{"id":4471,"date":"2019-01-04T13:41:03","date_gmt":"2019-01-04T12:41:03","guid":{"rendered":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=4471"},"modified":"2019-02-01T19:51:38","modified_gmt":"2019-02-01T18:51:38","slug":"o-jugonostalgiji","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/o-jugonostalgiji\/","title":{"rendered":"O jugonostalgiji"},"content":{"rendered":"\n

Nostalgij(e) po socialisti\u010dni preteklosti v dana\u0161nji vzhodni Evropi obravnavajo odnos med sedanjostjo in dru\u017ebenimi spremembami v (post)socialisti\u010dnem obdobju.[1]<\/a> Ve\u010dina socialisti\u010dnih dru\u017ebenih in ekonomskih institucij ter dr\u017eavnih tvorb se je v letih po 1990 razgradila, posledice tega pa so pojavi nostalgi\u010dnih spominov na vzorce socialisti\u010dnega vsakdanjega \u017eivljenja.[2]<\/a> Zgodovinopisje je pokazalo, da zgodovina vsakdanjega \u017eivljenja razkriva tako bole\u010do kot svetlo plat preteklega \u017eivljenja. V tem kontekstu prihaja do nostalgije, ki je pogost pojav pri nekdanjih socialisti\u010dnih dr\u017eavah, ki pa jo ne smemo povezovati s politi\u010dno podporo propadlih re\u017eimov, temve\u010d gre za spomine na vale modernizacije, socialne varnosti, zvokov glasbe, televizijskih podob, \u010dustveno zaznamovanih produktov, otro\u0161tvom ali odra\u0161\u010danjem mladih, torej delov vsakdanjega \u017eivljenja, ki so se izgubili v \u010dasu tranzicije.<\/p>\n\n\n\n

Ravno dru\u017ebene spremembe so v devetdesetih privedle do postsocialisti\u010dne nostalgije, ki jo je potrebno kriti\u010dno preu\u010diti ravno z raziskovanjem socialisti\u010dnega vsakdanjika.\u010ceprav so se dr\u017eave, ki imajo izku\u0161njo socializma, zna\u0161le v \u00bbgrobem<\/em>\u00ab kapitalizmu, njihova nostalgija \u0161e ne pomeni tudi dejanske \u017eelje po vrnitvi komunisti\u010dnega sistema. Tak\u0161na ob\u010dutja je treba razumeti kot pravico ljudi, da obdr\u017eijo na tisto obdobje svoj spomin, pa tudi spoznanje, da niso bili samo marionete sistema, kar jim mnogi pripisujejo, ampak so \u017eiveli svoja \u017eivljenja v okviru mej dovoljenega.[3]<\/a>
<\/p>\n\n\n\n

Zgodovinopisje je pokazalo, da zgodovina vsakdanjega \u017eivljenja razkriva tako bole\u010do kot svetlo plat preteklega \u017eivljenja. V tem kontekstu prihaja do nostalgije, ki je pogost pojav pri nekdanjih socialisti\u010dnih dr\u017eavah, ki pa jo ne smemo povezovati s politi\u010dno podporo propadlih re\u017eimov, temve\u010d gre za spomine na vale modernizacije, socialne varnosti, zvokov glasbe, televizijskih podob, \u010dustveno zaznamovanih produktov, otro\u0161tvom ali odra\u0161\u010danjem mladih, torej delov vsakdanjega \u017eivljenja, ki so se izgubili v \u010dasu tranzicije. Ravno dru\u017ebene spremembe so v devetdesetih privedle do postsocialisti\u010dne nostalgije, ki jo je potrebno kriti\u010dno preu\u010diti ravno z raziskovanjem socialisti\u010dnega vsakdanjika.\u010ceprav so se dr\u017eave, ki imajo izku\u0161njo socializma, zna\u0161le v \u00bbgrobem<\/em>\u00ab kapitalizmu, njihova nostalgija \u0161e ne pomeni tudi dejanske \u017eelje po vrnitvi komunisti\u010dnega sistema. Tak\u0161na ob\u010dutja je treba razumeti kot pravico ljudi, da obdr\u017eijo na tisto obdobje svoj spomin, pa tudi spoznanje, da niso bili samo marionete sistema, kar jim mnogi pripisujejo, ampak so \u017eiveli svoja \u017eivljenja v okviru mej dovoljenega.[3]<\/a><\/p>\n\n\n\n

