Božidar Lavrič – Titov osebni zdravnik

Akademik prof. dr. Božidar Lavrič je utemeljitelj moderne in znanstvene kirurgije na Slovenskem.

Ime Božidarja Lavriča je večini Slovencev neznano. Toda takoj, ko prestopimo prag Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, nas v avli še danes pozdravijo zaslužni slovenski zdravniki  prof. dr. Božidar Lavrič, prof. dr. Pavel Lunaček[1], prof. dr. Igor Tavčar[2] in prof. dr. Franc Čelešnik[3], doprsni kipi štirih velikanov slovenske medicine, ki so bili postavljeni leta 1975 ob slovesnem odprtju UKC, ki je v slovenski in takratni jugoslovanski javnosti nepozabno odmevala.[4]

Rojstvo in študij v tujini

Božidar Lavrič-Dore je bil rojen 10. novembra 1899 v Novi vasi na Blokah kot drugi od osmih otrok očetu Jožefu in materi Alojziji. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nižjo in višjo gimnazijo pa na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani[5] in II. državni (danes Poljanski) gimnaziji v Ljubljani, kjer je bil dober dijak.

Po maturi leta 1918 se je za nekaj mesecev celo bojeval na frontah prve svetovne vojne, toda ne za dolgo, saj se je že jeseni istega leta vpisal na Medicinsko fakulteto v Zagrebu. V Parizu je študiral v letih 1919 – 1921, po rigorozu pa na Karolinski univerzi v Pragi, kjer je bil 22. marca 1924 promoviran v doktorja splošne medicine.[6] Po diplomi je Lavrič opravljal specializacijo kirurgije do leta 1930 v zagrebški Zakladni bolnici, kjer se je leta 1927 poročil z zdravnico Dušanko Winterhalter. V kasnejših letih se je na veliko izpopolnjeval  na klinikah v Parizu, v ZDA in na Švedskem.

Prihod v slovenijo

Leta 1933 je postal vodja kirurgije v Mariboru, kjer je bil zelo priljubljen, po nekaj mesecih pa prevzel vodenje II. kirurškega oddelka v Ljubljani. Prav tako je v teh letih sodeloval pri razvoju zobne in čeljustne kirurgije skupaj z ustanoviteljem Stomatološke fakultete prof. dr. Jožetom Rantom. Leta 1936 je začel predavati topografsko anatomijo, saj je odlično dr. Lavrič odlično povezoval klinično stroko s teoretičnimi inštituti tedanje nepopolne ljubljanske medicinske fakultete, od leta 1938 pa je »na predlog gospoda prof. dr. Budisavljevića iz Zagreba in gospoda dr. Plečnika iz Ljubljane, da se podeli g. primariju dr. Božidarju Lavriču privatna docentura«[7] predaval kirurško propedevtiko in leta 1940 po sklepu univeritetnega senata postal prvi redni univerzitetni profesor za splošno in specialno kirurgijo ter kirurško propedevtiko.

Pred drugo svetovno vojno je bil prof. Lavrič tudi član Rotary kluba Ljubljana,[8] mednarodnega posvetnega dobrodelnega združenja uspešnih predstavnikov različnih poklicev, ki so predani humanitarni dejavnosti.

Partizanski zdravnik in glavni kirurg JLA

Leta 1941 je postal član KPS in se priključil narodnoosvobodilnem gibanju. Lavričeva klinika je v prvih mesecih aprilske vojne v Jugoslaviji postala center ilegalnega dela zdravnikov z zbiranjem sanitetnega materiala, poučevanjem medicincev in mladih zdravnikov o osnovah vojne kirurgije in prve pomoči v partizanskih razmerah ter operacij prvih ranjenih parizanov v sanatoriju Emona.[9]

