{"id":2305,"date":"2017-06-06T20:04:00","date_gmt":"2017-06-06T18:04:00","guid":{"rendered":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=2305"},"modified":"2018-02-24T16:23:57","modified_gmt":"2018-02-24T15:23:57","slug":"ljubljansko-mescanstvo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/ljubljansko-mescanstvo\/","title":{"rendered":"Ljubljansko me\u0161\u010danstvo"},"content":{"rendered":"
\"39-1_hotel_union_ljudska_posojilnica_miklo\u0161i\u010deva_cesta_ljubljana_1928\"<\/a>
Ljudska posojilnica desno in Hotel Union levo. Razglednica Milene \u017dnider\u0161i\u010d.<\/figcaption><\/figure>\n

Modernej\u0161i izraz za me\u0161\u010danstvo je bur\u017eoazija (burgus, francosko bourg pomeni \u00bbgrad<\/em>\u00ab, \u00bbmesto<\/em>\u00ab). Ta izraz je splo\u0161no raz\u0161irjen, vendar je s\u010dasoma dobil zlasti v politi\u010dni rabi slab\u0161alni prizvok, posebno kadar naj bi ozna\u010deval (velike) kapitaliste. Tudi izraz malome\u0161\u010danstvo je pejorativna oznaka za razli\u010dne, nenatan\u010dno opredeljene na\u010dine mi\u0161ljenja in \u017eivljenja.<\/p>\n

Segmenti me\u0161\u010danske identitete slonijo na me\u0161\u010danskih vrednotah. Izhajajo iz me\u0161\u010danskih lastnosti in idealov, ki jih niso izumili me\u0161\u010dani sami, temve\u010d so v dobr\u0161ni meri povzeti iz razsvetljenskega izro\u010dila, liberalnih idej in razvojem kapitalizma. Me\u0161\u010danstvo zaznamujejo v psiholo\u0161kem smislu individuum, individualizem in indiviuacija.[1]<\/sup><\/a> Kljub temu, da se danes z ve\u010dino definicij o me\u0161\u010danstvu in njegovih vrednotah strinjamo,\u00a0 me\u0161\u010danstvo ne predstavlja nobene dru\u017ebene ali katerekoli druge kategorije ve\u010d, saj ga teoreti\u010dno ni ve\u010d.<\/p>\n

Slovenski izraz za mesto je podobno kot v polj\u0161\u010dini in \u010de\u0161\u010dini nastal po nem\u0161ki besedi Stadt (v prvotnem pomenu Statt, Statte, \u00bbkraj<\/em>\u00ab, \u00bbmesto<\/em>\u00ab), v drugih slovanskih jezikih pa je nastal iz oznake za utrjen kraj (grad) ali pa pod vplivom mad\u017earskega izraza vir, varos.[2]<\/sup><\/a> Znano je, da sloven\u0161\u010dina v primerjavi z mnogimi drugimi jeziki (ki izhajajo iz latinskega civis v pomenu rimskega me\u0161\u010dana) lo\u010di med me\u0161\u010danstvom in dr\u017eavljanstvom. V fevdalni dobi gre pri me\u0161\u010danstvu za pravni in socialni pojem.[3]<\/sup><\/a><\/p>\n

Ljubljana, pomembno srednjeve\u0161ko sredi\u0161\u010de<\/strong><\/h5>\n

Ljubljana je dobila mestne pravice (postala mesto v pravnem smislu) leta 1243, po nekaterih mnenjih pa celo \u017ee prej. Ljubljana je bila \u017ee v srednjem veku najpomembnej\u0161e kulturno sredi\u0161\u010de in je vplivala tudi na \u0161ir\u0161i teritorij svojega zaledja.<\/p>\n

Me\u0161\u010danstvo je bilo privilegiran dru\u017ebeno-socialni sloj mestnega prebivalstva. Nastajati je za\u010delo z nastankom mest in se potem na specifi\u010den na\u010din razvijalo.[4]<\/sup><\/a> Me\u0161\u010danstvo ozna\u010dujejo dolo\u010dene poklicne dejavnosti, premo\u017eenjska sestava, miselnost in na\u010din \u017eivljenja. Poklicna dejavnost, gosta naseljenost in druge okoli\u0161\u010dine so vplivale, da se je me\u0161\u010danstvo tudi po na\u010dinu \u017eivljenja lo\u010devalo od plemstva, revnej\u0161ih mestnih prebivalcev in seveda od kmetov. To se je sprva kazalo v ve\u010dji pismenosti, posebej pa je bilo to vidno v obla\u010denju.<\/p>\n