Nostalgije kot\ntake ni mogo\u010de omejiti le na osredoto\u010denje na preteklost ter hrepenenju po\nnepovratnem in izgubljenem, temve\u010d vedno govori o odnosu do sedanjosti ter\nmo\u017ene vizije prihodnosti. Na ta na\u010din nostalgija postane potencialno\nproduktivna, ki slu\u017ei kot podpora razvoju kriti\u010dne zavesti in strategiji\nnasprotovanja status quo.[4]<\/a>\n<\/p>\n\n\n\n

Razkorak med podobo obi\u010dajnih ljudi in\ndr\u017eave<\/strong><\/h5>\n\n\n\n
\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Besedne zveze\njugonostalgija, titoizem ali jugoslovanska dedi\u0161\u010dina ter ostale reminiscence\n\u017eivljenja v socialisti\u010dni Jugoslaviji opredeljujejo predmet \u0161tevilnih\nakademskih razprav.[5]<\/a> Skoraj\ntrideset let po njenem razpadu, Jugoslavija \u0161e vedno \u017eivi v spominih njenih\nnekdanjih prebivalcev.[6]<\/a>\nV vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah je na splo\u0161no podoba socialisti\u010dne\nJugoslavije bolj pozitivna za obi\u010dajne ljudi, kot pa na uradni – dr\u017eavni ravni.\nPozitivne podobe preteklosti se ka\u017eejo kot nostalgija za Titom, izgubljeni\nsocialni dr\u017eavi, solidarnosti, ob\u010dutka skupnosti, mladosti, jugo rocka,\nsocializma, \u0161portnih uspehov, mednarodnega ugleda Jugoslavije, antifa\u0161izma,\nzavra\u010danja kapitalisti\u010dnega izkori\u0161\u010danja in nacionalizma.[7]<\/a>\nRazlike, ki se pojavljajo med nacionalnimi skupnostmi, se lahko pove\u017eejo z\nodgovorom na vpra\u0161anje, kako je v posameznih dr\u017eavah naslednicah uspela\ndru\u017ebena preobrazba po letu 1991, ter ali je bil razpoznaven napredek in kako je\nto vplivalo na navadne ljudi.[8]<\/a><\/p>\n\n\n\n

Nekdanje\n\u017eivljenje se retrospektivno opisuje kot bogato z materialnimi dobrinami, z\nvarnimi delovnimi mesti, s \u0161iroko in enako dostopnostjo do eksisten\u010dno\npomembnih storitev, ki so danes deloma privatizirane  in razdrobljene (stanovanjska politika, zdravstvo,\nsociala, izobra\u017eevanje), s kakovostjo medsebojnih odnosov ter s splo\u0161no\nstabilnostjo – predvidljivost in zanesljivost okvira, v katerem so lahko\nposamezniki na\u010drtovali svoje \u017eivljenje.[9]<\/a><\/p>\n\n\n\n

Nekatere razlike\nv razmerju s pomembnostjo posameznih elementov se ka\u017eejo v dejstvu, da je v tej\nstrukturi \u0161e posebej pomembna moralna dimenzija \u2013 Jugoslavija tistega \u010dasa je v\nspominih ljudi prostor eti\u010dnega \u017eivljenja, ki je v skladu z normami \u010dlove\u010dnosti\nin \u010dlove\u0161kega dostojanstva. Ravno pripadnost in solidarnost sta pogosta\nrazloga, zaradi katerih se ljudem danes to\u017ei po Jugoslaviji. Po drugi strani pa\nse vidik kozmopolitizma (med etni\u010dno so\u017eitje v dr\u017eavi in \u200b\u200bodprtosti do\nzunanjega sveta), pojavi samo malenkostno. Nostalgi\u010dne pripovedi vedno delujejo\nna podoben na\u010din – kot govor o preteklosti ter kot kritika sedanjega trenutka:\n\u00bbTo ni samo Ne sedanjosti, temve\u010d tudi –\nin morda predvsem – potrditev tistih preteklih, danes zapostavljenih vrednot,\nki povezujejo ljudi kot so socialna pravi\u010dnost, skupno lastni\u0161tvo, zdravstvena\nin socialna varnost, dru\u017ebena solidarnost itd.<\/em>\u00ab[10]<\/a>\n<\/p>\n\n\n\n