Leta 1942 so ga italijanske oblasti kot antifašista aretirale in mu sodile pred vojaškim sodiščem, zaradi pomanjkanja dokazov pa so ga kmalu izpustili. Kljub temu so ga marca 1943 skupaj z ženo odpeljali v konfinacijo v Apenine, kjer sta že naslednje leto pobegnila v Rim in živela tam ilegalno. Po prihodu zahodnih zaveznikov sta delovala v bolnišnicah skupaj z angleškimi vojnimi zdravniki (Bari in Andria), kmalu za tem pa je bil prof. Lavrič poklican v Beograd, kjer je dobil čin sanitetnega podpolkovnika in imenovan za glavnega kirurga jugoslovanske ljudske armade.[10]

Titov osebni zdravnik

Zaradi svojih sposobnosti je postal tudi osebni zdravnik predsednika Tita.[11] Kmalu po vojni je bilo potrebno operirati Tita. Zaradi priprav na operacijo črevesa so februarja 1947 v rezidenci na Brdu pri Kranju adaptirali in medicinsko opremili eno od soban, za kar sta bila zadolžena prof. dr. Božidar Lavrič in dr. Borislav Boro Božović, tedanji Titov osebni zdravnik. Zdravniško ekipo, ki naj bi ga operirala, je Tito izbral kar sam. Odločil se je za »slovensko« ekipo: prof. dr. Božidar Lavrič, dr. Bogdan Brecelj, dr. Ivan Tavčar in Livija Merlak, glavna medicinska sestra na Lavričevi kliniki v Ljubljani.[12]

Pred samo operacijo pa se je na Brdo nenadoma pojavila sovjetska zdravniška ekipa, ki jo je poslal sam Stalin, čeprav naša stran ni prosila za nikakršno pomoč. Ko je Stalin slišal za Titovo bolezen, je hitro zgrabil priložnost in jugoslovanskemu predsedniku ponudil, da mu pošlje ekipo sovjetskih zdravnikov. Tito je ponudbo sprejel kot znak dobre volje, saj je bila ta Stalinova poteza znak popuščanja politične napetosti.

Kmalu zatem so iz ZSSR s posebnim letalom pripotovali kirurg dr. Bakeljev, internist dr. Smotrov in medicinska sestra kot instrumentarka.[13] Glede na tedanji položaj in odnose med ZSSR in SFRJ, je Tito odločil, da ga bo vendarle operiral sovjetski kirurg. Tako je operacijo opravil prof. dr. Bakuljev, asistiral pa mu je prof. dr. Lavrič.  Operacija je bila opravljena z lokalno anestezijo, tako da je lahko tudi sam Tito spremljal potek zdravniškega posega.[14]

Ker je Tito po sicer uspešni operaciji čutil bolečine, je bilo sklenjeno, da sovjetske ekipa ostane še en dan na Brdu. Ponoči je Titova rana postala rdeča. Ko je potarnal, da so bolečine čedalje hujše, sta se zdravnika odločila, da bosta rano podrobno pregledala. Dr. Bakeljev je nato sporočil, da je treba operacijo takoj ponoviti. Titov osebni pribočnik general Milan Žeželj ni mogel dovoliti, da bi se ponovna operacija izvedla brez domačih zdravnikov, zato je na Brdo znova poklical zdravnike iz Ljubljane. Medtem sta sovjetska zdravnika že pohitela s pripravami na operacijo. Ker sta se kirurga obnašala precej čudno, poleg tega pa sta še zaudarjala po alkoholu, ju je Žeželj fizično odstranil in zaklenil v eno izmed sob. Ko so na Brdo prispeli ljubljanski zdravniki, so Titu očistili rano in ugotovili, da ponovna operacija sploh ni potrebna.[15] Titovo zdravstveno stanje se je po desetih dnevnih povsem normaliziralo. Kmalu zatem je odpotoval v Zagreb.[16]

Kirurg dr. Lavrič pa je Tita operiral tudi drugič, in sicer aprila 1951 na Bledu, v sanatoriju, ki so ga Nemci med vojno zgradili za svoje ranjence,[17] zaradi težav na žolčnem mehurju in načete slinavke. Pri okrevanju je bila prisotna tudi Jovanka, s katero se je Tito poročil naslednje leto.