Me\u0161\u010dani se ozirajo proti plemstvu<\/strong><\/h5>\n

Ob prehodu iz srednjega v novi vek so se za\u010dele rahljati meje med dru\u017ebenimi skupinami, zato se je bogato me\u0161\u010danstvo sku\u0161alo izena\u010devati s plemstvom. To se je kazalo v no\u0161i, zabavi, obna\u0161anju, komuniciranju, odnosu do umetnosti, literaturi in \u017eelji po ve\u010dji izobrazbi. To izena\u010devanje so sku\u0161ali prepre\u010diti, vendar se vse skupaj ni obneslo.<\/p>\n

Na drugi strani je postajal vpliv me\u0161\u010danske kulture \u010dedalje mo\u010dnej\u0161i in se je \u0161iril na pode\u017eelje. V 18. stoletju se je nadaljevalo prena\u0161anje kulturnih dejavnosti iz samostanov, gradov in plemi\u0161kih dvorcev tudi v me\u0161\u010danske kroge, tako da je bila nastajajo\u010da socialna kultura v dobr\u0161nem, celo najve\u010djem delu me\u0161\u010danska.<\/p>\n

Zmaga me\u0161\u010danske miselnosti<\/strong><\/h5>\n
\"\"<\/a>
Tivolski grad. Razglednica Milene \u017dnider\u0161i\u010d.<\/figcaption><\/figure>\n

Me\u0161\u010danstvu je dala pe\u010dat francoska revolucija, ne glede na me\u0161\u010dansko barvo. Francoska revolucija je bila v resnici zmaga me\u0161\u010danske mentalitete in liberalizma. Me\u0161\u010danski na\u010din \u017eivljenja po francoski revoluciji zlasti v prvi polovici 19. stoletja je za\u010del odlo\u010dati pri oblikovanju kulturnih vzorcev, standardov.<\/p>\n

Tipi\u010den me\u0161\u010danski slog je bil bidermajer. Kultura bidermajerja ponazarja zavest o samem sebi pri me\u0161\u010danstvu, ki so mu postali poslovni uspeh, dru\u017eina, ob\u010dutje in narava temelj identitete. Bidermajer je srednjeevropska me\u0161\u010danska kultura, vezana predvsem na nekdanjo Avstrijo in Nem\u010dijo med dunajskim kongresom leta 1815 in mar\u010dno revolucijo 1848. Njegovi odmevi se ka\u017eejo do konca 19. stoletja, ki ga ne imenujemo zastonj (klasi\u010dno) stoletje me\u0161\u010danstva.<\/p>\n

S sociolo\u0161kega vidika je bidermajer omejen na srednje- in malome\u0161\u010danstvo ter izra\u017ea njegove \u017eivljenjske norme in ideale, kot so patriarhalno dru\u017einsko \u017eivljenje, njegov intimni, dobrodu\u0161ni ter naivni doma\u010dnostni svet. Kasneje je za\u010delo posnemati me\u0161\u010dane celo plemstvo, kar se je odra\u017ealo predvsem v njihovi materialni kulturi, vendar je plemstvo \u0161e ohranilo nekaj svoje identitete. Med svetovnima vojnama je postala me\u0161\u010danska kultura celo splo\u0161ni ideal, ki se mu je za\u010dela pospe\u0161eno prilagajati tudi kme\u010dka kultura.<\/p>\n

Mesta spremenijo svoj zna\u010daj<\/strong><\/h5>\n

Me\u0161\u010danska naselja so se za\u010dela v 19. stoletju po pravnem statutu izena\u010devati z drugimi. Po mar\u010dni revoluciji je prevladala zahteva po enakosti pred zakonom, zato je mesto spremenilo svoj zna\u010daj iz pravnega zato\u010di\u0161\u010da v gospodarsko-socialno obliko. Zanj je bila \u0161e naprej zna\u010dilna neagrarna dejavnost. Pomembno je, da je me\u0161\u010danstvo bilo in da je imelo zavest o sebi. Vsak kraj je imel svojo samozavest, strukturo me\u0161\u010danstva in vse to je bilo posebej nagla\u0161eno tudi v Ljubljani.<\/p>\n