Nostalgija za upanjem o bolj\u0161i prihodnosti<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Pri konceptu\nnostalgije pomeni splo\u0161na asociacija vrniti se k \u00bbstaremu<\/em>\u00ab in dajati prednost tradiciji in ne spremembam, v\njugoslovanskem primeru pa je to ravno obratno. Nekdanji prebivalci skupne\ndr\u017eave manj ob\u017ealujejo skupno preteklost in vsakdanje \u017eivljenje v nekdanji\nJugoslaviji, temve\u010d bolj pogre\u0161ajo upanje o ideji za prihodnost, za nenehen napredek\nin izbolj\u0161anje, ki je bil vgrajen v temelje razumevanja te dr\u017eavne oblike\nskupnega \u017eivljenja.[11]<\/a><\/p>\n\n\n\n

Socialisti\u010dna\nJugoslavija je bila ustanovljena kot ve\u010dno nedokon\u010dan projekt, kot unikum v\nsvetovnem merilu. To, da je bil napredek zasnovan precej ideolo\u0161ko in ne\nrealno, ni toliko pomembno, va\u017een je kontrast nasproti prazni, depresivni\nvsakdanjosti, ki se univerzalno do\u017eivlja kot brez prihodnosti.[12]<\/a> \u017divljenje v Jugoslaviji je bilo usmerjeno v\nprihodnost: institucionalni okvir je obljubljal, da lahko brez te\u017eav \u017eivijo\nvsakdanje \u017eivljenje, ne v smislu zgolj ponavljanja enakega, ampak v smislu\ngibanja proti ne\u010demu – bolj\u0161emu, ve\u010djemu in naprednej\u0161emu. Motiv izgubljene\nprihodnosti se lahko primerja v povezavi s sedanjo komercializacijo\njugonostalgije.[13]<\/a>\nNamre\u010d kar kapitalizmu manjka in je socializem imel, je utopija \u2013 kolektivna\n\u017eelja po bolj\u0161i prihodnosti. Takratna vera je bila naivna in danes nostalgija\npretirano romantizira ne vedno lepo preteklost.[14]<\/a>\nRazloge i\u0161\u010demo v razlogu, ker je danes ob\u010dutek izgube realen in vpliva na\nkolektivno identiteto ter razumevanje dru\u017ebene realnosti v novonastalih dr\u017eavah.[15]<\/a><\/p>\n\n\n\n

\"nama_hotel_slon_titova_slovenska_cesta_1960ta\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

V sodobni\nslovenski predstavi ni nostalgije za Avstro-Ogrsko, \u010deprav je bil povratek v\nsrednjeevropsko okolje posebej izpostavljen v ideologiji vplivnega kroga Nove\nrevije in nasploh osamosvajanja.[16]<\/a>\nV slovenskem prostoru do Jugoslavije vlada ambivalenten odnos; na eni strani se\npojavljajo jugofobni in protisocialisti\u010dni diskurzi, ki jih je zaznati predvsem\nv politi\u010dnem diskurzu, na drugi strani pa predvsem v pop kulturi odra\u017ea\npozitivna vloga Jugoslavije, socializma, Tita in partizanstva, neke vrste\njugofilija.[17]<\/a> Gre\nza simbolno uravnote\u017eevanje.<\/p>\n\n\n\n

