V treh delih podajamo kratek pregled zgodovine kopanja v Ljubljani od sredine 19. stoletja do sredine 20. stoletja. V stotih letih se je marsikaj spremenilo, a želja Ljubljančanov po kopanju in urejenih kopališčih je ostajala ves čas. V prvem delu predstavljamo kopališča iz časa Avstro-Ogrske, od Kolezije do vojaškega kopališča in Pasjega broda.
Voda je stalnica, ki človeka spremlja od vekomaj. Predstavlja vir življenja kot tudi sredstvo higiene in zabave, zaradi česar so se naselbine običajno razvile okoli rek, potokov in drugih virov vode. Tudi zgodovina Ljubljane je tesno prepletena z rekami, predvsem Ljubljanico, ki se vije čez njeno središče. A še ne tako dolgo nazaj, ko je bilo mesto znatno manjše in štelo le nekaj deset tisoč duš, so pomembno funkcijo opravljale tudi manjše reke oziroma potoki. Njihova regulacija v novejšem času je spremenila podobo krajine, a nekatere nekdaj priljubljene točke družbenega življenja še danes ostajajo v uporabi, spet druge so se ohranile le v zavesti meščanov.
Ko govorimo o zgodovini ljubljanskih kopališčih, moramo ločevati med zaprtimi, ki so bili že od rimske Emone v prvi vrsti namenjena higieni in umivanju ter odprtimi na rekah in umetnih bazenih, kjer ta funkcija stopa v ozadje, medtem ko je v ospredju predvsem aktivno preživljanje prostega časa. Prva, če se omejimo na obdobje od 19. stoletja dalje, so bila med drugim v hotelu Slon (1854), »Ljudska kopel« na današnji Mali ulici (1900), na Poljanski cesti in najstarejša »Marijina kopel« (Marienbad) na Žabjeku. Druga, ki so tudi tema prispevka, so nastala na Malem grabnu, Gradaščici in Ljubljanici, nekoliko kasneje se pridružita še Sava in Sora ter prvi umetni bazen Ilirija.
Kopanje v času Avstro-Ogrske
Ljubljana je leta 1900 štela okoli 44.000 prebivalcev, njena strnjena poseljenost je bila mnogo manjša od današnje. Na področju Malega grabna in Gradaščice, torej na Viču južno od Tržaške ceste proti Koleziji in od Prul ter Trnovega proti Ljubljanici, je bilo mesto praktično neposeljeno. Enako je bilo za Bežigradom severno od glavne železniške postaje, zaradi česar je bila Sava meščanom za kopanje predaleč, poleg tega pa je veljala za deročo, zloveščo in človeku nevarno reko. V globokih tolmunih naj bi vladal povodni mož – Krvavo stegno, ki redke pogumne plavalce za vedno vzame s seboj v globino reke.
Pred 1. svetovno vojno je bila za kopanje najbolj priljubljena Gradaščica ali t. i. mala Ljubljanica. Vse od Bokalcev, preko Pasjega broda in Folmonda do Kolezije se je po bregovih zbiralo predvsem dijaštvo, vojaštvo, delavstvo in trnovske »barabce«. Delavke v bližnji tobačni tovarni so imele »rezerviran« t. i. Babji kotel, saj je načeloma veljalo, da so se kopalci delili po spolu. A koliko se je to v resnici udejanjalo je vprašanje, če vemo, da so že konec 18. stoletja prepovedali kopanje v Ljubljanici s ciljem, da se prepreči “pohujšanje” ob mestni reki. To so namreč za mestne oblasti predstavljali goli kopalci, ki so se v Ljubljanici kopali celo podnevi, ne le ponoči, in to kar mešani po spolih. Te kršitelje je s palico čakala policija.
Kakorkoli že, to je bil čas, ko so se kopalci večinoma skrivali v senci in bolj množično prihajali šele proti večeru. Tudi kopanje je bilo omejeno bolj na namakanje kot plavanje, saj je bilo znanje slednjega manj razširjeno. Sklepati gre, da je ravno zato Mali graben s svojimi kotlinami, napolnjenimi z vejevjem, veljal za bolj nevarnega od Gradaščice, četudi naj bi bil od nje čistejši. Za povrh so veliko nadlogo predstavljali komarji in brenclji.