Njegova sestava je bila zelo raznolika: poleg malo\u0161tevilnih podjetnikov (med njimi je bilo celo nekaj kapitalistov) in drugega gospodarskega me\u0161\u010danstva (trgovcev in vi\u0161jega trgovskega osebja, posojilodajalcev, zakupnikov gra\u0161\u010din), se je vedno mo\u010dneje uveljavljalo izobrazbeno me\u0161\u010danstvo (dr\u017eavni uradniki, svobodni poklici, u\u010ditelji, zdravniki, in\u017eenirji).[5]<\/sup><\/a> V vseh teh skupinah se je pove\u010dal pritok s pode\u017eelja.<\/p>\n

Tudi me\u0161\u010dani, ki jim je \u017ee prodaja dr\u017eavnih gospostev od konca 18. stoletja naprej olaj\u0161ala nakup gospo\u0161\u010din, so \u0161e bolj kot prej vlagali denar v gradove, zemlji\u0161ke rente in po zemlji\u0161ki odvezi celo v kmetijska zemlji\u0161\u010da. Posebno na Kranjskem, denimo, je bilo v me\u0161\u010danskih rokah precej gradov.<\/p>\n

Vse to je vodilo h klasi\u010dni, a pomanjkljivi definicij o me\u0161\u010danstvu, ki pravi da je le-to vodilna plast v\u00a0 mestih in trgih oziroma da me\u0161\u010danstvo ozna\u010dujejo dolo\u010dene poklicne dejavnosti, premo\u017eenjska sestava, miselnost in na\u010din \u017eivljenja. Poklicna dejavnost, gosta naseljenost in druge okoli\u0161\u010dine so vplivale, da se je me\u0161\u010danstvo tudi po na\u010dinu \u017eivljenja lo\u010devalo od plemstva ali od revnej\u0161ih mestnih prebivalcev in seveda od kmetov. To se je sprva kazalo v ve\u010dji pismenosti, posebej pa je bilo to vidno v obla\u010denju. Bogato me\u0161\u010danstvo se je sku\u0161alo izena\u010devati s plemstvom, kakor hitro so se za\u010dele rahljati meje med dru\u017ebenimi skupinami.<\/p>\n

Vloga dobre izobrazbe<\/strong><\/h5>\n
\"\"<\/a>
II. dr\u017eavna gimnazija, danes Gimnazija Poljane. Razglednica Milene \u017dnider\u0161\u010d.<\/figcaption><\/figure>\n

Pomembno mo\u017enost vzpona v me\u0161\u010danskost so dajale ustanove za izobra\u017eevanje \u2013 gimnazije in univerza. Me\u0161\u010danskost naj bi torej v prvi vrsti pomenila \u00bbkulturo<\/em>\u00ab, nekak\u0161en kulturno izoblikovan habitus, skupno prizadevanje dolo\u010denega na\u010dina mi\u0161ljenja in vedenja. Socialna konfiguracija, ki se je pribli\u017eno ujemala s privilegirano volilno pravico v mestih in trgih po letu 1861, so sestavljali bankirji in veletrgovci, industrijski podjetniki, tehniki in in\u017eenirji, advokati, zdravniki, profesorji, u\u010ditelji, vodilni name\u0161\u010denci in uradniki. Njihova enotnost se je izra\u017eala v skupnem kredu, ki je v bistvu temeljil na razsvetljenstvu in na veri v racionalno razlago in obvladljivost sveta.<\/p>\n

Me\u0161\u010danski habitus posreduje predstave o sebi in samozavest, ki je definirana z uporabo materialnih dobrin, z odnosom do miselnih vrednot in uporabo kulturnih vedenjskih vzorcev, ki ustvarjajo, sestavljajo celoto \u017eivljenjskega sveta. Me\u0161\u010danska kultura se na zunaj izra\u017ea v svojih lastnih oblikah in normah, \u00bbkulturi<\/em>\u00ab pa pripisuje dvojno funkcijo. Pojavlja se kot model identitete in tudi kot sredstvo raziskovanja.[6]<\/sup><\/a> Me\u0161\u010danstvo je bilo v tem obdobju gonilna sila razvoja v vsej Evropi.<\/p>\n

