{"id":2168,"date":"2017-02-26T18:28:23","date_gmt":"2017-02-26T17:28:23","guid":{"rendered":"http:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=2168"},"modified":"2018-02-04T15:02:12","modified_gmt":"2018-02-04T14:02:12","slug":"bozidar-lavric-titov-osebni-zdravnik","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/bozidar-lavric-titov-osebni-zdravnik\/","title":{"rendered":"Bo\u017eidar Lavri\u010d \u2013 Titov osebni zdravnik"},"content":{"rendered":"
\"Prof.<\/a>
Prof. dr. Bo\u017eidar Lavri\u010d. Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK.<\/figcaption><\/figure>\n

Akademik prof. dr. Bo\u017eidar Lavri\u010d je utemeljitelj moderne in znanstvene kirurgije na Slovenskem.<\/strong><\/p>\n

Ime Bo\u017eidarja Lavri\u010da je ve\u010dini Slovencev neznano. Toda takoj, ko prestopimo prag Univerzitetnega klini\u010dnega centra Ljubljana, nas v avli \u0161e danes pozdravijo zaslu\u017eni slovenski zdravniki \u00a0prof. dr. Bo\u017eidar Lavri\u010d, prof. dr. Pavel Luna\u010dek[1]<\/a>, prof. dr. Igor Tav\u010dar[2]<\/a> in prof. dr. Franc \u010cele\u0161nik[3]<\/a>, doprsni kipi \u0161tirih velikanov slovenske medicine, ki so bili postavljeni leta 1975 ob slovesnem odprtju UKC, ki je v slovenski in takratni jugoslovanski javnosti nepozabno odmevala.[4]<\/a><\/p>\n

Rojstvo in \u0161tudij v tujini<\/strong><\/h5>\n

Bo\u017eidar Lavri\u010d-Dore je bil rojen 10. novembra 1899 v Novi vasi na Blokah kot drugi od osmih otrok o\u010detu Jo\u017eefu in materi Alojziji. Osnovno \u0161olo je obiskoval v doma\u010dem kraju, ni\u017ejo in vi\u0161jo gimnazijo pa na \u0161kofijski klasi\u010dni gimnaziji v \u0160entvidu pri Ljubljani[5]<\/a> in II. dr\u017eavni (danes Poljanski) gimnaziji v Ljubljani, kjer je bil dober dijak.<\/p>\n

Po maturi leta 1918 se je za nekaj mesecev celo bojeval na frontah prve svetovne vojne, toda ne za dolgo, saj se je \u017ee jeseni istega leta vpisal na Medicinsko fakulteto v Zagrebu. V Parizu je \u0161tudiral v letih 1919 \u2013 1921, po rigorozu pa na Karolinski univerzi v Pragi, kjer je bil 22. marca 1924 promoviran v doktorja splo\u0161ne medicine.[6]<\/a> Po diplomi je Lavri\u010d opravljal specializacijo kirurgije do leta 1930 v zagreb\u0161ki Zakladni bolnici, kjer se je leta 1927 poro\u010dil z zdravnico Du\u0161anko Winterhalter. V kasnej\u0161ih letih se je na veliko izpopolnjeval\u00a0 na klinikah v Parizu, v ZDA in na \u0160vedskem.<\/p>\n

Prihod v slovenijo<\/strong><\/h5>\n

Leta 1933 je postal vodja kirurgije v Mariboru, kjer je bil zelo priljubljen, po nekaj mesecih pa prevzel vodenje II. kirur\u0161kega oddelka v Ljubljani. Prav tako je v teh letih sodeloval pri razvoju zobne in \u010deljustne kirurgije skupaj z ustanoviteljem Stomatolo\u0161ke fakultete prof. dr. Jo\u017eetom Rantom. Leta 1936 je za\u010del predavati topografsko anatomijo, saj je odli\u010dno dr. Lavri\u010d odli\u010dno povezoval klini\u010dno stroko s teoreti\u010dnimi in\u0161tituti tedanje nepopolne ljubljanske medicinske fakultete, od leta 1938 pa je \u00bbna predlog gospoda prof. dr. Budisavljevi\u0107a iz Zagreba in gospoda dr. Ple\u010dnika iz Ljubljane, da se podeli g. primariju dr. Bo\u017eidarju Lavri\u010du privatna docentura<\/em>\u00ab[7]<\/a> predaval kirur\u0161ko propedevtiko in leta 1940 po sklepu univeritetnega senata postal prvi redni univerzitetni profesor za splo\u0161no in specialno kirurgijo ter kirur\u0161ko propedevtiko.<\/p>\n

