Osvoboditev Jugoslavije maja 1945 označuje konec druge svetovne vojne v državi, same socialistične revolucije pa še ne. Komunistična partija se je še vedno bojevala za popolno oblast v državi.
S prihodom miru, je bila Partija zmožna prestrukturirati vire z namenom osredotočanja na družbena vprašanja, še posebej k stvaritvi novega socialističnega človeka. Člani partije in vojna generacija prežeta s komunistično ideologijo so bili pripravljeni na ustvarjenje nove družbe in novega sveta, ki vstopa v družbeno in politično okolje. Za vsako sfero življenja (družbeno, politično in gospodarsko) je bil sovjetski prototip vzet za idealnega.[1] Pod preobleko modernizacije in kulturnega napredka, je bila jugoslovanska družba kmečka in patriarhalna, transformirana v skladu s partijskim programom.
Hitra modernizacija je bila dogmatični eksperiment. Reforme so zaobjemale izboljšave na področju izobraževanja in zdravstva, izkoreninjenje stare družbe in starega načina življenja s pospešeno industrializacijo, množičnim preseljevanjem, nacionalizacijo in razlaščanjem, nasilno kolektivizacijo ter mobilizacijo za delo v tovarnah in boj proti kulakom in razrednim sovražnikom. Kmetijstvo je bilo močno zanemarjeno z namenom pospešene industrializacije, ki je rezultiralo v dramatičnem kolapsu življenjskega standarda. V tem času, obdobju velike revolucionarne prevzetnosti, so bili jugoslovanski državljani prisiljeni pomiriti se z revščino v zameno za svetlo socialistično prihodnost.[2] Velike sanje in nerealni partijski načrti, brezmilostni ukrepi proti vsem političnim nasprotnikom, ki je vključevalo nadzor in kontrolo, revščino in straho ljudi, so poustvarili tako z eksistencialnega vidika kot samega fizičnega črno atmosfero nesigurnosti vsakdanje realnosti.[3]
Delavstvo postane z marksistično dialektiko vladajoči razred
Osrednji nosilec ideološkega boja v novi socialistični jugoslovanski državi in glavni politični ter družbeni akter postane delavski razred, ki ga je zastopala Komunistična partija v vlogi avantgarde. Delavstvo, ki je imelo pred vojno vlogo zgolj v industrijski proizvodnji in gospodarstvu ter bilo s tem povezano s pojmom socialne ogroženosti in politične izključenosti, postane z nastopom marksistične dialektike deklarativno vladajoči družbeni razred oziroma sloj.
Socialistična ideologija, ki je delo utemeljevala kot produkcijo v materialnem smislu besede, je oblikovala simbolno in politično hierarhijo. Fizično delo je imelo večjo moralno in simbolno vrednost kot intelektualno, industrijsko pa višjo pozicijo v vrednostni hierarhiji kot kmetijsko. Pri tem pa ni šlo le za ideološko konstrukcijo. Vrlina je bilo samoodpovedovanje in žrtvovanje delovne energije in časa za skupnost. Ideologija, na kateri je temeljila oblast, je poudarjala socialno enakost in odpravljanje socialnih oziroma premoženjskih razlik. Vodilo je bila misel, da brez dela ni jela. Delo in njegovi rezultati so bili nizko ovrednoteni in plačevani brez večjih razlik glede na izobrazbo in delovno mesto. Poglavitno merilo je bila fizična težavnost dela, ki ga je nekdo opravljal. Rudar je bil tako bolj cenjen kot inženir v rudniku.[4]
Boj za napredek
Pri planiranem gospodarstvu v socializmu je bila delovna produktivnost temeljna kategorija, ki je imela hkrati tudi moralni pomen. Povečanje produktivnosti je bilo označeno kot politično dejanje, kot prispevek delavcev k blaginji socialistične družbe.[5] Socialistične tovarne so z ekspanzivnim večanjem števila zaposlenih in širjenjem prostorov uresničevale parole o modernizaciji in napredku. Parole socialističnega dela so v socializmu dejansko pomenile fizično delo v industriji. Ob koncu štiridesetih in v petdesetih letih so se klici po boju za napredek prepletali s klici po boju proti reakciji in vse, kar ni bilo politično korektno, je bilo označeno za reakcijo.
