{"id":4114,"date":"2018-11-05T15:53:35","date_gmt":"2018-11-05T14:53:35","guid":{"rendered":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=4114"},"modified":"2018-11-20T19:49:35","modified_gmt":"2018-11-20T18:49:35","slug":"krekova-gospodinjska-sola-in-grad-jama-v-siski","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/krekova-gospodinjska-sola-in-grad-jama-v-siski\/","title":{"rendered":"Krekova gospodinjska \u0161ola in grad Jama v \u0160i\u0161ki"},"content":{"rendered":"
\"Krekova
Krekova gospodinjska \u0161ola. Vir Ilustrirani Slovenec, 5.10.1930, str. 318.<\/figcaption><\/figure>\n

Grad Jama v Zgornji \u0160i\u0161ki, nekdanjem predmestju Ljubljane, ima pestro in dolgo zgodovino. Nahajal se je ob Vodnikovi cesti, nasproti znane Vodnikove doma\u010dije, danes pa na njegovem mestu stoji Bolnica Petra Dr\u017eaja.<\/strong><\/p>\n

Kdaj je bil grad Jama zgrajen ni znano, prvi viri segajo v 14. stoletje, ko naj bi bil njegov prvi lastnik Ga\u0161per Wayst stavbo prodal Janezu Berenburgerju. Plemi\u0161ki lastniki, pa tudi redovniki, so se nato skozi stoletja stalno menjavali, z njimi pa tudi poimenovanje gradu.<\/p>\n

Od Valvasorjevih \u010dasov dalje nosi ime Iamma oziroma Jama. Valvasor je namre\u010d o njegovi zgodovini zapisal, da so se ob prihodu Turkov junija 1472 na njegovem mestu Ljubljan\u010dani utaborili na na\u010din, da je izgledalo kot, da bi bili v jami.[1]<\/a><\/p>\n

Grad postane \u0161ola<\/strong><\/h5>\n

Med zadnjimi lastniki je bila znana ljubljanska trgovska dru\u017eina Luckmann[2]<\/a>, natan\u010dneje Anton Luckmann, ki je grad kupil ob upokojitvi leta 1894. Po njegovi smrti leta 19. novembra 1924 so dedi\u010di grad leta 1925 prodali Krekovi me\u0161\u010dansko-gospodinjski \u0161oli.<\/p>\n

Krekova gospodinjska \u0161ola je ime dobila Janezu Evangelistu Kreku (27.11.1865-8.10.1917), politiku, sociologu, teologu in pisatelju, ki je vzpostavil gospodarsko in prosvetno hrbtenico katoli\u0161kega tabora na \u010delu s Slovensko ljudsko stranko, vodilno stranko na slovenskem politi\u010dnem podro\u010dju od njegovega formiranja konec 19. stoletja. \u0160ola je bila ustanovljena leta 1913, sprva z nazivom Dr. Krekova kuharsko-gospodinjska \u0161ola in v prostorih na \u0160elenburgovi ulici 1 (danes Slovenska cesta) v hi\u0161i poleg ur\u0161ulinskega samostana. Vodila jo je ur\u0161ulinka Viktorija Chromy.<\/p>\n

Po prvi svetovni vojni je v novi Kraljevini SHS postala enoletna me\u0161\u010dansko-gospodinjska \u0161ola in je obsegala celodnevno deset mesecev trajajo\u010do gospodinjsko \u0161olo ter posebne ve\u010derne in po\u010ditni\u0161ke kuharske te\u010daje in te\u010daje za konzerviranje sadja in zelenjave. Glavni predmeti v \u0161oli so bili: kuhanje, serviranje, \u0161ivanje, gospodinjska opravila in vrtnarstvo. Ker se je najemnina vsakoletno zvi\u0161evala in je \u0161ola ni ve\u010d bila zmo\u017ena pla\u010devati, je bila primorana zapustiti prostore.<\/p>\n

Po posredovanju ljubljanskega \u0161kofa dr. Antona Bonaventure Jegli\u010da so leta 1925 z denarjem Ljudske in Kmetske posojilnice v Ljubljani dobili v last grad Jama, a zaradi \u010dakanja na izselitev dotedanjih stanovalcev, s pri\u010detkom pouka morali po\u010dakati do septembra 1926. Stavbo so preuredili, posest pa zaokro\u017eili z nakupom sosednjega Poga\u010dnikovega gospodarskega poslopja in njivami.[3]<\/a><\/p>\n