Od konca\nosemdesetih se v dominantnih diskurzih pojavljajo skoraj izklju\u010dno negativne\npodobe Jugoslavije in njenega tipa socializma. Najdemo jih skoraj vsepovsod: od\npoliti\u010dnega diskurza do medijskih poro\u010dil in popularne kulture, ogromno je tudi\nnegativnih stereotipov o Jugoslaviji, obsojanja tistih \u010dasov, demoniziranja\nantifa\u0161izma ipd. Sodobna Evropa po letu 1945 namre\u010d temelji na antifa\u0161izmu,\nzmagi nad nacizmom, medsebojnega povezovanja, uveljavitvi \u010dlovekovih pravic in\nsvobodne prosto tr\u017ene ekonomije, odporu zgodovinskemu (moralnemu) revizionizmu\nin kr\u010devitim poskusom rehabilitacije fa\u0161izma in kolaboracije, kar je v Sloveniji\nzaradi bratomorne vojne \u0161e posebej delikatna tema.[18]<\/a>\n<\/p>\n\n\n\n

Konstruirana podoba jugoslavizma<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Novo\njugoslovanstvo ali \u00bbnovi jugoslavizem<\/em>\u00ab\nkot ga poimenuje Mitja Velikonja pomeni konstrukcijo imaginarne in nami\u0161ljene\nJugoslavije. Tak\u0161na Jugoslavija dejansko nikoli ni obstajala, gre za njeno\nkonstruirano podobo, za imaginarij ne\u010desa, kar kot tako nikoli ni obstajalo.[19]<\/a>\nV zadnjih dveh stoletjih je obstajal cel kup jugoslavizmov. Ve\u010dina teh je bila\npovezovalnih, ker so temeljili na tem, da se moramo ju\u017eni Slovani nekako\npovezati, celo zdru\u017eiti, se osvoboditi tujcev. Dejansko je bil to najprej\nideolo\u0161ki, kulturni in potem tudi politi\u010dni projekt: ve\u010dina ju\u017enih Slovanov se\nje dejansko bolj ali manj posre\u010deno zdru\u017eila dvakrat, v dveh Jugoslavijah.\nStari jugoslavizem je bil zdru\u017eiteljska ideologija, ki se je spremenila tudi v\npoliti\u010dni proces.[20]<\/a>\nToda v dominantnih diskurzih se negativni balkanizem in pozitivni jugoslavizem pogosto\nena\u010di, v smislu: \u00bbBalkan je Jugoslavija,\nin to je nekaj slabega in drugega v primerjavi s Slovenijo<\/em>\u00ab.[21]<\/a>\n<\/p>\n\n\n\n

Ob vseh razlogih\nza kriti\u010dni odnos do sedanjosti in racionalni zasnovanosti pozitivne podobe\nsocialisti\u010dne preteklosti, vsebujejo spomini na Jugoslavijo \u0161e vedno veliko\nbalasta, neko vrsto idealiziranega selektivnega spomina, ki se spominja samo\ntistega, kar je bilo dobro, slabosti nekdanje realnosti pa najraje zamol\u010di.[22]<\/a>\n\u00bbJugoslavija znotraj jugonostalgi\u010dne\ndiskusije kot taka nikoli ni obstajala, le njena utopi\u010dna simulacija \u2013  Jugoslavija kakr\u0161na bi morala biti je de\u017eela\nsanj, brez vseh napak in slabosti<\/em>\u00ab.[23]<\/a>\nDejstvo je, da v pozitivnih spominih navadnih ljudi redno izginejo osemdeseta\nleta[24]<\/a>\ns svojo krizo, pomanjkanjem, nara\u0161\u010dajo\u010do brezposelnostjo in ideolo\u0161ko\nzmedenostjo. \u00bbJugonostalgija ne pomeni\ntoliko hrepenenja po neki realni preteklosti, temve\u010d je to nekak\u0161no hrepenenje\nza \u017eeljami in sanjami, ki so bile v\u010dasih mogo\u010de.<\/em>\u00ab[25]<\/a> Ta novi jugoslavizem je pogled za nazaj, \u010dasovna\nkonstrukcija Jugoslavije za nazaj. Tudi v tej obliki ideologije drugosti ne gre\nza odraz takratnega realnega stanja, ampak za to, kako si dana\u0161nji Slovenci,\ncelo generacije, ki niso \u017eivele v nekdanji Jugoslaviji, predstavljajo a\nposteriori to dr\u017eavo, partizanstvo, Tita, socializem itd.[26]<\/a>\nZnani so celo paradoksalni primeri \u0161tevilnih spominov in \u010dustvene navezanosti\nna Tita ter Jugoslavijo med najmlaj\u0161imi dr\u017eavljani nekdanjih republik, ki so\nrojeni po razpadu Jugoslavije.[27]<\/a>\nTo je eden izmed paradoksov jugonostalgije in morda eden od njenih differentia specifica<\/em> v primerjavi s\nsocialisti\u010dnimi nostalgijami v Vzhodni Evropi.[28]<\/a>\n<\/p>\n\n\n\n

