{"id":2209,"date":"2017-03-30T18:13:58","date_gmt":"2017-03-30T16:13:58","guid":{"rendered":"http:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=2209"},"modified":"2018-02-04T15:01:42","modified_gmt":"2018-02-04T14:01:42","slug":"paradni-konji-slovenskega-socialisticnega-gospodarstva","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/paradni-konji-slovenskega-socialisticnega-gospodarstva\/","title":{"rendered":"Paradni konji slovenskega socialisti\u010dnega gospodarstva"},"content":{"rendered":"
\"Litostroj,<\/a>
Litostroj, fotograf neznan. Hrani Muzej novej\u0161e zgodovine Slovenije.<\/figcaption><\/figure>\n

Po odpravi kapitalisti\u010dnih dru\u017ebenih odnosov in zasebne lastnine ter osredoto\u010denju vzvodov razvoja v rokah dr\u017eave se je lahko za\u010dela naslednja revolucionarna etapa. To je bila etapa tehni\u010dne revolucije, ki je ustvarila paradne konje slovenskega socialisti\u010dnega gospodarstva.<\/strong><\/p>\n

Zanjo je bila zna\u010dilna neprestana krepitev tako imenovane materialne baze. Industrija je bila najpomembnej\u0161i del materialne baze, zato je njena krepitev pomenila neprestano industrializacijo oziroma stalen porast socialisti\u010dne industrije ter vzdr\u017eevanje njene vode\u010de vloge v narodnem gospodarstvu. Prva med \u0161tudijami, v katerih so avtorji razglabljali o prihodnjem industrijskem razvoju Slovenije, je bila \u0161tudija Stevana Kukule\u0107a O industrijskih centrih Jugoslavije<\/em> iz maja 1945.[1]<\/a> V njej so bile republike in industrijski centri v Jugoslaviji razdeljeni na glavne centre, ki so dobili oznako A in pomo\u017ene centre z oznako B.[2]<\/a><\/p>\n

Stalna industrializacija<\/strong><\/h5>\n

Po sovjetskem zgledu se je stalna industrializacija za\u010dela s pospe\u0161enim nara\u0161\u010danjem vodilnih industrijskih panog, to je panog, ki so ustvarjale energetske vire, polizdelke ter proizvajalna sredstva kot so stroji, orodja, tovarni\u0161ke stavbe in naprave, prometna sredstva in surovine. Med vodilnimi panogami je bila najbolj cenjena te\u017eka industrija, njeno jedro pa je bila strojna industrija.<\/p>\n

Tako kot sovjetski so bili tudi jugoslovanski komunisti obsedeni z mislijo, da mora industrializacija potekati zelo hitro. Bili so namre\u010d prepri\u010dani, da je prav od njene hitrosti odvisen obstoj socialisti\u010dne dr\u017eave in njenega gospodarskega sistema. Zato ni \u010dudno, da sta imela industrija in njen hitri razvoj zagotovljeno posebno mesto v vseh razvojnih na\u010drtih, ki so nastali v \u010dasu socialisi\u010dne jugoslovanske dr\u017eave. Poleg odlo\u010ditve za hiter industrijski razvoj, je bila za poznej\u0161i gospodarski razvoj Slovenije in Ljubljane odlo\u010dilnega pomena tudi opredelitev KPJ za hitrej\u0161i razvoj zaostalih republik na ra\u010dun po\u010dasnej\u0161ega napredovanja razvitej\u0161ih. S to odlo\u010ditvijo, ki je bila za na\u0161o republiko neugodna, so novi oblastniki zasejali seme razdora in propada.<\/p>\n

Enakomeren razvoj bolj zaostalih pokrajin<\/strong><\/h5>\n

V Sloveniji je imela razprava o centralizaciji oziroma decentralizaciji industrije in naselij predvsem ideolo\u0161ko ozadje, kajti mesta pri nas \u0161e zdale\u010d niso dosegla velikosti zahodnoevropskih in ameri\u0161kih prestolnic. Ustrezna razporeditev industrije in z njo povezana razporeditev naselij naj bi izpolnila predvsem dva temeljna pogoja za socialisti\u010dni razvoj, to je enakomerni razvoj posameznih pokrajin in napredek zaostalej\u0161ih podro\u010djih. Industrija je postala tudi glasnica novih gradbenih hotenj. Osnovna naloga pri izgradnji dr\u017eave je bila dolo\u010ditev lokacij, vezanih na le\u017ei\u0161\u010de surovin in na naravne prometne povezave.<\/p>\n

Z usmerjanjem industrijskih obratov na pode\u017eelje naj bi se ustvaril postopen prehod od vasi k mestom, kar je v skladu s socialisti\u010dno dru\u017ebeno ureditvijo pomenilo odpravljanje razlik med mestom in vasjo.[3]<\/sup><\/a> S tega stali\u0161\u010da se je decentralizacija izkazala kot ugodnej\u0161a, ker bi prepre\u010dila za kapitalizem zna\u010dilno, nekontrolirano rast starih mestnih sredi\u0161\u010d in hkrati ustvarila ugodne pogoje za enakomeren razvoj zaostalej\u0161ih pokrajin.<\/p>\n

