{"id":1984,"date":"2016-11-18T10:58:05","date_gmt":"2016-11-18T09:58:05","guid":{"rendered":"http:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=1984"},"modified":"2018-02-04T15:02:18","modified_gmt":"2018-02-04T14:02:18","slug":"socialisticno-mesto-v-evropski-urbani-krajini","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/socialisticno-mesto-v-evropski-urbani-krajini\/","title":{"rendered":"Socialisti\u010dno mesto v evropski urbani krajini"},"content":{"rendered":"

 <\/p>\n

\"bukaresta-1964\"<\/a>
Bukare\u0161ta leta 1964.<\/figcaption><\/figure>\n

Druga svetovna vojna je bila velika prelomnica v 20. stoletju, ki je pustila pe\u010dat tudi na arhitekturnem in urbanisti\u010dnem podro\u010dju.<\/strong><\/p>\n

Arhitekti in na\u010drtovalci so se v Evropi sre\u010devali s pomembno nalogo obnove in nadaljnjega razvoja mest, ki jih je opusto\u0161ila vojna, in bili pozvani k oblikovanju novih mest ter preoblikovanju obstoje\u010dega mestnega prostora za izra\u017eanje nove politi\u010dne identitete. Razprava o obnovi mest je postavila v ospredje vpra\u0161anje ali graditi na novo ali restavrirati predvojno podobo.<\/p>\n

Po vojni se je veliko mest z bogatim zgodovinskim sredi\u0161\u010dem odlo\u010dilo obnoviti opusto\u0161ene dele mest in medvojno poru\u0161enih stavb. Tradicionalisti so zagovarjali natan\u010dno rekonstrukcijo izgubljenih stavb, modernisti\u010dna struja pa se je zavzemala za sodobno rekonstrukcijo po\u0161kodovanih obmo\u010dij.<\/p>\n

Politi\u010dna vloga urbanizma po letu 1945 je najbolj o\u010ditna v preoblikovanju obstoje\u010dih in oblikovanju novih mest. Razprava o odnosu med prostorom in ideologijo je bila \u0161e posebej pomembna v dr\u017eavah socialisti\u010dnega bloka, kjer teorija socialisti\u010dnega na\u010drtovanja eksplicitno deklarira javne prostore kot reprezentacijo dru\u017ebeno-politi\u010dnega reda, saj sta videz in forma mesta najbolj zgovorna kazalnika socialne in politi\u010dne ureditve neke dru\u017ebe.<\/p>\n

Na\u010dela socialisti\u010dnega realizma se izrazijo v arhitekturi<\/strong><\/h5>\n

S pojavom novih socialisti\u010dnih sistemov po drugi svetovni vojni, so na\u010dela socialisti\u010dnega realizma postala osnova za monumentalno arhitekturo in urbanizma celotnega socialisti\u010dnega bloka. Od Moskve do Beograda so bila mesta v znamenju CIAM-ovih smernic in funkcionalisti\u010dne arhitekture, ki ima svoje izvore v predvojnem kapitalisti\u010dnem Zahodu.[1]<\/sup><\/a><\/p>\n

\"nowa-huta-1950\"<\/a>
Nowa Huta na Poljskem leta 1950.<\/figcaption><\/figure>\n

Dr\u017eave, ki so po vojni pre\u0161le pod sovjetsko sfero, so ve\u010dinoma nadaljevale svojo predvojno arhitekturno usmeritev, a \u017ee leta 1949 je resolucija partijskega nacionalnega odbora arhitektov v Sovjetski zvezi opredelila socialisti\u010dni realizem kot novo smer v arhitekturi \u2013 sicer nacionalna v obliki, socialisti\u010dna v vsebini, ki naj bi v satelitskih dr\u017eavah zdru\u017eile nacionalne posebnosti in modele. Na \u010ce\u0161koslova\u0161kem je bil uveden arhitekturni slog sorela<\/em> (okraj\u0161ava za socializem; realizem; lakomn\u00fd – stalinisti\u010dna \u010de\u0161koslova\u0161ka arhitektura), ki se opira na dedi\u0161\u010dino klasicizma in renesanse s husitsko tematiko; na Poljskem pa je bil kot nacionalni slog sprejet renesan\u010dni vzor. Nova zgrajena mesta v socialisti\u010dnih dr\u017eavah vzhodne Evrope so bila predvsem posledica gospodarske politike spodbujanje in razvoja te\u017eke industrije.<\/p>\n

