straže, da uspešno uresniči zadane naloge, zato so v začetku novembra od Narodnega Vijeća dvakrat zahtevali napotitev hrvaškega vojaštva v Ljubljano. Da je bil dvom v straže upravičen, so kasneje potrdili v samem sokolstvu, kjer so opozorili na izkoriščanje sokolskega kroja s strani »raznih brezvestnih ljudi«.
Nevarnost pri prehodu vojakov je predstavljala predvsem njegova neorganiziranost, nepripravljenost nekaterih skupin na razorožitev, razpadla vojaška oskrba, splošno pomanjkanje osnovnih dobrin in napeti odnosi med različnimi narodnostmi, dotedanjimi sodržavljani, ki so v novi politični situaciji postali nasprotniki.
Ko je nevarnost pred umikajočo vojsko sredi novembra v glavni meri minila, je vlada razpustila Narodne straže, razen v krajih, kjer so te še bile potrebne. S tem je prehajala v stanje delovanja v mirnodobnih razmerah, v katerem ni bilo več prostora za polvojaške organizacije, ampak je skrb za varnost prešla zgolj na orožništvo in vojaštvo.
V boj za meje
Čeprav je država umik uspešno prestala, je za njim z zahoda že prihajala nova nevarnost. Za begajočimi je prodirala italijanska vojska, ki je v skladu z Londonskim sporazumom začela zasedati obljubljeno ozemlje oziroma demarkacijsko črto celo prestopila. V spopad za meje z državo zmagovalnega tabora se Država SHS ni spustila in je odločitev o usodi ozemlja prepustila pariški mirovni konferenci oziroma nadaljnjim pogajanjem.
Drugače pa je nastopila na severni meji, kjer so potekali boji z Avstrijo vse do spomladi 1919, ko je dokončno razdelitev je določila mirovna konferenca, ki je s pomočjo plebiscita zakoličila mejo med obema sosedama. V Parizu je bilo tudi določena slovensko-madžarska meja, po kateri je bilo Prekmurje priključeno matici. Svoj delež je pri tem odigrala Sokolska legija, v njej pa so poleg sokolov sodelovali tudi orli.
Viri in literatura:
- Bizjak Matjaž, Umik avstro-ogrske vojske skozi slovenski prostor novembra 1918. Prispevki za novejšo zgodovino, let. 43, št. 1, 2003, str. 25-36.
- Guštin Damijan, Oborožene sile Države SHS. Slovenska novejša zgodovina 1848–1992, 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 192-196.
- Perovšek Jurij, Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan, 1998
- Perovšek Jurij, »V zaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918–1941. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009.
- Švajncer Janez J., Slovenska vojska 1918–1919. Ljubljana: Prešernova družba, 1990.
