{"id":2259,"date":"2017-05-08T22:13:55","date_gmt":"2017-05-08T20:13:55","guid":{"rendered":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=2259"},"modified":"2018-05-12T17:04:16","modified_gmt":"2018-05-12T15:04:16","slug":"9-maj-1945","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/9-maj-1945\/","title":{"rendered":"Osvoboditev Ljubljane"},"content":{"rendered":"
\"Prihod<\/a>
Prihod partizanov v Ljubljano, 9. maj 1945. Foto Vlado Vavpoti\u010d, hrani MNZS.<\/figcaption><\/figure>\n

Deveti maj je za Ljubljan\u010dane, Slovence in Evropejce nadvse pomemben datum in obletnica najpomembnej\u0161ih dogodkov 20. stoletja. 9. maja 1945 je bila osvobojena Ljubljana, uradno je bila kon\u010dana II. svetovna vojna na evropskih tleh, leta 1950 pa je francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil deklaracijo nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi, ki pomeni za\u010detek EU.<\/strong><\/p>\n

Osvobojena Ljubljana. 9. maj 1945. Ve\u010dkrat posneta, predvajana in opevana podoba ovekove\u010dena na \u0161tevilnih fotografijah in filmskem traku ter popisana v \u010dlankih, knjigah in spominih. \u00bbBilo je ble\u0161\u010de majsko jutro. Topovi, ki so \u0161e prej\u0161nji ve\u010der grmeli z Gradu proti \u010crni vasi in Krimu, so bili \u017ee, preden se zbudil, utihnili. Mirno je bilo. \u00bbMir je,\u00ab je rekel o\u010de. Vojne ni bilo ve\u010d. Ko sem stekel na cesto, ni bilo ve\u010d ne vlasovcev, ki so s svojimi konji in vozovi zasmrjali Rastoharjeve hleve in dvori\u0161\u010de ter lovili vse slu\u017ekinje okoli\u0161kih gospodarjev in jih vla\u010dili nekam na seno, ne Nemcev in belih, ki jih je bilo \u0161e prej\u0161nji ve\u010der polno vsenaokrog. Pogledal sem na Gruberjevo nabre\u017eje: vozovi z begunci z Dolenjskega so od\u0161li menda \u017ee sino\u010di. Mir je bil. Potem so pridrli ljudje na cesto, vsi, ki so se \u017ee dolgo prej raje ti\u0161\u010dali v varnih ali vsaj pogojno varnih stanovanjih za zaklenjenimi vrati, po cesti so se za\u010deli v mesto usipati partizani, ljudje so se smejali, jokali, vsi iz sebe so bili od navdu\u0161enja nad \u00bbmirnimi \u010dasi\u00ab, ki so o\u010ditno tu, zdaj, ko je konec vojne<\/em>.\u00ab[1]<\/a><\/p>\n

Poslednji boji za slovensko prestolnico<\/strong><\/h5>\n

Zadnje tedne pred koncem vojne je Ljubljana pre\u017eivela v pripravah na prihod osvoboditeljev. Oddelki Narodne za\u0161\u010dite[2]<\/a> so bili pripravljeni, da sodelujejo v zadnjih bojih. Partizanske enote so se pribli\u017eale Ljubljani v za\u010detku maja 1945. \u00bbBili smo pred na\u0161o Ljubljano. \u017delja po osvoboditvi je bila velika. Osvobodimo Ljubljano. Na juri\u0161! \u0160li bi kar naprej. Saj je skoraj konec vojne. Ampak proti sebi smo imeli en bataljon 19. polka SS in dva bataljona 17. policijskega polka SS. Z njimi so bili bataljon policijske \u0161ole SS ter \u010detrti in peti domobranski bataljon. Na Ljubljanskem gradu je bila te\u017eka artilerijska baterija s 175-milimetrskimi topovi, 105-milimetrski topovi so bili na Golovcu, \u0160i\u0161enskem hribu, pri I\u0161ki vasi in na Barju. Ko smo se pribli\u017eali in je vse hkrati odprlo ogenj na nas, je nastal pekel. S hribov kanonade, rafalno in plotonsko streljanje z njihovih polo\u017eajev. Minometi. Mi smo z na\u0161o artilerijo streljali nanje. Vsi hkrati. Nisi sli\u0161al drugega kot bobnenje. Grmelo je na na\u0161i fronti in v celi globini po rezervnih enotah in logistiki. Granata je padla na komando v Lisi\u010djem gradu. Od topni\u0161kega ognja smo imeli najve\u010d izgub. Medtem smo z juri\u0161em \u0161li na njihove polo\u017eaje. Bomba\u0161i pred nami, mi za njimi. Med strojnicami, topovi, minometi in ro\u010dnimi bombami nisi sli\u0161al niti samega sebe. Samo bobnenje. Zavzeli smo rove, bunkerje, oni nad nas s tankovsko rezervo. Naprej, nazaj. Dva dni brez predaha, brez po\u010ditka. \u0160estdeset mrtvih. Policijski bataljoni SS so imeli 120 mrtvih. Tako je bilo, dokler nismo zavzeli Sela in za\u010deli prodirati proti Orlam. Tam se je ustavilo<\/em>\u00ab[3]<\/a>, se spominja komandant ljubljanskega bataljona in osvoboditelj mesta Alojz Kajin.<\/p>\n