Prvi dekan popolne medicinske fakultete

Po koncu vojne je ljubljanska univerza znova odprla vrata konec maja 1945, ko je tedanji slovenski minister za prosveto Ferdo Kozak s posebno uredbo in brez kakšnih pogojev odobril njeno delo, vlada v Ljubljani pa ji je namenila razmeroma visoka finančna sredstva. Uredba o univerzitetnih oblasteh in učnem osebju, ki jo je vlada izdala konec avgusta 1945, je v glavnem ohranjala ustaljeno univerzitetno upravo in samoupravno zgradbo, posamezna določila pa so že napovedovala novo obdobje v odnosu med univerzitetnimi in državnimi oblastmi. Težnje po političnem in državnem poseganju v univerzo so prišle še bolj do izraza v zveznem zakonu, s katerim je Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) 21. junija 1945 medicinske in farmacevtske fakultete v državi izločil iz univerz in jih podredil Zveznemu ministrstvu za narodno zdravje.

Že ustanovitev popolne Medicinske fakultete je bila jasen znak, kako se bo po osvoboditvi razvijala ljubljanska univerza. Stališče novih oblasti je bilo, da se morajo podobno kot druge znanstvene in strokovne ustanove tudi univerze aktivno vključiti v proces obnove ter svoje delo in organizacijo v veliki meri prilagoditi zahtevam obnovitvenih in novih gospodarskih načrtov, kar je veljalo predvsem za naravoslovne in tehniške vede, »pomoč pri izvrševanju plana in izgradnje socializma« pa so morale dajati s primerno vzgojo mladih tudi družboslovne in humanistične vede.[18]

Medicinska fakulteta, ki je bila po letu 1945 izven ožjega organizacijskega sklopa univerze je postala Visoka medicinska šola z dvema fakultetama – medicinsko in stomatološko.[19] Po koncu vojne je bil dr. Lavrič ob vrnitvi v Ljubljano imenovan za rednega profesorja kirurgije na novi medicinski fakulteti, njen prvi dekan vse do leta 1949 ter predstojnik kirurške klinike.

Po vojni je ogromno pripomogel k razvoju medicinskega študija in bil priljubljen tudi pri študentih. »Študentje, ki smo v petdesetih letih posedali po predavalnicah Medicinske fakultete smo že vsi v pokoju. Radi se spominjamo študentskih let, ko smo v slabih ekonomskih razmerah zavzeto osvajali medicinsko znanje, se vozili s kolesi, hodili v planine, taborili na morju, se sprehajali z dekleti in hodili v kinematografe. Svoje vzornike smo iskali med profesorji in asistenti. Fantje bi radi postali kirurgi, dekleta otroške zdravnice. Mnogim je bil vzornik kirurg profesor Božidar Lavrič. Bil je zelo ugleden, odločen, a tudi topel in človeški zlasti z nami študenti,« se spominja upokojeni zdravnik mag. France Urlep.[20] Med leti 1956 in 1958 je bil akademik prof. dr. Božidar Lavrič tudi rektor ljubljanske univerze ter njen prorektor v letih 1958 do 1961.[21]

Vrhunski kirurg in akademik

Za rednega člana SAZU je bil izvoljen leta 1949, njen podpredsednik je bil od 1950 do 1961. Bil je predsednik Jugoslovanskega kirurškega društva, častni član več evropskih kirurških društev, dopisni član JAZU in SANU, združenja kirurgov Velike Britanije in Irske, združenja kirurgov v Lyonu, zunanji član francoske akademije za kirurgijo, častni doktor univerze v Nancyju, član mednarodnega združenja kirurgov in član uredniških odborov slovenskih in tujih strokovnih revij. Objavil je okoli 80 strokovnih člankov, kar je za tedanje akademske razmere veljalo za ogromno.