Pred drugo svetovno vojno je bil prof. Lavri\u010d tudi \u010dlan Rotary kluba Ljubljana,[8]<\/a> mednarodnega posvetnega dobrodelnega zdru\u017eenja uspe\u0161nih predstavnikov razli\u010dnih poklicev, ki so predani humanitarni dejavnosti.<\/p>\n

Partizanski zdravnik in glavni kirurg JLA<\/strong><\/h5>\n

Leta 1941 je postal \u010dlan KPS in se priklju\u010dil narodnoosvobodilnem gibanju. Lavri\u010deva klinika je v prvih mesecih aprilske vojne v Jugoslaviji postala center ilegalnega dela zdravnikov z zbiranjem sanitetnega materiala, pou\u010devanjem medicincev in mladih zdravnikov o osnovah vojne kirurgije in prve pomo\u010di v partizanskih razmerah ter operacij prvih ranjenih parizanov v sanatoriju Emona.[9]<\/a><\/p>\n

Leta 1942 so ga italijanske oblasti kot antifa\u0161ista aretirale in mu sodile pred voja\u0161kim sodi\u0161\u010dem, zaradi pomanjkanja dokazov pa so ga kmalu izpustili. Kljub temu so ga marca 1943 skupaj z \u017eeno odpeljali v konfinacijo v Apenine, kjer sta \u017ee naslednje leto pobegnila v Rim in \u017eivela tam ilegalno. Po prihodu zahodnih zaveznikov sta delovala v bolni\u0161nicah skupaj z angle\u0161kimi vojnimi zdravniki (Bari in Andria), kmalu za tem pa je bil prof. Lavri\u010d poklican v Beograd, kjer je dobil \u010din sanitetnega podpolkovnika in imenovan za glavnega kirurga jugoslovanske ljudske armade.[10]<\/a><\/p>\n

Titov osebni zdravnik<\/strong><\/h5>\n
\"Profesor<\/a>
Profesor Lavri\u010d. Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK, foto Mahovi\u010d Zvonko, posneto v \u0161tiridesetih letih 20. stoletja.<\/figcaption><\/figure>\n

Zaradi svojih sposobnosti je postal tudi osebni zdravnik predsednika Tita.[11]<\/a> Kmalu po vojni je bilo potrebno operirati Tita. Zaradi priprav na operacijo \u010drevesa so februarja 1947 v rezidenci na Brdu pri Kranju adaptirali in medicinsko opremili eno od soban, za kar sta bila zadol\u017eena prof. dr. Bo\u017eidar Lavri\u010d in dr. Borislav Boro Bo\u017eovi\u0107, tedanji Titov osebni zdravnik. Zdravni\u0161ko ekipo, ki naj bi ga operirala, je Tito izbral kar sam. Odlo\u010dil se je za \u00bbslovensko\u00ab ekipo: prof. dr. Bo\u017eidar Lavri\u010d, dr. Bogdan Brecelj, dr. Ivan Tav\u010dar in Livija Merlak, glavna medicinska sestra na Lavri\u010devi kliniki v Ljubljani.[12]<\/a><\/p>\n

Pred samo operacijo pa se je na Brdo nenadoma pojavila sovjetska zdravni\u0161ka ekipa, ki jo je poslal sam Stalin, \u010deprav na\u0161a stran ni prosila za nikakr\u0161no pomo\u010d. Ko je Stalin sli\u0161al za Titovo bolezen, je hitro zgrabil prilo\u017enost in jugoslovanskemu predsedniku ponudil, da mu po\u0161lje ekipo sovjetskih zdravnikov. Tito je ponudbo sprejel kot znak dobre volje, saj je bila ta Stalinova poteza znak popu\u0161\u010danja politi\u010dne napetosti.<\/p>\n