Ljubljana \u2013 center slovenske industrializacije<\/strong><\/h5>\n

Najve\u010dja te\u017eava, ki je nastala vzporedno z izgradnjo industrije oziroma kot njena posledica, je bila izredno nagla migracija ljudi v mesta in industrijska sredi\u0161\u010da. Ta proces je spro\u017eil velike stanovanjske te\u017eave. Samo v Ljubljani je takoj po vojni primanjkovalo skoraj 2.000 stanovanj. Re\u0161itev stanovanjske stiske je bila torej poleg izgradnje industrije prednostna naloga.[4]<\/sup><\/a> Zagovorniki decentralizacije so navajali v obrambo svojih tez celo strate\u0161ke razloge.<\/p>\n

Glede na dru\u017ebeni okvir, kjer naj bi bil sprva do leta 1950 edini zgled sovjetska dru\u017eba, je bila v povojnih na\u010drtih novih oblasti Ljubljani namenjena predvsem hitra industrializacija, ki je bila tedaj najpomembnej\u0161e merilo razvitosti. Ljubljana \u017ee pred drugo svetovno vojno ni imela tako malo industrijskih objektov, kot je po zunanjem videzu kazala v primerjavi z nekaterimi drugimi kraji kot npr. Mariborom in Kranjem, vendar so bili dotlej bolj razdrobljeni, predvsem pa je bila gospodarsko in poslovno trgovsko sredi\u0161\u010de.<\/p>\n

Najstarej\u0161e industrijsko obmo\u010dje je nastalo \u017ee v drugi polovici 19. stoletja v Zeleni Jami ob \u0160martinski cesti (Kolinska) in v Mostah med Kajuhovo in Pokopali\u0161ko cesto (Kemi\u010dna tovarna). Industrijska obmo\u010dja so obsegale tudi industrijske cone in posamezne industrijske ter ostale proizvodne obrate in skladi\u0161\u010da, locirane predvsem na robu mestnega sredi\u0161\u010da in v starej\u0161ih predmestjih: Kartona\u017ena tovarna, Toba\u010dna tovarna, Ilirija, Klavnice v Poljanah, Pivovarna Union, Fructal in Slovin v Spodnji \u0160i\u0161ki.<\/p>\n

Leta 1931 je imela Ljubljana na 60.000 prebivalcev 87 tovarni\u0161kih obratov. Skupno je bilo zaposlenih v obrti in industriji 9.599 oseb, torej 16%.[5]<\/a> Po popisu iz leta 1945 je bilo na tedanjem obmo\u010dju Ljubljane 181 industrijskih obratov, ki so bili zaradi vojne precej iz\u010drpani. V tem letu je predvsem po zaplembi pre\u0161la v dr\u017eavno last ve\u010dina ljubljanske industrije, ostalo pa ob nacionalizaciji leta 1946 in 1948.[6]<\/a><\/p>\n

Zdru\u017eevanje manj\u0161ih podjetij v ve\u010dja<\/strong><\/h5>\n

Gospodarski sistem v razdobju obnove ima svoje specifi\u010dnosti tudi v tem, da so se obnav\u00adljala in ustanavljala nova podjetja, ki so ime\u00adla manj\u0161e organizacijske oblike kapitalisti\u010dnih podjetij (npr. ustanavljali so tudi me\u0161ane delni\u0161ke dru\u017ebe, kjer je poleg dr\u017eavnega kapitala – ve\u010d kot 50% – sodeloval privatni ali zadru\u017eni kapital).[7]<\/a><\/p>\n

\"Litostroj<\/a>
Litostroj leta 1951, fotograf Marjan Pfeifer. Hrani Muzej novej\u0161e zgodovine Slovenije.<\/figcaption><\/figure>\n

Ustanavljala pa so se tudi \u010disto dr\u017eavna podjetja, ki so predstavljala osnovo za razvoj socialisti\u010dnega sektorja gospodarstva.[8]<\/a> \u00bbVa\u017eno vlogo v Ljubljani je imela obrtna dejavnost, saj je leta 1945 kar 1\/10 prebivalstva slu\u017eilo kruh z delom v obrteh<\/em>.\u00ab[9]<\/a> Tega leta je bil napravljen tudi popis vseh obrtnih obratov, ki je postal osnova za novo registra\u00adcijo obratov v naslednjem letu.[10]<\/a> Potrebe po industrijskih proizvodih so bile ogromne. Za namen bolj\u0161e racionalizacije je bilo veliko manj\u0161ih podjetij zdru\u017eenih.[11]<\/a> Z predelavo ali dozidavo objektov biv\u0161ih podjetij so nastajala nova podjetja, pri ostalih podjetjih pa je \u0161lo za izgradnjo novih glavnih in pomo\u017enih industrijskih objektov.<\/p>\n

