Udarništvo in povojna obnova Ljubljane

Leto 1945 predstavlja v novejši slovenski zgodovini tako politično kot ekonomsko prelomnico. Je tudi leto, ko se začne povojna obnova Ljubljane.

Konec druge svetovne vojne prinese v obliki socializma nov gospodarski sistem, ki je bil bistveno drugačen od predvojnega kapitalističnega. »A treba se je vrniti nazaj, do začetka povojnih časov, do obdobja, ki ga danes vse preveč tudi in ne dobronamerno imenujejo svinčeni časi socializma. Pa ni bilo ravno tako. Nikdar nisem smatral, tako kot mnogi drugi, da bi me z idejo socializma prevarala komunistična partija, da bi me komunisti zapeljali k njegovi graditvi. In še danes, ob vsej kritičnosti, menda značilni za stara leta, ne mislim tako. Naravno in logično je bilo, da se je večina, ki se je v vojni opredelila za odpor, opredelila za bodočnost v novi, za človeka pravičnejši družbeni ureditvi. Tako smo se lotili graditve socializma, ki naj bi bil prav to. Še posebej to velja za generacijo, ki je doraščala v času vojne in odpora. Kot otrok sem trpko doživljal prejšnjo državo in družbeno uredite, revščino, krivice v šoli, garanje za skorjo kruha že v kratkih hlačah. Z odraščanjem mi je nastajal svetovni nazor, so mi nastajale osnove ideološke in politične opredelitve. In iz vsega tega ni moglo nastati drugega, kot odločitev za odpor med vojno in opredelitev za socializem po končani vojni,«[1] pripoveduje nekdanji bančnik Metod Brajer.

Gospodarska obnova

Prva faza ekonomskega razvoja v Sloveniji in Ljubljani je predstavljala gospodarska obnova, ki se je začela že med vojno na osvobojenem ozemlju. V tem času sta si republiško in državno vodstvo prizadevala obnoviti gospodarsko življenje in hkrati pripraviti ugodna tla za vpeljavo načrtnega gospodarstva in za začetek pospešene industrializacije države. Na denarnem področju so nove oblasti najprej po določenem tečaju zamenjale okupatorski denar in partizanske denarne bone za dinarje in tako poenotile denarni sistem.[2]

Jugoslovansko gospodarstvo, ki je bilo že pred vojno med slabše razvitimi v Evropi, je bilo uničeno, zato je bila prva naloga povojnih oblasti »obnova porušene domovine«. Najbolj je bila poškodovana prometna infrastruktura, elektroenergetski objekti (elektrarne, daljnovodi, transformatorske postaje) ter industrijska podjetja.^[3]

V Sloveniji so po končani vojni začeli najprej obnavljati prometne poti in večje industrijske objekte, saj sta bili sprostitev prometa preko slovenskega ozemlja ter oživitev industrijske proizvodnje pomembni za vso državo.^[4] Hkrati so gradili nove industrijske, prometne in energetske objekte, ki naj bi postali temelj prihodnje  industrializacije.^[5] »Začetni zanos je prevladoval tudi v letih po obnovi, v letih prvih petletnih in letnih planov, v razdobju elektrifikacije in industrializacije. To je bil čas povečevanja starih in graditve novih tovarn. S tem se je Slovenija začela spreminjati iz zaostale kmetijske v industrijsko razvito deželo.«[6] opisuje obnovo Brajer.

Kramp in lopata sta bila najpomembnejši orodji obnove

Obnovitveni načrt Slovenije, ki ga je politično oblastno vodstvo v glavnih potezah orisalo takoj po končanih vojaških operacijah, je tako v vsebinskem kot v časovnem pogledu ločeval obnovo mest in podeželja od obnove gospodarstva. 16. maja 1945 je po radiju Svobodna Ljubljana Boris Kidrič poudaril naloge po koncu vojne: »Vsa Slovenija in zlasti njena ponosna prestolnica, bela Ljubljana, kipi od navdušenja, od navdušenja nad zmago naše slavne jugoslovanske vojske, nad veličastno zmago Osvobodilne fronte… Konec vojne je. Konec oborožene borbe. To pa nikakor ne pomeni, da je konec vseh tistih razmer, ki zahtevajo od nas napore preko normalnega okvira, preko običajnih, recimo mirnodobskih meja. Čimprej moramo povrniti normalne razmere. Toda povrniti jih moramo sredi vojnih ruševin. Iz tega pa sledi, da je od hitrosti, od tempa našega dela danes odvisno vse. Danes ni čas za ono, čemur pravijo komodnost, danes ni čas za lahkotno navduševanje. Čas je za tisto globoko in pristno navdušenost, ki se izkaže in izrazi v požvrtovalnosto, v borbenem premagovanju naporov, v delovnih rezultatih in v tempu, ki segajo preko vseh običajnih mirnodobskih norm… Osnovno vprašanje, ki se danes postavlja pred nas, je vprašanje, kako hitro bomo z delom premagali posledice vojne. Junaštvo, ki smo ga izkazali v vojni, moramo izpričati tudi v delu. Junakom borbe naj slede junaki dela!«[7]

