Zgodovina borze ima dolgo brado, nam najbližja v Trstu je bila ustanovljena leta 1775, medtem ko je Ljubljanska borza odprla vrata leta 1924.
Beseda borza ima različne etimološke različice. V stari grščini (βύρσα, býrsa) naj bi pomenila živalsko kožo, iz latinščine (bursa) jo prevajamo kot usnjeno torbo ali vrečo denarja, najbolj znana zgodba in tudi najbolj verjetna razlaga pa sega v srednji vek. Borza kot simbolni in fizični prostor institucije za izmenjavo, prodajo in trgovanje vrednostnih papirjev (delnice, obveznice, menice, vrednotnice) ter drugih finančnih akcij, naj bi dobila ime po družini trgovcev Van ter Beurze (tudi Buerze, Buerse, Burse) iz Bruggesa. Njihov priimek se prvič pojavi že leta 1257, poslovna sestankovanja z denarnimi in menjalnimi posli v njihovi hiši Buerse, ki jo je krasil grb treh denarnic na fasadi, pa je postal podlaga za ime borza, termin, ki je tekom zgodovine prešel v vse evropske jezike.
Tržaška borza pomembna za slovenske dežele
Tovrstne finančne institucije so se hitro širile po evropskih državah in prekomorskih kolonijah (npr. Brugge 1409, Antwerpen, 1460, Augsburg 1540, London 1571, Frankfurt 1585, Paris 1724, Berlin 1731, Dunaj 1771, New York 1792, Praga 1861, Budimpešta 1864), nastanek borzništva pa je tako neposredno povezano z oblikovanjem kapitalizma, ekonomske globalizacije, nastankom velikih trgovskih družb, delniškega trgovanja, špekuliranja in vzponom finančnih instrumentov, ki jih poznamo še danes. Ljubljani najbližja borza je bila leta 1775 kot Borsa mercantanile ustanovljena v Trstu, najpomembnejšem trgovskem pristanišču Avstrijske monarhije, že leta 1804 pa je dobila fascinantno monumentalno neoklasicistično poslopje. Tržaška borza je bila ustanovljena z dekretom, ki je veljal tudi kot statut, bila pa je sprva borza le za blago.
Samozavest slovenskega gospodarstva
Z razpadom stoletnega Habsburškega imperija po I. svetovni vojni in ustanovitvijo samostojne jugoslovanske države je tudi slovenska trgovska in gospodarska elita dobila nov zalet in samozavest. V Ljubljani kot središču Slovencev so bile ustanovljene nove ekonomske institucije, strokovna združenja in številne moderne palače (Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, Zveza industrijcev za Dravsko banovino, Trgovski dom, številne banke itd.).
Zgodovina prve ljubljanske in s tem tudi slovenske borze sega v čas po ustanovitvi Države/Kraljevine SHS, ko je slovensko gospodarstvo spoznalo, da tudi Ljubljana potrebuje tovrstno institucijo. V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so v tem času delovale Beogradska berza, Novosadska berza za produkte in Zagrebačka burza za robu i vrednote, ki je bila slovenskim gospodarstvenikom sicer najbližja, a vseeno preveč oddaljena za slovensko gospodarstvo.
Dragotin Hribar, pobudnik in prvi direktor
V začetku dvajsetih let 20. stoletja je v slovenskih časopisih potekala debata in pobuda o ustanovitvi borze, med katerimi je kot glavni avtor člankov prevladoval ljubljanski industrialec, tiskar, založnik, novinar in urednik Slovenskega naroda Dragotin Hribar. Zahteve po borzi v Ljubljani so se pojavljale tudi na različnih zborovanjih slovenskih trgovcev in industrialcev.
Gospodarstveniki okoli njega in gospodarsko združenje Zbornica za trgovino, obrt in industrijo so že konec marca 1922 dosegli, da je takratni jugoslovanski minister za trgovino in industrijo Osman Vilović odobril ustanovitev borze za blago in efekti (vrednote), brez trgovanja z valutami.
Prvi sedež borze v Filharmoniji
Maja 1923 je v Ljubljani potekal občni zbor Zveze trgovskih gremijev in zadrug za Slovenijo, ki je jasno zahteval ustanovitev borze. 6. avgusta 1923 je predsednik Kranjske hranilnice Dragotin Hribar sklical v dvorani Filharmonije ustanovni zbor Ljubljanske borze. Izvoljena sta bila borzni svet in borzno razsodišče ter sprejet statut, ki je med drugim določal vsebino trgovanja, formalnosti o poslovanju, pogoje včlanjevanja, pravice in dolžnosti članov borze in drugo. Zakon o javnih borzah je namreč določal, da so borze zasebne ustanove, ki jih nadzira Ministrstvo za trgovino in industrijo. Organizacijo in način delovanja je določal statut, za dosledno upoštevanje zakonskih in statutarnih določb pa je bil imenovan posebni vladni komisar.