Titovi zavodi Litostroj<\/strong><\/h5>\n

V Ljubljani so bila predvsem na podro\u010dju kovinske, elektro in kemi\u010dne industrije ustanovljena nova podjetja, med njimi je bil najpomembnej\u0161i Litostroj, ki je bil ustanovljen z odlo\u010dbo vlade LRS: \u00bbRegistrira naj se dr\u017eavno gospodarsko podjetje Litostroj, livarna in tovarna stro\u00adjev…z osnovnimi sredstvi din 14,794.085.16, ki obstajajo iz zgradb, zemlji\u0161\u010d, strojev…zdru\u017eenih podjetij: Sekotex Ljubljana, I. Globo\u010dnik, Ljubljana, Tovarna strojev in vodnih turbin, Skofja Loka, Ernest Eylert, Maribor, Dolenc Alojzij, Ljubljana, Jugoindus, Ivan Ker\u0161i\u010d, \u0160t.Vid nad Ljubljano, Livarna Mutav Muti, Smole Anton, Podsmreka in Fari\u010d in sinovi, Maribor.<\/em>\u00ab[12]<\/a> Nekateri visoki zvezni funkcionarji so nasprotovali, da bi se strojna tovarna Litostroj postavila v Sloveniji, po zakulisnih politi\u010dnih igricah, pa jim je to le uspelo.[13]<\/a><\/p>\n

Utensilia, Rog, Tribuna, Tela, Elektra<\/strong><\/h5>\n

Poleg Litostroja je v Ljubljani nastalo v naslednjih desetih letih 13 novih tovarn na podro\u010dju kovinske industrije, ki je \u0161e leta 1945 zaposlovala zgolj 1000 ljudi.[14]<\/a> Tiki \u2013 elektrostrojno podjetje je bilo ustanovljeno leta 1945 in proizvajalo \u0161tevilne nove izdelke: elektri\u010dne, industrijske in \u017earilne su\u0161ilne pe\u010di, bojlerje, elektri\u010dne strojne naprave, namakalne naprave, stroje za varjenje obro\u010dev itd.<\/p>\n

Podjetje Utensilia \u2013 tovarna tekstilnih potreb\u0161\u010din je bilo ustanovljeno leta 1946 in je dobilo svoje obrate na Rudniku. Velik del strojev je dobilo iz biv\u0161e tovarne tekstilnih potreb\u0161\u010din Favorit iz Maribora in iz dveh nacionaliziranih obrtnih delavnic, \u017depi\u010d in Kova\u010di\u010d ter \u010cak\u0161 V. Utensilia je izdelovala tkalske grebene v smoli in cinu, lu\u010dalnice, osnovne valje, vilice in re\u0161etke za votkovne zaustavke, kon\u010dne in premi\u010dne okove za tkalske liste, razne vzmeti za tkalnice in predilnice, tkalske \u010dolni\u010dke in razne cevke.<\/p>\n

Leta 1946 je bila prav tako ustanovljena letalska tovarna Letov, ki je izdelovala jadralna in motorna letala. In\u0161titut za elektrozveze je osnovalo ministrstvo te\u017eke industrije FLRJ septembra 1947 z namenom, da bi prou\u010deval problematiko elektrozvez v na\u0161i dr\u017eavi in razvijal to panogo. Leta 1951 je iz proizvodnega sektorja in\u0161tituta nastalo novo podjetje z imenom Telekomunikacije, ki se je posvetilo velikoserijski proizvodnji prototipov radijskih sprejemnikov. Elektra, ustanovljena leta 1948, je za\u010dela s proizvodnjo elektri\u010dnih aparatov za gospodinjstvo in \u0161ibik za de\u017enike. Leta 1949 ustanovljena Tela se je usmerila v proizvodnjo pomo\u017enih relejev, magnetov, sikal, tipk, sponk in raznovrstnih transformatorjev.<\/p>\n

Spomladi leta 1949 je vlada LR Slovenije ustanovila Tehni\u010dni in\u0161titut za kolesa in pisalne stroje, ki se je istega leta preosnoval v podjetje Rog, tovarno koles in pisalnih strojev v Ljubljani. Leta 1952 pa se je iz podjetja izlo\u010dila Tovarna pisalnih strojev. Podjetje Rog je dobilo ob ustanovitvi prostore biv\u0161e milarne na Vi\u010du. Iz teh prostorov se je v letu 1953 preselilo v objekte nekdanje tovarne usnja Indus na Trubarjevi cesti. Strojno opremo je dobilo podjetje deloma iz reparacij deloma pa iz drugih tovarn.<\/p>\n

\u017di\u010dnica je nastala \u0161ele leta 1950 s programom, da projektira, izdeluje in montira vse vrste industrijskih, gozdnih, turisti\u010dnih in \u0161portnih \u017ei\u010dnic. Izdelovala je tudi stroje za lesno predelovalno industrijo. Podjetje Agroindus je ustanovila leta 1952 Glavna zadru\u017ena zveza za Slovenijo za projektiranje in proizvodnjo namakalnih naprav ter projektiranje naprav za kletarstvo, mlekarstvo in drugo prehranjevalno industrijo.<\/p>\n

