{"id":2003,"date":"2016-12-09T15:04:47","date_gmt":"2016-12-09T14:04:47","guid":{"rendered":"http:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=2003"},"modified":"2018-02-04T15:02:17","modified_gmt":"2018-02-04T14:02:17","slug":"modernizacija-jugoslavije-v-teoriji-in-praksi","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/modernizacija-jugoslavije-v-teoriji-in-praksi\/","title":{"rendered":"Modernizacija Jugoslavije v teoriji in praksi"},"content":{"rendered":"
\"Maximarket<\/a>
Maximarket 1975. Hrani: Fototeka MNZS.<\/figcaption><\/figure>\n

Teorija modernizacije pojasnjuje proces modernizacije dru\u017ebe. Modernizacija se nana\u0161a na model postopnega prehoda iz predmoderne ali tradicionalne v moderno, sodobno dru\u017ebo. Teorija posku\u0161a identificirati dru\u017ebene spremenljivke, ki prispevajo k dru\u017ebenemu napredku in razvoju ter razlo\u017eiti proces dru\u017ebene evolucije. Teorija je sicer predmet kritik tako marksizma kot ideologije prostega trga, teoretikov svetovnih sistemov, globalizacije in teorij soodvisnosti, vendar teorija modernizacije ne poudarja le procesov sprememb, temve\u010d tudi odzive na te spremembe. Obravnava notranjo dinamiko ob so\u010dasnem obravnavanju socialnih in kulturnih struktur. V skladu s teorijo modernizacije se tradicionalne dru\u017ebe razvijajo ob sprejemanju modernih praks. Zagovorniki teorije modernizacije trdijo, da so moderne dr\u017eave bogatej\u0161e in mo\u010dnej\u0161e, njihovi dr\u017eavljani svobodnej\u0161i ter u\u017eivajo vi\u0161ji \u017eivljenjski standard.<\/p>\n

Zgodovinarji povezujejo modernizacijo s procesi urbanizacije in industrializacije, kot tudi \u0161irjenje mo\u017enosti izobra\u017eevanja. V sociolo\u0161ki kriti\u010dni teoriji je modernizacija povezana s procesom racionalizacije. S porastom modernizacijskih procesov postaja tudi posameznik vse bolj pomemben, ki postopoma nadome\u0161\u010da dru\u017eino oziroma skupnost kot temeljno enoto dru\u017ebe.<\/p>\n

Pomemben vpliv razsvetljenskih misli<\/strong><\/h5>\n

Ideja modernizacije je relativno nova. Temeljni principi izhajajo iz ideje o napredku, ki nastane v 18. stoletju z razvojem razsvetljenske misli, po kateri se lahko ljudje sami razvijejo in spreminjajo dru\u017ebo. Po tezah francoskega filozofa de Condorceta lahko tehnolo\u0161ki napredek in gospodarske spremembe omogo\u010dijo spremembe moralnih in kulturnih vrednot[1]<\/a>. Condorcet je bil prvi, ki je opozoril na povezavo na eni strani med gospodarskim in socialnim razvojem ter na drugi strani mo\u017enost stalnega napredka in izbolj\u0161anja \u010dlove\u0161kih razmer. Logika tak\u0161nega razmi\u0161ljanja pomeni, da so nenehno potrebni procesi izbolj\u0161ave, ki bi dohajali spreminjajo\u010di se svet. Poleg tega Condorcet zagovarja tehnolo\u0161ki napredek kot sredstvo, ki omogo\u010da ljudem nadzor nad okoljem z utemeljitvijo, da tehnolo\u0161ki napredek v kon\u010dnem smislu spodbudi tudi socialni napredek.<\/p>\n

Teorija modernizacije se je \u0161e naprej razvijala 19. stoletju, \u0161e posebej priljubljena pa je bila sredi 20. stoletja. Poleg socialne strukture in razvoja dru\u017eb je francoski sociolog \u00c9mile Durkheim razvil koncept funkcionalizma, ki poudarja soodvisnost dru\u017ebenih institucij ter njihove interakcije pri ohranjanju kulturne in dru\u017ebene enotnosti. V svojem najbolj znanem delu De la division du travail social<\/em> (O delitvi dru\u017ebenega dela) opisuje mehanizme vzdr\u017eevanje dru\u017ebenega reda in na\u010dine prehoda primitivnih dru\u017eb v bolj gospodarsko razvite industrijske dru\u017ebe. Durkheim je predlagal znotraj kapitalisti\u010dne dru\u017ebe kompleksno delitev dela in potrebno gospodarsko regulacijo za vzdr\u017eevanje tega reda. Pri tem je poudaril, da ve\u010dji preskok iz primitivnega dru\u017ebenega reda v bolj napredno industrijsko dru\u017ebo lahko doprinese krizo in nered. Zato je nadaljne razvijal idejo dru\u017ebene evolucije, torej razvoj dru\u017eb in kultur skozi \u010das, ki je podobna biolo\u0161ki evoluciji s sklicevanjem na razvoj posameznih komponent. Tako kot \u017eivi organizmi gre dru\u017ebeni napredek skozi ve\u010d faz, ki se obi\u010dajno za\u010dne na osnovni ravni in razvija v smeri ve\u010dje zapletenosti organiziranosti.[2]<\/a> Dru\u017eba se prilagaja okolju ter je v interaktivnem odnosu z drugimi dru\u017ebami, kar dodatno prispeva k napredku in razvoju. Sociolo\u0161ka misel 19. stoletja se je razvila deloma kot reakcija na probleme povezanih z modernostjo, kot so industrializacija in proces racionalizacije.<\/p>\n