V osmih državah je bil prejemnik visokih odlikovanj, med katerimi je tudi francoski red legije časti 3. stopnje. Prav tako je bil prejemnik domačih priznanj: Partizanska spomenica 1941, Prešernova nagrada (1950) in Kidričeva nagrada (1959).[22] Kot je zapisal nekdanji Lavričev specializant in kasnejši redni profesor kirurgije dr. Ivan Kalinšek je dr. Lavrič »prijateljeval in sodeloval ter polemiziral z vsemi pomembnimi kirurgi v domovini in po svetu. Bil je svetovljan. Povsem je obvladal nemški, francoski in srbohrvatski jezik, znal pa je tudi angleško in češko ter razumel latinsko in grško. Vedno se je trudil biti na tekočem z vsem, kar se je po svetu dogajalo v znanosti in kirurgiji. To je zavestno, pogumno in dosledno vnašal v svoj vsakdanjik ter se izkazal za praktično in znanstvenoraziskovalno osebnost kirurgije 20. stoletja. Njegova ustvarjalnost na vseh področjih kirurgije je bila izredno bogata in raznovrstna. Njegova uspešnost pa kaže, da je bil pravi človek in ob pravem času.«[23]

Prav tako je imel velik pomen pri razvoju anesteziologije v Sloveniji, saj je aktivno vzpostavil zdravniško anestezijsko službo v Ljubljani, kar je bil pogoj za operacije v odprtem prsnem košu; od začetka petdesetih let so pljučne resekcije redno izvajali na Zveznem inštitutu Golnik, ki je bil vodilna institucija v Jugoslaviji. Veliko je doprinesel k napredku kirurgije in anestezije na Slovenskem in pri ustanovitvi transfuzijskega zavoda. Uvajal je plastično kirurgijo, razvijal travmatologijo in nevrokirurgijo, največ svojega časa pa je posvečal torakalni kirurgiji in predvsem kirurgiji srca in žilja.[24] Leta 1958 je prvi v Jugoslaviji opravil operacijo zašitja defekta preddvornega pretina na odprtem srcu s pomočjo aparata za izventelesni krvni obtok, ki so ga izdelali njegovi sodelavci.[25] Akademik prof. dr. Božidar Lavrič je v skoraj 40-letni karieri opravil na desettisoče zahtevnih kirurških posegov, še danes pa si lahko v arhivu Inštituta za zgodovino medicine preberemo marsikatero zahvalno pismo bivših pacientov.

Družinsko življenje

Profesor Lavrič je bil skrben zdravnik, bil je na kliniki vse dneve od jutra do večera, tudi ob nedeljah. Na vsakem kirurškem oddelku je enkrat tedensko opravil glavno vizito in skoraj vsak dan najmanj eno zahtevnejšo nevrokirurško, torakalno, abdominalno ali travmatološko operacijo. Ob taki zaposlitvi je imel glavni ljubljanjski kirurg malo časa za družino.

Skupaj z ženo Dušanko, ki je bila zaposlena na Stomatološki kliniki, je imel hčerko Biserko, ki je bila prav tako doktorica stomatologije. Njuna edinka se je poročila z ing. Tinetom Bešterjem[26], s katerim sta imela tri otroke: Matjaža, Lučko in Miahaela, katerega naj bi imel dedek Božidar posebno rad.[27]

Smrt

Božidar Lavrič je umrl 15. novembra 1961 v Ljubljani zaradi odpovedi srca. V dnevnem tisku doma in po svetu je bilo objavljenih veliko osmrtnic, nekatere pa so segale čez celo stran.