Rast slovenskega me\u0161\u010danstva<\/strong><\/h5>\n

Tako ljubljanski kot drugi slovenski me\u0161\u010dani in pode\u017eelani so v dolo\u010denem obdobju, ko na Slovenskem ni bilo univerze, \u0161tudirali ve\u010dinoma na Dunaju ali v drugih evropskih mestih. Ljubljana je bila ob koncu 19. stoletja \u0161e vedno zelo ambivalentno mesto. Stoletja glavno mesto Kranjske in sinonim za Slovenijo. Nem\u0161ka manj\u0161ina, ki je \u017eivela v Ljubljani, je bila v gospodarskem, politi\u010dnem in kulturnem pogledu pomembna in vplivna, \u010deprav je bilo njeno \u0161tevilo sorazmerno majhno. Leta 1900 je bilo v Ljubljani 36.547 prebivalcev, od tega je govorilo izklju\u010dno nem\u0161ko 5.423 ljudi.<\/p>\n

Slovensko me\u0161\u010danstvo se je v zadnjih desetletjih 19. stoletja gospodarsko in politi\u010dno okrepilo in po zgledu Dunaja in Prage za\u010delo preoblikovati Ljubljano v moderno prestolnico. Po potresu leta 1895 so dodatno gradili \u0161tevilne mogo\u010dne stavbe, pa tudi vile z vrtovi na obrobju mesta.<\/p>\n

Me\u0161\u010danstvo 19. stoletja je povezano s kapitalom in politi\u010dno mo\u010djo. \u010ce govorimo o slovenskih de\u017eelah, gre za industrijsko manj razvite predele ve\u010detni\u010dne Avstrije. Provincialno me\u0161\u010danstvo Avstrije je obstajalo in spadalo v okvir nem\u0161kega (uporaba jezika, ne nacionalne zavesti) kulturnega prostora, ki mu pripadajo tudi “na\u0161i” kot na primer Trubar, Vodnik, Kopitar, Pre\u0161eren in zaobjema krog dr\u017eavic Svetega rimskega cesarstva. Ko pa govorimo o slovenskem me\u0161\u010danstvu, je ta kot nacionalno zaveden del me\u0161\u010danstva (pustimo de\u017eelno zavest, ki je podpirala cesarske in nem\u0161konacionalne usmerjene kroge tudi zunaj Avstrije po Frankfurtskem zboru) moral \u0161ele nastati. Slovenci so bili “razdeljeni” po starih srednjeve\u0161kih de\u017eelah, z novo narodno-jezikovno zavestjo in politi\u010dno ambicijo, ki je imela namen zdru\u017eiti slovensko govore\u010de prebivalce pod enoten upravni okvir, pravno enakopravnost na vseh nivojih ter svoje \u0161olstvo vse do univerze. Kultura je tukaj predstavljala pomemben segment. V tem se razlikuje slovensko me\u0161\u010danstvo 19. stoletja od italijanskega in nem\u0161kega (nem. Bildungsb\u00fcrgertum), ki sta \u017ee ustvarili svojo dr\u017eavo (Nemci celo v dveh dr\u017eavah), akumulirala industrijsko proizvodnjo, ter ustvarjala enoten natio iz razli\u010dnih etnij in jezikovnih okolij (toskan\u0161\u010dina postane norma za italijanski knji\u017eni standard), slovenski del me\u0161\u010danstva (ki je dejansko gonilo slovenske ideje do prve svetovne vojne) pa se je moral “boriti” tako z dvorom, v parlamentu, kot znotraj de\u017eel (\u0161ele Ivan Hribar uvede dvojezi\u010dne napise v Ljubljani) za gospodarsko, politi\u010dno, narodno in jezikovno enakopravnost.<\/p>\n

V mestnem okolju je polagoma rasel nov svet, ki ni bil vezan na kme\u010dko delo. A prebivalstvo v mestih je bilo v veliki meri neslovenskega izvora. V razvijajo\u010di se industrijski dru\u017ebi se je slovensko delavstvo soo\u010dalo s svojimi te\u017eavami, njegov obstoj pa je temeljil na fizi\u010dnemu delu. Vse socialne te\u017enje je delavstvo utemeljevalo na izreku \u00bbDelu \u010dast in oblast<\/em>!\u00ab. Ozki okviri za pre\u017eivetje, vezani v glavnem na fizi\u010dno delo, so narekovali tudi dru\u017ebene odnose, in na njih utemeljen skladen na\u010din \u017eivljenja.[7]<\/sup><\/a><\/p>\n