Koncept racionalizacije je po nem\u0161kem sociologu Max Webru najpomembnej\u0161i dejavnik modernizacije in rast racionalnosti velja za klju\u010dno vrednoto. Obi\u010dajno racionalnost ozna\u010duje univerzalno dosegljivo logiko, ki podpira premislek v dolo\u010deni dru\u017ebi, zaradi tega pa je po mnenju ve\u010dine teoretikov nujna za proces modernizacije. Racionalnost omogo\u010da ljudem misliti na nove in inovativne na\u010dine; inovativnost je v sokoraku z modernizacijo. Po Webrovi teoriji dr\u017eave ima vsaka dr\u017eava edinstveno pot razvoja in napredka. Dr\u017eava, ki \u017eeli postati bolj razvita, je notranja in zunanja stabilnost (suverenost) bistvenega pomena. Teorija v bistvu implicira obratno sorazmerje med svobodo zasebne lastnine in modernizacijo dru\u017ebe. Z dr\u017eavnim omejevanjem in posredovanjem lahko kapitalisti\u010dna ekonomija bolje deluje prav zaradi pove\u010dane produktivnosti, ki podpira notranjo modernizacijo dru\u017ebe.<\/p>\n

Tradicija ovira gospodarsko rast in napredek<\/strong><\/h5>\n

Po drugi svetovni vojni je politi\u010dna sociologija razvila teorijo modernizacije kot proces dru\u017ebenih sprememb, ki je potreben zato, da manj razvite dru\u017ebe pridobijo lastnosti in strukturo razvitih dru\u017eb. Ta teorija temelji na klasi\u010dnih vrednotah zahodnoevropske civilizacije, kot so politi\u010dni pluralizem in demokracija, tr\u017eno gospodarstvo in zasebna lastnina, prosti pretok prebivalstva ter svobodno preoblikovanje kulturnih vrednot in pravil obna\u0161anja.[3]<\/sup><\/a> Za moderno dru\u017ebo[4]<\/sup><\/a> je zna\u010dilen proces modernizacije, s \u010dimer se vzpostavlja prehod iz tradicionalnih oziroma predmodernih dru\u017eb v moderno oziroma industrijsko dru\u017ebo.<\/p>\n

Prve moderne dru\u017ebe, za katere so zna\u010dilne precej hitre dru\u017ebene spremembe na vseh podro\u010djih, ume\u0161\u010damo v \u010das nastanka kapitalisti\u010dne proizvodnje, oziroma industrializacije. Industrializacija povzro\u010di visoko dru\u017ebeno delitev dela, visoko stopnjo dru\u017ebene mobilnosti, urbanizacijo, visok nivo izobrazbe, sekularizacijo verskih prepri\u010danj, sprejemanje inovacij itd. Poleg tega je za to obdobje zna\u010dilna opustitev tradicionalnih nazorov, ki jih nadomesti ideja napredka. Moderna dru\u017eba tudi ru\u0161i razli\u010dne vrste tradicij in jih zamenjuje z novimi oblikami \u017eivljenja. Vse to pa zahteva od posameznikov sprotno prilagajanje in spreminjanje tako lastnega po\u010detja kakor vrste dru\u017ebenih odnosov in dejavnosti.<\/p>\n

Razvoj, napredek in modernizacija so postali temeljni postulati sodobnosti. Dr\u017eave, ki jih smatramo za sodobne, naj bi bile tudi razvite, imele naj bi vi\u0161ji ugled v mednarodni politiki ter ve\u010d mo\u017enosti ekonomskega sodelovanja z drugimi dr\u017eavami. Obseg razvitosti narekuje mo\u010d in pomen na mednarodni ravni. Klasi\u010dna teorija modernizacije vidi tradicijo kot oviro za gospodarsko rast. V imenu dru\u017ebenega napredka je nasilna, radikalna oziroma revolucionarna sprememba tradicionalne dru\u017ebe vredna dru\u017ebenega razvoja. Veliko tradicionalnih dru\u017eb naj bi bilo pogosto uni\u010denih prav v imenu napredka, vendar do obljubljene prednosti ni pri\u0161lo, saj se je ponekod ekonomski razkorak \u0161e pove\u010dal.<\/p>\n