Kmalu zatem so iz ZSSR s posebnim letalom pripotovali kirurg dr. Bakeljev, internist dr. Smotrov in medicinska sestra kot instrumentarka.[13]<\/a> Glede na tedanji polo\u017eaj in odnose med ZSSR in SFRJ, je Tito odlo\u010dil, da ga bo vendarle operiral sovjetski kirurg. Tako je operacijo opravil prof. dr. Bakuljev, asistiral pa mu je prof. dr. Lavri\u010d.\u00a0 Operacija je bila opravljena z lokalno anestezijo, tako da je lahko tudi sam Tito spremljal potek zdravni\u0161kega posega.[14]<\/a><\/p>\n

Ker je Tito po sicer uspe\u0161ni operaciji \u010dutil bole\u010dine, je bilo sklenjeno, da sovjetske ekipa ostane \u0161e en dan na Brdu. Pono\u010di je Titova rana postala rde\u010da. Ko je potarnal, da so bole\u010dine \u010dedalje huj\u0161e, sta se zdravnika odlo\u010dila, da bosta rano podrobno pregledala. Dr. Bakeljev je nato sporo\u010dil, da je treba operacijo takoj ponoviti. Titov osebni pribo\u010dnik general Milan \u017de\u017eelj ni mogel dovoliti, da bi se ponovna operacija izvedla brez doma\u010dih zdravnikov, zato je na Brdo znova poklical zdravnike iz Ljubljane. Medtem sta sovjetska zdravnika \u017ee pohitela s pripravami na operacijo. Ker sta se kirurga obna\u0161ala precej \u010dudno, poleg tega pa sta \u0161e zaudarjala po alkoholu, ju je \u017de\u017eelj fizi\u010dno odstranil in zaklenil v eno izmed sob. Ko so na Brdo prispeli ljubljanski zdravniki, so Titu o\u010distili rano in ugotovili, da ponovna operacija sploh ni potrebna.[15]<\/a> Titovo zdravstveno stanje se je po desetih dnevnih povsem normaliziralo. Kmalu zatem je odpotoval v Zagreb.[16]<\/a><\/p>\n

Kirurg dr. Lavri\u010d pa je Tita operiral tudi drugi\u010d, in sicer aprila 1951 na Bledu, v sanatoriju, ki so ga Nemci med vojno zgradili za svoje ranjence,[17]<\/a> zaradi te\u017eav na \u017eol\u010dnem mehurju in na\u010dete slinavke. Pri okrevanju je bila prisotna tudi Jovanka, s katero se je Tito poro\u010dil naslednje leto.<\/p>\n

Prvi dekan popolne medicinske fakultete<\/strong><\/h5>\n

Po koncu vojne je ljubljanska univerza znova odprla vrata konec maja 1945, ko je tedanji slovenski minister za prosveto Ferdo Kozak s posebno uredbo in brez kak\u0161nih pogojev odobril njeno delo, vlada v Ljubljani pa ji je namenila razmeroma visoka finan\u010dna sredstva. Uredba o univerzitetnih oblasteh in u\u010dnem osebju, ki jo je vlada izdala konec avgusta 1945, je v glavnem ohranjala ustaljeno univerzitetno upravo in samoupravno zgradbo, posamezna dolo\u010dila pa so \u017ee napovedovala novo obdobje v odnosu med univerzitetnimi in dr\u017eavnimi oblastmi. Te\u017enje po politi\u010dnem in dr\u017eavnem poseganju v univerzo so pri\u0161le \u0161e bolj do izraza v zveznem zakonu, s katerim je Antifa\u0161isti\u010dni svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) 21. junija 1945 medicinske in farmacevtske fakultete v dr\u017eavi izlo\u010dil iz univerz in jih podredil Zveznemu ministrstvu za narodno zdravje.<\/p>\n