Ob koncu petdesetih let so se ideološko obarvani prispevki o udarniških zmagah in zmagah delovnih kolektivov v časopisju začeli umikati diskurzu o tehnološki modernizaciji. Kljub temu, da je bila pri tem mišljena tehnološka modernizacija po komunističnem scenariju, ki je sledila ključnim političnim parolam Napredek, Plan in Partija.[6]
Delavske ugodnosti
V uradnem diskurzu in med ljudmi je socialistična modernizacija predstavljala predvsem zaposlitev v mehanizirani proizvodnji. Ne glede na to, da so se ljudem socialistične ideje s specifično terminologijo in slogani zdeli marsikdaj nesmiselni, smešni ali so jim celo nasprotovali, so nekatere kljub kritiki ponotranjili: postale so del vsakdanjika ljudi. V tem kontekstu je bila zelo pomembna izkušnja in pravica do polne zaposlitve s plačanim dohodkom (kot tudi pokojnine, zavarovanja z različnimi dodatki in zaščita delavcev v primeru nesreč ali bolezni).[7] Socialistična tovarna je imela v življenju ljudi pomembno vlogo.[8] Po drugi strani pa so se vsakdanje delovne prakse povezovale z lokalnimi socialnimi konteksti in proizvajale lastne norme in hierarhije, osvobojene ideološke retorike države.[9]
Zaposlitev v tovarni je prinašala tudi druge ugodnosti (zdravstveno, pokojninsko in socialno zavarovanje), kosilo ali malico v menzi, počitnice v počitniških domovih, stanovanje v delavskem naselju ali kredit pri gradnji stanovanja. Po drugi strani pa je delo tako v preteklosti kot danes časovno in prostorsko strukturiralo življenjski ritem človeka.[10] Tovarna je imela zelo veliko vlogo pri strukturiranju življenja ljudi, pri oblikovanju skupnosti. Bila je prva, ki je vzpostavljala zdravstvene klinike, organizirala različne zdravstvene preglede, gradila stanovanja, infrastrukturo kraja, pomagala ljudem pri nabavi gradbenega materiala, hrane v času krize, dejansko je strukturirala skupnost. Prek sindikalnih domov ni organizirala le počitnic zaposlenih, temveč tudi njihovih družin. V tovarni so bile pogosto zaposlene cele generacije iste družine, iste rodbine.
Delovno mesto v tovarni je odigralo pomembno vlogo pri oblikovanju družbenih mrež, v družinskem življenju in pri integraciji v skupnost. Poleg organiziranega industrijskega dela in neformalnih družbenih mrež ljudi so v socializmu pomensko konstrukcijo časa sooblikovale konkretne politične organizacijske oblike in njihovi ideološki koncepti, na primer sindikati in delavski sveti. Vsakdanje delovne prakse so se povezovale z lokalnimi socialnimi konteksti in proizvajale lastne norme in hierarhije, osvobojene ideološke retorike države.[11] Delovni prostor v socializmu je pomenil stabilnost; vseživljenjska zaposlitev je v preteklosti namreč določala življenje v enem družbenem in kulturnem prostoru.
Pri tem je treba upoštevati pomene takšnih razlag v sodobnem času. Formalna zaposlitev pomeni v različnih okoliščinah različne stvari; lahko gre za kontrolo nad negotovostjo v prihodnosti, kar je predvsem v sodobnem družbenem prostoru ključnega pomena. Brezposelnost prinaša poleg ekonomske in finančne tudi drugačne izgube, kot na primer izgubo identitete, statusa in strukturiranja časa. Brezposelnost je težka tudi zaradi občutka družbene nekoristnosti in spremenjenega dnevnega življenjskega ritma.[12] Delo namreč zajema artikuliranje informacij, igranje vlog, simbolno afirmacijo osebnega pomena, procese skupinskih razmejevanj in oblikovanj identitet.
Socialistična tovarna – osredinjenje vsakdanjika
V spominu ljudi socialistična tovarna ni le delovni prostor, temveč je prostor, kjer so se ljudje zabavali, se med seboj poročali, si pridobivali izkušnje in se seznanjali z drugačnim načinom življenja. K spoznavanju drugačnega življenja so prispevali tudi sindikalni izleti; nekateri so prvič v življenju odpotovali v tujino, se šolali v Vzhodni Nemčiji, Švici ali na Švedskem ali pa so prvič poleteli z letalom v druge jugoslovanske republike. Tovarne so gradile počitniške hišice in stanovanjske bloke oziroma naselja, organizirale so izlete, družabne dogodke, s počitniškimi domovi na morju in v hribih pa so organizirale prosti čas zaposlenih in njihovih družin. Za marsikoga je bila tovarna mamljiva tudi ali predvsem zaradi reševanja stanovanjskega vprašanja. Kar pa ne pomeni, da stanovanjskih problemov ni bilo.