Na\u010drtovana mesta so bila produkt socialisti\u010dnega urbanega na\u010drtovanja, ki so bila ustvarjena kot mesta za delavce in materializacija socializma. Od leta 1917 pa vse do zloma vzhodnega bloka leta 1990 so socialisti\u010dni re\u017eimi tako v Sovjetski zvezi kot v socialisti\u010dnih dr\u017eavah srednje in vzhodne Evrope ter v Aziji gradile \u0161tevilna na\u010drtovana mesta po socialisti\u010dnem vzoru. Tak\u0161na mesta so slu\u017eila kot predstavitev socializma: ta so predstavljala mesta znotraj delavske dr\u017eave. Nova socialisti\u010dna mesta so se sprva pojavila kot delavska naselja za socialisti\u010dna industrijska podjetja. Mesta pa niso nastala samo zaradi potreb industrije in gospodarstva, temve\u010d so slu\u017eile ideolo\u0161kim namenom tako dialekti\u010dno kot materialno: za tiste, ki so jih ustvarili kot propagandno orodje politi\u010dnega sistema ter za socialisti\u010dni delavski razred, ki naj bi spodbujal politi\u010dno podporo socialisti\u010dnega sistema in integracijo. Socialisti\u010dno mesto je idealno mesto. Arhitekti in urbanisti so ustvarili \u0161tevilne na\u010drte in skice, ki bi transformiral abstraktne ideje politi\u010dnih konceptov v plasti\u010dno realnost vsakdanjega \u017eivljenja. Na\u010drti novih mest naj bi izra\u017eali \u017eeljo po oblikovanju nove prihodnosti ter zabrisali sledove kapitalisti\u010dne preteklosti.<\/p>\n

Nova Gorica in Velenje<\/strong><\/h5>\n

Najbolj znana na\u010drtovana nova socialisti\u010dna mesta, ki so zgrajena v tipi\u010dnem socrealisti\u010dnem arhitekturnem stilu, so Nowa Huta in Tychy na Poljskem, Hav\u00ed\u0159ov in Poruba na \u010ce\u0161kem, Nova Dubnica na Slova\u0161kem, Prypiat in Slavutich v Ukrajini, Novoplotsk in Soligorsk v Belorusiji, Eisenh\u00fcttenstadtu in Schwedt v Vzhodni Nem\u010diji, Dimitrovgrad v Bolgariji, Angarsk, Komsomolsk in Magnitogorsk v Rusiji, Sturovo na Slova\u0161kem, Dunaujvaros (Stalinvaros), B\u00e1tonyterenye in Ajka na Mad\u017earskem, Sillam\u00e4e v Estoniji, Stucka (zdaj Aizklaukle) v Latviji, Nova Gorica in Velenje v Sloveniji in Novi Beograd, na levem bregu Save novo zgrajeno mesto.<\/p>\n

\"Nova<\/a>
Nova Gorica<\/figcaption><\/figure>\n

Izjema med socialisti\u010dnimi mesti je slovenska Nova Gorica, mesto, ki ne nastane v bli\u017eini rudnika ali zaradi industrije, ampak na podlagi politi\u010dne odlo\u010ditve, saj je Jugoslavija s podpisanim mirovnim sporazumom leta 1947 izgubila Gorico, regionalno upravno, gospodarsko in kulturno sredi\u0161\u010de severne Primorske, ki je ostala v Italiji. Novo mesto Nova Gorica je slu\u017eilo kot izlo\u017ebeno okno jugoslovanskega socializma, izpostavljala \u0161ibke to\u010dke kapitalisti\u010dnega re\u017eima in kapitalisti\u010dnih mest. Ustvaritev popolnoma novega mesta pod taktirko arhitekta Edvarda Ravnikarja je bila tudi propaganda socialisti\u010dnega re\u017eima, mesto, ki bo sijalo preko meje ter izkazovalo socialisti\u010dni napredek. Kratkotrajno socrealisti\u010dno arhitekturno obdobje vse do spora z Informbirojem leta 1948 ni bilo dovolj, da bi pustila ve\u010dji pe\u010dat na arhitekturni podobi v Sloveniji. Zgolj Velenje in Nova Gorica sta nastali na podlagi \u010distega funkcionalizma in CIAM-ovih modelov mestnega planiranja.<\/p>\n

Na\u010drtovana socialisti\u010dna mesta imenujemo monoindustrijska mesta in materializacijo socializma. Ta mesta so bila ve\u010dinoma monoindustrijska mesta, ki so se ukvarjala s specifi\u010dno industrijo; z jedrsko energijo (Visaginas, Prypiat), proizvodnjo jekla (Eisenh\u00fcttenstadt, Nowa Huta) ali premogovni\u0161tvom (Magnitogorsk, Tychy). Kot je bilo \u017ee omenjeno, so bila mesta zasnovana tudi kot reprezentacija socializma: na\u010drtovali so jih takratni vodilni arhitekti, \u017eivljenjski standard je bil vi\u0161ji od dr\u017eavnega povpre\u010dja ter prepojena s socialisti\u010dno kulturo in na\u010dinom \u017eivljenja. Z drugimi besedami, projekti socialnega in\u017eeniringa so bili namenjeni razvoju nove vrste skupnosti in osebnosti. Slu\u017eila so kot model socialisti\u010dne skupnosti, ki opravi\u010duje re\u017eim, in pomenijo za\u010detek nove socialisti\u010dne ere.<\/p>\n