\u017de ustanovitev popolne Medicinske fakultete je bila jasen znak, kako se bo po osvoboditvi razvijala ljubljanska univerza. Stali\u0161\u010de novih oblasti je bilo, da se morajo podobno kot druge znanstvene in strokovne ustanove tudi univerze aktivno vklju\u010diti v proces obnove ter svoje delo in organizacijo v veliki meri prilagoditi zahtevam obnovitvenih in novih gospodarskih na\u010drtov, kar je veljalo predvsem za naravoslovne in tehni\u0161ke vede, \u00bbpomo\u010d pri izvr\u0161evanju plana in izgradnje socializma<\/em>\u00ab pa so morale dajati s primerno vzgojo mladih tudi dru\u017eboslovne in humanisti\u010dne vede.[18]<\/a><\/p>\n

Medicinska fakulteta, ki je bila po letu 1945 izven o\u017ejega organizacijskega sklopa univerze je postala Visoka medicinska \u0161ola z dvema fakultetama \u2013 medicinsko in stomatolo\u0161ko.[19]<\/a> Po koncu vojne je bil dr. Lavri\u010d ob vrnitvi v Ljubljano imenovan za rednega profesorja kirurgije na novi medicinski fakulteti, njen prvi dekan vse do leta 1949 ter predstojnik kirur\u0161ke klinike.<\/p>\n

\"Ob<\/a>
Ob odkritju spominske plo\u0161\u010de v Novi vasi na Blokah 15.11.1981. Vir: stareslike.cerknica.org.<\/figcaption><\/figure>\n

Po vojni je ogromno pripomogel k razvoju medicinskega \u0161tudija in bil priljubljen tudi pri \u0161tudentih. \u00bb\u0160tudentje, ki smo v petdesetih letih posedali po predavalnicah Medicinske fakultete smo \u017ee vsi v pokoju. Radi se spominjamo \u0161tudentskih let, ko smo v slabih ekonomskih razmerah zavzeto osvajali medicinsko znanje, se vozili s kolesi, hodili v planine, taborili na morju, se sprehajali z dekleti in hodili v kinematografe. Svoje vzornike smo iskali med profesorji in asistenti. Fantje bi radi postali kirurgi, dekleta otro\u0161ke zdravnice. Mnogim je bil vzornik kirurg profesor Bo\u017eidar Lavri\u010d. Bil je zelo ugleden, odlo\u010den, a tudi topel in \u010dlove\u0161ki zlasti z nami \u0161tudenti,<\/em>\u00ab se spominja upokojeni zdravnik mag. France Urlep.[20]<\/a> Med leti 1956 in 1958 je bil akademik prof. dr. Bo\u017eidar Lavri\u010d tudi rektor ljubljanske univerze ter njen prorektor v letih 1958 do 1961.[21]<\/a><\/p>\n

Vrhunski kirurg in akademik<\/strong><\/h5>\n

Za rednega \u010dlana SAZU je bil izvoljen leta 1949, njen podpredsednik je bil od 1950 do 1961. Bil je predsednik Jugoslovanskega kirur\u0161kega dru\u0161tva, \u010dastni \u010dlan ve\u010d evropskih kirur\u0161kih dru\u0161tev, dopisni \u010dlan JAZU in SANU, zdru\u017eenja kirurgov Velike Britanije in Irske, zdru\u017eenja kirurgov v Lyonu, zunanji \u010dlan francoske akademije za kirurgijo, \u010dastni doktor univerze v Nancyju, \u010dlan mednarodnega zdru\u017eenja kirurgov in \u010dlan uredni\u0161kih odborov slovenskih in tujih strokovnih revij. Objavil je okoli 80 strokovnih \u010dlankov, kar je za tedanje akademske razmere veljalo za ogromno.<\/p>\n