V spomin na velikansko zapuščino prof. dr. Božidarja Lavriča podeljuje Medicinska fakulteta (MF) od leta 1997 v počastitev spomina prvega dekana popolne medicinske fakultete Lavričevo priznanje za uspešno pedagoško delo učiteljem in asistentom na dodiplomski in podiplomski stopnji ter za organizacijske, znanstvenoraziskovalne in strokovne dosežke, ki sodijo v okvir pedagoškega dela na MF.[29] Decembra 2004 se je tudi v njegov spomin preimenoval Zdravstveni dom Cerknica – Loška dolina v Zdravstveni dom dr. Božidarja Lavriča – Cerknica.[30]

________________

[1] Pionir sodobnega porodništva in ginekologije ter kot predsednik OF Ljubljana leta 1945 za kratek čas župan Ljubljane.

[2] V NOB je sodeloval od 1943; bil partizanski zdravnik, član Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), skrbel za izhajanje Partizanskega zdravstvenega vestnika in pripravo izhodišč za ustanovitev nove Medicinske fakultete v Ljubljani po koncu vojne. Leta 1945 je postal redni profesor in predstojnik interne klinike MF v Ljubljani. Bil je redni član SAZU (1949) in več let upravnik 6. razreda za medicinske vede pri SAZU. Leta 1949 je prejel Prešernovo nagrado.

[3] Začetnik čeljustne kirurgije v Sloveniji.

[4] 40 let od odprtja UKC, Delo, 30.11.2015.

[5] Zavod sv. Stanislava s prvo popolno slovensko gimnazijo.

[6] Ivan Kalinšek, Akademik Božidar Lavrič, mojster skalpela: življenjska pot indelo akademika Božidarja Lavriča, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravniška zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 20.

[7] Prav tam, str. 27.

[8] Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013.

[9] Ivan Kalinšek, Akademik Božidar Lavrič, mojster skalpela: življenjska pot indelo akademika Božidarja Lavriča, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravniška zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 37.

[10] Prav tam, str. 61.

[11] Ostali slovenski člani Titovega zdravniškega konzilija so bili: Prof. dr. Bogdan Brecelj (1906, Gorica), specialist ortoped, najstarejši član konzilija in tudi vodja, udeleženec NOB in glavni kirurg, Titov stari prijatelj, njegov zdravnik od 1947, 1951 ga je na Bledu operiral, član je SAZU. Prof. dr. Miro Košak (1919, Ljubljana), redni profesor kirurgije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, 1958 je prvi v Jugoslavije opravil operacijo na odprtem srcu, a 1971 vstavil aortnokoronarni bajbas na srcu. Od 1951 je bil Titov osebni zdravnik, a od 1953 ga je spremljal na vseh njegovih potovanjih. Prof. dr. Stanislav Mahkota (1913, Volko pri Kranju), specialist za endokrinologiju in diabetis. Od 1954 je član zdravniškega konzilija, a od 1965 ga je spremljal na vseh potovanjih. Prof. dr. Ivo Obrez (Novo mesto), specialist rentgenolog, začetnik koronarografije na UKC Ljubljana.

[12] Marijan F. Kranjc, Odmevi na knjigo Zarote in atentati na Tita, »Medicinskega atentata« na Tita ni bilo!, Nedeljski dnevnik, 18. 8. 2004.

[13] “Medicinski” incident na Brdu, http://zgodovina.si/medicinski-incident-na-brdu/.

[14] Marijan F. Kranjc, Odmevi na knjigo Zarote in atentati na Tita, »Medicinskega atentata« na Tita ni bilo!, Nedeljski dnevnik, 18. 8. 2004.

[15] “Medicinski” incident na Brdu, http://zgodovina.si/medicinski-incident-na-brdu/.

[16] Marijan F. Kranjc, Odmevi na knjigo Zarote in atentati na Tita, »Medicinskega atentata« na Tita ni bilo!, Nedeljski dnevnik, 18. 8. 2004.

[17]Jože Pirjevec, Tito in tovariši, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2011, str. 639.

[18] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani,  Kronika, Ljubljana, 1965, str. 222.