\u00bbMesta brez zgodovine\u00ab<\/strong><\/h5>\n

To so bila mesta, kjer je socializem \u017ee zgrajen. Skupna zna\u010dilnost na\u010drtovanih teh mest je odsotnost skoraj vsakr\u0161ne zgodovine pred socialisti\u010dnim obdobjem. Ve\u010dina mest je bilo ustanovljenih v slabo poseljenih pode\u017eelskih regijah (Visaginas v Litvi, Aizkraukle v Latviji) ali pa so nastale iz va\u0161kega jedra (Tychy na Poljskem, Pet\u0151fib\u00e1nya, B\u00e1tonyterenye in Ajki na Mad\u017earskem, Dimitrovgrad v Bolgariji, \u0160t\u00farovo na Slova\u0161kem). Obi\u010dajno so bila naseljena s pri\u0161leki iz pode\u017eelja, kar je pomenilo tudi neobstoj kolektivnega spomina v zvezi s kakr\u0161nokoli obliko skupne preteklosti, razen socialisti\u010dnega sedanjika. Tukaj je socialisti\u010dna oblast nastopila s popolno tabulo rasa.<\/p>\n

\"transformacija-moskve-1931\"<\/a>
Plakat iz leta 1931, ki promovira transformacijo Moskve v socialisti\u010dno mesto.<\/figcaption><\/figure>\n

Socialisti\u010dni mediji so predstavljali juna\u0161ke pripovedi zmagovitega socialisti\u010dnega dela in gradnja mest se je praznovala kot vodilni projekt stoletja.\u00a0 Nekatera nova socialisti\u010dna mesta so poimenovali po socialisti\u010dnih voditeljih: Visaginas v Litvi je bil poimenovan po Antanas Snieckus, prvemu sekretarju Centralnega komiteja litovske partije, Stucka v Latviji je bila poimenovana po vodji latvijski partije Peteris Stucka, Dimitrovgrad v Bolgariji je bil poimenovan po bolgarskem socialisti\u010dnem voditelju Georgiju Dimitrovu, Eisenh\u00fcttenstadt v Nem\u010diji je nosil prvotno ime Stalinstadt po Stalinu.<\/p>\n

Urbani model socialne enakosti<\/strong><\/h5>\n

Uradna ideologija dr\u017eav Vzhodnega bloka je proklamirala principe egalitarnosti, ki se je odra\u017eala tudi na podro\u010dju urbanizma in regionalnih razvojnih ciljev. Nova socialisti\u010dna mesta naj bi predstavljala uradno podobo mest prihodnosti \u00bbkjer ne bo rev\u0161\u010dine, bera\u010dev in periferije<\/em>\u00ab. Segregacija, mestna rev\u0161\u010dina in slabe stanovanjske razmere so bili predvojni problemi v Vzhodni Evropi. Urbani model socialne enakosti je v socializmu postalo eden bolj znanih konceptov socialisti\u010dne urbanizacije.<\/p>\n

Tekom razvoja posameznih mest pa je postalo postalo evidentno, da urbana segregacija zavzema tudi podro\u010dje psevdo-egalitarnih pogojev novogradenj. Segregacija, rev\u0161\u010dina in urbana socialna neenakost niso bili karakterno zna\u010dilni zgolj za ve\u010dja mesta Vzhodnega bloka, temve\u010d tudi ostala zahodna mesta. Ena izmed najpomembnej\u0161ih namer dr\u017eave je bilo omejitev ekonomske avtonomije lokalnih avtoritet z namenom podreditve lokalnih razvojnih usmeritev, urbanizacije in nacionalne ekonomske politike.<\/p>\n

Potem, ko si je oblast centralizirala vse ekonomske vzvode, urbanisti\u010dne slu\u017ebe in imela v rokah dejansko vso mo\u010d glede razvoja mest, se je ta razvojna naravnanost usmerila v izbolj\u0161anje infrastrukture starih ter novej\u0161ih industrijskih mest, ki so postala regionalna sredi\u0161\u010da. \u010ceprav je propaganda reklamirala, da regionalna politika zmanj\u0161uje razvojne razlike med mestom in pode\u017eeljem, pa je bilo v realnosti najve\u010dji dele\u017e ekonomskih vlo\u017ekov namenjen industrijskemu sektorju. Prvo desetletje urbanisti\u010dnega na\u010drtovanja v Jugoslaviji je tako zaznamovano z urbanisti\u010dnim planiranjem socialisti\u010dnega mesta, ki niso predstavljali zgolj sistema, temve\u010d je \u0161lo za samo manifestacijo novih urbanisti\u010dnih programov.<\/p>\n