O gospodarski obnovi je državni vrh presodil, da se mora začeti takoj po načrtu, saj je njegova obnova temelj vsega drugega delovanja. Ker prave mehanizacije skorajda ni bilo, so velik del strojev, surovin in tehnične opreme dobivali iz Sovjetske zveze, nekaj pa so jo prispevale mednarodne organizacije, zlasti Unrra. Pomoč za obnovo, ki so jo porušenim evropskim državam ponudile ZDA (t. i. Marshallov načrt), pa so jugoslovanske oblasti zavrnile.[8]

Kramp in lopata sta bila najpomembnejši orodji obnove. Večina dela je bilo opravljenjega zgolj s človeško silo in preudarnostjo. »Stavbe so, če so jih, podirali ročno. Skrbno so zlagali opeko, tramovje in drugi les. Zbirali so traverze, cevi, betonsko železo, žico in podobno. Čisto običajno je bilo, da so na gradbiščih, pa tudi drugače, ravnali skrivljene žeblje. Žeblji so bili dragocenost.«[9]

Prostovoljno, udarniško in prisilno delo

Za organizacijo gradbenih obnovitvenih del je oblast ustanavljala obnovitvene odbore. Glavnina obnovitvenih del je bila opravljena s ceneno delovno silo, ki so jo pridobili z delovno mobilizacijo prebivalstva, s prostovoljnim in udarniškim delom zaposlenih delavcev ter okoliškega prebivalstva, s prisilnim delom vojnih ujetnikov in političnih zapornikov ter z uvajanjem raznih delovnih obveznosti in prisile. »Čisto normalno in razumljivo je bilo udarniško delo vseh vrst, od kolektivnega kidanja snega po cestah, do obiranja koloradskih hroščev na krompiriščih. Kdor je bil zelo priden, je lahko postal »udarnik dela«. In tako naprej in tako naprej, takih kriterijev življenja v Titovi Jugoslaviji bi lahko naštel še  veliko. Tako je bilo takrat življenje, drugačnega nismo poznali niti mogli živeti. Pomanjkanje in siromaščina sta bili temeljni določili tega življenja. Je bilo lepo in hvalevredno? Prav toliko kot tisto, o katerem pesnik iz Vrbe poje: »… Vendar mladost, po tvoji temni zarji srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji!« To je subjektivni vidik zadeve. Objektivno je bilo to življenje ekološko, trajnostno… in kaj je še podobnih opredelitev.«[10] Zaradi tako množičnega sodelovanja brezplačnega dela so bila za obravnavana obnovitvena dela porabljena majhna finančna sredstva.

Organizirali so delovne nedelje, večdnevne delovne akcije in mladinske delovne brigade. Ljubljančani so opravili nad pet milijonov prostovoljnih delovnih ur (14.610 prostovoljcev)[11] pri najrazličnejših gradnjah, v tovarnah, bolnišnicah, otroških vrtcih itd. V velikih akcijah mladinskih delovnih brigad je sodelovalo 20.400 mladih prebivalcev Ljubljane. Za te svoje uspehe je Ljubljana dvakrat prejela prehodno zastavo Izvršnega odbora Ljudske fronte Jugoslavije v tekmovanju med glavnimi mesti v državi.[12]

Obnova je potekala z množično mobilizacijo ljudi vseh slojev in vseh starosti od mladine in študentov do mlajših pionirjev do starejših (uradniki, kmetje, profesorji in predstavniki vseh poklicev). Za organizacijo je skrbela Osvobodilna fronta. Delo pri obnovi ni bilo plačano, štelo se je kot državljanska dolžnost. Ljudje so ga večinoma opravljali s prepričanjem, da je nujno, pa tudi z veseljem, saj so verjeli v lepšo prihodnost.[13]