Kritike teorije modernizacije<\/strong><\/h5>\n

Teorija modernizacije je danes dele\u017ena \u0161tevilnih kritik, predvsem zato, ker je pojem modernizacije neposredno povezan s pozahodnjenjem (vesternizacije) oziroma sprejemanjem vrednot in modelov Zahoda. Model modernizacije dru\u017ebe zahteva namre\u010d uni\u010denje avtohtone kulture s pojavom bolj zahodne dru\u017ebe. Po drugi definiciji pa je modernost povezana s \u010dasovno komponento, torej sedanjostjo, zato je vsaka obstoje\u010da dru\u017eba sodobna. Teorija modernizacije je prav tako dele\u017ena kritik evropocentrizma, ki ga poganjajo industrijska in francoska revolucija ter nacionalna emancipacija v preteklih dveh stoletjih. Antropologi gredo v kritiki \u0161e korak dalje, saj menijo, da modernizacija ni zgolj evropocentri\u010dna temve\u010d gre za celovito prevzemanje zahodnega dru\u017ebenega in kulturnega modela. Zagovorniki teorije modernizacije pa kot protiargumente navajajo izbolj\u0161anje \u017eivljenjskega standarda, infrastrukture, mo\u017enosti izobra\u017eevanja ter ve\u010dje gospodarske prilo\u017enosti.<\/p>\n

Ideje o modernizaciji pa ne pomenijo le dru\u017ebenih predstav temve\u010d dejansko preoblikujejo \u017eivljenja ljudi.[5]<\/sup><\/a> Z razvojem dru\u017ebe se je za\u010delo spreminjati tudi vsakdanje \u017eivljenje ljudi, njihovo obna\u0161anje, do\u017eivljanje in \u010dustvovanje. \u017divljenjski svet se je za\u010del postopoma lo\u010devati od dru\u017ebenega sistema in postajal podsistem zasebnosti. Z osvoboditvijo ljudi od tradicionalnih fevdalnih vezi je v ospredje stopil individualizem, ki je poudarjal avtonomnost in originalnost. Individualizirani posamezniki se sicer osvobajajo tradicionalnih vezi, vendar pa po drugi strani postajajo vse bolj odvisni od pritiskov drugih socialnih institucij, predvsem trga delovne sile, izobra\u017eevalnega sistema, birokratskih organizacij itd.[6]<\/sup><\/a><\/p>\n

Proces modernizacije v komunisti\u010dnih dr\u017eavah<\/strong><\/h5>\n

Zaradi poudarjanja evropocentrizma in konstitutivnih dejavnikov demokracije so modernizacijo vladajo\u010de komunisti\u010dne partije v glavnem odklanjale. Jugoslovanska Zveza komunistov je zagovarjala stali\u0161\u010de, da je treba na proces modernizacije gledati kot na pluralizem razli\u010dnih in tudi nasprotujo\u010dih si na\u010dinov modernizacije. To je pomenilo, da je zgre\u0161eno govoriti o kapitalisti\u010dni oziroma zahodnoevropski obliki modernizacije kot edini in obvezni poti k moderni industrijski dru\u017ebi. Po njenem so bile \u0161e druge poti, ki so jih upravi\u010deno izbrale socialisti\u010dne dr\u017eave in dr\u017eave nerazvitega tretjega sveta. V teh dr\u017eavah je modernizacijski proces potekal v posebnih pogojih, \u0161el skozi druga\u010dne faze in zasledoval druga\u010dne vrednote. Strinjala se je, da je v vseh dr\u017eavah ne glede na zgodovinsko izhodi\u0161\u010de in dru\u017ebeno politi\u010dno ureditev odlo\u010dilna vloga pri trganju vezi z zastarelo gospodarsko strukturo pripadla industrializaciji.[7]<\/sup><\/a> Modernizacijo produkcije je v socializmu definiral predvsem tehni\u010dni razvoj.[8]<\/sup><\/a> Projekt zgodnje industrializacije so po drugi svetovni vojni v roke prevzeli in\u017eenirji socialisti\u010dne ideologije.[9]<\/sup><\/a> Vendar pa ta proces ni bil enoten, temve\u010d se je razlikoval glede uporabljenih sredstev, vzpostavljenih odnosov in razmerij ter zastavljenih ciljev.[10]<\/sup><\/a><\/p>\n

Splo\u0161ni dru\u017ebeni modernizacijski procesi so manj otipljivi in vezani na neposredne letnice. Oblasti so jih leta 1945 za\u010dele izvajati na revolucionaren na\u010din, uresni\u010ditev nekaterih pa je trajala desetletja. Modernizacija je bila v \u010dasu socialisti\u010dne Jugoslavije predstavljena enozna\u010dno kot vsakodnevni veliki skupni dose\u017eki, ki naj bi razkrivali naprednost delavskega samoupravljanja in bili ljudem v ponos. Da bi celoviteje razumeli modernizacijo socialisti\u010dne Jugoslavije, jo je potrebno razlagati iz ve\u010dih vidikov. Sociolo\u0161ko gledano je \u0161lo za avtoritarni re\u017eim, ki je deloma blokiral modernizacijo zaradi politi\u010dne kulture v katerem sredi\u0161\u010du vlada komunisti\u010dna partija in karizma njenega vodje. Modernizacija se postopoma razvije v blokado razvoja, kult najve\u010djega jugoslovanskega sina in antifa\u0161izma pa v brezkonkuren\u010dno in trajno oblast komunistov. Ni govora torej o razklanosti jugoslovanskega socializma, temve\u010d o notranji napetosti med avtoritarnim in demokrati\u010dnim, med tradicionalnim in modernizacijskim in med karizmati\u010dnim in racionalnim.[11]<\/sup><\/a> Avtoritarnost je sobivala z modernizacijo, jo spodbujala ali zavirala, vendar sta bili obe komponenti nelo\u010dljivo povezani.<\/p>\n