V mestih in trgih sta se ta dru\u017ebeni red in vrednostni sistem \u017ee dolgo pred drugo svetovno vojno za\u010dela spreminjati in umikati novim vzorcem, ki jih je prina\u0161alo in terjalo tr\u017eno gospodarstvo. Pravega me\u0161\u010danstva z bistveno druga\u010dnimi vrednotami pri nas \u0161e ni bilo zaslediti. Na\u0161a najve\u010dja mesta so imela vse do prve svetovne vojne mo\u010dno tujo manj\u0161ino, nekatera celo ve\u010dino, vsa pa ve\u010dinsko gospodarsko mo\u010d v neslovenskih rokah.[8]<\/sup><\/a> Vendar je tudi ta ve\u010dina \u017eivela in delovala po malome\u0161\u010danskih vzorcih, ki so odsevali \u0161ele prve skromne za\u010detke modernega tr\u017enega gospodarstva. Me\u0161\u010danstva s protestantsko kalvinisti\u010dno vrednostno usmerjenostjo in gospodarsko askezo pri nas sploh nismo poznali. Po koncu prve svetovne vojne pa se je tudi ta del neslovenskega mestnega prebivalstva, ki naj bi bil jedro in nosilec sodobnega me\u0161\u010danskega duha, ve\u010dinoma umaknil v svojo mati\u010dno domovino.<\/p>\n

\"Ljubljana_Kongresni_trg\"<\/a>
Kongresni trg z razsvetljenim gradom. Razglednica Milene \u017dnider\u0161i\u010d.<\/figcaption><\/figure>\n

Slovensko me\u0161\u010danstvo, zasnovano na mo\u010di sodobnega tr\u017enega gospodarstva, se je za\u010delo opazno razvijati \u0161ele med obema svetovnima vojnama in \u0161e to dokaj po\u010dasi. To me\u0161\u010danstvo v glavnem ni imelo me\u0161\u010danskih korenin, razen sorazmerno skromnega dele\u017ea intelektualcev iz upravnopravnega in kulturno-prosvetnega podro\u010dja; pa \u0161e to se je razvilo bolj ali manj \u0161ele v drugi polovici 19. stoletja.<\/p>\n

Tako so bila na\u0161a nastajajo\u010da mesta predvsem upravnopoliti\u010dna in kulturno-prosvetna sredi\u0161\u010da, ne pa tudi \u017eari\u0161\u010da gospodarske mo\u010di, saj je ta takrat \u0161ele po\u010dasi nastajala. Dru\u017ebena dogajanja v tem obdobju praviloma niso izhajala iz gospodarsko-poslovnih in tehnolo\u0161kih izzivov ali nesporazumov, pa\u010d pa so se rojevala, \u010detudi je \u0161lo za izrazito politi\u010dna vpra\u0161anja, v intelektualnih krogih in bila ideolo\u0161ko zasnovana.<\/p>\n

To intelektualisti\u010dno me\u0161\u010danstvo se je vrednostno napajalo prete\u017eno iz religioznih izhodi\u0161\u010d, samo delno iz lai\u010dnih izvorov evropskega liberalizma; drugi izvori so zanemarljivi, tudi socialisti\u010dni. Njihovo skupno ozadje pa je vsem enako: vrednote slovenskega pode\u017eelja, iz katerega so ve\u010dinoma vsi neposredno iz\u0161li. Patriarhalni na\u010din \u017eivljenja na pode\u017eelju se je zaradi vdiranja novih vzorcev iz bolj razvitega okolja za\u010del rahljati, mesto pa, razen izrazito intelektualnih krogov, ni dosti odstopalo od vrednostnih izhodi\u0161\u010d pode\u017eelja. Tako mesto kot pode\u017eelje je oblikovala ista vrednostna tradicija.<\/p>\n