7. maja so se razvneli hudi boji na vsej obrambni \u010drti, najmo\u010dnej\u0161a je bila sovra\u017enikova obramba na Orlah, ki jo je 15. partizanska brigada strla \u0161ele 9. maja ob treh zjutraj, \u010deprav je brezpogojna kapitulacija vseh nem\u0161kih oboro\u017eenih sil za\u010dela uradno veljati \u017ee 8. maja ob 23. uri. \u00bbZgodaj zjutraj 9. maja je pri\u0161la do nas novica, da so partizani pri\u0161li v Ljubljano \u2026 Bolj ko sva se bli\u017eala Ljubljani, bolj so bili ljudje videti navdu\u0161eni\u2026Na ljubljanskih ulicah so bile mno\u017eice ljudi; pozdravljale so vsakega partizana, ki se je pojavil in metale ro\u017ee. Tedaj me je to zelo razjezilo in danes priznam, da je bila moja jeza krivi\u010dna. Zakaj bi se ljudje navsezadnje ne veselili, ko pa so bili po \u0161tirih letih tuje okupacije spet svobodni? Zakaj bi se ne radostili prihoda tistih, ki so jih imeli za svoje osvoboditelje? Saj niso mogli vedeti, kak\u0161no svobodo prina\u0161ajo<\/em>.\u00ab[4]<\/sup><\/a><\/p>\n

Slovenske zastave plapolajo v svobodi<\/strong><\/h5>\n

Skorajda vsak prebivalec je imel dolo\u010deno nalogo za sprejem partizanov, za vzpostavitev oblastnih organov ter za normalizacijo \u017eivljenja. \u00bbTiso\u010de \u017eena je v no\u010dni ti\u0161ini barvalo blago in \u0161ivalo dolge zastave, lepilo papirnate zastavice, pripravljalo transparente. Zbirale so cigarete in zadnje ostanke moke in sladkorja za pribolj\u0161ke za borce. V vsej tajnosti se je pripravljal in tiskal Slovenski poro\u010devalec, da bo iz\u0161el ob uri osvoboditve.<\/em>\u00ab[5]<\/a> Ob peti uri zjutraj 9. maja sta sirena na glavnem kolodvoru in velika zastava na Gradu oznanili, da je konec \u0161tiriletne okupacije. Ob pol sedmih se je prvi\u010d oglasila znamenita kukavica radijske postaje – radia Svobodna Ljubljana. Kmalu zatem so se slavnostnemu razpolo\u017eenju pridru\u017eili zvonovi vseh ljubljanskih cerkva. Partizan Ljubljanske brigade Alojz Kajin je na belem konju 9. maja 1945 prijahal v Ljubljano in na Magistratu razvil zastavo z rde\u010do zvezdo ter s tem simboli\u010dno oznanil osvoboditev mesta.[6]<\/a><\/p>\n

\"Prihod<\/a>
Prihod partizanov pred Figovcem, v ozadju neboti\u010dnik. Foto Rudi Stopar, hrani MNZS.<\/figcaption><\/figure>\n

\u00bbLjubljano je zajelo nepopisno navdu\u0161enje, vsa se je okrasila z zastavami in zastavicami, le kje so jih Ljubljan\u010dani medtem skrivali in Ljubljan\u010danke \u0161ivale do tistega nepozabnega dne? Tudi jaz sem stekla na ulice, se smejala in jokala od navdu\u0161enja, ko so partizani v dolgih kolonah prihajali v mesto in smo jim \u017eenske ponujale zadnje ko\u0161\u010dke svojega kruha. Vsi smo ponoreli od sre\u010de<\/em>\u00ab,[7]<\/a> se spominja pisateljica Mira Miheli\u010d. Vsa v zastavah in cvetju je Ljubljana 9. maja pozdravila borce oficirske \u0161ole Glavnega \u0161taba NOV in POS, ki so prvi prikorakali v mesto, nato pa \u0161e enote XV., XVII. in XXIX. divizije.<\/p>\n