V ospredju je bil gospodarski vidik<\/strong><\/h5>\n

V socialisti\u010dnih dru\u017ebah, ki so se konstituirale kot tranzicijske dru\u017ebe, ima modernizacija klju\u010dno vlogo: dru\u017ebe naj bi popeljala v bolj\u0161o in modernej\u0161o prihodnost. Vsaka modenizacija vpeljuje svoje predstave racionalnega sveta. Razprave o modernizaciji po drugi svetovni vojni so zajele industrializacijo, urbanizacijo in dru\u017ebeno politi\u010dni razvoj v socialisti\u010dnem duhu.[12]<\/sup><\/a> Ko so jugoslovanski politiki in strokovnjaki govorili o procesu modernizacije, so predvsem mislili na njen gospodarski vidik. Obravnavali so jo kot prestrukturiranje gospodarske sestave dru\u017ebe, posodobitev na\u010dina gospodarjenja in kot prizadevanja za oblikovanje samostojnega nacionalnega gospodarstva, ki je samo sposobno zagotoviti teko\u010do proizvodnjo in razvoj. Gospodarski na\u010drtovalci so pojem modernizacija za\u010deli uporabljati na za\u010detku \u0161estdesetih let. Kot sinonim za kontinuirano industrializacijo je v naslednjih letih hitro pridobival na pomenu. Industrializacijo so razumeli v njenem \u0161ir\u0161em pomenu, se pravi poleg posodobitve opreme in proizvodnih zmogljivosti \u0161e kot uvajanje sodobnih znanstvenotehni\u010dnih in tehnolo\u0161kih dose\u017ekov, izpopolnitev organizacije, kadrov in poslovanja.[13]<\/sup><\/a><\/p>\n

Jugoslavija postane najbolj zahodni rob vzhodnega sveta<\/strong><\/h5>\n

Razprave o socialisti\u010dni modernizaciji je sooblikoval diskurz gospodarske politike o \u00bbrazvitih in nerazvitih<\/em>\u00ab. Po koncu druge svetovne vojne je veljalo splo\u0161no prepri\u010danje, da je bila Slovenija \u2013 \u017ee tako gospodarsko najrazvitej\u0161i del dr\u017eave \u2013 v vojni najmanj prizadeta.[14]<\/sup><\/a> Federalni center je zahteval, da je Slovenija denarna, materialna in druga sredstva, npr. strokovnjake, namenila v druge predele Jugoslavije. Reorganizirana gospodarska politika je gledala na dr\u017eavo Jugoslavijo kot na celoto; razviti so po tak\u0161ni logiki dajali nerazvitim.[15]<\/sup><\/a> Povojna jugoslovanska oblast si je zadala za cilj vse tisto, \u010desar predvojni kraljevi re\u017eim ni zmogel oziroma hotel izvesti: agrarna reforma, nacionalizacija gospodarstva, pospe\u0161ena obnova in industrializacija, lo\u010ditev cerkve od dr\u017eave.<\/p>\n

V skromnih povojnih razmerah so sku\u0161ali zagotoviti ve\u010djo socialno in zdravstveno za\u0161\u010dito, varstvo otrok, enake mo\u017enosti pri \u0161olanju za vse sloje prebivalstva in \u017eensko enakopravnost, vklju\u010dno z vpeljavo splo\u0161ne volilne pravice. Vzgoja in izobra\u017eevanje, vklju\u010dno z univerzo, sta bila dostopna vsem, a ideologizirana. Nekje sredi petdesetih let, brez konkretne letnice, je ve\u010dina Jugoslovanov \u017ee \u017eivela od industrije in ne ve\u010d od kmetijstva. Titu je Jugoslavijo in Slovenijo v petdesetih in kasnej\u0161ih letih uspelo pripeljati na najbolj zahodni rob vzhodnega sveta. Omogo\u010dil je poseben, vmesni polo\u017eaj med vzhodom in zahodom.[16]<\/sup><\/a><\/p>\n

Posebnost tega preskoka iz pol ruralne v moderno evropsko potro\u0161ni\u0161ko dru\u017ebo je \u0161e dodatno zaznamovana s tem, da ga je v veliki meri in isto\u010dasno s poskusom socialne revolucije spro\u017eila in pospe\u0161evala komunisti\u010dna ideologija ter s tem v izjemno veliki meri prispevala k socialnim spremembam in pretresom, ki so mu sledili. Eno klju\u010dnih vpra\u0161anj pa ostaja, kako hitro, do kak\u0161ne mere in \u010de sploh bi do preskoka v resnici pri\u0161lo tudi brez posega komunisti\u010dne partije, ki si ga ta \u0161e danes pripisuje kot svojo veliko zgodovinsko zaslugo. V marsi\u010dem je namre\u010d partija ta razvoj spro\u017eila in tudi pospe\u0161evala, a tudi zavirala, \u010de je prihajal v nasprotje z njenimi ideolo\u0161kimi zmotami. Tako je z vso mo\u010djo in celo policijsko podporo prepre\u010devala tehnolo\u0161ko preobrazbo zasebnega kmetijstva, kar ji je kmalu tudi uspelo in je s tem popolnoma spremenila \u017eivljenje na pode\u017eelju in posredno spremenila celotno demografsko sestavo vse Slovenije.[17]<\/sup><\/a><\/p>\n

