V Ljubljani so se poleg “običajnih” ljudi, rojevali, delovali in umirali posamezniki, ki so pustili globok pečat v evropskem mozaiku zgodovine. Med njimi izstopa glasbenik, pevec, igralec, violinist, pianist in skladatelj Franc (Francesco) Pavlanski Pollini.
Trgovska rodbina Pollinijev se je verjetno že konec 16. stoletja preselila iz Beneške republike v Gorico, v 18. stoletju pa v deželo Kranjsko kakor mnoge druge kasnejše uspešne rodbine iz romanskega zahoda. Že ob prihodu na slovensko ozemlje naj bi bili beneško plemstvo in dobili po svojem priimku Pollini podobo petelina (it. gallo) v grbu. Iz rodbine Pollinijev se je po letu 1700 Andrej Pavel Pollini preselil na Kranjsko in z ženo Ivano, rojeno Codelli, imel štirinajst otrok. Njun šesti otrok Janez Krizostom Pollini se je kot prvi iz te rodbine preselil v Ljubljano, njegova starejša sestra Marija Beatriks pa je bila babica slovenskega razsvetljenca in mecena Žiga Zoisa.
Zdravilo za sifilis nastalo v Ljubljani
Janez Krizostom Pollini je verjetno na dunajski ali na eni izmed italijanskih univerz študiral medicino in bil od leta 1738 tudi mestni zdravnik v Ljubljani, član takratne edine kranjske naravoslovne ustanove Družbe za poljedelske in uporabne umetnosti ter član mestnega zdravniškega kolegija. K poslovni in družbeni uspešnosti mu je pomagalo sorodstvo z znanimi plemiškimi rodbinami, kot so Codelliji, Zoisi in Attemsi. Po vsej Evropi pa je zaslovel z zdravilom za sifilis in druge hude venerične bolezni, po njemu imenovan Pollinijev dekokt. Zaradi zaslug za zdravniško delo ga je celo cesarica Marija Terezija leta 1779 povzdignila v plemiški stan s predikatom »plemeniti«.
Kozmopolitsko kulturno okolje habsburške monarhije
Za slovensko in evropsko glasbeno zgodovino pa je pomemben njegov najmlajši sin iz zakona z baronico Marijo Elizabeto Pollini (rojena Posarelli), dolgo prezrti glasbenik, pevec, igralec, violinist, pianist in skladatelj baron Franc (Francesco) Pavlanski Pollini, ki je umrl 17. septembra v Milanu leta 1846 v starosti 84 let. Franc Pollini se je rodil v Ljubljani 26. marca 1762 in do svojega dvajsetega leta bival na Starem trgu v grofovski hiši Ursini-Blagajev, v takratni glavnem mestu Kranjske, deželnem mestu habsburške monarhije z okoli 10 tisoč prebivalci ter trgovskega in slovenskega kulturnega središča. Meščansko in aristokratsko okolje je s takratno filharmonično akademijo vplivalo na mladega Franca, ki se je plemenitil v kozmopolitskem kulturnem okolju habsburške monarhije z italijanskimi, nemškimi in s slovenskimi koreninami. Že v otroštvu se je učil igranja na violino in petja, v Ljubljani pa je nastopal v nemških in kranjskih veseloigrah in igrokazih, kjer se je odlikoval kot pevec. V mestu se je v deželnem stanovskem gledališču seznanil z opernim repertoarjem italijanskih in nemških opernih družb, kot sorodnik Žiga Zoisa pa je lahko v njegovi veliki knjižnici tudi študiral številne librete italijanskih oper.
Afera s kardinalovo nečakinjo
V mladosti mu je brezskrbno življenje in številna potovanja, kjer je dopolnjeval svojo izobrazbo, omogočil njegov oče. Francesco Pollini je leta 1783 odpotoval v Prago, leto kasneje pa v Pariz, kjer je spoznal slovitega Antonia Salierija. Predstavil ga je francoskemu veleposlaniku na dunajskem dvoru Marie-François-Louis Du Roullet, ki je bil znan po svojih libretih. Med letoma 1782 in 1785 naj bi s prestanki bival v Parizu, kjer se je tako zadolžil, da je moral celo v zapor za dolžnike, za povrh pa je celo ljubimkal s kardinalovo nečakinjo. Marca 1786 je bil že na Dunaju v palači kneza Karla Auersperga, kjer je sodeloval kot mladi tenor v Mozartovi operi. Pri znamenitemu skladatelju se je nekaj časa izobraževal, Mozart pa mu je posvetil celo dve svoji skladbi. Novembra istega leta mu je preminil oče in se za kratek čas vrnil v Ljubljano kot univerzalni dedič. Očetovo iskano zdravilo so kupovali številni znanci v umetniških in plemiških krogih, prijatelj z Dunaja zdravnik Joseph Ferdinand Friedrich pa mu je za zdravilo napisal strokovno razpravo in objavil. Februarja 1787 se je tam poročil z blagorodno baronico Bernrieder, hčerjo dvornega tajnika. Okoli leta 1790 se je ustalil v Milanu in se osem let kasneje vnovič poročil, tokrat z italijansko pevko.
Operni nastopi v Veroni, Bologni, Milanu, Rimu, Torinu in Neaplju
Za vedno je zapustil Ljubljano in odpotoval v Italijo, kjer je sprva kot operni pevec nastopal v Veroni, Bologni, Milanu, Rimu, Torinu in Neaplju. Po letih potovanj z opernimi hišami in Mozartovi smrti leta 1793 se je Franc ustalil v Milanu, kjer je izpopolnjeval svoje glasbeno znanje pri skladatelju Niccolò Antoniju Zingarelliju, v Italiji pa je nato prebil večino svojega življenja. Leta 1798 se je poročil z Mariano Gasparini, znano harfistko. Istega leta je debitiral kot operni skladatelj z opero La Casetta nei Bochi, ki je bila uprizorjena v gledališču Cannobiano. Leta 1801 je prodal hišo na Starem trgu Ludviku Dizmi grofu Lichtenbergu, naslednje leto pa so v svetovno znani milanski Scali uprizorili njegovo kantato Il trionfo della pace, ki jo je napisal v počastitev sklenitvi Amienskega miru med Anglijo in Francijo leta 1802. Ob kronanju Napoleona za italijanskega kralja so 26. maja 1805 v milanski stolnici predstavili dve večji Pollinijevi deli: “Vivat, Vivat” in “Te ergo quaesumus”. Gostval je v Parizu in v nekaj nemških mestih.
Profesor na milanskem konservatoriju
V Milanu se je posvetil skladateljskemu in pedagoškemu delu vse do svoje smrti. Bil je cenjen privatni klavirski učitelj, leta 1809 pa je postal profesor klavirja na milanskem konservatoriju. Napisal je klavirsko šolo Metodo per clavicembalo, ki še dolgo po njegovi smrti veljala kot učna knjiga. Kot skladatelj je Pollini pisal za klavir in različne vokalno-instrumentalne skladbe, njegove skladbe pa so tiskali od Dunaja, Leipziga in Züricha do Pariza in Milana, o njih je bilo celo mogoče brati kritike v mnogih evropskih glasbenih časopisih. Bil naj bi prvi, ki je uporabil tristezni sistem za zapis klavirja, po Rameauju in Bachu pa prvi, ki je gojil prepletenost rok. Kot skladatelja so ga sodobniki cenili predvsem zaradi virtuozne tehnike njegovih številnih del. Franc Pollini velja za prvega ustvarjalca klavirskih sonat na Slovenskem med rokokojem in klasicizmom.
Viri in literatura
- Grdina, Igor. »Pollini med Ljubljano in Milanom«. V: Slovenska kronika XIX. Stoletja, Zv. 1, uredil Janez Cvirn, 288–289. Ljubljana: Nova revija, 2001-2003.
- Höfler, Janez. Tokovi glasbene kulture na Slovenskem od začetkov do 19. stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970.
- Hrovatin, Radoslav. Pollini Pavlanski, Franc, baron (1762–1846). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi447798/#slovenski-biografski-leksikon (7. november 2020). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin – Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.
- Klemenčič, Ivan. »Rod in ljubljanska leta Franca Pollinija«. Muzikološki zbornik 28, št. 1, 1992, str. 73–91.
- Krbavčič, Aleš. Doktor Janez Krizostom Pollini, ljubljanski mestni zdravnik, in njegovo tajno antivenerično zdravilo decoctum Pollini. Slovensko farmacevtsko društvo (SFD, Farmacevtski vestnik, št. 67, 2016, str. 380–385.
- Lukman, Franc Ksaver. Rod Pollinijev in ljubljanski zdravnik dr. Janez Krizostom Pollini. Kronika slovenskih mest, 1940, letnik 7, številka 1, str. 32 – 34.
- Škrjanc, Radovan. »Skladatelj Francesco Pollini in Zoisov kulturni krog v Ljubljani«. Bilten 7 (2015): 22–25.
