The post 1934 – Rojen Sergej Kirov appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1905 – Začetek Rusko-japonske vojne appeared first on Zgodovina na dlani.

Na fotografiji Žukov v svoji poznih letih.

The post 1896 – Rojen Georgij Žukov appeared first on Zgodovina na dlani.

Aleksander Karađorđević z turškim predsednikom Mustafom Kemalom Ataturkom. (FOTO: Wikipedia)

The post 1934 – Umre Aleksander Karađorđević appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1944 – Konec operacije Bagration appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1944 – Začetek operacije Konjičkov skok appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1904 – Rojen Aleksej Kosigin appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1944 – Konec obleganja Leningrada appeared first on Zgodovina na dlani.

Šolske zgradbe v Ljubljani že stoletja arhitekturno in urbanistično močno zaznamujejo prostor, šole kot objekti izobraževanja pa imajo tudi v slovenski arhitekturni misli od nekdaj posebno mesto. S svojo zunanjo podobo pričajo o preteklih zgodovinskih obdobjih, izobraževalni naravnanosti, razvoju urbanizma, jezika arhitekture ter tendencah pedagoških usmeritev. Vse od jožefinsko – terezijanskih reform v času razsvetljenega absolutizma je bila gradnja šolskih stavb odvisna od uveljavljanja pedagoških idej in vzgojno-izobraževalnega zavoda, kakor tudi posluha oblasti, arhitekturnih idej in medsebojnega sodelovanja naštetih akterjev. Tipizirane šolske stavbe niso novost moderne birokratske države 20. stoletja, temveč so bile predpisane že leta 1788; podoba, ureditev in višina stavbe ko osnovni normativi pa so bili že takrat podrejeni številu učencev v posameznem vzgojno-izobraževalnem zavodu. V 19. stoletju je navodila in načrte izdajala študijska dvorna komisija na Dunaju, osnovno šolstvo pa je bilo od leta 1869 s tretjim šolskim zakonom v popolni domeni države. Zasnove šolskih stavb so postale regulirane s krovnimi predpisi s področja šolstva. Takratne zgrajene šolske stavbe so bile tipizirane, monumentalne in s poudarjenim centralnim vhodom.  Brez izjeme so sledile shemi traktov učilnic z dolgim in ozkim povezovalnim hodnikom ter kompaktnimi stopnišči, ki so etaže povezovali po nadstropjih.  Učilnice so bile podolgovate in visoke, enake po velikosti, barvi in notranji opremi ter z ozkimi in visokimi okni. Razporeditev učilnic je ustrezala frontalnemu pouku z isto učno snovjo za vse prisotne učence in klasičnimi učnimi metodami, pri katerih je prevladoval govor pedagoga.  Šole so gradili podobno kakor druge javne stavbe, nekatere so bile podobne upravnim zgradbam in celo vojašnicam. V prvi polovici 20. stoletja je nova funkcionalistična arhitektura z revolucionarno doktrino (oblika sledi funkciji) vnesla v zasnovo šolskih stavb največ novosti. Skušala se je prilagoditi zahtevam, ki jih je postavljala nova znanost, pedagogika. Arhitekturni izraz šolskega poslopja naj bi odražal samo njen vzgojni namen. Leta 1954 je v Ljubljani potekal prvi veliki posvet v Sloveniji o prednostih novega načina izobraževanja in na temo šolske arhitekture pod naslovom Od stare k novi šoli, ki jo je organiziralo Društvo arhitektov Slovenije. V nasprotju s staro zasnovo šole naj bi bila nova bolj razgibana in omogočala tudi ustreznejše oblikovanje šolskega okolja. Poudarjen je bil pomen stika z naravo in svetlobe. Skupno je bilo spoznanje, da je otrok središče šolske vzgoje in zato tudi središče oblikovanja šolske zgradbe. Stari sistem nerazčlenjenega večetažnega šolskega bloka se je umaknil pritlični paviljonski zgradbi oziroma enonadstropni zgradbi s centralnim prostorom, z dinamičnimi kompozicijami šole v parku, organskimi oblikami gradnje ali regionalno pogojenimi kompozicijami. V novih šolah postanejo učilnice kvadratne, prostori so prepleskani s svetimi pastelnimi barvami, table niso več črne, temveč svetlejše, zelene. Stoli in mize so ločeni, pohištvo je lahko prestavljivo. Razen centralnega večnamenskega prostora so bile oblikovane široke avle, na katere so bili navezani dodatni programi. Celota zasnove je zavestno asimetrična, glavni vhod je neaksialen, tloris je funkcionalistično svoboden (fr. plan libre). Šola prevzema vlogo lokalnega kulturnega in izobraževalnega središča. S šolsko arhitekturo se je v tem obdobju intenzivno ukvarjal tudi arhitekt Oton Gaspari.  12 oktobra 1957 je bila tako odprta prva modernistična šola v Ljubljani, na Poljanah Osnovna šola Toneta Tomšiča. Zasnovana zgradba je eden prvih primerov sodobne šole. Šolska zgradba je sestavljena iz treh sklopov, ki jih povezuje osrednji prostor z jedilnico in večnamensko rampo. Prvi sklop je enonadstropen in namenjen razrednemu pouku, sestavljen iz parov zamaknjenih učilnic, ki razgibano definirajo tako svoj zunanji kot notranji javni prostor. Drugi sklop združuje predmetno stopnjo in upravo, tretji pa je telovadnica.