Razvoj, tudi tehnolo\u0161ki, je neposredno podredila dr\u017eavi in tako zasebni interes in gospodarsko pobudo nadomestila s kriterijem upravne primernosti. Tako je ob sicer utemeljeni \u017eelji in potrebi, da razvoj \u010dim bolj pospe\u0161i in premaga zaostajanje na tehnolo\u0161kem podro\u010dju, zavrla razvoj prav na podro\u010dju, kjer je osebna pobuda odlo\u010dilnega pomena za napredek. Razlike nasproti hitreje se razvijajo\u010dim zahodnim sosedom kljub sorazmernemu napredku niso zmanj\u0161ali, ampak jo celo pove\u010dali.[18]<\/sup><\/a><\/p>\n

Dr\u017eavna lastnina, plansko gospodarstvo, industrializacija, …<\/strong><\/h5>\n

Komunisti, ki so po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji prevzeli politi\u010dno oblast, so si na gospodarskem podro\u010dju zastavili ambiciozen srednjero\u010dni cilj. Napovedali so, da mora jugoslovansko gospodarstvo \u017ee v nekaj naslednjih letih napredovati do stopnje, ki bo primerljiva z gospodarstvi srednje razvitih evropskih dr\u017eav. Svoj optimizem in prepri\u010danje, da je ta cilj realen in uresni\u010dljiv, so gradili na preizku\u0161eni sovjetski razvojni teoriji in praksi. Slednja je temeljila na dr\u017eavni lastnini, centraliziranem planskem gospodarstvu ter na kontinuirani, pospe\u0161eni in enostranski industrializaciji. Enostranski zato, ker je predpostavljala hitrej\u0161i razvoj klju\u010dnih panog te\u017eke industrije, ki so ustvarjale energetske vire, polizdelke ali proizvajalna in prometna sredstva.<\/p>\n

Zagovorniki te teorije so verjeli, da se bo s \u00bbpospe\u0161enim nara\u0161\u010danjem<\/em>\u00ab odlo\u010dilnih industrijskih panog socialisti\u010dna dr\u017eava pretvorila v gospodarsko in voja\u0161ko mo\u010dno dr\u017eavo, ki bo popolnoma samostojna in neodvisna od \u00bbsamovolje<\/em>\u00ab svetovnega komunizma, kar je bil tudi njihov prvi med najpomembnej\u0161imi cilji.[19]<\/sup><\/a><\/p>\n

Vzpon potro\u0161ni\u0161ke dru\u017ebe<\/strong><\/h5>\n
\"Bencinska<\/a>
Bencinska \u010drpalka na Tr\u017ea\u0161ki cesti leta 1958. Foto Milan Poga\u010dar, hrani MNZS.<\/figcaption><\/figure>\n

Vzpon potro\u0161ni\u0161ke dru\u017ebe v Evropi se pogosto povezuje z amerikanizacijo evropskih ekonomij po drugi svetovni vojni, \u010deprav njene korenine segajo v 19. stoletje ob so\u010dasnem razvoju kapitalizma.[20]<\/sup><\/a> Ameri\u0161ko potro\u0161ni\u0161tvo je nastalo sicer kot posnetek evropskega, sam koncept ameri\u0161ke potro\u0161ni\u0161ke dru\u017ebe pa je prevladal v 20. stoletju prav zaradi ameri\u0161ke ekonomske in politi\u010dne nadvlade.[21]<\/sup><\/a> Zaradi skupnih korenin in medsebojnih prepletov Evrope in Zdru\u017eenih dr\u017eav Amerike v 20. stoletju, je izraz potro\u0161ni\u0161tvo nelo\u010dljivo povezan ne samo z amerikanizacijo, temve\u010d tudi z pozahodnjenjem oziroma vesternizacijo, saj se je potro\u0161ni\u0161ka dru\u017eba razvila po vsem svetu pod evropskim in ameri\u0161kim vplivom.[22]<\/sup><\/a><\/p>\n

Odgovor na vpra\u0161anje, zakaj in v kak\u0161nih pogojih je pri\u0161lo do potro\u0161ni\u0161ke revolucije, je na splo\u0161no sprejet odgovor ve\u010dine teoretikov, da je potro\u0161na revolucija in potro\u0161na kultura vzporedni pojav ekonomskim spremembam.[23]<\/sup><\/a> \u0160ele ekonomske in politi\u010dne spremembe naj bi omogo\u010dile, da je mno\u017ei\u010dna potro\u0161nja za\u010dela nadome\u0161\u010dati elitno potro\u0161njo. Za razumevanje sodobnega potro\u0161ni\u0161tva je namre\u010d potrebno \u00bb\u2026razlikovati med porabni\u0161ko revolucijo v Britaniji 18. stoletja, ko za\u010dne ekonomsko, ne pa \u0161e v celoti tudi ideolo\u0161ko vladajo\u010di razred kapitalistov v potro\u0161nji ceniti vedno novo in raz\u0161iri potro\u0161njo blaga v nove dru\u017ebene sfere, zlasti z luksuzne potro\u0161nje na vsakdanje \u017eivljenje, in potro\u0161njo novega ideolo\u0161ko legitimira, pa med zgodovinskim obdobjem druge polovice 19. in za\u010detka 20. stoletja, ko so ustvarjeni produkcijski, demografski, komunikacijski in socialni pogoji za mno\u017ei\u010dno produkcijo in distribucijo blaga za \u0161iroko porabo, in kon\u010dno obdobjem, ko porabni\u0161tvo, vsaj v razvitih de\u017eelah, zajame tudi delavski razred, katerega potro\u0161nja je bila doslej prete\u017eno omejena na nujne \u017eivljenjske potreb\u0161\u010dine<\/em>.\u00ab[24]<\/sup><\/a><\/p>\n