Od predvojnih obratov kovinske industrije so obratovali Saturnus, tovarna kovinske embala\u017ee, SKIP, strojno kovinsko industrijsko podjetje \u0160entvid, Tovarna kovinske galanterije, Karoserije, Unitas, Indos, industrija obdelovalnih strojev, Tribuna, Podjetje za popravljanje voz in strojev, \u017delezni\u0161ko podjetje za signalne naprave ter Avtoobnova.[15]<\/a><\/p>\n

\"Usnjarna<\/a>
Usnjarna Indus, 11. januar 1946. Foto Peter Fajfar. Hrani Muzej novej\u0161e zgodovine Slovenije.<\/figcaption><\/figure>\n
Izdelovanje skoraj vsega<\/strong><\/h5>\n

Od predvojnih podjetij kemi\u010dne industrije so se mnoga manj\u0161a podjetja prestrukturirala in predala svoja sredstva drugim podjetjem. Od predvojnih podjetij sta \u0161e po vojni obratovali tovarni Ilirija in Tovarna kleja na \u0160marinski cesti. Tudi na podro\u010dju kemi\u010dne industrije je nastalo nekaj novih podjetij. Najve\u010dja nova tovarna je bila Izolirka v Mostah. \u017de pred vojno je bila v Ljubljani majhna delavnica za asfaltiranje ulic in izdelovanje stre\u0161ne lepenke. Podjetje je po\u010dasi raslo in po po\u017earu leta 1947 so bila zgrajena nova poslopja in obrati: bitumenski obrat, delavnice, upravno poslopje in skladi\u0161\u010da, destilarna katrana itd.<\/p>\n

Lek \u2013 tovarna farmacevtskih in kemi\u010dnih proizvodov je bila nova tovarna, \u010deprav je zdru\u017eila biv\u0161a podjetja: Salus v Meng\u0161u, ki je proizvajalo narkoti\u010dni eter, dezinfekcijska sredstva, cianovodik, Mr. Kolar, ki je proizvajalo tablete, injekcije, ekstrakte, in del Tovarne kemi\u010dnih izdelkov v Hrastniku, ki je proizvajala kazein, panopin, morfij, narkotin in druge izdelke za medicino in farmacijo.<\/p>\n

Teol \u2013 tovarna tekstilnih in usnjarskih pomo\u017enih sredstev je bila nova tovarna, ki je prevzela nekaj opreme iz biv\u0161ih kemi\u010dnih tovarn Bohme in Dr. Kansky v Podgradu. Svoje za\u010dasne prostore je dobila v biv\u0161i usnjarni v Mostah, kjer je bila zgrajena nova naprava za proizvodnjo sinteti\u010dnega mila. Poleg tega je tovarna proizvajala \u0161e druge produkte: sredstvo za mazanje in meh\u010danje usnja, sredstva za impregnacijo tkanin, sredstva za pranje, razna barvila in olja.<\/p>\n

Tos \u2013 tovarna opti\u010dnih in steklopiha\u0161kih izdelkov je bil ustanovljen leta 1948 sprva kot in\u0161tutut, po letu 1951 pa kot tovarna. Podjetje je izdelovalo mikroskope, projekcijske objektive, ton-optiko za kinoprojektorje, daljnoglede za pu\u0161ke, merilne instrumente, stklopiha\u0161ke izdelke za kemi\u010dne, medicinske, kmetijske in fizikalne laboratorije, medicinsko-kirur\u0161ke in galanterijske izdelke. Tovarno mo\u010dnih krmil je prav tako ustanovila Glavna zadru\u017ena zveza za Slovenijo z izkori\u0161\u010danjem odpadkov iz prehranjevalne industrije.<\/p>\n

Gradis in njegov nastanek<\/strong><\/h5>\n

Oktobra 1945 je bilo ustanovljeno gradbeno podjetje Gradis[16]<\/sup><\/a> iz 49 biv\u0161ih gradbenih podjetij, pet kamnolomov in ve\u010djega \u0161tevila \u017eag in opekarn. Sredstva za modernizacijo ali racionalizacijo proizvodnje so dobila podjetja Kemi\u010dna tovarna Ljubljana, Tovarna kleja. Tovarna gradbenih polizdelkov je bila ustanovljenja leta 1950 z namenom, da preskrbi gradbeni\u0161tvu tiste gradbene polizdelke, ki jih je mogo\u010de izdelovati na industrijski na\u010din: \u017eelezobetonske elemente, armirane in neramirane elemente, \u017elindrine zidake, krovne plo\u0161\u010de, ja\u0161ke za kanale in opremo za ceste.<\/p>\n

\"Poslovalnica<\/a>
Poslovalnica Ljubljanskih mlekarn aprila 1958. Foto Edi \u0160elhaus. Hrani Muzej novej\u0161e zgodovine Slovenije v zbirki \u010dasopisne hi\u0161e Delo.<\/figcaption><\/figure>\n
Proizvodnja strmo nara\u0161\u010da<\/strong><\/h5>\n