[19] Po vrsti projektov in modifikacij so 21. junija leta 1954 v zvezni skupščini sprejeli zakon o univerzah. Imel je značaj okvirnega zakona; dopolnili so ga še republiški zakoni ter univerzitetni in fakultetni statuti. Z njim je bila univerza spet obnovljena kot celota, medicinska visoka šola se je združila v eno fakulteto.

[20] Ivan Kalinšek, Akademik Božidar Lavrič, mojster skalpela: življenjska pot indelo akademika Božidarja Lavriča, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravniška zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 7.

[21] Osebnosti, od A do L, 2008.

[22] Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, 1992 in Osebnosti, od A do L, 2008.

[23] Ivan Kalinšek, Akademik Božidar Lavrič, mojster skalpela: življenjska pot indelo akademika Božidarja Lavriča, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravniška zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 9.

[24] Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, 1992.

[25] Ivan Kalinšek, Akademik Božidar Lavrič, mojster skalpela: življenjska pot indelo akademika Božidarja Lavriča, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravniška zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 92.

[26] Ideja za članek je nastanala med pogovorom ob kavi na Zbiljah s prijateljem Žigo Beštrom, Lavričevim pravnukom.

[27] Ivan Kalinšek, Akademik Božidar Lavrič, mojster skalpela: življenjska pot indelo akademika Božidarja Lavriča, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravniška zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 90.

[28] 18. novembra 1961, Večer arhiv.

[29] 1. in 2. člen Pravilnika za podelitev Lavričevega priznanja, Senat MF 03.02.1997 in spremembe na sejah senata 15.12.1999, 9.10.2000, 7.10.2000, seji UO MF sept. 2003, seji senata 6.2.2012, 8.10.2012 in na seji senata 7.10.2013.

[30] Zdravstveni dom Cerknica, Predstavitev http://www.zd-cerknica.si/predstavitev.html.

LITERATURA

• “Medicinski” incident na Brdu, http://zgodovina.si/medicinski-incident-na-brdu/.
• 40 let od odprtja UKC, Delo, 30.11.2015.
• Dušan Gogala, 1981 Nova vas – Odkritje spominske plošče, 15. 11. 2013, https://stareslike.cerknica.org/2013/11/15/1981-nova-vas-odkritje-spominske-plosce/.
• Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, 1992.
• Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani, Kronika, Ljubljana, 1965, str. 222.
• Ivan Kalinšek, Akademik Božidar Lavrič, mojster skalpela: življenjska pot indelo akademika Božidarja Lavriča, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravniška zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000.
• Jože Pirjevec, Tito in tovariši, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2011.
• Lavrič, Božidar, http://www.notranjci.si/?id=510.
• Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013.
• Marijan F. Kranjc, Odmevi na knjigo Zarote in atentati na Tita, »Medicinskega atentata« na Tita ni bilo!, Nedeljski dnevnik, 18. 8. 2004.
• Marijan F. Kranjc, Zarote in atentati na Tita, Grosuplje 2004.
• Nenad Bjeloš: Odlikovani Slovenci 1944-1950. v Vojnozgodovinski zbornik št. 9, str. 90-97. Logatec, 2002.
• Osebnosti, od A do L, 2008.
• Pravilnik za podelitev Lavričevega priznanja, Senat MF 03.02.1997 in spremembe na sejah senata 15.12.1999, 9.10.2000, 7.10.2000, seji UO MF sept. 2003, seji senata 6.2.2012, 8.10.2012 in na seji senata 7.10.2013.
• Razvoj anesteziologije, Predstavitev razvoja anesteziologije v Sloveniji do leta 2000, http://www.mf.uni-lj.si/kar/zgodovinski-pregled.
• Večer arhiv.
• Zdravstveni dom Cerknica, Predstavitev http://www.zd-cerknica.si/predstavitev.html.
• Zvonka Zupanič Slavec, Darinka Soban, Akademik profesor dr. Božidar Lavrič (1899-1961), znameniti slovenski kirurg: ob stoletnici rojstva, Zdravniški vestnik. Letn. 68, št. 9 (1999), str. 507-508.