Evropska potro\u0161ni\u0161ka dru\u017eba je do\u017eivela razcvet po drugi svetovni vojni, ko je ameri\u0161ki koncept \u00bbusmerjanja prostega \u010dasa v u\u017eitek, po\u010ditek in potro\u0161njo\u00ab<\/em> popolnoma osvojil zahodnoevropske dr\u017eave.[25]<\/sup><\/a> Mno\u017ei\u010dna potro\u0161nja je postala osrednjega pomena v modernem kapitalizmu v Evropi \u0161ele sredi 20. stoletja, v ZDA pa nekoliko prej. Pri razvoju mno\u017ei\u010dne potro\u0161nje po letu 1945 so prevladovale Zdru\u017eene dr\u017eave, ti modeli potro\u0161nje pa so nato vplivali na Evropo. V tem \u010dasu pride prvi\u010d do mno\u017ei\u010dne produkcije dobrin, do uveljavitve nakupovanja kot najpomembnej\u0161e dejavnosti v prostem \u010dasu, do raz\u0161irjenja razli\u010dnih oblik nakupovanja, do nara\u0161\u010danja, stilizacije in diferenciacije prostorov nakupovanja, do zmanj\u0161evanja omejitev za posojanje denarja (kreditne kartice, potro\u0161ni\u0161ki kredit), do nara\u0161\u010dajo\u010de pomembnosti promocije blaga, do vse ve\u010dje vloge ogla\u0161evanja kot pluralnega \u017eanra, do vse bolj raz\u0161irjene oblike intenzivne produkcije.[26]<\/sup><\/a><\/p>\n

Amerikanizacija evropske dru\u017ebe<\/strong><\/h5>\n

Amerikanizacija dru\u017ebe v povojni Evropi je povezana z Marshallovim obnovitvenim na\u010drtom, \u010digar nova identiteta potro\u0161nika je tesno povezana z ameri\u0161kim blagom.[27]<\/sup><\/a> \u010ceprav je zahodna Evropa postala skoraj enaka ZDA v \u00a0potro\u0161ni\u0161ki blaznosti, je Amerika pravzaprav diktirala ritem potro\u0161ni\u0161tva celotno drugo polovico 20. stoletja. Potro\u0161ni\u0161ka dru\u017eba po ameri\u0161kemu modelu pa se je prav tako smatrala kot pomembno oro\u017eje v arzenalu hladne vojne.[28]<\/sup><\/a> Tako je \u00bbglobalna transformacija \u017eelje\u00ab<\/em>,[29]<\/sup><\/a> preobrazila \u017eelje posameznikov v skladu z ameri\u0161kim konceptom potro\u0161ni\u0161ke dru\u017ebe in sistema vrednot.[30]<\/sup><\/a><\/p>\n

Potro\u0161ni\u0161tvo do\u017eivi svojo zlato dobo v petdesetih in \u0161estdesetih letih, saj se je v tem obdobju tudi v Evropi oblikovala masovna potro\u0161ni\u0161ka dru\u017eba, bogatej\u0161a na Zahodu in revnej\u0161a na Vzhodu, Jugoslavija pa je bila kot v mnogo\u010dem nekje vmes.[31]<\/sup><\/a> Zlata doba potro\u0161ni\u0161ke dru\u017ebe v Evropi je bil hkrati \u010das vzpona \u017eivljenjskega standarda v Jugoslaviji.<\/p>\n

Jugoslavija ni bila povsem zaprta pred vplivom iz tujine in Slovenija je bila kot najbolj severna in zahodna jugoslovanska republika najbli\u017eje kapitalisti\u010dnim dr\u017eavam \u2013 Italiji in Avstriji. Ljudje so vedeli, kak\u0161no je stanje po svetu. Kljub propagandi o gnilem kapitalizmu in da je negativno vse, kar prihaja z zahoda, so tudi v Slovenijo pri\u0161lo ameri\u0161ki filmi, hipiji, nova moda, beatlemanija itd.[32]<\/sup><\/a> \u010ceprav so sodobni teoretiki pod vplivom Theodorja Adorna ter drugih predstavnikov Frankfurtske \u0161ole razumeli potro\u0161ni\u0161tvo kot produkt mno\u017ei\u010dne proizvodnje in kapitalizma 20. stoletja,[33]<\/sup><\/a> je ta produkt kapitalizma postal v Jugoslaviji del socialisti\u010dnega vsakdana.<\/p>\n