Selektivni spomin<\/strong><\/h5>\n\n\n\n
\"Nikoli<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Najo\u010ditnej\u0161a\npraznina v nostalgi\u010dnih pripovedih, ki jih ugotavljajo tudi druge \u0161tudije, je\npovezana s politi\u010dnimi nesvobo\u0161\u010dinami enopartijskega sistema ter z razli\u010dnimi\noblikami kr\u0161enja integritete posameznikov. V diskusiji spomina navadnih ljudi\nse prav tako nikoli ne omeni, da se je zaradi tranzicijskih problemov pozabilo\nna ideolo\u0161ki monizem.[29]<\/a>\nTo kar je velikokrat zamol\u010dano je bil \u00bbdruga\u010den<\/em>\u00ab\nvsakdan malega \u010dloveka: represija, \u010de si je dovolil podvomiti ali celo\nnastopiti zoper tedanji re\u017eim, zapiranje opore\u010dnikov, sistemati\u010dno kr\u0161enje\n\u010dlovekovih pravic, nesvobode tiska, govora, politi\u010dnih pravic. Kr\u0161itve verske\nsvobode, metanja \u00bbneprimernih<\/em>\u00ab ljudi\niz slu\u017eb ali njihovo diskriminiranje v primerjavi z drugimi. Prisiljevanje v\nnavideznim \u00bbbratstvom in enotnostjo<\/em>\u00ab,\npri \u010demer so bile pod diktaturo partijskega vrha na \u010delu z Josipom Brozom Titom\nzadu\u0161ene legitimne ideje o osamosvajanju posameznih narodov, je povzro\u010dilo\nnara\u0161\u010dajo\u010de nacionalne frustracije, ki so izbruhnile v sovra\u0161tvu in vojnih grozotah\nv devetdesetih. Preganjanje, prislu\u0161kovanje in represija tajne policije.<\/p>\n\n\n\n

Tisto, kar \u00bbobi\u010dajni<\/em>\u00ab ljudje niso mogli kupiti v\nlokalnih trgovinah, so bile stvari, ki so bile le nekaj kilometrov stran \u010dez\nseverno in zahodno mejo dostopne vsakemu \u00bbobi\u010dajnemu<\/em>\u00ab\n\u010dloveku. Gospodarsko zaostajanje, zatiranje svobodne gospodarske pobude, nizka\nkupna mo\u010d, odnos mili\u010dnikov in carinikov ob prehodu meje. Tisti \u010dasi so v politi\u010dnem\nsmislu videti kot \u010das nepoliti\u010dnega \nvsakdana, neobremenjenega  s\npolitiko, \u010das, ko se posamezniku ni bilo treba ukvarjati s politiko, ter kot\n\u010das dostojanstvenega \u017eivljenja. Danes se obi\u010dajen \u010dlovek po\u010duti, da je njegova\nintegriteta ogro\u017eena. Demokracija se o\u010ditno ni izkazala kot zagotovilo za\nohranitev \u010dlovekovega dostojanstva, \u010deprav je bila po prvotni ustavi to njena\ntemeljna naloga.[30]<\/a><\/p>\n\n\n\n

Toda v (post)jugoslovanskem\nprimeru obstaja \u0161e nekaj ve\u010d, \u0161e posebno v tistih nekdanjih republikah, ki niso\nmogle ne gospodarsko-razvojno, ne simboli\u010dno, ne emocionalno s \u010dim nadomestiti\npraznino izginotja socialisti\u010dnega re\u017eima in dr\u017eave, v katerem okvirju so\nobstajale. Medtem ko sta Slovenija in Hrva\u0161ka imeli dostop do zgodbe o obnovi\nnacionalne neodvisnosti, demokratizacije in evropskega zdru\u017eevanja, Srbija ni\nimela tak\u0161nega simbolnega opori\u0161\u010da in se na splo\u0161no po\u010duti kot velika pora\u017eenka.\nBosna in Hercegovina je tukaj Srbiji podobna, medtem ko so preostale dr\u017eave\nnekdanje Jugoslavije postavljene nekje vmes med tema dvema skrajnima to\u010dkama.[31]<\/a>\nVpra\u0161anje je, kako politi\u010dno\nrazumejo razli\u010dne generacije in ljudje razli\u010dnih polo\u017eajev.[32]<\/a><\/p>\n\n\n\n