S tem, da so tovarne skrbele za prosti čas zaposlenih, so tudi časovno strukturirale njihova življenja. Številne tovarne so z organiziranim varstvom poskrbele za otroke zaposlenih, imele so svoje zelenjavne vrtove, menzo, trgovino, zdravstveno ali zobozdravstveno ambulanto, ponekod pa celo kino. Med odmori in sestanki, predvsem pa pri praznovanjih in drugih prireditvah naj bi se po pripovedovanju starejših informatorjev v preteklosti družili vsi. »Od delavcev do učiteljev, doktorjev, direktorjev, vsi smo bili enaki…«[13] Idealizacije nekdanje medsebojne povezanosti se navezujejo na sodobne položaje delavke in delavca v socialnem prostoru. Njuna pozicija je v sodobnosti postavljena v drugačno razmerje neenakosti in moči. Tovarno, o kateri so včasih delavci govorili kot o »naši tovarni«, postavijo v tem primeru v svojo opozicijo. Razmejevanja med mi in oni se v takšnem kontekstu pogosto kažejo v razdelitvi na tovarno in delavce.
Svoj položaj v družbi je Partija posebej krepila s tem, da je svojo oblast predstavljala kot oblast delavskega razreda, ki naj bi jo odražal predvsem fizični delavec. Načrtna propaganda je delavstvu stalno dopovedovala, da je vsak enak drugim in celo predstavnik tistega dela družbe, ki je poklican, da prevzame njeno vodstvo. Istočasno mu je načrtno vcepljala prezir do meščanstva, v katero naj bi spadali bolj ali manj vsi, ki se ne ukvarjajo z neposrednim fizičnim delom; tudi lastno upravno osebje.[14]
Z uvedbo nove oblasti, kar je bila posledica revolucije, se je po vojni politična vloga in družbeni položaj takrat imenovanega delavskega razreda, delavstva oziroma zaposlenih, spremenila. Na oblasti je bila komunistična stranka, ki je nastopala v njegovem imenu. Delavski razred je bil deklarativno vladajoči in glede na to se je njegov politični in družbeni položaj izboljšal, gledano skozi življenjsko raven pa se vse do sredine petdesetih let dejansko v povprečju ni bistveno izboljšal glede na predvojno stanje. V posameznih skupinah je celo krepko padel.[15] Velik del delavstva je pred partijskim prevzemom oblasti v Ljubljani živel celo pod gmotnim in socialnim povprečjem, ki ga je sedaj Partija ustvarila, in za ta del delavstva je dvig na to revno povprečje pomenil celo napredek v družbenem položaju. »Dosti bolje niso živele delavske družine v predmestjih, saj računamo, da so v povprečju zaslužili, nekvalificirani delavci največ 2,5 dinarja na uro, torej mesečno leta 1935 okoli 600 dinarjev, pri tem pa pomislimo, da je bila prav taka najemnina enega dvoinpolsobnega stanovanja, in to ne v mestnem središču. Da bi bila mera še bolj polna, so bili zaposleni v veliki večini le moški, med njimi pa je vladal alkohol in pijančevanje, kar je obupni položaj teh, običajno najštevilnejših družin, še poslabšalo.«[16]
Izboljšanje življenjskega standarda družbene margine
Družbeno-ekonomske spremembe po vojni so omogočile tistemu delu prebivalstva, ki je pred vojno najslabše živel (nekvalificirani fizični delavci, služkinje, berači, vajenci – pravi lumpenproletariat) izboljšanje življenjskega standarda ter postopno izginotje nižjih socialnih slojev.[17] »Množica beračev v mestu si ni več podajala kljuk, mijavkala po vogalih ali celo umirala po hlevih. Hlapci in dekle so začeli dobivati pokojnine, zdravstvo je postalo dostopno tudi revnim,«[18] opisuje izboljšane razmere Matija Maležič, predsednik Mestnega ljudskega odbora med letoma 1948 in 1951.