Poseben razvoj potro\u0161ni\u0161tva v Sloveniji<\/strong><\/h5>\n

Razvoj potro\u0161ni\u0161tva v Sloveniji je potekal nekoliko druga\u010de kot na Zahodu, saj je \u010das po drugi svetovni vojni, v katerem se je za\u010delo potro\u0161ni\u0161tvo mno\u017ei\u010dno pojavljati, imeli socialisti\u010dno dru\u017ebeno ureditev, za katero je veljala ideologija antipotro\u0161ni\u0161tva, ki je obsojala nenasitno potro\u0161ni\u0161tvo Zahoda. Edina primerna dru\u017ebena praksa je bila proizvodnja, potro\u0161nja pa negativno stigmatizirana.[34]<\/sup><\/a> Oblike zahodnega kapitalisti\u010dnega potro\u0161ni\u0161tva socializem res ni poznal, toda to \u0161e ne pomeni, da potro\u0161ni\u0161tva ni bilo. \u00bb\u010ce lahko trdimo, da je zanikanje potro\u0161ni\u0161tva kot negativnega kapitalisti\u010dnega pojava skupna to\u010dka vseh socialisti\u010dnih dr\u017eav, pa lahko za slovenski (oziroma jugoslovanski) prostor trdimo, da se je iz ve\u010d razlogov (npr. relativna odprtost dr\u017eavnih meja na zahod) oblikoval poseben polo\u017eaj oziroma, da se je potro\u0161ni\u0161tvo v zahodni obliki razvilo do ve\u010dje mere kot v drugih socialisti\u010dnih dr\u017eavah<\/em>.\u00ab[35]<\/sup><\/a> V specifi\u010dnem dru\u017ebenem, kulturnem in zgodovinskem kontekstu je potro\u0161ni\u0161tvo obstajalo tudi kot nakupovalni turizem \u00bb\u2026nakupovalni turizem v \u010dasu socializma je pojav oziroma rezultat spleta posebnih okoli\u0161\u010din (predvsem zanikanja potro\u0161ni\u0161tva v socializmu v kombinaciji s pomanjkanjem osnovnih dobrin). Nakupovalni turizem v sosednje dr\u017eave je bil kanal za potro\u0161ni\u0161tvo, ki ga socializem znotraj svojih meja uradno ni poznal<\/em>.\u00ab[36]<\/sup><\/a><\/p>\n

Na spremenjeni na\u010din \u017eivljenja Slovencev so mo\u010dno vplivali zahodni vplivi. Slovenija je bila najbolj prozahodno usmerjeni del Jugoslavije, meji na Italijo in Avstrijo, v katerih ima tudi mo\u010dne manj\u0161ine. To ji je – z izjemo prvih povojnih let – omogo\u010dalo stalne stike s tema dvema dr\u017eavama in s tem dajalo mo\u017enost realne primerjave standarda. Oblasti v Sloveniji so se od srede petdesetih let naprej prizadevale, da bi osebni in dru\u017ebeni standard pribli\u017eale sosednima kapitalisti\u010dnima dr\u017eavama. Seveda pa je sistem kljub nekaterim kapitalisti\u010dnim prvinam v osnovi ostajal socialisti\u010den. Temeljil je na egalitarizmu, polni zaposlenosti, veliki socialni za\u0161\u010diti, specifi\u010dni socialisti\u010dni ideologiji in morali. V ospredje je postavljal skupnost, ne pa posameznika. Me\u0161anica socialisti\u010dnega sistema in posnemanja zahodnih kapitalisti\u010dnih vplivov je v Sloveniji ustvarila nenavadno kulturno ozra\u010dje.[37]<\/sup><\/a><\/p>\n

_____________________<\/p>\n

[1]<\/a> Marie Jean Antoine Nicolas de Caritat, marquis de Condorcet, Esquisse d\u2019un tableau historique des progr\u00e8s de l\u2019esprit humain<\/em>, 1794-1795.<\/p>\n

[2]<\/a> Dru\u017eba je po Durkheimu organska celota, ki temelji na kolektivnih oblikah zavesti, ter kot taka avtonomna sfera stvarnosti, ki jo posameznik \u010duti kot zunanjo prisilo. Smer razvoja dru\u017ebe gre proti vedno ve\u010dji diferenciaciji (dru\u017ebe na ni\u017eji stopnji razvoja so manj diferencirane in bolj integrirane, visoko razvite dru\u017ebe pa diferencirane in z nizko stopnjo integracije in solidarnosti). Zaradi razli\u010dne dinamike razvoja isto\u010dasno obstajajo dru\u017ebe razli\u010dnih tipov.<\/p>\n

[3]<\/a> Prin\u010di\u010d, Jo\u017ee, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945\u20131991)<\/em>, Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju, INZ, Ljubljana, str. 160.<\/p>\n

[4]<\/a> Beck, U., Dru\u017eba tveganja, na poti v neko drugo moderno<\/em>, Krtina, Ljubljana, 2001, str. 60.<\/p>\n

[5]<\/a> Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija<\/em>, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945\u20131991), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. Stoletju, In\u0161titut za novej\u0161o zgodovino, Ljubljana, str. 380.<\/p>\n