»Ko v današnjih časih govorimo o komunistični oziroma socialistični utopiji povojnega petdesetletja, ne jemljemo v misel ne takratne ne današnje mlade generacije. Tako ali drugače je bilo treba obnoviti, razvijati, skratka, graditi. Ni šlo samo za ideološko ali politično plat ideje socializma. Šlo je za preživetje ob pogoju ohraniti samostojnost. Šlo je za graditev materialne podlage za novo družbeno ureditev, za družbo blagostanja tudi za delovnega človeka. V to nas je mnogo trdno verjelo.«[14] Prostovoljno delo je bilo častno in opravljeno z navdušenjem in mladostnim zanosom ter imelo tudi veliko ideološko vlogo pri izgradnji novega družbenoekonomskega sistema.

Pri obnovi domovine je bila potrebna disciplina, racionalizacija in dobra organizacija dela, varčevanje pri materialih, načrtno izkoriščanje prevoznih sredstev ter udarništvo. »Ljudje so v popoldanskih urah, v času izven svojega rednega dela, prihajali na razna javna fizična dela. V šali smo govorili o »horuk socializmu«. Delo ni bilo obvezno, vendar so nekateri zabavljali, da morajo na tlako. Strokovnjaki so se upravičeno zagovarjali, da več koristijo, če delajo v svoji stroki.«[15] Vsak je po svojih močeh pomagal pri obnovi Ljubljane. Kramp, lopata in samokolnica so bili glavni pripomočki pri delu, ko so odstranjevali ostanke vojne (bunkerje v okolici mesta, ruševine in podobno), ter pomagali popravljati ceste proti Ježici, Dolenjski in proti Vrhniki.

V poročilu uprave cest mesta Ljubljane o delu dne 19. 5. 1946 beremo: »Delo vršijo masovne organizacije mesta Ljubljane. Število udeležencev: OF (1902), AFŽ (536), ZMS (734). Opravljenih delovnih ur: 14.614. Delo: snaženje jarkov in cest, regulacija cest, naprava cest in pločnikov. Opravljeno tudi 387 vozniških ur (76 voznikov) s 17 kamioni.«[16] Ljubljančani so pomagali tudi pri obnovi partizanskih vasi v mestni okolici, mladinci pa so v tem času organizirali dve večji delovni brigadi (I. MDB je pomagala pri pospravljanju lesa v Bohinju leta 1945, II. MDB pa je poleti leta 1946 sodelovala pri delih na Krškem polju).

Zagon industrijskih obratov

Do konca leta 1946 so v Ljubljani obnovitvena dela in druga dela potekala v vseh industrijskih panogah. Tovarne in ustanove so poskušali čimprej usposobiti za normalno delo, ulice, ceste in železnice pa narediti spet prevozne.[17] Obnavljati so začeli stare, po vojni nacionalizirane industrijske obrate kot so Papirnica Vevče, Saturnus, Pivovarna Union.^[18] V tekstilni industriji so bila obnovitvena dela večjega obsega v tovarni F. Eifler v usnjarski trgovini, v Indusu Ljubljana, v Tekstilni tovarni Josip Kunc, v živilski industriji Kolinska, v kemični industriji Kemična tovarna Moste in v Tovarni za predelavo tehničnih maščob Ljubljana, v elektroindustriji pa je obnovitveno delo potekalo v tovarni Zmaj Ljubljana.

Glavni prob­lem tako industrijskih kot tudi obrtnih ob­ratov v času obnove je bilo pomanjkanje su­rovin. Iz tega časa so znane zbiralne akcije, pri čemer se je izkazala predvsem mladina. Tako v poročilu terenskega odbora ZMS Gra­dišče beremo: »Dne 17.4.1946 je 9 pionirjev in 11 mladincev med 7. in 12. uro zbralo: 2800 kg pločevine in cinka, 350 kg konservnih škatel, 100 kg papirja, 25 kg tekstilnih odpadkov, 5 kg gumija in 4 kg bakra.«[19]