Prvi bazen v Ljubljani
Za prvi ljubljanski »basin«, seveda naraven oziroma pretočen, velja Kolezija, ki je nastal leta 1853 na desnem bregu Gradaščice. Občina leta 1878 postane lastnica kolezijskega mlina in naslednje leto kopališče razširi še na levi breg. Leta 1884 mlin podrejo, kopališče, ki obsega približno 50-metrski in precej ozek bazen, obkrožen z lesenimi kabinami pa oddajo v najem zasebnikom. Prvi je bil Jernej Matevže, ki je zanj skrbel kar 30 let, dokler se leta 1905 ni zameril ljubljanskim Nemcem potem, ko je na lipo ob kopališču izobesil slovensko zastavo.
V naslednjih (deset)letih ga je nasledilo več najemnikov, ki so v neposredni bližini uredili Hribarjev gaj, priljubljeno točka za veselice in razne druge dogodke. Obisk kopališča je bil plačljiv, dodatno pa so bile na voljo tudi kabine, kopalke, ženske kopalne obleke, rjuhe in brisače ter peščena kopel. Poleg je bila tudi gostilna. Določene ure so bile posebej rezervirane le za ženske. Sprva so hodili tja bolj imoviti, z izjemo mladih Trnovčanov.
Ljubljanica in šport
Ljubljanica je pred prvo svetovno vojno veljala za bolj čisto od omenjenih rek, imela pa je kar nekaj bolj ali manj primernih mest za vodne aktivnosti. Prebivalci Most, Vodmata, Poljan, Štepanje vasi in drugi so odhajali na desni breg blizu stičišča Grubarjevega kanala in Ljubljanice – na t. i. Brejah, od okoli leta 1900 pa tudi blizu samostana karmeličank (danes Petrol nasproti dvorca Selo). Osrednji del Ljubljanice je segal od Prulskega mostu preko Špice do Livade. Grubarjev kanal je bil namenjen le pogumnim, veljala pa je tudi prepoved kopanja.
Po reki navzgor proti Livadi so bregove v začetku 20. stoletja zasedli športni klubi. Prvi si je leta 1908 svoje prostore tam uredil Ljubljanski sportni klub (LSK), ki je postavil pristanišče s splavom za tekmovalne čolne, pristanišče za izletne čolne, lopo za čolne in terase za sončenje, a brez bazena. Klub je poleg sankanja, tenisa in drsanja kot prvi gojil veslanje in plavanje, to znanje pa širil tudi med ljubljanskim dijaštvom. LSK je leta 1911 kupil desko za skoke v vodo, s čimer se je začela razvijati tudi ta športna panoga.
Vojaško kopališče
Edino (naravno) urejeno kopališče na Ljubljanici je bilo vojaško kopališče (Militärschwimmschule), ki je bilo zgrajeno verjetno v 30-ih letih 19. stoletja ob Trnovskem pristanu blizu Prulskega mostu. Kot že ime pove, je bilo prvenstveno namenjeno vojakom, ki so sicer na kopanje hodili tudi v Gradaščico. To je nemalo težav povzročalo kopalcem na Koleziji, saj je vojska za seboj pustila kalno vodo, ki je nato pritekla v bazen.
Na vojaškem kopališču je tamkajšnji kopalni mojster plavanja in skakanja v vodo učil tudi civiliste. Tja naj bi zahajali predvsem bogatejši in nemško usmerjeni meščani, ki so uživali v globoki senci pod kostanji. Ženske so imele na voljo poseben termin, medtem ko je večerno kopanje pripadalo častnikom in vojaškim uradnikom. Med prvo svetovno vojno je bilo kopališče zapuščeno, revnejše prebivalstvo pa je za kurjavo postopoma odneslo leseno ograjo, ki ga je obdajala.
V Ljubljani je ves čas primanjkovalo prave kopališke ponudbe, zato so pobude za novo kopališče ves čas prisotne. Verjetno ena prvih sega že v leto 1865, ko so govorili o kopališču na Glincah ali pa kasneje leta 1905, ko so predlagali lokacijo na Ljubljanici. Do realizacije je nato prišlo šele v 20-ih letih, ki pa tudi ni odpravila potrebe meščanov.
V 2. delu sledi zgodovina kopanja v času med obema vojnama.