Predvojno ljubljansko prebivalstvo pa se ni razlikovalo le po družbeni strukturi,[19] temveč so viri socialne neenakosti ležali v različni izobrazbi, nacionalni pripadnosti, družbenim položajem ter posledično v različnem poklicu in s tem povezanim prihodkom. »Vsepovsod je bilo polno beračev, zlasti na prometnih krajih in ob nedeljah pred cerkvami. V podobnem položaju so bili tudi invalidi prve svetovne vojne in delovni invalidi. Na ulicah tudi ni manjkalo prosečih ciganov. Kriminala začuda ni bilo veliko, policajev, čeprav maloštevilnih smo se bali, bili so popolne avtoritete.«[20] Znotraj posameznih socialnih slojev so veljali različni kriteriji, s katerimi pripadniki posameznih slojev ocenjujejo sebe in druge. Izobrazba, poreklo, družinsko ozadje in premoženje so bili pred vojno najpomembnejši kriterij za vrednotenje družbenega statusa.
Odprava družbenih razredov in socialne neenakosti
Osrednji cilj socialistične revolucionarne družbene preobrazbe je bila odprava družbenih razredov in socialne neenakosti. Uradniški in administrativni aparat, ki je pred vojno zaposloval predvsem maloštevilni srednji sloj, je bil po vojni odprt tudi za ljudi iz delavsko – kmečkega miljeja. Med nastajajočim srednjim slojem, ki ga pred vojno skorajda ni bilo, so se razvili novi socialno-razredni ideali, ki bazirajo na gmotnem položaju po vzoru predvojnega meščanstva. Nekaterim skupinam (duhovščina, intelektualci, odvetniki in podjetniki) je padel ugled. Nov in poseben socialni sloj so predstavljali družbenopolitični delavci. »Nova oblast je začela spreminjati svet, vsiljevati ljudem njihovo »srečo«, delati silo pri imovini, revne na videz zadovoljevati, bogate spravljati v težave. Vse na hitrico, bolj na povelje, ne s prepričevanjem«[21] govori kritično Maležič.
Socialni razvoj po drugi svetovni vojni v Ljubljani je označen z dvema procesoma. Prvi je urbanizacija, ki je posledica hitre industrializacije z močnim tokom migracije iz podeželja v industrijska središča in drugo je socialistična ureditev države in družbe. S spremembo družbenega reda se je spremenil dotedanji življenjski stil Ljubljančanov. Deagrarizacija in urbanizacija sta vplivali na mestni način življenja in dojemanja mesta.[22] Spremembe v vrednostnih in družbenih normah, ki so posledica socialistične revolucije in spremenjenim politično-ekonomskim sistemom so bile vidne v zmanjšanju socialnih razlik med prebivalstvom,[23] saj je bila enakost[24] med najpomembnejšimi družbenimi ideali.[25]
V socialistični družbi imajo vrednote dialektični odnos glede na socialno-ekonomske interese. Stanovanja, zdravje, izobraževanje, kulturne dejavnosti in osebni prihodki so na voljo vsem ter po novi egalitarni ideologiji uravnilovke enakomerno porazdeljeni: enakost materialnih pogojev in možnosti na deklarativni ravni predstavljajo temelj socialistične ideologije. Tako razredni interesi opredeljujejo vsebino socialistične družbe, medtem ko vrednote usmerjajo metodo, smer in duha pri uresničevanju teh interesov. Kljub vseprisotni ideji egalitarizma je bila priznana določena stopnja družbenega razslojevanja. Tehnična in humanistična inteligenca, kot tudi umetniki in arhitekti so bili dokaj blizu takratne nove družbene elite, ki je bila poosebljena v političnem in gospodarskem vrhu. Kljub deklarirani enakopravnosti se je namreč oblikovala nova, socialistična elita iz partizanskih vrst in komunističnih veljakov, ki je zamenjala predvojno meščansko kapitalistično elito. Čeprav so nekateri prihajali iz nižjih slojev in bili pomanjkljivo izobraženi, so zasedli najvišja mesta v politiki in gospodarstvu.
