Preskoči na vsebino

Za izsuševanje Ljubljanskega barja dobil viteški stan

Objavildr. David Petelin

Ljubljansko barje je najbližjim prebivalcem dolga stoletja povzročalo številne težave. V 18. stoletju je prišlo do prve uspešne melioracije, njenega izvajalca Franca Mateja Zorna pa je vladarica Marija Terezija nagradila z viteškim stanom.

Razglednica Milene Žnideršič z začetka 20. stoletja.

Na južnem obronku Ljubljane se že tisočletja razprostira Ljubljansko barje, ki ga na 150 km² sestavljajo močvirna ravnica, črna barjanska zemlja, obdelovalne njive, pašniki, travniki, sadovnjaki in štradoni z jarki. Vse do druge polovice 19. stoletja se je imenovalo Ljubljansko močvirje, današnje poimenovanje pa je v uporabi šele od leta 1880, ko je pisatelj Fran Levstik prvikrat uporabil ime Ljubljansko barje (tudi Barje z veliko začetnico). Beseda barje je deloma praslovanskega etimološkega izvora (bara), ki je pomenilo mokrišče oziroma nizko ali visoko barje, deloma pa izraz izhaja iz vsakdanje govorice domačinov barjancev (morostarji), ki so rekli, da gredo »na borje«, torej med močvirnate borovce.

Danes pravega barja skorajda ni več, saj je območje že dve stoletji zaznamovano z intenzivnim človeškim poseganjem in spreminjanjem mokrišč v prostor osuševanja, kultivacije in naseljevanja. Tako je bilo barje vse do 19. stoletja praktično nedotaknjeno in polno značilne bohotne flore (jelše, vrbe, breze, bori) in favne (perjad in divjad). Barje v Ljubljanski kotlini se je ob velikem deževju spremenilo v velikansko jezero, veljalo je za največje na Slovenskem in najjužnejše visoko barje v Evropi. Tako ni čudno, da so tudi obronki Ljubljanskega barja že tisočletja neposredno povezani z naselitveno zgodovino Ljubljane in drugih krajev. Na barjanskem robu so v plitvinah zrasla tudi prva znana ljubljanska bivališča, hiše na platojih na pilotih oziroma kolih, kot koliščarji oziroma mostiščarji v literarni zgodovinski povesti Bobri pisatelja Janeza Jalna pa so se usidrali tudi v kolektivno zavest Ljubljančanov kot najstarejši pričevalci tisočletne kontinuirane poselitve. Arheološki ostanki 40 odkritih prazgodovinskih koliščarskih naselbin od 3. tisočletja pr. Kr. naprej zgovorno govorijo o živahnem kulturnem, gospodarskem in celo metalurškem življenju.

Prvi človeški posegi

Zato tudi ni presenetljivo, da je iz barjanskih močvirnatih tal zraslo tudi mitološko izročilo o starodavnih začetkih Ljubljane. V meglenih ravnicah naj bi po starogrški legendi Jazon pokončal lintverna ali zmaja in leta 1223 pr. Kr. ustanovil celo Emono, antično predhodnico Ljubljane. Ker so bile poplave stalna grožnja že prvih prebivalcev ob rečnem nabrežju pri Grajskemu griču, so Rimljani, ki so prišli v ljubljanski prostor pred dvema tisočletjema, postavili Emono stran od struge Ljubljanice in na njen levi breg prav zaradi večje poplavne varnosti.

Prav tako naj bi širni močvirnati prostor prve poskuse osuševanja doživel v času petstoletne rimske vladavine, ko naj bi rimski inženirji po zgledu izsuševanja Rima močvirnato pokrajino spreminjali z nižinsko kolonizacijo, kultiviranjem in verjetno tudi z uravnavanjem meandrastega rečnega toka Ljubljanice med Podpečjo, kjer so lomili znameniti podpeški kamen za izgradnjo Emone, in današnjimi Notranjimi Goricami. Ljubljanico naj bi tudi zaradi gostega rečnega prometa redno čistili z odstranjevanjem podrtih dreves.

Ljubljanica poplavljala pritličja meščanskih hiš

Podoba Ljubljanice je bila v ne tako daljni preteklosti precej drugačna kot danes, njena struga je bila široka in mirna, rečni tok počasnejši ter poln najrazličnejšega ladjevja, ki je prevažalo gor in dol po toku tovor in ljudi. Ljubljanica je ob poplavah prestopila bregove in Barje spremenila v velikansko jezero, ki so ga kot bližnjico med Ljubljano in Vrhniko pogostokrat izkoristili neutrudni trnovski čolnarji. Ker je srednjeveško mesto vzniknilo na okljuku reke ob Grajskem griču, so poplave pogostokrat v tegobo spravljale tudi meščane, saj ob močnem deževju voda iz Barja ni mogla hitro odteči po nepoglobljeni reki. Po pisanju Valvasorja naj bi Ljubljanica že leta 1190 zaradi tritedenskega deževja tako narasla, da so se morali Ljubljančani po mestu voziti kar s čolni, v hiše pa so vstopali skozi zgornja okna.