V industriji nekovin sta se po vojni zelo pove\u010dali kapaciteta in proizvodnja. V Mestnem pe\u010darstvu na Opekarski cesti so sezidali nove delavnice, nabavili nove stroje in postavili dve novi \u017egalni pe\u010di. V elektroindustriji je bilo pred vojno le nekaj manj\u0161ih obratov, Tovarna baterij Zmaj je obratovala \u017ee pred vojno, iz biv\u0161ih \u017eelezni\u0161kih delavnic pa je leta 1954 nastalo \u017delezni\u0161ko elektropodjetje.<\/p>\n

V lesni industriji je najve\u010dje podjetje Stavbno mizarstvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1880 in je tik pred vojno zaposlovalo 35 mizarjev, leta 1946 pa \u017ee 80. \u017dagarski obrat podjetja \u017daga v Mostah je bil konec leta 1954 opu\u0161\u010den zaradi pomanjkanja oblovine, zato je bila \u017eagarska oprema prenesena na \u0160kofljico. Podjetje Planica-\u0161port je bilo ustanovljeno leta 1951 za izdelovanje kovinskih, lesenih in tekstilnih \u0161portnih potreb\u0161\u010din. V industriji proizvodnje in predelave papirja so bile po vojni podjetja Papirnica Vev\u010de, Karona\u017ena tovarna, Kuverta in Karton.<\/p>\n

Ljubljana je bila \u017ee pred vojno sredi\u0161\u010de pletilne industrije v Sloveniji in sredi\u0161\u010de proizvodnje nekaterih posebnih tekstilnih proizvodov na primer dekorativnih tkanin, de\u017enikov, trakov in odej. Po vojni se je veliko manj\u0161ih obratov zdru\u017eilo v ve\u010dja podjetja \u2013 Pletenina, ki je bila najve\u010dja te vrste, Tovarna pletenin Angora, Tovarna dekorativnih tkanin, Bomba\u017ena tkalnica Vi\u017emarje, Tonosa, De\u017enik, Volnenka, Totra in \u017dima. Pred vojno sta bili v Ljubljani dve usnjarni, po zaplembi oz. nacionalizaciji pa so bile ustanovljena nova podjetja Usnjeni izdelki, Torbica in Zvezda. Leta 1948 je bilo ustanovljeno v industriji izdelkov iz gume podjetje Protektor.<\/p>\n

Na podro\u010dju grafi\u010dne industrije se je zaradi pove\u010danega dela na politi\u010dnem, gospodarskem in kulturnem podro\u010dju v desetih letih po kon\u010dani vojni \u0161tevilo zaposlenih podvojilo. V Ljubljani je obstajalo po letu 1945 ve\u010d grafi\u010dnih podjetij: Blasnikova tiskarna, Tiskarna Narodne banke, \u017delezni\u0161ka tiskarna, \u0160tamparsko poduze\u010de PTT Ljubljana, Triglavska tiskarna, tiskarna Jo\u017ee Mo\u0161kri\u010d, tiskarna Slovenskega Poro\u010devalca in druge.<\/p>\n

Na podro\u010dju toba\u010dne industrije je bila v Ljubljani Toba\u010dna tovarna, ki je bila ustanovljena \u017ee leta 1871. Na podro\u010dju filmske industrije pa je bilo ustanovljeno podjetje Triglav film leta 1946 z namenom proizvodnje filmov. Jeseni leta 1951 je MLO s pomo\u010djo Mednarodnega fonda zdru\u017eenih narodov za pomo\u010d otrokom UNICEF pri\u010del graditi novo veliko mlekarno. UNICEF se je zavezal dobaviti za novo mlekarno stroje in ves instalacijski materila, finan\u010dna sredstva pa sta prispevala MLO in Glavna zadru\u017ena zveza LRS. Tako je nastalo podjetje Ljubljanske mlekarne.<\/p>\n

Gospodarska struktura Ljudske republike Slovenije je sredi petdesetih let dobila novo celostno podobo in te\u017ei\u0161\u010de. Industrija je postala vodilna gospodarska panoga. Leta 1956 je bilo v industriji zaposleno \u017ee 148.196 oseb, torej enkrat ve\u010d odstotkov kot leta 1939[17]<\/sup><\/a> in skoraj polovica vseh zaposlenih v LR Slovenija v tem letu. V industrijski strukturi so se napovedale precej\u0161ne spremembe.<\/p>\n

Tekstilna industrija je bila \u0161e vedno panoga, ki je zavzemala najve\u010dji dele\u017e v vrednosti proizvodnje, narodnega dohodka in zaposlenega osebja. Na drugem mestu je bila kovinska industrija, sledili sta ji \u010drna in barvasta metalurgija. Zelo hitro so napredovale elektro, naftna, gumarska, kemi\u010dna ter industrija gradbenega materiala. Celotna industrijska proizvodnja se je v primerjavi s predvojnim obsegom podvojila. Najve\u010d novih objektov je bilo zgrajenih v elektrogospodarstvu, kjer je bila zgrajena velika transformatorska postaja v Ljubljani. Do leta 1956 so se krepila stara urbana industrijska jedra Maribor, Kranj, Celje in Ljubljana. Ve\u010dja industrijska jedra so se povezala in strnila v ve\u010dje industrializirane aglomeracije. Tako se je Gorenjska povezala z Ljubljano.<\/p>\n