Od Napoleona do golfa<\/strong><\/h5>\n

Grad Jama je sicer \u017ee od nekdaj imel imeniten vrt z drevoredom od Vodnikove ceste pa skoraj do Celov\u0161ke ceste. Na zahodni meji naj bi bilo pred prvo svetovno vojno improvizirano igri\u0161\u010de za kriket,[4]<\/a> po njej pa do druge vojne pa naj bi na vrtu igrali tudi golf.[5]<\/a> Tam so stala tudi gospodarska poslopja, ki so danes spremenjena v stanovanja. \u010ce gre verjeti podatku v \u010dasopisu Slovenec, je pod tremi kostanji na dvori\u0161\u010du pred hi\u0161o po\u010dival sam Napoleon, ko se je med pohodom z vojsko aprila 1797 ustavil v Ljubljani.[6]<\/a> Uradno je sicer no\u010d nato prebil v \u0161kofijskem dvorcu ob ljubljanski stolici.<\/p>\n

\"Gojenke
Gojenke pri u\u010denju kuhanja. Vir: Ilustrirani Slovenec, 5.10.1930, str. 318.<\/figcaption><\/figure>\n

Ur\u0161ulinke so \u0161olo vodile zgolj eno \u0161olsko leto (1926\/27), saj je ob koncu leta vodja Viktorija Chromy odstopila in se vrnila v samostan. Uprava je \u0161olo ponovno ponudila ur\u0161ulinkam, ki pa so jo zavrnile, zato so \u0161olo uspe\u0161no ponudili \u0161olskim sestram v Mariboru. Vodstvo je v letu 1927\/28 kon\u010dalo s prezidavo gradu, opremljanjem \u0161ole in internata ter ureditvijo novega angle\u0161kega vrta, \u0161olskega vrta in sadovnjaka. Hkrati je bil \u0161oli priklju\u010den vrtec.<\/p>\n

Leta 1930 so k ponudbi dodali \u0161e trimese\u010dne kmetijsko-gospodinjske te\u010daje za kme\u010dka dekleta iz okolice Ljubljane, saj je bila sama \u0161ola zaradi precej visoke \u0161olnine v prvi vrsti na voljo dekletom iz premo\u017enej\u0161ih dru\u017ein. Leta 1932 se je \u0161ola preoblikovala v dvoletno gospodinjsko \u0161olo z zaklju\u010dnim izpitom, dve leti kasneje pa postala \u0161tiriletna s kon\u010dnim diplomskim izpitom. Leta 1935 je tako dobila nov naziv Vi\u0161ja gospodinjska \u0161ola dr. Kreka, leto kasneje pa ji je bila \u0161e uradno priznana stopnja popolne srednje strokovne \u0161ole.[7]<\/a><\/p>\n

Po vojni podrli nacionalizirani grad Jama<\/strong><\/h5>\n

Nove dru\u017ebenopoliti\u010dne razmere po drugi svetovni vojni so onemogo\u010dile, da bi gospodinjska \u0161ola nadaljevala z delovanjem. Grad so po odlo\u010dbi vlade Ljudske republike Slovenije 30. aprila 1948 nacionalizirali in vanj preselili \u0161olo za dresuro policijskih psov, ki je tam ostala do leta 1950 oziroma 1954 na dvori\u0161\u010du stavbe.<\/p>\n

Ker je bil grad dotrajan so ga na hitro obnovili in leta 1950 za\u010deli sprejemati prve bolnike mili\u010dnike in partizanske borce, ki so zboleli za plju\u010dno tuberkulozo. Septembra leto kasneje je sledilo uradno odprtje bolni\u0161nice Ljudske milice, ki je bila zaprtega tipa in namenjen le mo\u0161kim. V naslednjih letih so za\u010deli sprejemati bolnike tudi z drugimi boleznimi in odprli oddelek za bolnice.<\/p>\n

Leta 1955 je bolni\u0161nica postala finan\u010dno samostojen zavod z imenom Zdravstveni dom Dr\u017eavnega sekretariata za notranje zadeve LR Slovenije, pred tem je bila neposredno pod sanitetnim odsekom uprave Ljudske milice. Kot nakazuje ime so sprva vanj zahajali predvsem zaposleni v dr\u017eavnih ustanovah in \u010dlani bor\u010devskih organizacij, postopoma pa nato dobivala podobo internega oddelka in kon\u010dno leta 1963 postala splo\u0161ni javni zdravstveni dom Bolnica dr. Petra Dr\u017eaja. Ime je dobila po partizanskem zdravniku Petru Dr\u017eaju, ki je padel leta 1944, njegov kip pa stoji v avli bolni\u0161nice. Stari del zgradbe, v kateri je bila omenjena gospodinjska \u0161ola, so poru\u0161ili leta 1966 in jo nadomestili z novogradnjo, ki v zelo slabem stanju stoji \u0161e danes.[8]<\/a><\/p>\n

Fotogalerija:<\/strong><\/p>\n