Velika karta Barja konec 18. stoletja. Vir: dedi.si/Wikipedia

Še dolgo v srednjem veku sta bila v mestu le dva lesena mostova, Spodnji in Zgornji most, današnja predhodnika Tromostovja in Čevljarskega mosta, ki sta bila obtežena z mlinskimi kolesi, da ju ni odnesla voda. Ob mestnem vodnem vhodu na Ljubljanici med Bregom, otočkom s cerkvico sv. Volbenka in Žabjakom, pa so bile stale od leta 1515 znamenite grablje, sistem zabitih kolov, ki so delovale kot zapornice, ki so ustavljala splavljene hlode iz bližnjih gozdov, ob njih pa Vodna vrata, ki so jih zapirali ponoči skupaj z drugimi kopenskimi mestnimi vrati. Grablje so med drugim tudi preprečevale, da bi naplavine trkale v lesene pilote na Šuštarskem mostu in ovirale promet v pristanišču na Bregu. Znotraj mestnega območja so nekdanjo rečno podobo krasili celo otoki (Gosja otoka pri semenišču), Ljubljanica pa je nemalokrat ob poplavah zalivala pritličja mestnih hiš. Zaradi številnih nevarnih naraščanj gladine vode, ki je vedno znova prizadela mesto, pogostih meglenih obdobij, neprehodne pokrajine in nerodovitne, močvirnate ter kisle barjanske zemlje so od novega veka nastajali ambiciozni načrti tako izsuševanja Barja kot regulacije Ljubljanice. Kljub stoletnim naporom številnih domačih in tujih inženirjev pa Ljubljanskega barja dejansko nikoli ni uspelo popolnoma osušiti.

Ljubljančan Wolfgang Markovič, avtor prve študije o izsuševanju

Prvi znani projekt je iz leta 1554, ko sta na pobudo cesarja Ferdinanda I. italijanska gradbena mojstra Stefan de Grandi iz Bologne in Niklas Vendaholo iz Mantove pripravila načrt izsušitve Barja ter predvidela kanal v ožini med Ljubljanskim gričem in Golovcem (prostor domnevnega judovskega pokopališča), ki bi služil tudi kot del ljubljanskega obrambnega sistema. Med neuresničenimi načrti iz 17. stoletja velja tudi manj znani predlog ljubljanskega meščana Wolfganga Markoviča (nem. Markovitsch), polkovnika, deželnega pisarja in tajnika, ki je tudi avtor prve pisane študije o izsuševanju Ljubljanskega barja, v katerem je predlagal ozek prekop.

Celo sam Valvasor je namenil nekaj besed o Barju v Slavi vojvodini Kranjske in predlagal nizozemsko stoletno dobro prakso: »Močvirje, ki se razteza štiri milje v dolžino in tri v širino, bi se dalo najlepše izsušiti z umetnimi jarki, kakor na Holandskem; tako bi se moglo spremeniti v najlepšo zemljo, tudi blizu mesta, kjer je voda zajezena.« Obsežna močvirnata pokrajina na jugu mesta pa se je pričela temeljito spreminjati šele stoletje kasneje, sprva na zasebno pobudo in šele nato z načrtnim državnim izsuševanjem in spreminjanjem v plodno kmetijsko zemljo (melioracija).

Prvi meliorator Barja Franc Matej Zorn pl. Mildenheim

Kot prvi širokopotezni meliorator Barja in pionir učinkovitega izsuševanja velja Ljubljančan Franc Matej Zorn pl. Mildenheim (1731–1790), ki je na skrajnem zahodnem robu Ljubljanskega barja med letoma 1762 in 1769 med Vičem in Brezovico uspešno »odtrgal 215 oralov« (okoli 100 ha) močvirnate zemlje z izkopom jarkov ter jo spremenil v kmetijsko površino. Bil je sin uspešnega poplemenitega ljubljanskega pravnika dr. Ignaca Leopolda Zorna s hišo na vogalu Židovske in Gosposke ulice.

Podjetni Franc Matej Zorn, sicer upravitelj tobačne režije (nem. Tabakgefälls Administrator), je spomladi leta 1762 zaprosil cesarski dvor na Dunaju za dodelitev kompleksa barjanskih zemljišč južno od Tržaške ceste in dovoljenje, da bi jih na lastne stroške osušil in kultiviral. Kljub nasprotovanju okoliških zemljiških posestnikov, nezaupanju, pomislekom in celo posmehovanju je oboje dobil in dal na svojem novem posestvu, ki je kasneje dobilo ime Cornovše, izkopati večji jarek z odvodnimi kanali pravokotno do Ljubljanice. Jarek je segal približno od Loga do Brezovice, gradilo ga je 180 delavcev in še danes teče vzporedno s Tržaško cesto z odvodnimi kanali. Njegovo posestvo je postalo prvi pravi izsušeni in obdelani del Ljubljanskega barja, na njem pa je poleg pašnje živine uspešno gojil še pšenico, oves, koruzo, fižol in druge rastline.

Franc Matej Zorn pl. Mildenheim je bil že novembra 1763 sprejet za člana kranjskih deželnih stanov s stanovskim pismom, za svoje izsuševalno delo je bil leta 1769 nagrajen z zlato medaljo, naslednje leto pa ga je vladarica Marija Terezija z diplomo povzdignila celo v viteški stan. Zornovi uspešni posegi so vzpodbudili tudi druge lastnike barjanskih zemljišč, med drugim celo samega opata samostana Bistra, ki je dal osuševati zemljišča pri Pakem, Prevaljah, Dolah in Verdu. Po njegovi smrti leta 1790 je bilo Zornovo posestvo razparcelirano in prodano okoliškim kmetom iz Kozarij in Podsmreke, kanal pa se še danes njemu v čast in spomin imenuje Zornovec oziroma Curnovec.

V naslednjem prispevku bomo pokukali v zgodovino izgradnje Cesarskega grabna, kot se je sprva imenoval Gruberjev prekop.

Viri in literatura