Družbena podoba Ljubljane v letih 1945–1965

Razglednica Milene Žnideršič.

Osvoboditev Jugoslavije maja 1945 pomeni konec druge svetovne vojne v državi, socialistične revolucije pa še ne. Za vsako sfero življenja (družbeno, politično in gospodarsko) je bil sovjetski prototip vzet za idealnega.

Pod preobleko modernizacije in kulturnega napredka je bila jugoslovanska družba, kmečka in patriarhalna, transformirana v skladu s partijskim programom. Reforme so zaobjemale izboljšave na področju izobraževanja in zdravstva, izkoreninjenje stare družbe in načina življenja s pospešeno industrializacijo, množičnim preseljevanjem, nacionalizacijo in razlaščanjem, kolektivizacijo ter mobilizacijo za delo v tovarnah.

Ljubljana je v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni tako doživela korenite gospodarske in družbene spremembe. V teh dvajsetih letih lahko sledimo procesu, ki je predvojno tradicijo popolnoma zamenjal z novo socialistično družbeno stvarnostjo. Po vojni se je oblikovalo tudi stališče, naj Ljubljana ne postane samo upravno, kulturno, prometno in gospodarsko središče, temveč tudi industrijsko razvito mesto.

Število prebivalcev v Ljubljani je zaradi nenehnih upravnih sprememb, spreminjanja mestnih meja in spremembe metodologije težko natančno ugotovljeno, saj se ob vsakokratnem štetju razlikujejo števila prebivalstva tako po posameznih občinah kot naselju Ljubljana. Mesto je imelo leta 1931 po popisu 59.765 prebivalcev, po združitvi okoliških občin v t. i. Veliko Ljubljano leta 1935 pa je število prebivalcev že leta 1939 doseglo 79.050. Po okupaciji leta 1941 je številka prebivalstva narasla na 88.695. Ob koncu vojne po popisu 15. julija 1945 je Ljubljana štela 96.865 prebivalcev.

Popis oktobra 1945, ko je Ljubljana štela blizu 103.00 prebivalcev, je bilo v industriji zaposlenih 7.869, v gozdarstvu 78, v gradbeništvu 2.401, v prometu 3.537, v turizmu, gostinstvu in turizmu 5.988, v stanovanjski komunali 720, s kmetijstvom se je ukvarjalo le 576, z obrtjo 34.258, vzdrževanih pa kar 44.095 oseb. Po ljudskem štetju 15. marca 1948 je bilo 115.095 stalnih prebivalcev, vseh prisotnih pa 121.050. Iz popisa iz leta 1953 je razvidno, da je Ljubljana narasla na 138.981 prebivalcev, od tega se je 5,07% ukvarjalo s kmetijstvom, obrtnikov je bilo 4,28% in vajencev 1,6%. Delavcev v industriji in gradnji je bilo 32,18%, uslužbencev pa kar 38,14%, v prestolnici je ob popisu bivalo tudi 9,06% upokojencev in vzdrževanih oseb ter 9,67% ostalih. Število prebivalcev na območju današnje Mestne občine Ljubljana se je povzpelo leta 1961 na 170.505. Po štetju iz leta 1971 Ljubljana že preseže mejo 200.000 prebivalcev.

 

Občine Leto 1948 Leto 1953 Leto 1961 Leto 1971
Center 38.259 42.076 43.468 40.134
Moste 10.891 11.393 14.648 22.817
Bežigrad 11.501 13.691 22.575 30.522
Šiška 14.139 20.350 24.869 38.861
Vič – Rudnik 23.809 25.830 29.806 41.519
Mesto skupaj 98.599 113.340 135.366 173.853
Mestna občina Ljubljana 123.149 141.340 170.505 218.081

Število prebivalcev Ljubljane po popisih v letih 1948, 1953, 1961 in 1971

 

Spremembe v socioekonomski strukturi prebivalstva so vplivale tudi na spremembo demografskih in ekonomskih značilnosti gospodinjstev. Število gospodinjstev je hitreje naraščalo kot pa naraščanje prebivalstva. V času povojne industrializacije se je slovenska družba modernizirala v določenih segmentih: demografske spremembe prebivalstva, urbanizacija vasi in ruralizacija mest, nova delitev dela, razcvet na področju izobraževanja, ustvarjanje sodobnih industrijskih stratifikacij, povišan življenjski standard, emancipacija žensk in transformacija družine.

Osrednji cilj socialistične revolucionarne družbene preobrazbe je bila odprava družbenih razredov in socialne neenakosti. Uradniški in administrativni aparat, ki je pred vojno zaposloval predvsem maloštevilni srednji sloj, je bil po vojni odprt tudi za ljudi iz delavsko – kmečkega miljeja. Nekaterim skupinam (duhovščina, intelektualci, odvetniki in podjetniki) je padel ugled. Kljub deklarirani enakopravnosti se je namreč oblikovala nova, socialistična elita iz partizanskih vrst in komunističnih veljakov, ki je zamenjala predvojno meščansko kapitalistično elito. Družbeno-ekonomske spremembe po vojni so omogočile tistemu delu prebivalstva, ki je pred vojno najslabše živel, izboljšanje življenjskega standarda ter postopno izginotje nižjih socialnih slojev.

dr. David Petelin

*Prispevek je povzetek članka, ki je objavljen v reviji Kronika, 65, 2017, št. 2. Več o reviji si lahko preberete na njihovi spletni strani kronika.zzds.si, kjer lahko najdete tudi elektronske različice revije starejših letnikov.