V osmih dr\u017eavah je bil prejemnik visokih odlikovanj, med katerimi je tudi francoski red legije \u010dasti 3. stopnje. Prav tako je bil prejemnik doma\u010dih priznanj: Partizanska spomenica 1941, Pre\u0161ernova nagrada (1950) in Kidri\u010deva nagrada (1959).[22]<\/a> Kot je zapisal nekdanji Lavri\u010dev specializant in kasnej\u0161i redni profesor kirurgije dr. Ivan Kalin\u0161ek je dr. Lavri\u010d \u00bbprijateljeval in sodeloval ter polemiziral z vsemi pomembnimi kirurgi v domovini in po svetu. Bil je svetovljan. Povsem je obvladal nem\u0161ki, francoski in srbohrvatski jezik, znal pa je tudi angle\u0161ko in \u010de\u0161ko ter razumel latinsko in gr\u0161ko. Vedno se je trudil biti na teko\u010dem z vsem, kar se je po svetu dogajalo v znanosti in kirurgiji. To je zavestno, pogumno in dosledno vna\u0161al v svoj vsakdanjik ter se izkazal za prakti\u010dno in znanstvenoraziskovalno osebnost kirurgije 20. stoletja. Njegova ustvarjalnost na vseh podro\u010djih kirurgije je bila izredno bogata in raznovrstna. Njegova uspe\u0161nost pa ka\u017ee, da je bil pravi \u010dlovek in ob pravem \u010dasu<\/em>.\u00ab[23]<\/a><\/p>\n

Prav tako je imel velik pomen pri razvoju anesteziologije v Sloveniji, saj je aktivno vzpostavil zdravni\u0161ko anestezijsko slu\u017ebo v Ljubljani, kar je bil pogoj za operacije v odprtem prsnem ko\u0161u; od za\u010detka petdesetih let so plju\u010dne resekcije redno izvajali na Zveznem in\u0161titutu Golnik, ki je bil vodilna institucija v Jugoslaviji. Veliko je doprinesel k napredku kirurgije in anestezije na Slovenskem in pri ustanovitvi transfuzijskega zavoda. Uvajal je plasti\u010dno kirurgijo, razvijal travmatologijo in nevrokirurgijo, najve\u010d svojega \u010dasa pa je posve\u010dal torakalni kirurgiji in predvsem kirurgiji srca in \u017eilja.[24]<\/a> Leta 1958 je prvi v Jugoslaviji opravil operacijo za\u0161itja defekta preddvornega pretina na odprtem srcu s pomo\u010djo aparata za izventelesni krvni obtok, ki so ga izdelali njegovi sodelavci.[25]<\/a> Akademik prof. dr. Bo\u017eidar Lavri\u010d je v skoraj 40-letni karieri opravil na desettiso\u010de zahtevnih kirur\u0161kih posegov, \u0161e danes pa si lahko v arhivu In\u0161tituta za zgodovino medicine preberemo marsikatero zahvalno pismo biv\u0161ih pacientov.<\/p>\n

Dru\u017einsko \u017eivljenje<\/strong><\/h5>\n

Profesor Lavri\u010d je bil skrben zdravnik, bil je na kliniki vse dneve od jutra do ve\u010dera, tudi ob nedeljah. Na vsakem kirur\u0161kem oddelku je enkrat tedensko opravil glavno vizito in skoraj vsak dan najmanj eno zahtevnej\u0161o nevrokirur\u0161ko, torakalno, abdominalno ali travmatolo\u0161ko operacijo. Ob taki zaposlitvi je imel glavni ljubljanjski kirurg malo \u010dasa za dru\u017eino.<\/p>\n

\"Pogreb<\/a>
Pogreb Bo\u017eidarja Lavri\u010da, \u010dasna stra\u017ea ob krsti v avli Univerze, 18 november 1961. Foto: Jo\u017ee Gal, Ve\u010der.<\/figcaption><\/figure>\n

Skupaj z \u017eeno Du\u0161anko, ki je bila zaposlena na Stomatolo\u0161ki kliniki, je imel h\u010derko Biserko, ki je bila prav tako doktorica stomatologije. Njuna edinka se je poro\u010dila z ing. Tinetom Be\u0161terjem[26]<\/a>, s katerim sta imela tri otroke: Matja\u017ea, Lu\u010dko in Miahaela, katerega naj bi imel dedek Bo\u017eidar posebno rad.[27]<\/a><\/p>\n

Smrt<\/strong><\/h5>\n

Bo\u017eidar Lavri\u010d je umrl 15. novembra 1961 v Ljubljani zaradi odpovedi srca. V dnevnem tisku doma in po svetu je bilo objavljenih veliko osmrtnic, nekatere pa so segale \u010dez celo stran.<\/a><\/p>\n