Socialistična uravnilovka
Povojna jugoslovanska družba se je od samega začetka po zmagi v narodno-osvobodilnem boju in socialistični revoluciji, stalno soočala s številnimi težavami in borbi tudi v mirnih časih z namenom vzpostaljanja nove družbene ureditve na principih egalitarnosti, legitimiranju nove oblasti, obnove, izgradnje in modernizacije države po socialističnem modelu. Prav tako je bila »stalna potreba« po obračunavanju s preživelimi ostanki reakcionarne in konservativne preteklosti in vplivu drugih političnih sil, ki so grozila rušitev »edinstvene, složne in homogene skupnosti bratskih narodov usmerjene k bogatemu, pravičnemu in stabilnemu družbenem sistemu enakih posameznikov.«[26]
Kadar se egalitarizem[27] nanaša na distribucijo družbenih položajev (to je enakost možnosti), ga lahko poimenujemo enostavni egalitarizem, kadar pa je vprašanje alokacije nagrad, potem govorimo o radikalnem egalitarizmu. Glavna ideja radikalnega egalitarizma je, da nihče ne more dobiti več od tistega, ki ima najmanj. Popularni naziv ime tega pojma je uravnilovka (izraz, ki si ga je menda izmislil Stalin). Karl Marx egalitarizem ironično imenuje komunizem revežev. Obstajata dve razsežnosti radikalnega egalitarizma: 1) teorija enakih želodcev in 2) intelektualna uravnilovka. Korenine in izvor teh vrednot iščemo v temelju agrarne družbe (v periodni prerazporeditvi skupne kmetijske zemlje v vaški skupnosti). Socialno-ekonomske korenine so v socialističnemu kolektivizmu: uravnilovka je bila prisotna v vseh socialističnih družbah.
V socialističnem sistemu je bilo stalno zavezništvo med politokracijo in delavstvom, v katerem je politokracija zagotavljala določene privilegije delavstvu (socialno-ekonomska varnost, varnost na delovnem mestu – lastništvo delavca na delovnem mestu, zagotovljen minimalni dohodek), delavski razred pa je v funkciji zgodovinskega subjekta legitimiral politično elito ter ji prepuščal upravljanje družbe po lastnih ideoloških načelih. Na globalni družbeni ravni je bila glavna vrednota radikalni egalitarizem. To je bila filozofija, ki izenačuje ljudi navzdol. V gospodarskem življenju je bila t.i. teorija enakega želodca (izravnava) in intelektualne uravnilovke oziroma teorije enakih spodobnosti. Enakost je bila za režim ena temeljnih osnov njegove domnevne legitimnosti. Zagotavljanje enakosti je bilo obramba proti vsem pojavom višjih moči, ki bi presegala še sprejemljivo različnost za obstoječo oblast. Pojav kakršnikoli elit je bil za oblast neposreden napad na njen monopol, ker je popolna izenačenost vseh njenih podanikov temelj, na katerem oblast sploh lahko obstoji. Ta izenačenost je izenačenost v popolni nemoči in popolni odvisnosti slehernega državljana od absolutne partijske oblasti. Prav vsi obračuni z dejanskimi ali samo namišljenimi nasprotniki dobijo oznako državnih posegov zoper nasprotnike enakosti in pravičnosti, ki jo uveljavlja oblast.[28]
Diktatura proletariata
Idejna osnova socialistične družbe, kot jo je izoblikoval Lenin, je utemeljena ravno na diktaturi proletariata, na njegovi moči, da si tudi s fizično silo podreja vso družbo. Fizična prisila pa je sposobna podrejati si samo družbo, temelječo na najpreprostejši delitvi dela. Taka družba pa ni obstajala niti ob sovjetski revoluciji in še manj v Jugoslaviji, ko je partija prevzela oblast.[29] Vprašanje enakosti v slovenski preteklosti kot filozofski in etični problem ni bilo deležno posebne pozornosti niti ni bilo izpostavljeno kot praktični politični cilj,[30] saj enakost ni bila deležna posebne pozornosti niti v odnosu do družbene enakosti znotraj naroda.[31] Določeno obliko družbene enakosti kot socialno zahtevo je posredovala in po svoje uresičevala šele Partija, ko je prevzela oblast.