\"Preizku\u0161anje<\/a>
Preizku\u0161anje novih dizelskih motorjev v tovarni Litostroj leta 1961. Foto Milo\u0161 \u0160vabi\u0107. Hrani Muzej novej\u0161e zgodovine Slovenije.<\/figcaption><\/figure>\n
Ljubljana, mesto industrijskih delavcev<\/strong><\/h5>\n

Leta 1945 je bilo v ljubljanski industriji zaposlenih 7.000 delavcev, 14 let kasneje 23.008,[18]<\/sup><\/a> konec leta 1968 pa \u017ee skoraj 33.000 delavcev.[19]<\/sup><\/a> Kovinska in elektroindustrija sta leta 1945 imeli 1.676, leta 1968 pa 13.967 za\u00adposlenih. Pri tem je leta 1945 odpadel glavni dele\u017e na kovinsko industrijo, medtem ko je bila elektroindustrija tedaj \u0161e precej nerazvita. Izmed drugih je morda med najzna\u010dilnej\u0161imi za Ljubljano grafi\u010dna industrija, ki je imela leta 1945 883 zaposlenih, leta 1968 pa \u017ee 3.347. Padlo je \u0161tevilo zaposlenih v toba\u010dni industriji, kar je deloma razumljivo zaradi izbolj\u0161ane mehanizacije. Najbolj pa je padlo \u0161tevilo zaposlenih v industriji usnja in obutve, ki se je za\u010dela razvijati predvsem zunaj Ljub\u00adljane.[20]<\/sup><\/a><\/p>\n

Obdobje prave industrializacije se za\u010denja v Ljubljani proti koncu petdesetih let, zlasti med letoma 1957 in 1961. V Ljubljani je bilo v prvem desetletnem obdobju od vseh nalo\u017eb najve\u010d investirano v industrijo, v vseh letih povpre\u010dno 30%, ostalo pa v gospodarstvo in dru\u017ebeni standard.[21]<\/a> Tako je bilo konec leta 1956 v Ljubljani 93 industrijskih podjetjih s skupno 21.473 delavci in uslu\u017ebenci. V teh letih je bil ustanovljen zvezni in\u0161titut za turbo stroje, in\u0161titut za elektro zveze, Tovarna dekorativnih tkanin, Tovarna olja, trije znanstveni in\u0161tituti, Geolo\u0161ki in\u0161titut Ljubljana, Tovarna kovinske galanterije, Tela Ljubljana, Tovarna gradbenih polizdelkov, Tovarna mle\u010dnih izdelkov, Tovarna krmil, Tovarna kvasa, in\u0161tituti za elektrogospodarstvo, fiziko in kemijo, Telekomunikacija Ljubljana, Tovarna opti\u010dnih instrumentov. Do leta 1958 se je ta \u0161tevilka pove\u010dala na 101 podjetij z 25.391 delavci.[22]<\/sup><\/a><\/p>\n