\u00bbGlas se je hitro raz\u0161iril po hi\u0161ah. Ljudje so izvedeli, da prihaja Ljubljanska brigada. Na ulicah je bila gne\u010da. Bili so razigrani in veseli. Pozdravljali so nas in metali cvetje. \u0160li smo od Karlov\u0161kega mosta in potem po levem bregu Ljubljanice do Magistrata. Pred Magistratom smo se zaustavili. Na\u0161e veselje bilo nepopisno. Veliko borcev je bilo Ljubljan\u010danov, ki so se po dolgem \u010dasu sre\u010dali s svojci. Bilo je tudi veliko solz, ker mnogi niso pri\u0161li nazaj. Nekateri so padli dan pred osvoboditvijo Ljubljane. Nekatera sre\u010danja so bila te\u017eka. Prihod nas osvoboditeljev pa je bil sve\u010dan in poln radosti. Med vojno so trpeli me\u0161\u010dani, trpeli smo tudi mi. Ljubljana se je upirala okupaciji, tako kot se mesto upre. Zalagali so nas z zdravili, obve\u0161\u010dali so nas, informirali, skrbeli, da kot narod skupaj pre\u017eivimo vojno. Me\u0161\u010dani so nam pokazali, za koga smo se borili. Sprejeli so nas kot osvoboditelje. \u0160li smo v koloni in skoraj nismo verjeli, da je res. Ampak je bilo res<\/em>\u00ab[8]<\/a>, opisuje razpolo\u017eenje takrat 22-letni komandant Alojz Kajin. Slovenski poro\u010devalec pa je tistega dne na prvi strani prve \u0161tevilke zapisal, da je pri\u0161el dan \u00bbkaterega smo tako te\u017eko pri\u010dakovali. Ljubljana je osvobojena, Ljub\u00adljana je resni\u010dno svobodna in se zbuja k novemu \u017eivljenju. Hvala vam junaki<\/em>\u00ab.[9]<\/a><\/p>\n

Prvi povojni predsednik slovenske vlade Boris Kidri\u010d <\/strong><\/h5>\n

Dan osvoboditve, son\u010dna sreda 9. maja, in naslednji dan sta bila prazni\u010dna dneva. Naslednjega dne, 10. maja, je v Ljubljano pri\u0161la Narodna vlada Slovenije, ki je bila imenovana 5. maja v Ajdov\u0161\u010dini. Z balkona Univerze so spregovorili Oton \u017dupan\u010di\u010d, Josip Vidmar in glavni govornik Boris Kidri\u010d, prvi povojni predsednik slovenske vlade. Slovensko vodstvo je na Kongresnem trgu pri\u010dakala velikanska mno\u017eica z zastavami, napisi in cvetjem.<\/p>\n

\u00bbV Ljubljani, tovari\u0161i in tovari\u0161ice, je bilo spo\u010deto tisto ponosno gibanje slovenskega naroda, ki \u017eanje danes svojo popolno zmago \u2026 Ljubljani gre danes predvsem zahvala za nastanek in razvoj OF. Ljubljani gre danes predvsem zahvala za vse njene velike zmage. Ljubljani gre zahvala zato, da se je slovenski narod hkrati z drugimi jugoslovanskimi narodi uvrstil v na\u0161o ponosno, najslavnej\u0161o, nepremagljivo, zmagovito Jugoslovansko armado \u2026\u00ab<\/em>,[10]<\/a> je Kidri\u010d z ble\u0161\u010de\u010dimi besedami v svojem pozdravnem govoru po\u010dastil boj mesta Ljubljane, ki je kasneje kot prvo jugoslovansko glavno mesto dobilo laskavi naslov mesto heroj. Dva dni kasneje je bila na Kongresnem trgu po\u010dastitev padlih, 13. maja pa je bil prvi partizanski miting na Taboru.<\/p>\n

Znameniti Titov govor<\/strong><\/h5>\n

Na ve\u010der Titovega rojstnega dne, 25. maja, so zagoreli kresovi na okoli\u0161kih hribih[11]<\/a>, naslednji dan pa je Tito obiskal Ljubljano in spregovoril velikanski mno\u017eici z balkona Univerze: \u00bbZahtevamo, da bo vsak gospodar na svojem in no\u010demo pla\u010devati tujih ra\u010dunov. No\u010demo biti drobi\u017e za podkupovanje. No\u010demo, da nas me\u0161ajo v neko politiko interesnih sfer. Zakaj bi se na\u0161im narodom \u0161telo v zlo, ker \u017eele biti v vsakem pogledu neodvisni in nam ho\u010dejo zdaj to neodvisnost omejevati ali kratiti. No\u010demo biti ve\u010d od nikogar odvisni, in to ne glede na to, kar pi\u0161ejo, kar govore, a pi\u0161e se mnogo, pi\u0161e se grdo, pi\u0161e se nepravi\u010dno, pi\u0161e se nedostojno za one ljudi, ki \u017eive v zavezni\u0161kih dr\u017eavah. Krivica se dela s tak\u0161nim pisanjem na\u0161i izmu\u010deni domovini. Ni tukaj samo Tito, tukaj je Jugoslavija, tu je Slovenija, tu je Hrvatska, Makedonija, Bosna, Hercegovina in \u010crna gora, tu so narodi, ki so dali milijon in sedemsto tiso\u010d \u017ertev v tej vojni<\/em>.\u00ab[12]<\/a><\/p>\n

