Prvi dan septembra leta 1928 je začela delovati Radijska postaja Ljubljana, predhodnica Radia Ljubljana.
Postaja je imela že v letu 1938 19.406 naročnikov (1 radijski sprejemnik na 57 prebivalcev). Nemško letalstvo je 11. aprila 1941 bombardiralo oddajnik radijske postaje v Domžalah in postaja ni bila sposobna za nadaljnje oddajanje programa. Po italijanski zasedbi Ljubljane je radijsko postajo Ljubljana prevzela italijanska družba EIAR.
Radio Kričač
Osvobodilna fronta je uspela v okupirani Ljubljani organizirati od 17. novembra leta 1941, delovanje ilegalnega oddajnika, imenovanega Kričač. Oddajal je trikrat tedensko in sicer ob ponedeljkih, sredah in sobotah ob 20. uri, samo petnajstminutni program s pozivanjem k odporu proti okupatorju. Oddajnik se je moral nenehoma seliti iz ene v drugo stavbo zaradi nevarnosti odkritja, v času svojega delovanja je uporabil kar 23 različnih lokacij in ni bil nikoli odkrit.
Avgusta leta 1944 je bil oddajnik prepeljan na osvobojeno ozemlje v Belo Krajino, kjer je kot Radio Osvobodilne fronte (ROF) deloval do konca vojne. Radijska postaja je bila nato preko Gorskega Kotarja in Trsta prepeljana v Ljubljano, kjer se je na dan osvoboditve, 9. maja 1945, ponovno oglasila kot Radio svobodna Ljubljana, kmalu nato pa je bila preimenovana v Radio Ljubljana.
Radio svobodna Ljubljana
Radio Ljubljana je imel v vsem obdobju pomembne informacijske kot tudi kulturno-prosvetne naloge.[1] Že leta 1945 je bil ustanovljen Plesni orkester radia Ljubljane, ki je igral predvsem zabavno glasbo.[2] Radio je bil s svojimi glasbeniki, pevci in igralci najpomembnejši kulturni in zabavni medij v tem času.
Po osvoboditvi so se radijski sprejemniki močno množili. Leta 1949 je prišel 1 sprejemnik na 24 prebivalcev Slovenije, v letu 1955 pa je imel sprejemnik že vsak 12. prebivalec. Tega leta je bilo namreč prijavljenih 130.482 radijskih sprejemnih aparatov, tako da je v Ljubljani prišel 1 sprejemnik na 6 prebivalcev.[3] »Doma smo imeli med prvimi radio. Se mi zdi, da je stal 5 tisoč dinarjev, kakor je danes cena avtomobila, in v glavnem so vrteli klasično muziko npr. opera Hrestač je bil vsak dan na sporedu, da sem jo še leta in leta znala na pamet.«[4]
V letu 1939 je obratoval ljubljanski radijski oddajnik povprečno po 8 ur dnevno, leta 1955 pa je oddajal ob delavnikih 14 ur in 55 minut. Skupaj je imel Radio Ljubljana v letu 1955 kar 6.126 oddajnih ur, od tega 65% glasbenega programa in 35 govornega programa.[5]
Vzgojna in kulturna vloga ter glavni vir informacij
Radio je imel takrat ogromen pomen in vpliv na vse poslušalce tako izobraževalno kot kulturno, saj v prvih letih po vojni še ni bilo televizije, zato je radio še dolgo časa igral pomembno vlogo obveščanja in eden glavnih virov informacij, ki je vplival tudi na razgledanost ter odnos do kulture. »Slovenske radijske igre so bile zelo kvalitetne in so jih kupovali kulturniki povsod iz Evrope. Potem je prišla tv in naš veliki humorist Fran Miličniški Ježek je rekel, da do sedaj smo neumnosti samo poslušali, zdaj jih bomo pa še videli,«[6] opisuje takratni glavni medij Barl.[7]
Program je bil čez dan prekinjan, zlasti zaradi tehničnih vzrokov. Vsebinski repertoar pa ni bil vedno po okusu vseh poslušalcev: »pri teh kritikah je večinoma prevladoval le osebni okus, niso pa upoštevale strokovnih meril. Če smo npr. na edinem osrednjem, časovno okrnjenem radijskem programu v najbolj poslušanih večernih urah predvajali klasično glasbo, to ni ugajalo ljubiteljem zabavne ali narodnozabavne glasbe in obratno. Zahtevne govorne oddaje so komaj našle prostor v programu. Sobotni »Veseli večeri« so ene navduševali, drugi pa so v njih videli primitivizem in so bili ogorčeni,«[8] opisuje takratno radijsko dogajanje nekdanji urednik in nosilec visokih družbenopolitičnih položajev France Perovšek.