Kljub temu je Ljubljana vse do leta 1966 ohranila zna\u010dilnost ve\u010djega \u0161tevila razmeroma neobse\u017enih industrijskih podjetjih, edini obse\u017eni, to je preko 1.000 delavcev, sta bili le dve novi tovarni Litostroj in Telekomunikacije v Pr\u017eanu. Litostroj, ki je zaposloval skoraj petino ljubljanskega industrijskega delavstva, je tudi z novimi prebivali\u0161\u010di zaposlenih, \u0161olo in drugo pripadno infrastrukturo postavljeno v severni del mesta (\u0160i\u0161ka) mo\u010dno zaznamoval ta del Ljubljane, ki je postalo podro\u010dje ve\u010djega dela nove ljubljanske industrije. V Ljubljani je bilo leta 1966 na prvem mestu kovinska industrija, v kateri je bilo zaposlenih 25,4% ljubljanskega industrijskega delavstva, sledijo elektroindustrija (16,6%), tekstilna industrija (12,6%), \u017eivilska industrija (11,5%) in kemi\u010dna industrija (5,2%).[23]<\/sup><\/a><\/p>\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n
Panoga <\/strong><\/td>\n1939<\/strong><\/td>\n1945<\/strong><\/td>\n1950<\/strong><\/td>\n1955<\/strong><\/td>\n<\/tr>\n
Proizvodnja elektri\u010dne energije<\/td>\n180<\/td>\n184<\/td>\n189<\/td>\n240<\/td>\n<\/tr>\n
Barvasta metalurgija<\/td>\n161<\/td>\n155<\/td>\n203<\/td>\n227<\/td>\n<\/tr>\n
Industrija nekovin<\/td>\n34<\/td>\n39<\/td>\n142<\/td>\n297<\/td>\n<\/tr>\n
Kovinska industrija<\/td>\n1144<\/td>\n1676<\/td>\n4311<\/td>\n5704<\/td>\n<\/tr>\n
Elektroindustrija<\/td>\n116<\/td>\n–<\/td>\n655<\/td>\n2175<\/td>\n<\/tr>\n
Kemi\u010dna industrija<\/td>\n184<\/td>\n274<\/td>\n761<\/td>\n1191<\/td>\n<\/tr>\n
Industrija gradbenega materiala<\/td>\n283<\/td>\n442<\/td>\n883<\/td>\n745<\/td>\n<\/tr>\n
Lesna industrija<\/td>\n151<\/td>\n180<\/td>\n370<\/td>\n389<\/td>\n<\/tr>\n
Industrija papirja<\/td>\n797<\/td>\n600<\/td>\n1357<\/td>\n1422<\/td>\n<\/tr>\n
Tekstilna industrija<\/td>\n1039<\/td>\n955<\/td>\n1706<\/td>\n2058<\/td>\n<\/tr>\n
Industrija usnja, obutve in gume<\/td>\n414<\/td>\n414<\/td>\n201<\/td>\n279<\/td>\n<\/tr>\n
\u017divilska industrija<\/td>\n408<\/td>\n560<\/td>\n1110<\/td>\n1317<\/td>\n<\/tr>\n
Grafi\u010dna industrija<\/td>\n600<\/td>\n883<\/td>\n1077<\/td>\n1223<\/td>\n<\/tr>\n
Industrija tobaka<\/td>\n649<\/td>\n559<\/td>\n758<\/td>\n726<\/td>\n<\/tr>\n
Filmska industrija<\/td>\n–<\/td>\n–<\/td>\n284<\/td>\n148<\/td>\n<\/tr>\n
Razni obrati<\/td>\n–<\/td>\n105<\/td>\n–<\/td>\n–<\/td>\n<\/tr>\n
Skupaj<\/td>\n6160<\/td>\n7026<\/td>\n14.007<\/td>\n18.141<\/td>\n<\/tr>\n<\/tbody>\n<\/table>\n

\u0160tevilo zaposlenih po industrijskih panogah med letoma 1939 \u2013 1955 <\/em>[24]<\/a><\/p>\n

Industrializacije in njene posledice<\/strong><\/h5>\n

Industrializacija je imela tako pozitivne kot negativne posledice. Narejena je bila na hitro in z ideolo\u0161kimi nameni, zato ni upo\u0161tevala dolgoro\u010dnih razvojnih interesov Slovenije. Gradnja je bila povr\u0161na in z veliko napakami, pogostokrat neracionalna. Ob velikih objektih niso vzporedno gradili manj\u0161ih obratov, zlasti takih, ki bi izbolj\u0161evali oskrbo prebivalstva. Ve\u010dje industrijske objekte so gradili monta\u017eno v \u017eelezobetonu, manj\u0161e v opeki in lesu. Med vzor\u010dne objekte iz tega \u010dasa sodijo Titovi zavodi Litostroj v Ljubljani (1946-63) arhitektov Eda Mihevca in Miroslava Gregori\u010da, najproduktivnej\u0161i projektant industrijskih objektov pa je bil v tem obdobju gradbeni in\u017eenir Josip Didek, ki je zasnoval leta 1954 tovarno mo\u010dnih krmil, leta 1956 industrijski kompleks Iskra in leta 1966 \u017dito.<\/p>\n

Nekatere industrijske panoge (npr. predelovalna industrija) so za\u010dele zaostajati za razvojem. Grobi in nepremi\u0161ljeni so bili posegi v okolje. Urbanizacija (zlasti \u0161iritev mest) je bila nena\u010drtna, nastajala so \u0161tevilna neurejena predmestja brez ustrezne infrastrukture (kanalizacije, cest, telefonskih mre\u017e, \u0161ol, vrtcev, trgovin). Zaradi velikih investicij se tudi ni takoj izbolj\u0161eval zasebni standard ljudi, ampak je dolgo ostajal na predvojni ravni, pa\u010d pa se je pove\u010deval narodni dohodek. Z industrializacijo se je mo\u010dno spremenila socialna struktura slovenske dru\u017ebe. Dele\u017e kme\u010dkega prebivalstva je padel pod 50%. Industrija je postala vodilna gospodarska panoga, izbolj\u0161ala se je izobrazba, pove\u010dal in spremenil se je izvoz.[25]<\/a><\/p>\n

\u00a0______________________<\/p>\n

[1]<\/a> Kukule\u0107, Stevan, O industrijskih centrih Jugoslavije<\/em>, Beograd, 1945.<\/p>\n

[2]<\/a> Slovenija je bila predvidena kot A center v industriji barv, papirja, kerami\u010dni industriji in \u017eagarstvu. Oznako A so dobili \u0161e njeni industrijski centri v Ljubljani stavbno in narodno mizarstvo, usnjarne in tovarne mila ter v Vev\u010dah celuloza. V referatu Industrija usnja iz marca 1946 je bil za Slovenijo predviden nadaljnji razvoj \u010devljarske industrije, v Ljubljani podjetje Krisper.<\/p>\n