\u0160tudije\npostsocializma opozarjajo na vlogo in pomen socialisti\u010dne preteklosti v\nsedanjosti. Ob tem pa vendar velja premisliti, da ob dokazovanju kontinuitete\nmed socializmom in postsocializmom ne spregledamo, da je preteklost\npreoblikovana in konstituirana kot odgovor na sodobne napetosti in tr\u017ene iniciative.\nLjudje v specifi\u010dnih situacijah in relacijah oblikujejo konkretne podobe\npreteklosti, ki legitimirajo njihove sodobne polo\u017eaje ter socialne vezi med\nnjimi. Redefinicija socialnega spomina je povezana z redefinicijo osebne in\nskupinske identifikacije in je fluidna ter situacijsko prilagodljiva. Koncept\nsocialnega spomina razlikujemo od nacionalnega spomina, ki na osnovi skupnih\nvsakdanjih spominjanj razlaga dominantno zgodbo, kjer protislovja in napetosti\npoenoti koherentna zgodba. Socialni spomin ostaja protisloven.[33]<\/a>\nPotrebno je torej postavljati vpra\u0161anja tej isti preteklosti in sedanjosti, ki\nto preteklost predvsem obsoja. Drug emancipatorni element novega jugoslavizma\nje ta, da opozarja \u2013 ravno zaradi tega, ker je v dominantnih diskurzih vse tako\nnegativno prikazano \u2013 tudi na nekaj danes zelo pere\u010dih problemov, ki naj bi\nbili v Jugoslaviji bolje re\u0161eni: npr. zaposlovanje mladih, brezposelnost,\nsocialne pravice, solidarnost, ugled dr\u017eave navzven, nacionalizem itd. \u017divimo v\nokoli\u0161\u010dinah, ki jih je Margaret Thatcher zlove\u0161\u010de ozna\u010dila z \u00bbdru\u017ebe ni<\/em>\u00ab in \u00bbni alternative<\/em>\u00ab: ljudje postajamo socialni atomi, vlada boj vseh\nproti vsem.[34]<\/a> Ideologija\nsedanje potro\u0161ni\u0161ke in postmoderne dru\u017ebe temelji na tem, da prihodnosti ni.\nVse je samo tukaj in zdaj.[35]<\/a><\/p>\n\n\n\n

Po propadu\nevropskega socializma se je bistveno spremenil okvir spomina in smisel dru\u017ebene\nkorektnosti. Takoj ko sta se nacionalizem in kapitalizem normalizirala kot\ndejstvo, je tudi Titova podoba dobila negativen predznak. A vendar je\nprihodnost socialisti\u010dne Jugoslavije negotova. Spomin na to obdobje ni stati\u010dno,\nne le zaradi sprememb znotraj kapitalizma, ki reflektira socializem, temve\u010d\ntudi zaradi dejstva, da ima vsaka nova generacija nove izku\u0161nje ter zato\ndruga\u010den pogled na preteklost.[36]<\/a>\nKakr\u0161nakoli bo nova zgodovinska slika tega obdobja, je potrebno predpostavljati\nvisoko stopnjo zgodovinskosti, hermenevti\u010dne strpnosti in empatije, premi\u0161ljeno\nin niansirano sociolo\u0161kozgodovinsko lo\u010devanje klju\u010dnih in nepomembnih dru\u017ebenih\nprocesov in nenazadnje, \u010deprav hipoteti\u010dno, nujno filozofsko-zgodovinsko\ndialekti\u010dno vizijo razvoja.[37]<\/a><\/p>\n\n\n\n

Literatura<\/strong><\/p>\n\n\n\n