Ta enakost ni bila zamišljena kot enakost v možnostih človekovega uveljavljanja svoje osebnosti in razvijanja ustvarjalnih sposobnosti, ampak le kot funkcija v načrtu komunistične partije za ustvaritev t.i. brezrazderne družbe. Izhaja iz komunistične dogme, da je kapitalistična družba razdeljenja na razred maloštevilnih lastnikov kapitala, ki izkoriščajo pretežno večino delovnih ljudi, ki v tekmi z njimi nimajo drugega kot delo svojih rok. Zato je treba kapitalistom, če ne gre drugače tudi nasilno, odvzeti lastnino in jo predati državi, ki jo bo upravljala kot skupno lastnino vseh državljanov v njihovo skupno korist. To naj bi bila temeljna ideja enakosti. Vendar je ta enakost v negativnem razmerju do države: nihče nima sredstev za proizvodnjo, za lastno preživljanje, preživetje vseh je neposredno odvisno od države. Vsa družbena moč je osredotočena v njenih rokah. Vzpostavljena je dotlej še nikoli dosežena enakost vsega prebivalstva: v brezmočnosti in odvisnosti od države, hkrati s tem pa nova neenakost med navadnim državljanom in nosilci odločanja v vrhu države.[32]
Komunistična enakost je v temelju drugačna kot enakost v kapitalistični družbi formalne enakosti. Predvsem je enakost zožena na izjemno ozko strukturo partijske oblasti. Novemu enopartijskemu sistemu ustreza tudi struktura družbe, ki jo je za svoje potrebe ustvaril komunistični režim, kar pa je v popolnem nasprotju s strukturo družbe, na kateri temelji demokratična ureditev.[33] Če je hotel komunistični režim ustvariti umetno družbo popolne enakosti, je seveda moral porušiti celotno strukturo družbe, kakršna je bila pred prevzemom njegove oblasti, in jo spremeniti v brezoblično maso atomiziranih posameznikov brez sleherne družbene moči; ta je bila vsa osredotočena v političnem sistemu, ki ga je predstavljala Komunistična partija.[34] Popolna brezmočnost slehernega posameznika naj bi bil pogoj za izgradnjo komunistične družbe, zato je bilo treba odpraviti vse oporne točke, kjer bi posameziki ali njihove združbe črpale svojo relativno družbeno moč. To je veljalo predvsem za gospodarstvo, ki ga je režim v celoti podržavil in podredil svoji samovolji, saj je država tako ali tako samo sredstvo za uveljavljenje njegove volje. Brez vsake gospodarske moči je odpravljena tudi relativna samostojnost vseh drugih družbenih podsistemov, kot so zdravstvo, vzgoja, šolstvo, raziskovanje itd. Vsi ti družbeni podsistemi sicer črpajo svojo moč iz odvisnosti, ki jo ustvarjajo iz potreb družbe po njihovih storitvah, vendar so s svoje strani odvisni od materialne podpore, ki jo potrebujejo za svoje delovanje. Razpolaganje s to materialno podporo pa je zaradi podržavljenja gospodarstva v rokah države. Ta popolna odvisnost vseh družbenih podsistemov od političnega ustvarja neuravnovešeno družbo, kjer vzgon za vso družbeno dejavnost prihaja od politične elite, ki je v svojih rokah združila vso družbeno moč. Razen nje nima na družbeno dogajanje noben možni vir družbene moči nikakršnega vpliva. Edina presoja za vsako družbeno dejavnost je politična: kolikor koristi krepitvi moči političnega podsistema oz. njegove elite.[35]
Razkorak med proklamiranimi vrednotami in realizirano prakso
Zelo hitro po prvem zanosu in prvih petletnih načrtov udarniške obnove in izgradnje, ki so statistično gledano dosegli zavidljive rezultate (elektrifikacija, industrializacija, urbanizacija, izgradnja, dvig izobrazbene ravni), se je pokazalo, da se že konec petdesetih let in še posebno v začetku šestdesetih let »nova družba« ne razvija po isti liniji do najpopolnejših oblik, temveč nasprotno, ustvarjajo se številni novi problemi nastali v samem sistemu in novih pogojev. Med temi novimi problemi je vse bolj izrazito začelo postavljati v ospredje razkorak med proklamiranimi vrednotami in deformiranih oblik realiziranih v praksi, polovičnost uresničenih ciljev in rešitev (npr. gospodarskega sistema), ki odpirajo prostor protislovnim procesom: neučinkovitost samoupravnih organov, konservatizem etatistično-birokratskih sil ter formalnih in neformalnih skupin, ki ovirajo neposredno demokracijo, politično krizo in ekonomska stagnacija, naraščanje stopnje brezposelnosti (poleg tega tudi odpiranje mej in odhajanje delovne sile v tujino), vse bolj izrazito socioekonomsko razslojevanje ne na osnovi delovnih rezultatov, temveč najpogosteje zaradi izkoriščanja konjunkture neenakih pogojev dela, različnih zlorab družbene lastnine ali položaja, pojav nacionalizma, ki prihajajo v ospredje v ekonomski in kulturni sferi, partikularnost interesov in nagovarjanja avtarkičnega zapiranja v republiške in občinske meje na račun interesov celokupne skupnosti in neizogibnost stvoritve edinstvenega jugoslovanskega trga.[36]
_____________________
[1] Dobrivojević, Ivana, Urbanization in Socialism: Everyday Life in Yugoslav Towns, 1945 to 1955, V: Tóth, Helena, Gulliver, Katrina (ur.), Cityscapes in History: Creating the Urban Experience, Ashgate Publishing Limited, Farnham, 2014, str. 81.