[3]<\/a> Glej: Be\u017eek, Niko, Nekaj misli o namestitvi industrije<\/em>, Problemi arhitekture in urbanizma LR Slovenije, 1. posvetovanje arhitektov FLRJ, Dubrovnik, 1950, str. 99 \u2013 104.<\/p>\n

[4]<\/a> Melik, Anton, Na\u0161a velika dela<\/em>, Ljubljana, 1951.<\/p>\n

[5]<\/a> Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 \u2013 1955<\/em>, Mestni arhiv v Ljubljani,\u00a0 Kronika, Ljubljana, 1965, str. 39.<\/p>\n

[6]<\/a> Vilfan, Sergij, Ljubljana 1945-70, <\/em>Mestni arhiv, Ljubljana, 1970, str.31<\/p>\n

[7]<\/a> ZAL, LJ, IO MLO, spis \u0161t. 230, 1. 3, 1947.<\/p>\n

[8]<\/a> ZAL, LJ, Okro\u017eno sodi\u0161\u010de v Ljubljani, Sodni register.<\/p>\n

[9]<\/a> ZAL, LJ, IO MLO, II. plenum MLO, 5. 1. 1946.<\/p>\n

[10]<\/a> Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 \u2013 1955<\/em>, Mestni arhiv v Ljubljani,\u00a0 Kronika, Ljubljana, 1965, str. 40.<\/p>\n

[11]<\/a> Nekaj podjetij kot na primer obe tovarni usnja sta oddali svojo opremo drugim slovenskim tovarnam usnja: tiskarna Jo\u017ee Mo\u0161kri\u010d je oddala 6 strojev podjetjem v drugih republikah; tovarna Pletenina pa je dobila ve\u010d strojev iz ostalih pletilnic Slovenije. Najve\u010d zdru\u017eevanj malih podjetij je bilo v kovinski in pletilski stroki.<\/p>\n

[12]<\/a> 22. avgusta 1946.<\/p>\n

[13]<\/a> Po spominih Franca Lesko\u0161ka, ki si je v Sloveniji najbolj prizadeval za izgradnjo Litostroja, so se zakulisni spori umirili \u0161ele potem, ko so za izgradnjo pridobili Josipa Broza in so nastajajo\u010de podjetje poimenovali Titovi zavodi.<\/p>\n

[14]<\/a> Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 \u2013 1955<\/em>, Mestni arhiv v Ljubljani,\u00a0 Kronika, Ljubljana, 1965, str. 40.<\/p>\n

[15]<\/a> Prav tam, str. 49.<\/p>\n

[16]<\/a> V ljubljanskem okro\u017eju je junija 1945 na petnajstih najve\u010djih gradbi\u0161\u010dih primanjkovalo 1.300 delavcev in 185 zidarjev.<\/p>\n

[17]<\/a> V obravnavanem obdobju je okoli 20 % prebivalstva Dravske banovine \u017eivelo od industrije. Ta je konec tridesetih let zaposlovala \u017ee okoli 86.000 delavcev. Industrijski delavci so bili osredoto\u010deni na podro\u010dju Ljubljane s 30.4%, Maribora s 19,3%, Celja s 16,5% in Kranja z 11,5%.<\/p>\n

[18]<\/a> Statisti\u010dni letopis Ljubljane 1959 \u2013 1964<\/em>, Mestna ob\u010dina Ljubljana, Mestna uprava, Center za informatiko pri Mestni upravi Mestne ob\u010dine, Slu\u017eba za mestno statistiko in ekonomske analize, 1938-., str. 106.<\/p>\n

[19]<\/a> Vilfan, Sergij, Ljubljana 1945-70, <\/em>Mestni arhiv, Ljubljana, 1970, str. 33.<\/p>\n

[20]<\/a> Prav tam.<\/p>\n

[21]<\/a> Gestrin, Ferdo (ur.), Zgodovina Ljubljane: prispevki za monografijo<\/em>, Posvetovanje o zgodovini Ljubljane, Kronika, Ljubljana, 1983, str. 537.<\/p>\n

[22]<\/a> Kremen\u0161ek, Slavko, Uvod v etnolo\u0161ko preu\u010devanje Ljubljane novej\u0161e dobe<\/em>, PZE za etnologijo Filozofke fakultete, Ljubljana, 1980, str. 25.<\/p>\n

[23]<\/a> Klemen\u010di\u010d, Vladimir, Dnevni priliv delovne sile v industrijska podjetja Ljubljane v letih 1951 in 1961<\/em>, Geografski vestnik XXXV, 1963, str. 11<\/p>\n

[24]<\/a> Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 \u2013 1955<\/em>, Mestni arhiv v Ljubljani,\u00a0 Kronika, Ljubljana, 1965, str. 242.<\/p>\n

[25]<\/a> Repe, Bo\u017eo, Podobe iz \u017eivljenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni<\/em>, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v \u0161oli, 1999, \u0161t. 3-4, Zavod Republike Slovenije za \u0161olstvo, Ljubljana, str. 20.<\/p>\n

LITERATURA<\/strong><\/p>\n