\"eisenhuttenstadt\"<\/a>
Eisenhuttenstadt v vzhodni Nem\u010diji-<\/figcaption><\/figure>\n

V prore\u017eimski propagandi so ta mesta simbolizirala ideje urbanistov in arhitektur, s katerimi tehnologija ni ve\u010d v nasprotju z naravo, ko se meje med urbanim in ruralnim zabri\u0161ejo in ko tovarna in dom ne lo\u010dita ve\u010d velika razdalja. Glavni cilj arhitekturne forme teh mest je bila demonstracija socialisti\u010dnih principov in prikaz ljudem socialisti\u010dnega na\u010dina obna\u0161ana. V skladu z urbanisti\u010dnimi koncepti je prostorska struktura teh novih socialisti\u010dnih mest bolj jasna in transparentna z namenom olaj\u0161anja kontrole vsakodnevne aktivnosti prebivalcev. Mestno sredi\u0161\u010de in magistrala sta imeli posebno pomembnost v socialisti\u010dnih mestih, to sta bili prizori\u0161\u010di ljudskih parad kot najpomembnej\u0161a prvomajska parada, ki reprezentira glavni praznik delavskega razreda.<\/p>\n

Eden izmed najpomembnej\u0161ih funkcij socialisti\u010dnih mest je bila transformacija njenih prebivalcev v socialisti\u010dne ljudi. Instrumentalizacija tega procesa je zajela 1) urbane prostore<\/em>, ki so planirani z namenom krepitve kolektivnega duha in komunalnega \u017eivljenja 2) javne zgradbe<\/em> kot na primer uradi, gledali\u0161\u010da, dru\u017eabni prostori (kinodvorane, gostilne itd.) in 3) zunanja forma objektov<\/em> prazne dekoracije<\/em>. Socialisti\u010dno urbano planiranje se je definiralo v nasprotju s kapitalisti\u010dnim urbanizmom. Uradni model vseh vzhodnoevropskih urbanisti\u010dnih na\u010drtov je bila sovjetska doktrina, ki je posku\u0161ala pokazati, da je socialisti\u010dno planiranje bolj egalitarno ter da funkcionira bolj\u0161e kot na Zahodu. Vsako novo mesto, vsak nov mestni predel in vsaka nova stavba mora biti simbol socialisti\u010dne dru\u017ebe, ki so bile planirane tudi iz ideolo\u0161kega vidika.<\/p>\n

(Neuspe\u0161na) prezentacija socialisti\u010dnega napredka<\/strong><\/h5>\n

Politi\u010dna elita je uporabljala na\u010drtovanje mest kot sredstvo prezentacije mo\u010di in programski napredek dru\u017ebene transformacije. Nova mesta niso nastala zgolj z namenom uresni\u010devanja socialisti\u010dnih ciljev razvoja industrije in socialne politike, temve\u010d so dokazovala mo\u010d novega dru\u017ebenega sistema in njenega vodstva. Politiki so sanjali o stvaritvi tako reko\u010d nove civilizacije, ki bi nastala zgolj s \u010dlove\u0161ko mo\u010djo in iz ni\u010d. Mesto in njegovi prebivalci se lahko prezentirajo na razli\u010dne na\u010dine. Mesto je lahko okarakterizirano skozi \u017eelje njegovih snovalcev.<\/p>\n

V totalnem nasprotju z urbanisti\u010dnimi pri\u010dakovanji, socialisti\u010dna mesta nikoli niso postala \u010disti model idealnega socialisti\u010dnega mesta, ne v o\u010deh prebivalcev ne v o\u010deh tistih, ki so prebivali drugje. S\u010dasoma so razli\u010dne dru\u017ebene skupine (inteligenca, delavstvo, migranti, partijski establishment) pripisovali razli\u010dne pomene mestu. Podobno je bil tudi proces razumljen kot poskus stvaritve nove kulture, ki je bilo jedro uradnega diskurza pri izgradnji socializma in poskusov oblikovanja novega socialisti\u010dnega \u010dloveka (t.i. homo sovieticus<\/em>), ki je za vsako dru\u017ebeno skupino pomenilo nekaj drugega.<\/p>\n

_____________________________<\/p>\n

[1]<\/a> Congres Internationaux d Architecture Moderne: ustanovljen leta 1928 v La Sarrazu v \u0160vici. Namen: z organizacijo delovnih skupin po Evropi naj bi z enotnimi metodami dela, merili in prezentacijo dobili univerzalen pogled v arhitekturno dogajanje, ki ga posameznik v tem \u010dasu ni mogel ve\u010d zaobjeti. Delovanje CIAM \u2013 a lahko razdelimo v tri faze:<\/p>\n