Radiotelevizija Slovenija
Kot deček je Pavle Jakopič stanoval na Kolodvorski, zato je bil že od nekdaj povezan z radiem – iz radijskega poslopja je namreč otroke, ki so se igrali na igrišču nasproti, kjer je bil prej živalski vrt, nato pa so tam zgradili RTV center, kar skozi okno poklicala režiserka Silva Danilova in sodelovali so pri radijskih šolah in radijskih igrah: »Med študijem prava sem bil honorarno asistent režije in zdelo se mi je nekako logično, da se tu zaposlim.«[9] Pavle Jakopič je bil tudi 18 let pomočnik direktorja radia, že vrsto let pa med drugim pripravlja oddajo Na današnji dan.
Radio pa ni razveseljeval le poslušalce s svojimi oddajami, radijskimi igrami in glasbo, temveč je kot pomembna nacionalna institucija zaposlila marsikaterega, in kot se spominja Božo Štajer, je bilo delo na radiu na zelo visoki ravni. »Prva moja služba je bila na radiu Ljubljana na Tavčarjevi in takratni Moša Pijadejevi ulici. Imeli smo tam snemalnico in smo snemali npr. simfonični orkester in tudi novoletno oddajo z znanim Ježkom. Bil je tak profesionalec, da snemanja nisva nikoli ponavljala«, in nadaljuje s pripovedovanjem z nastankom radijske postaje Val 202: »Dobili smo namreč nek stari italijanski oddajnik in smo ga hoteli oglasiti na drugo frekvenco, in ker je bil problem z anteno smo ga poskusno priključili kar na strelovod od grajskega stolpa na 202 m valovne dolžine. Slišalo se je super po celi Ljubljani in tako je ime ostalo še do danes. Kasneje so naredili antenski stolp na Šancah in na grajskem stolpu – tega oddajnika ni več.«[10]
___________________________
[1] Drnovšek, Marjan, Graditev ljudske oblasti in obnova v Ljubljani v letih 1945 – 1947, Kronika, letnik 27, zvezek 1, 1979, str. 62.
[2] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 21.
[3] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani, Kronika, Ljubljana, 1965, str. 206.
[4] Moje ulice: Saša Golobič.
[5] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani, Kronika, Ljubljana, 1965, str. 206.
[6] Moje ulice: Matija Barl.
[7] Prav tam.
[8] Perovšek, France, Moja resnica: spominski utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljubljani, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Artis, Koper, 1997, str. 208.
[9] Moje ulice: Pavle Jakopič.
[10] Moje ulice: Božo Štajer.
LITERATURA
- Drnovšek, Marjan, Graditev ljudske oblasti in obnova v Ljubljani v letih 1945 – 1947, Kronika, letnik 27, zvezek 1, 1979.
- Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani, Kronika, Ljubljana, 1965.
- Moje ulice, radijska oddaja, Radio Študent in Val 202, 2010–2016, transkripcija (Božo Štajer, Matija Barl, Mojmir Sepe, Pavle Jakopič, Saša Golobič).
- Perovšek, France, Moja resnica: spominski utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljubljani, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Artis, Koper, 1997.
- Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.
- fotografije so last Muzeja novejše zgodovine Slovenije