S temi besedami je bila zakoli\u010dena tako zunanja politika Jugoslavije (jugoslovanska suverenost, neuvr\u0161\u010denost, nasprotovanje politiki interesnih sfer, ozemeljska celovitost Slovenije), ki je v naslednjih letih pripeljala do znamenitega informbirojevskega spora in lastne jugoslovanske poti (samoupravni sistem) kot obra\u010dun z notranjimi politi\u010dnimi nasprotniki: \u00bbkar se ti\u010de onih izdajalcev, ki so bili v dr\u017eavi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka ma\u0161\u010devalka na\u0161ega ljudstva je \u017ee dosegla ogromno ve\u010dino, a samo manj\u0161emu delu izdajalcev \u0161e je posre\u010dilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven na\u0161e de\u017eele. Ta manj\u0161ina ne bo nikdar ve\u010d gledala divnih planin, na\u0161ih cveto\u010dih polj. \u010ce bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek \u010das. Na\u0161i narodi so v tej veli\u010dastni borbi dali izraza svojemu globokemu patriotizmu, ne samo patriotizmu vsakega ljudstva posebej, vsakega naroda posebej, temve\u010d globokemu jugoslovanskemu, slovanskemu patriotizmu. Vsakdo, ki bi se odlo\u010dil, da od zunaj ru\u0161i ta splo\u0161ni jugoslovanski, ta ob\u010de slovanski patriotizem, bi naletel na granitni zid in razbil bi si ne samo nos, temve\u010d tudi glavo. Torej v zvezi s tem so propadli vsi ra\u010duni, vsi ra\u010duni z nekimi izdajalci, ki so pobegnili ali se \u0161e skrivajo v dr\u017eavi. Sedaj je pri\u0161el \u010das, da pridobitve, ki smo jih priborili, utrdimo, da izgradimo na\u0161o domovino, da poka\u017eemo v dobi obnove prav tako navdu\u0161enje in prav tak\u0161en elan, kakor smo ga pokazali v borbi<\/em>.\u00ab[13]<\/a><\/p>\n

_________________<\/p>\n

[1]<\/a> Hude\u010dek, Jo\u017ee, Ulice mojega predmestja<\/em>, Karantanija, Ljubljana, 2000, str. 180.<\/p>\n

[2]<\/a> Po vojni se iz nje razvije milica.<\/p>\n

[3]<\/a> Hladnik \u2013 Milhar\u010di\u010d, Ervin, Alojz Kajin: Mi smo se uprli okupatorju, oni so se z njim borili proti nam. Kaj tukaj ni jasnega?<\/em>, Dnevnik, 9. 5. 2015<\/p>\n

[4]<\/a> Sirc, Ljubo, Med Hitlerjem in Titom<\/em>, Dr\u017eavna zalo\u017eba Slovenije, Ljubljana, 1992, str. 201.<\/p>\n

[5]<\/a> Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine<\/em>, Ljubljana 1962, str. 66.<\/p>\n

[6]<\/a> Hladnik \u2013 Milhar\u010di\u010d, Ervin, Alojz Kajin: Mi smo se uprli okupatorju, oni so se z njim borili proti nam. Kaj tukaj ni jasnega?<\/em>, Dnevnik, 9. 5. 2015.<\/p>\n

[7]<\/a> Miheli\u010d, Mira, Ure mojih dni<\/em>, Zalo\u017eba Mladinska knjiga, ponatis. Ljubljana, 2000, str. 134.<\/p>\n

[8]<\/a> Hladnik \u2013 Milhar\u010di\u010d, Ervin, Alojz Kajin: Mi smo se uprli okupatorju, oni so se z njim borili proti nam. Kaj tukaj ni jasnega?<\/em>, Dnevnik, 9. 5. 2015.<\/p>\n

[9]<\/a> Slovenski poro\u010devalec (SP), \u0161t. 1, Ljubljana na dan osvoboditve. Pozdrav arhitektov!<\/em><\/p>\n

[10]<\/a> Ljubljana 1945\u20141965<\/em>, kronika Ljubljane, Kronika, \u0161t. 1, 1965.<\/p>\n

[11]<\/a> Marjan Drnov\u0161ek, Graditev ljudske oblasti in obnova v Ljubljani v letih 1945\u20141947<\/em>, Kronika, \u0161t. 27, 1979, str. 52.<\/p>\n

[12]<\/a> Propagandna komisija pri IO OF maja leta 1945.<\/p>\n

[13]<\/a> Prav tam.<\/p>\n

Literatura<\/strong><\/p>\n