The post 1957 – Odprtje prve modernistične osnovne šole v Ljubljani appeared first on Zgodovina na dlani.

The post Ruska vojska napade poslopje Vrhovnega Sovjeta appeared first on Zgodovina na dlani.

V ljubljanski zgodovinski zavesti velja, da je nekoč poplavljala zgolj Ljubljanica. Toda pozabljamo, da so nevarni tudi manjši pritoki in drugi vodni viri, ki ob dolgotrajnem nalivu presežejo svoje bregove. Tako se je zgodilo tudi leta 1926 na jugu Ljubljane konec septembra 1926. Nad južnim obronkom tedanjega mesta se je utrgal oblak in pričelo deževati 25. septembra ter naslednja dva dneva. Po Tržaški cesti se je kotalila voda kot valovi ob obali. Gradaščica je prestopila bregove in poplavilo je celotno območje današnjega Viča in Rožne doline. Sicer mirna rečica je rušila hiše, mostove in brvi, zaradi poplave pa so umrli trije ljudje. Ponekod je voda segla tudi do dva metra visoko. Ker večina hiš ni imela kleti in urejene kanalizacije kakor tudi odvodnjavanja ne, je pritličja hiš takoj poplavilo. Ljudje so reševali vse, kar jim je prišlo pod roke: hrano, obleko in pohištvo. Ob poplavah so poročali tudi slovenski časniki: »Včeraj dopoldne so pričeli naraščati hudourniki, ki so valili v dolino debla dreves in velikanske skale. Ljudje so z grozo opazovali, kako od ure do ure narašča Gradaščica in njeni mali pritočki…Vode so trgale s seboj cele kose njiv in v trenutku so bile izpodjedene cele plasti travnikov. Ruševine, kamenje in debla so se ponekod zgostile v jezove in voda se je s tem večjo silo zaganjala čez polja…Kot bi trenil se je vlila voda v širini več kilometrov čez polja in travnike do hiš … Pri Dolgem mostu, 4 km od Ljubljane, je Gradaščica planila celo čez železniški nasip, ki je visok nad 3 m.« Prve znane poplave Gradaščice so znane že iz 17. stoletja. V eni od poplav se je spojila z Malim Grabnom, struga pa se je razširila na 60 metrov, takrat pa je nastalo krajevno ime Dolgi most, saj so morali za toliko podaljšati most na Tržaški cesti. S povečano urbanizacijo južnega dela Ljubljane v naslednjih desetletjih so se spremenili tudi podvodni toki. Gradaščico so do sedemdesetih let 20. stoletja regulirali, njen nekoč meandrasti tok pa spremenili v betonsko korito in industrijsko strugo za viške tovarne. Pod železniško progo so uredili betonske tunele. Kljub temu je Gradaščica ponovno poplavljala septembra 2010 in 2014 ter povzročila ogromno materialno škodo. Poplavljenih je bilo okoli 1100 objektov in celotna cestna infrastruktura, mnogi pa so se takrat prevažali do svojih bivališč s čolni. Vzrok za poplave je bilo krivo tudi to, da se je ob velikih nalivih v polhograjskih hribih večkrat zgodilo, da se je Ljubljanica na Barju ustavila ter pričela teči nazaj, ker so ji ogromne količine vode pri ustju.

Vič leta 2010 (FOTO: Wikipedia)

The post 2010 – Velike poplave prizadanejo Ljubljano appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1943 – Konec bitke pri Kursku appeared first on Zgodovina na dlani.