V spomin na velikansko zapu\u0161\u010dino prof. dr. Bo\u017eidarja Lavri\u010da podeljuje Medicinska fakulteta (MF) od leta 1997 v po\u010dastitev spomina prvega dekana popolne medicinske fakultete Lavri\u010devo priznanje za uspe\u0161no pedago\u0161ko delo u\u010diteljem in asistentom na dodiplomski in podiplomski stopnji ter za organizacijske, znanstvenoraziskovalne in strokovne dose\u017eke, ki sodijo v okvir pedago\u0161kega dela na MF.[29]<\/a> Decembra 2004 se je tudi v njegov spomin preimenoval Zdravstveni dom Cerknica – Lo\u0161ka dolina v Zdravstveni dom dr. Bo\u017eidarja Lavri\u010da \u2013 Cerknica.[30]<\/a><\/p>\n

________________<\/p>\n

[1]<\/a> Pionir sodobnega porodni\u0161tva in ginekologije ter kot predsednik OF Ljubljana leta 1945 za kratek \u010das \u017eupan Ljubljane.<\/p>\n

[2]<\/a> V NOB je sodeloval od 1943; bil partizanski zdravnik, \u010dlan Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), skrbel za izhajanje Partizanskega zdravstvenega vestnika in pripravo izhodi\u0161\u010d za ustanovitev nove Medicinske fakultete v Ljubljani po koncu vojne. Leta 1945 je postal redni profesor in predstojnik interne klinike MF v Ljubljani. Bil je redni \u010dlan SAZU (1949) in ve\u010d let upravnik 6. razreda za medicinske vede pri SAZU. Leta 1949 je prejel Pre\u0161ernovo nagrado.<\/p>\n

[3]<\/a> Za\u010detnik \u010deljustne kirurgije v Sloveniji.<\/p>\n

[4]<\/a> 40 let od odprtja UKC<\/em>, Delo, 30.11.2015.<\/p>\n

[5]<\/a> Zavod sv. Stanislava s prvo popolno slovensko gimnazijo.<\/p>\n

[6]<\/a> Ivan Kalin\u0161ek, Akademik Bo\u017eidar Lavri\u010d, mojster skalpela: \u017eivljenjska pot indelo akademika Bo\u017eidarja Lavri\u010da, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravni\u0161ka zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 20.<\/p>\n

[7]<\/a> Prav tam, str. 27.<\/p>\n

[8]<\/a> Maksimiljan Fras, Mariborski \u017eupan dr. Alojzij Juvan in njegov \u010das, Maribor, 2013.<\/p>\n

[9]<\/a> Ivan Kalin\u0161ek, Akademik Bo\u017eidar Lavri\u010d, mojster skalpela: \u017eivljenjska pot indelo akademika Bo\u017eidarja Lavri\u010da, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravni\u0161ka zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 37.<\/p>\n

[10]<\/a> Prav tam, str. 61.<\/p>\n

[11]<\/a> Ostali slovenski \u010dlani Titovega zdravni\u0161kega konzilija so bili: Prof. dr. Bogdan Brecelj (1906, Gorica), specialist ortoped, najstarej\u0161i \u010dlan konzilija in tudi vodja, udele\u017eenec NOB in glavni kirurg, Titov stari prijatelj, njegov zdravnik od 1947, 1951 ga je na Bledu operiral, \u010dlan je SAZU. Prof. dr. Miro Ko\u0161ak (1919, Ljubljana), redni profesor kirurgije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, 1958 je prvi v Jugoslavije opravil operacijo na odprtem srcu, a 1971 vstavil aortnokoronarni bajbas na srcu. Od 1951 je bil Titov osebni zdravnik, a od 1953 ga je spremljal na vseh njegovih potovanjih. Prof. dr. Stanislav Mahkota (1913, Volko pri Kranju), specialist za endokrinologiju in diabetis. Od 1954 je \u010dlan zdravni\u0161kega konzilija, a od 1965 ga je spremljal na vseh potovanjih. Prof. dr. Ivo Obrez (Novo mesto), specialist rentgenolog, za\u010detnik koronarografije na UKC Ljubljana.<\/p>\n

[12]<\/a> Marijan F. Kranjc, Odmevi na knjigo Zarote in atentati na Tita, \u00bbMedicinskega atentata\u00ab na Tita ni bilo!, Nedeljski dnevnik, 18. 8. 2004.<\/p>\n