Po­leg delitve surovin so bili problemi glede de­litve kreditov za obnovo delavnic, dviga strokovnosti kadra in glede racionalizacij v roko­delskih proizvodnjah. V tem času so imele pomem­bno vlogo tudi obrtno—produktivne zadruge kot tudi obrtno nabavno—prodajne zadru­ge (npr. Čevljarsko produktivna zadruga, Ob­lačilna produktivna zadruga, Produktivna za­druga ljubljanskih mizarjev in druge).[20]

Na­stajala so tudi prva državna obrtna podjetja (Kroj 1946, Mestna čevljarna 1946, Mestna steklarna 1946 in druga). Razvoj je šel v sme­ri zviševanja števila socialističnih obrtnih obratov. V letu 1945 sta bila od 1.744 obra­tov le dva socialistična, medtem ko je bilo v letu 1947 od 1.980 obratov že 41 v socialističnem sektorju.[21]

Konec obnove in začetek prve petletke leta 1947

Konec leta 1946 je bila sprejeta odločitev da je obnove konec in da se začenja čas socialističnega gospodarstva.^[22] Takrat je zvezno partijsko vodstvo ugotovilo, da so s sprejemom ustave in drugih pomembnih zakonov, podpisom trgovinskih sporazumov z vzhodnimi in zahodnimi državami ter povečanjem pošiljk Unrre izpolnjeni pogoji, da se obnovitveno obdobje lahko konča. V Sloveniji so do konca leta 1945 obnovili prometne poti, v naslednjem letu pa so osrednjo pozornost namenili obnovitvi industrijske proizvodnje do predvojne ravni. Slovenska industrijska proizvodnja je le v nekaj panogah dosegla predvojno raven pa tudi storilnost večine podjetij je bila manjša.[23]

_______________________

[1] Brajer, Metod, Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti, Maxinel, Ljubljana, 2003, str. 163.

[2] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 20.

[3] Prinčič, Jože, Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, Modrijan, Ljubljana, 1997, str. 4.

[4] Vodopivec, Peter, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Modrijan, Ljubljana, 2007, str. 320.

[5] Prav tam, str. 364.

[6] Brajer, Metod, Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti, Maxinel, Ljubljana, 2003, str. 179.

[7] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani,  Kronika, Ljubljana, 1965, str. 5.

[8] Repe Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 20.

[9] Suhadolc, Janez, Starci pijejo vino in hvalijo stare čase, kolumna, Reporter, 25. 1. 2010.

[10] Prav tam.

[11] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani,  Kronika, Ljubljana, 1965, str. 38.

[12] Prav tam, str. 6.

[13] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 20.

[14] Brajer, Metod, Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti, Maxinel, Ljubljana, 2003, str. 179.

[15] Maležič, Matija, Iz zapiskov, dokumentov in spominov Matije Maležiča, Zgodbe krutih časov, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 32, Ljubljana, 2008, str. 228.

[16] ZAL, LJ, IO MLO, spisi 1946.

[17] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 20.

[18] Mihelič, Breda, Urbanistični razvoj Ljubljane, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1983.

[19] ZAL, LJ, Četrt Center ZMS Ljubljana 1945—1946.

[20] ZAL, LJ, IO MLO, spisi 1946.

[21] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani,  Kronika, Ljubljana, 1965, str. 66.

[22] Vodopivec, Peter, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Modrijan, Ljubljana, 2007, str. 364.

[23] Prinčič, Jože, Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, Modrijan, Ljubljana, 1997, str. 9.

Literatura

• Brajer, Metod, Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti, Maxinel, Ljubljana, 2003.
• Drnovšek, Marjan, Graditev ljudske oblasti in obnova v Ljubljani v letih 1945—1947, Kronika, št. 27, 1979.
• Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani, Kronika, Ljubljana, 1965.
• Maležič, Matija, Iz zapiskov, dokumentov in spominov Matije Maležiča, Zgodbe krutih časov, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 32, Ljubljana, 2008.
• Mihelič, Breda, Urbanistični razvoj Ljubljane, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1983.
• Prinčič, Jože, Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, Modrijan, Ljubljana, 1997.
• Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.
• Suhadolc, Janez, Starci pijejo vino in hvalijo stare čase, kolumna, Reporter, 25. 1. 2010.
• Vodopivec, Peter, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Modrijan, Ljubljana, 2007.
• ZAL, LJ, Četrt Center ZMS Ljubljana 1945—1946.
• ZAL, LJ, IO MLO, spisi 1946.
• Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije