Sredi šestdesetih let 20. stoletja je izšel najbolj nenavaden vodnik po Ljubljani. Napisal ga je pisatelj, pesnik, prevajalec, scenarist in esejist Jože Javoršek ter ga poimenoval Vodnik po Ljubljani.
Knjiga Vodnik po Ljubljani ni klasičen turistični vodnik, temveč »pohujšljiv prerez skozi duhovni profil Ljubljane«, kot ga je opisal sodobni kritik. Gre za tisto Ljubljano, ki jo dojemamo in občutimo vsak dan, takrat, ko hodimo po njenih ulicah in se srečujemo z njenimi prebivalci. V Javorškovem najboljšem proznem delu gre pravzaprav za prefinjeno mešanico geografije in topografije, zgodovine in umetnostne zgodovine, urbanizma in arhitekture kot tudi opisovanje urbanih zgodb z njenega družbenega dna, avtobiografskih opazk in subjektivnega občutja mesta. Zgodba se vije vsebinsko v dveh delih. Prvi je opis mesta skozi preteklost, estetskih znamenitosti in opis ljudi, ki prebivajo v mestu.
O sodobnem Ljubljančanu (Vodnik po Ljubljani, str. 234): »Današnji ljubljanski človek ima predvsem tile dve posebnosti: zagrizeno se bori za standard, hkrati pa malce začudeno, malce pa kritično zre v možnosti izrazitega osebnega razvoja, ki jih ima na razpolago zaradi čisto posebnih družbenih pogojev, v katerih živi. Resničnosti teh pogojev se v glavnem ne zaveda ali pa noče zavedati. Oblikuje se tip množičnega človeka, ki ga duhovno obdelujejo radio, televizija in tedensko časopisje, hkrati pa so vse te tri ustanove postale plen prav istega žitnega človeka, človeka, ki terja od njih lahkotno zabavo, fotografiranje nagih nog, škandale, privlačne kronike, sentimentalne romane, televizijske neumnosti in napete filme. Mišljenje se strahotno niža, sleherno pomembnejše duhovno prizadevanje je skoraj že na začetku obsojeno na klavrn konec, sicer pa posredujejo množična sredstva kulture že predelane misli, za ‚preprostega človeka‘, prirejene romane in konzervativno muziko.«
Po Dantejevem vzoru pekla je Ljubljano razdelil na devet krogov, ki jo nekdanji prvi povojni direktor Radia Ljubljana topografsko razdeli in opiše posamezne njene značilnosti. V vsakem krogu srečamo tudi grešnike, ki jim Javoršek odmeri strašne kazni. Pomen knjige je poleg zgodovinskih dejstev, humorističnega sloga in satire v tem, da gre za osrednje pričevanje o nekem nacionalnem in kulturnem centru v specifičnem času. Mesto ima tako od leta 1965 prav poseben in originalen vodič za domačine. »In Ljubljani še zmeraj preti, da bo spet nekoč zalezla v močvirje zatohlega životarjenja, pa čeprav bi trenutno lahko vsa mala in dolgočasna evropska mesta priromala v Ljubljano, sedla na Kongresni trg ter se učila, kako naj se mala mesta rešijo pred pogubo,« je zapisal Javoršek (1920–1990). Rodil se je kot Jože Brejc, po nekajletni zaporni kazni po drugi svetovni vojni, pa je prevzel materin dekliški priimek. Med vojno se je vključil v Osvobodilno fronto, sodeloval v njenem kulturnem odseku. Po vojni je študiral na pariški Sorbonni in leta 1956 diplomiral iz dramaturgije na igralski akademiji. Velja za začetnika modernistične dramatike in v slovenščino prevajal modernistične dramatike.
O urbanizmu (VPL, str. 111): »Marsikdo se rešuje iz teh bolečin z mislijo, da bi iz te fantastične neenotnosti, ki vlada v Ljubljani, lahko ustanovili kakšno azijsko estetsko miselnost zoper evropska geometrijska načela, ki so se najbrž tako samozvano prenesla v estetiko in filozofijo, a tega žal ni mogoče storiti, zakaj oko bi zoper te nasilne filozofske posege v urbanistiko protestiralo. Zakaj oko prenese ljubljanska mestna nesorazmerja naravnost v duha, in človek, ki je kakorkoli ranjen, pa čeprav se samo slabo počuti, zaznava neenotnost streh, razdrapanost hišnih višin in anarhijo v stavbarstvu kot svojo čisto zasebno nesrečo.«
O ljubljanski železniški postaji (VPL, str. 121): »Ljubljanski kolodvor, tak kot je danes, izpričuje bistvo Ljubljane, to je ujetost med vzhod in zahod. Tujci, ki se iz zahodnih evropskih krajev po naključju znajdejo na tem kolodvoru, se v zelo ostrih obrisih izluščijo iz nekega sivega in temnega ozadja južnjaških ljudi, ki na tem kolodvoru prenočujejo ali pa tavajo sem in tja ter sanjajo o daljnih ljubicah v svojih vaseh. Nato pa nenadoma zabrlizga vlak in iz vagona stopi kakšna slovenska mati iz mrzlih in blatnih kočevskih krajev ali dolenjski fant, ki se je do roba napolnil s cvičkom, prikaže se kak čudak iz Štajerske ali nespretna deklica, ki je pravkar prišla iz Prekmurja služit v Ljubljano: Babilon je dopolnjen.«
Devet krogov nekega raja
Vodnik po Ljubljani sta leta 1970 preobrazila režiser Jože Pogačnik in scenarist Jože Javoršek v eno izmed najbolj ambicioznih nanizank TV Ljubljane z naslovom Devet krogov nekega raja. Čez eno leto je RTV snemanje iz neznanih razlogov prekinila in skoraj 200 škatel z več kot 51.000 metri filmskega traku je romalo v bunker. Pred leti je po odkritju nesojene ljubljanske nadaljevanke urednica Majda Širca posnela dokumentarni film, kjer so o nikoli dokončanem projektu spregovorili igralci, takrat največji slovenski filmski zvezdniki, misice in umetniki. Vlogo Danteja je odigral igralec Miha Baloh, ki v seriji beži pred ženo, pred življenjem, družbo in pred sabo. Išče obljubljeni raj, Ljubljano. Skozi devet krogov do raja ga v sanjskih epizodah spremljajo vodnice, ki mu mesto kažejo v vseh njegovih lepotah pa tudi temnih, bolj mizernih predelih. V svojih ljubljanskih popotovanjih smuča na vodi, pleza in skače po strehah hiš, skače v Ljubljanico in se potaplja, se pretepa, lovi in zaljublja ter se s ponijem vozi po ljubljanskih ulicah. Bojan Adamič je povabil k filmu Bele vrane, ki so bile takrat na vrhuncu priljubljenosti.
O Gospodarskem razstavišču (VPL, str. 149): »Če zdaj prečkamo Titovo cesto, se znajdemo pred enim izmed novih ljubljanskih središč. Prej je bila tu nekje cerkev sv. Krištofa in Krištofovo pokopališče, oba sta zginila, na pokopališkem prostoru se menda razprostira Gospodarsko razstavišče, nekakšna čudna bratovščina stavb, ki bi jih v srednjem veku čisto lahko sprejeli za svoje turški vezirji, ki so bili vajeni lepih in visokih šotorov. Osrednji razstavni paviljon ima nekakšno kupolo, ki je podobna na štirih koncih obrezani glavi širokega gobana. Sploščenka se prav rahlo dviga iznad dolgega, nizkega trakta, ki je postavljen spredaj. V bližini osnovnega poslopja stoji okrogla hiša, ki ji pravijo ‚jurček‘ in je prav tako namenjena za razstavne prostore.«
O obsedenosti z avtomobili (VPL, str. 235): »Čisto posebno poglavje v novi duhovni zgodovini Ljubljančana pa predstavlja fičkizem. Avto (fičko) je alfa in omega v življenju povprečnega Ljubljančana in zanj se ni pripravljen samo zadolžiti, temveč sklepati kompromise, uničiti prijateljstva in se, če že ne gre drugače, zasužnjiti. Mogoče bi bila edina razlaga za norijo fičkizma žerjavovstvo ali moderno nomadstvo, kakor tudi drugod imenujemo nenehna uhajanja z avtomobili iz mesta na deželo, ker bi fičkizem v tem primeru bil nadomestek za stalno hrepenenje Ljubljančanov po tujini. Na žalost pa gre po vsej verjetnosti za hujše probleme … In danes? Danes gladijo ljudje pred hišo svoje avtomobile, jih s krpami drgnejo, da bi se svetili kakor konji, ki so jih nekdaj pripravljali za veselico. Tistih hlapcev, ki danes pripravljajo moderne konje za pohod, je veliko več kakor nekdanjih konjskih hlapcev, zlasti pa se od nekdanjih konjskih hlapcev skorajda ne razločujejo po duhovnem obzorju.«