[13]<\/a> \u201cMedicinski\u201d incident na Brdu, http:\/\/zgodovina.si\/medicinski-incident-na-brdu\/.<\/p>\n

[14]<\/a> Marijan F. Kranjc, Odmevi na knjigo Zarote in atentati na Tita, \u00bbMedicinskega atentata\u00ab na Tita ni bilo!, Nedeljski dnevnik, 18. 8. 2004.<\/p>\n

[15]<\/a> \u201cMedicinski\u201d incident na Brdu, http:\/\/zgodovina.si\/medicinski-incident-na-brdu\/.<\/p>\n

[16]<\/a> Marijan F. Kranjc, Odmevi na knjigo Zarote in atentati na Tita, \u00bbMedicinskega atentata\u00ab na Tita ni bilo!, Nedeljski dnevnik, 18. 8. 2004.<\/p>\n

[17]<\/a>Jo\u017ee Pirjevec, Tito in tovari\u0161i, Cankarjeva zalo\u017eba, Ljubljana, 2011, str. 639.<\/p>\n

[18]<\/a> Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 \u2013 1955, Mestni arhiv v Ljubljani,\u00a0 Kronika, Ljubljana, 1965, str. 222.<\/p>\n

[19]<\/a> Po vrsti projektov in modifikacij so 21. junija leta 1954 v zvezni skup\u0161\u010dini sprejeli zakon o univerzah. Imel je zna\u010daj okvirnega zakona; dopolnili so ga \u0161e republi\u0161ki zakoni ter univerzitetni in fakultetni statuti. Z njim je bila univerza spet obnovljena kot celota, medicinska visoka \u0161ola se je zdru\u017eila v eno fakulteto.<\/p>\n

[20]<\/a> Ivan Kalin\u0161ek, Akademik Bo\u017eidar Lavri\u010d, mojster skalpela: \u017eivljenjska pot indelo akademika Bo\u017eidarja Lavri\u010da, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravni\u0161ka zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 7.<\/p>\n

[21]<\/a> Osebnosti, od A do L, 2008.<\/p>\n

[22]<\/a> Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, 1992 in Osebnosti, od A do L, 2008.<\/p>\n

[23]<\/a> Ivan Kalin\u0161ek, Akademik Bo\u017eidar Lavri\u010d, mojster skalpela: \u017eivljenjska pot indelo akademika Bo\u017eidarja Lavri\u010da, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravni\u0161ka zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 9.<\/p>\n

[24]<\/a> Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, 1992.<\/p>\n

[25]<\/a> Ivan Kalin\u0161ek, Akademik Bo\u017eidar Lavri\u010d, mojster skalpela: \u017eivljenjska pot indelo akademika Bo\u017eidarja Lavri\u010da, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravni\u0161ka zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 92.<\/p>\n

[26]<\/a> Ideja za \u010dlanek je nastanala med pogovorom ob kavi na Zbiljah s prijateljem \u017digo Be\u0161trom, Lavri\u010devim pravnukom.<\/p>\n

[27]<\/a> Ivan Kalin\u0161ek, Akademik Bo\u017eidar Lavri\u010d, mojster skalpela: \u017eivljenjska pot indelo akademika Bo\u017eidarja Lavri\u010da, utemeljitelja moderne in znanstvene kirurgije v Sloveniji, Zdravni\u0161ka zbornica Slovenije, Ljubljana, 2000, str. 90.<\/p>\n

[28]<\/a> 18. novembra 1961, Ve\u010der arhiv.<\/p>\n

[29]<\/a> 1. in 2. \u010dlen Pravilnika za podelitev Lavri\u010devega priznanja, Senat MF 03.02.1997 in spremembe na sejah senata 15.12.1999, 9.10.2000, 7.10.2000, seji UO MF sept. 2003, seji senata 6.2.2012, 8.10.2012 in na seji senata 7.10.2013.<\/p>\n

[30]<\/a> Zdravstveni dom Cerknica, Predstavitev http:\/\/www.zd-cerknica.si\/predstavitev.html.<\/p>\n

\n

LITERATURA<\/strong><\/p>\n