[2] Prav tam, str. 82.
[3] Prav tam.
[4] Čepič, Zdenko, Politika življenjske ravni v prvem desetletju socializma v Jugoslaviji, Prispevki za novejšo zgodovino, letnik 46, št. 1, 2006, str. 397-410.
[5] Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, str. 381.
[6] Prav tam, str. 382.
[7] Prav tam, str. 401.
[8] Pine, Frances, Dangerous Modernities?, Innovative Technologies and the Unsettling of Agriculture in Rural Poland. V: Critique of Anthropology, 2007, 27/2, str. 186.
[9] Ashwin, Sarah, Redefining the Collective, Russian Mineworkers in Transition. V: Michael Burawoy , Katherine Verdery (ur.),Uncertain Transition: Ethnographies of Change in the Postsocialist World, Lanham, 1999, str. 245–272. Niedermüller, Peter, Arbeit, Identität, Klasse, Der Sozialismus als Lebensentwurf. V: Klaus Roth (ur.), Arbeit im Sozializmus, Arbeit im Postsozializmus, Erkundungen zum Arbeitsleben im östlichen Europa, Münster, 2004, str. 23–37. Daphne, Berdahl, Bunzlin, Matti, Lampland, Martha (ur.) Altering States: Ethnographies of transition in Eastern Europe and the former Soviet Union, Michigan 2000. Uncertain Transition, str. 1–18.
[10] Niedermüller, Peter, Arbeit, Identität, Klasse: Der Sozialismus als Lebensentwurf, V: Arbeit im Sozializmus − Arbeit im Postsozializmus: Erkundungen zum Arbeitsleben im östlichen Europa. Klaus Roth, ur. Münster: Lit. Verlag, str. 23.
[11] Prav tam, str. 18.
[12] Gorazd Makarovič, Slovenci in čas, Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja, Ljubljana, 1995, str. 345.
[13] Vodopivec, Nina, Antropološka analiza konstrukcije preteklosti in pripadnosti, Primer Predilnica Litija, Neobjavljena doktorska disertacija, Ljubljana, ISH, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2006, str 145.
[14] Bučar, France, Slovenci in prihodnost, Didakta, Radovljica, 2009, str. 192.
[15] Čepič, Zdenko, Politika življenjske ravni v prvem desetletju socializma v Jugoslaviji, Prispevki za novejšo zgodovino, letnik 46, št. 1, 2006, str. 397-410.
[16] Tomaž Weber, 150 zgodb Ljubljančana (1910 – 2002), samozaložba, Ljubljana, 2004, str. 233.
[17] Štahan, Josip, Življenjski standard v Jugoslaviji, Globus Zagreb, Delo Ljubljana, 1974, str. 36.
[18] Maležič, Matija, Zgodbe krutih časov: iz zapiskov, dokumentov in spominov Matije Maležiča, Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2008, str. 231.
[19] Šorn, Mojca, Življenje Ljubljančanov med nemško okupacijo, doktorska disertacija, Ljubljana, 2006, str. 11.
[20] Tomaž Weber, 150 zgodb Ljubljančana (1910 – 2002), samozaložba, Ljubljana, 2004, str. 233.
[21] Maležič, Matija, Zgodbe krutih časov: iz zapiskov, dokumentov in spominov Matije Maležiča, Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2008, str. 231.
[22] Vaški priliv je še danes viden v ohranjanju nekaterih dejavnosti – vrtičkarstvo.
[23] Štahan, Josip, Življenjski standard v Jugoslaviji, Globus Zagreb, Delo Ljubljana, 1974.
[24] Egalitarna usmeritev ima svoje korenine v revolucionarni težnji po odpravi razredov.