Socializem ustavi razvoj me\u0161\u010danstva<\/strong><\/h5>\n

Slovenci so najve\u010djo dru\u017ebeno diferenciacijo v materialnem smislu dosegli prav z me\u0161\u010danstvom, ne glede na nekatere razvojne posebnosti. Slovensko me\u0161\u010danstvo[9]<\/sup><\/a> dose\u017ee vrh v tridesetih letih 20. stoletja, tik pred drugo svetovno vojno. Ta vrh bi gotovo presegli in nadgradili, \u010de ne bi pri\u0161lo do socialisti\u010dne revolucije. Socializem je v me\u0161\u010danstvu spoznal najhuj\u0161ega razrednega sovra\u017enika in temu primerno proti njemu tudi ukrepal. Me\u0161\u010danstvo in t.i. me\u0161\u010danske vrednote, so bile najprej neza\u017eelene, nato postavljene na stranski tir in s\u010dasoma skoraj docela izni\u010dene. Stare vrednote, tradicije in obi\u010daje so uni\u010dili do te mere, da so v ve\u010dji meri propadle in zamrle. Po vojni so mnoge pobili, pozaprli, mnogi so se izselili, druge so razlastili, nekateri so \u0161li v partijo in s tem (nekateri tudi nehote) izdali me\u0161\u010dansko tradicijo, z njo pa predvsem smisel me\u0161\u010danske etike, ki pomeni individualizem in liberalizem.<\/p>\n

_________________________________<\/p>\n

[1]<\/a> Ovsec, Damjan J., O me\u0161\u010danstvu kot zgodovinskem, etnolo\u0161kem in posebej \u2013 psiholo\u0161kem pojmu, Interdisciplinarna interpretacija, Etnolog 4 (LV), Ljubljana, 1994.<\/em><\/p>\n

[2]<\/a>\u00a0 Vilfan, Sergij, Ljubljana. V: Melik, Mesto (civitas) na Slovenskem, Zgodovinski \u010dasopis 26,1972, str. 299-316.<\/em><\/p>\n

[3]<\/a>\u00a0 \u017dontar, Jo\u017ee, Nastanek, gospodarska in dru\u017ebena problematika policijskih redov prve polovice 16. st. na dolnjeavstrijske de\u017eele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine, Zgodovinski \u010dasopis 10\/11, 1956\/57, str. 32-121.<\/em><\/p>\n

[4]<\/a> Prvi, ki je ob\u0161irno pisal o ljubljanskem me\u0161\u010danstvu, je bil Ivan Vrhovec,\u00a0 ki je v svojem delu Ljubljanski me\u0161\u010danje med drugim obravnaval tudi pogoje za sprejem v me\u0161\u010danstvo in na\u0161tel tudi nekatere pravice in dol\u017enosti ljubljanskih me\u0161\u010danov.<\/em><\/p>\n

[5]<\/a> Ovsec, Damjan J., Uvod, od argonavtov do metropole, Ljubljana skozi stoletja, V: Bela Ljubljana: zgodbe iz slovenske prestolnice, Stanonik, Marija (ur.), Kme\u010dki glas, Ljubljana, 2001, str. 21.<\/em><\/p>\n

[6]<\/a> Prav tam, str. 24.<\/em><\/p>\n

[7]<\/a> Bu\u010dar, France, \u010cas velikih sprememb, Didakta, Radovljica, 2011, str. 33.<\/em><\/p>\n

[8]<\/a> Prav tam, str. 36.<\/em><\/p>\n

[9]<\/a> Ob\u010dinska zakonodaja od leta 1862 ureja domovinstvo kot pripadnost ob\u010dini enotno za vse ob\u010dine. Pojem me\u0161\u010danstva je ohranila v mestih in trgih. V me\u0161\u010danstvo je bil sprejet, kdor je pla\u010dal takso. S tem je imel pravico do u\u017eivanja storitev tistih me\u0161\u010danskih ustanov in zavodov, ki so biti v\u010dasih namenjeni zgolj me\u0161\u010danom. Takso je bilo treba pla\u010devati do razpada Avstro-Ogrske. V kraljevini Jugoslaviji je me\u0161\u010danstvo pomenilo posebno, izjemno vrsto domovinstva, sicer pa ni bilo ve\u010d posebna pravna kategorija. Ostalo je le \u0161e kot gospodarsko-socialna kategorija. V socialisti\u010dni Jugoslaviji je bilo dokon\u010dno odpravljeno. Na Slovenskem je bila kontinuiteta me\u0161\u010danstva prekinjena s socialisti\u010dno revolucijo.<\/em><\/p>\n

Literatura<\/strong><\/p>\n