6. avgusta 1923 je predsednik Kranjske hranilnice Dragotin Hribar sklical v dvorani Filharmonije ustanovni zbor Ljubljanske borze.
Naslednjega leta 5. maja 1924 je na podlagi prizadevanj slovenskih podjetnikov tudi sam minister za trgovino in industrijo podpisal pravila Ljubljanske borze. Borza je po nekajletnih prizadevanjih začela uradno delovati 16. avgusta 1924, dva dneva kasneje pa se je tudi uradno odprla s poslovnim trgovanjem z vrednostnimi papirji, imenovanimi efekti oziroma vrednotami in z blagom. Uradni prostori so bili v prvem nadstropju Filharmonije na Kongresnem trgu, prva večja težava, ki so jo morali urediti, pa je bila vzpostavitev telefonskih zvez. Člani borze so bili t. i. protokolarni trgovci, torej zasebna in državna podjetja ter posamezniki.
Tramovi, drva, pšenica in koruza na dan otvoritve
Prvi dan so na borzi trgovali s tramovi, cepljenimi drvi, deskami, pšeničnimi otrobi, pšenico, koruzo in ječmenom. Borza je ponujala trgovanje tudi z vrednotnicami ali vrednostnimi papirji, med katerimi so bili državni vrednostni papirji, vrednostni papirji slovenskih finančnih institucij in industrijskih podjetij. To so bila nekatera znana imena slovenskega gospodarstva: Pivovarna Union, Union – hotelska in stavbinska d. d., Ljubljana, Tekstilna Kočevje, Šešir Škofja Loka, Tovarna dušika Ruše, Strojne tovarne Ljubljana, Združene papirnice, Ljubljanska kreditna banka, Kranjska industrijska družba Jesenice in Trboveljska premogokopna družba Ljubljana.
Borzni člani in gospodarski krogi so si prizadevali poslovanje borze za blago in efekte spremenili v popolno borzo, kjer je dovoljeno trgovanje z vsemi sredstvi. Leta 1927 jim je to tudi delno uspelo, saj je bilo dovoljeno trgovanje z devizami, ki je kmalu predstavljalo skoraj 99 % celotnega borznega prometa. Med letoma 1928 in 1931 je devizno borzno trgovanje doseglo največji obseg, smo trgovanje pa je potekalo preko borznih posrednikov, ki so glasno vzklikali ponudbe za nakup ali prodajo ter jih izvrševali.
Leta 1989 borza ponovno ustanovljena
Ljubljanska borza je bila prva tovrstna finančna ustanova v Ljubljani preko katere vlagatelji organizirano trgujejo z različnimi vrednostnimi papirji. Dragotin Hribar, ki je bil najbolj zaslužen za ustanovitev borze, je postal tudi njen prvi predsednik. Borzni prostori so se leta 1930 preselili v Trgovski dom na Gregorčičevo ulico 27, kjer so danes vladni prostori in Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Leta 1942 je zaradi druge svetovne vojne prenehala delovati.
Ljubljanska borza je ponovno začela delovati 26. decembra 1989 kot delniška družba z imenom Jugoslovanska borza vrednostnih papirjev, ki je dobre tri mesece kasneje začela tudi redno poslovati z različnimi finančnimi instrumenti. Borzo je ustanovilo 33 jugoslovanskih bank, po osamosvojitvi Republike Slovenije pa je spremenila ime v Ljubljansko borzo vrednostnih papirjev. Prostori sodobne ljubljanske borze so na Bavarskem dvoru v Miheličevi poslovni stavbi, še vedno pa čakamo lastno novozgrajeno stavbo, ki bo tudi arhitekturno odražala samozavest slovenskega gospodarstva 21. stoletja.
Literatura in viri
- Balkovec, Bojan: Prispevek k zgodovini Ljubljanske borze za blago in vrednote, Prispevki za novejšo zgodovino, 1994, št. 1, Podjetništvo na Slovenskem, Razprave s simpozija v Ljubljani 19. januarja 1994, str. 75-79.
- Balkovec, Bojan: Sedemdeset let prve borze v Ljubljani, Ljubljana, avgust 1994, Ljubljanska borza d. d.
- O Ljubljanski borzi: Zgodovina https://ljse.si/si/zgodovina/266.
- Pirjevec, Avgust: Hribar, Dragotin (1862–1935). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi240036/#slovenski-biografski-leksikon (25. november 2020). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Hintner – Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.
- Štravs, Aleksander, Sašo, Ribič, Mirjana, Jagodic, Zvone: Borza vrednostnih papirjev, Ljubljana. Novi Forum, 1995.