[6]<\/a> Beck, U., Dru\u017eba tveganja, na poti v neko drugo moderno<\/em>.<\/p>\n

[7]<\/a> Prin\u010di\u010d, Jo\u017ee, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945\u20131991)<\/em>, str. 160.<\/p>\n

[8]<\/a> Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija<\/em>, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945\u20131991), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. Stoletju, In\u0161titut za novej\u0161o zgodovino, Ljubljana, str. 383.<\/p>\n

[9]<\/a> Prav tam, str. 381.<\/p>\n

[10]<\/a> Prin\u010di\u010d, Jo\u017ee, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945\u20131991)<\/em>, str. 160.<\/p>\n

[11]<\/a> Kulji\u0107, Todor, Titoizam, tri perspektive<\/em>, Se\u010danje na titoizam, izme\u0111u diktata i otpora<\/em>, \u010cigoja \u0161tampa, Beograd, 2011.<\/p>\n

[12]<\/a> Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija<\/em>, str. 380.<\/p>\n

[13]<\/a> Prin\u010di\u010d, Jo\u017ee, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945\u20131991)<\/em>, str. 161.<\/p>\n

[14]<\/a> Prin\u010di\u010d, Jo\u017ee, Slovenska industrija v jugoslovanskem prime\u017eu<\/em>, Kapitalna, klju\u010dna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji, 1945\u20131956, Novo mesto, 1992, str. 29.<\/p>\n

[15]<\/a> Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija<\/em>, str. 383.<\/p>\n

[16]<\/a> Repe, Bo\u017eo, Slovenija 1945-2010, Prelomna leta, prelomni dogodki<\/em>, Dnevnikov objektiv, 24. 12. 2010.<\/p>\n

[17]<\/a> Bu\u010dar, France, \u010cas velikih sprememb<\/em>, Didakta, Radovljica, 2011, str. 25.<\/p>\n

[18]<\/a> Prav tam, str. 26.<\/p>\n

[19]<\/a> Prin\u010di\u010d, Jo\u017ee, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945\u20131991)<\/em>, str. 161.<\/p>\n

[20]<\/a> Stearns, Peter N., Consumerism in World History, The Global Transformation of Desire<\/em>, druga izdaja, New York, London, 2006, str. 77.<\/p>\n

[21]<\/a> Prav tam, str. 40, 46.<\/p>\n

[22]<\/a> Vu\u010deti\u0107, Radina, Potro\u0161a\u010dko dru\u0161tvo po ameri\u010dkom modelu (jedan pogled na jugoslavensku svakodnevicu \u0161ezdesetih<\/em>), str. 34-36.<\/p>\n

[23]<\/a> Luthar, Breda,Ule, Mirjana, Potro\u0161nja: Zasebne prakse, javni u\u017eitki<\/em>, \u010cKZ, Ljubljana, 1998.<\/p>\n

[24]<\/a> Prav tam.<\/p>\n

[25]<\/a> Duda, Igor, U potrazi za blagostanjem: o povijesti dokolice i potro\u0161a\u010dkog dru\u0161tva u Hrvatskoj 1950-ih i 1960-ih<\/em>, Zagreb, 2005, str. 21.<\/p>\n

[26]<\/a> Luthar, Breda,Ule, Mirjana, Potro\u0161nja: Zasebne prakse, javni u\u017eitki<\/em>.<\/p>\n

[27]<\/a> Vu\u010deti\u0107, Radina, Koka kola socijalizam<\/em>, Beograd, Slu\u017ebeni glasnik, 2012.<\/p>\n

[28]<\/a> Prav tam.<\/p>\n

[29]<\/a> Podnaslov knjige Stearnsa o zgodovini potro\u0161ni\u0161tva.<\/p>\n

[30]<\/a> Vu\u010deti\u0107, Radina, Potro\u0161a\u010dko dru\u0161tvo po ameri\u010dkom modelu<\/em>.<\/p>\n

[31]<\/a> Zlata dobe Evrope se v\u00a0 literaturi se smatra za obdobje med letoma 1945 in 1973.<\/p>\n

[32]<\/a> Vodopivec, Nina, Postsocialisti\u010dna transformacija: zaklju\u010dki, prelomi in kontinuitete.<\/em><\/p>\n

[33]<\/a> Cross, Gary C., Consumerism<\/em>, Encyclopedia of European Social History from 1350 to 2000, vol. 5, New York, 2001, str. 77.<\/p>\n

[34]<\/a> Kos, Drago (ur) Horizonti vsakdanjega \u017eivljenja<\/em>, tematska \u0161tevilka Dru\u017eboslovnih razprav, Ljubljana, 1998.<\/p>\n

[35]<\/a> \u0160vab, Alenka, Dru\u017eina: od modernosti k postmodernosti<\/em>, Znanstveno in publicisti\u010dno sredi\u0161\u010de, Ljubljana, 2001, str. 132.<\/p>\n

[36]<\/a> Prav tam.<\/p>\n

[37]<\/a> Repe, Bo\u017eo, Podobe iz \u017eivljenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni<\/em>, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v \u0161oli, \u0161t. 3-4, Zavod Republike Slovenije za \u0161olstvo, Ljubljana, 1999, str. 24.<\/p>\n

Literatura<\/strong><\/em><\/p>\n