[25] Prašnikar, Janez, Glos, Miroslav, Osebni dohodki kot dejavnik življenjskega standarda v jugoslovanskem socialističnem samoupravnem sistemu, raziskovalno poročilo, RSS, Ljubljana, 1982, str. 12.
[26] Prošić Vornić, Mirjana, Kriza i svakodnvni život – na primeru Beograda, Etnološka tribina 13, 1990, str. 47.
[27] Egalitarizem je distributivni proces v družbi, ki zaobjema porazdelitev družbenih položajev ter dodeljevanje »družbenih nagrad«.
[28] Bučar, France, Čas velikih sprememb, Didakta, Radovljica, 2011, str. 91.
[29] Prav tam, str. 182.
[30] Prav tam, str. 183.
[31] Prav tam, str. 184.
[32] Prav tam, str. 187.
[33] Prav tam, str. 290.
[34] O tem osrednjem vprašanju komunistične oblasti obstaja cela marksistična literatura. Glej Marx-Engels, Izbrana dela.
[35] Bučar, France, Slovenci in prihodnost, Didakta, Radovljica, 2009, str. 291.
[36] Prošić Vornić, Mirjana, Kriza i svakodnvni život – na primeru Beograda, Etnološka tribina 13, 1990, str. 48.
Literatura
- Ashwin, Sarah, Redefining the Collective, Russian Mineworkers in Transition. V: Michael Burawoy , Katherine Verdery (ur.),Uncertain Transition: Ethnographies of Change in the Postsocialist World, Lanham, 1999.
- Bučar, France, Čas velikih sprememb, Didakta, Radovljica, 2011.
- Bučar, France, Slovenci in prihodnost, Didakta, Radovljica, 2009.
- Čepič, Zdenko, Politika življenjske ravni v prvem desetletju socializma v Jugoslaviji, Prispevki za novejšo zgodovino, letnik 46, št. 1, 2006.
- Daphne, Berdahl, Bunzlin, Matti, Lampland, Martha (ur.) Altering States: Ethnographies of transition in Eastern Europe and the former Soviet Union, Michigan 2000. Uncertain Transition.
- Dobrivojević, Ivana, Urbanization in Socialism: Everyday Life in Yugoslav Towns, 1945 to 1955, V: Tóth, Helena, Gulliver, Katrina (ur.), Cityscapes in History: Creating the Urban Experience, Ashgate Publishing Limited, Farnham, 2014.
- Gorazd Makarovič, Slovenci in čas, Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja, Ljubljana, 1995.
- Maležič, Matija, Zgodbe krutih časov: iz zapiskov, dokumentov in spominov Matije Maležiča, Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2008.
- Marx-Engels, Izbrana dela.
- Niedermüller, Peter, Arbeit, Identität, Klasse, Der Sozialismus als Lebensentwurf. V: Klaus Roth (ur.), Arbeit im Sozializmus, Arbeit im Postsozializmus, Erkundungen zum Arbeitsleben im östlichen Europa, Münster, 2004.
- Niedermüller, Peter, Arbeit, Identität, Klasse: Der Sozialismus als Lebensentwurf, V: Arbeit im Sozializmus − Arbeit im Postsozializmus: Erkundungen zum Arbeitsleben im östlichen Europa. Klaus Roth, ur. Münster: Lit. Verlag.
- Pine, Frances, Dangerous Modernities?, Innovative Technologies and the Unsettling of Agriculture in Rural Poland. V: Critique of Anthropology, 2007, 27/2.
- Prašnikar, Janez, Glos, Miroslav, Osebni dohodki kot dejavnik življenjskega standarda v jugoslovanskem socialističnem samoupravnem sistemu, raziskovalno poročilo, RSS, Ljubljana, 1982.
- Prošić Vornić, Mirjana, Kriza i svakodnvni život – na primeru Beograda, Etnološka tribina 13, 1990.
- Šorn, Mojca, Življenje Ljubljančanov med nemško okupacijo, doktorska disertacija, Ljubljana, 2006.
- Štahan, Josip, Življenjski standard v Jugoslaviji, Globus Zagreb, Delo Ljubljana, 1974.
- Tomaž Weber, 150 zgodb Ljubljančana (1910 – 2002), samozaložba, Ljubljana, 2004, str.
- Vodopivec, Nina, Antropološka analiza konstrukcije preteklosti in pripadnosti, Primer Predilnica Litija, Neobjavljena doktorska disertacija, Ljubljana, ISH, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2006.
- Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana.
Vir fotografij
- Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije
