{"id":4738,"date":"2019-02-01T19:30:10","date_gmt":"2019-02-01T18:30:10","guid":{"rendered":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=4738"},"modified":"2019-02-16T18:49:31","modified_gmt":"2019-02-16T17:49:31","slug":"monografija-o-predmodernih-identitetah-med-vzhodnimi-slovanih","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/monografija-o-predmodernih-identitetah-med-vzhodnimi-slovanih\/","title":{"rendered":"Monografija o predmodernih identitetah med Vzhodnimi Slovani\ufeff"},"content":{"rendered":"\n

Leta 2006 je iz\u0161la znanstvena monografija z naslovom The Origins of the Slavic Nations: Premodern Identities in Russia, Ukraine, and Belarus<\/em> (Izvori slovanskih narodov: predmoderne identitete v Rusiji, Ukrajini in Belorusiji<\/em>). Njen avtor je ukrajinsko-ameri\u0161ki zgodovinar Sergij Mikolajovi\u010d Plohij (1957\u2013 ),[1]<\/sup><\/a> profesor ukrajinske zgodovine na Harvardski univerzi. Monografija predstavlja prvo celovito obravnavo tematike predmodernih etni\u010dnih pripadnosti med Vzhodnimi Slovani v zahodni historiografiji. Na ozadju pregleda politi\u010dnega ozadja srednjeve\u0161ke in zgodnje novove\u0161ke zgodovine Vzhodne Evrope od 10. do sredine 18. stoletja se Plohij posve\u010da razli\u010dnim etnokulturnim identitetam med Vzhodnimi Slovani oziroma Starimi Rusi (\u00bbpredniki\u00ab dana\u0161njih Rusov, Ukrajincev in Belorusov). Kljub poudarjanju raznolikosti in spremenljivosti tovrstnih identitet mu kot rde\u010da nit slu\u017ei dejstvo, da so se njihovi nosilci dosledno istovetili z imenom Rus’<\/em>, izhajajo\u010dim iz prve skupne vzhodnoslovanske politi\u010dne tvorbe, to je Kijevske Rusije pod vladavino kne\u017eje dinastije Rjurikovi\u010dev (\u010das od za\u010detka 10. do za\u010detka 13. stoletja). Predmoderno ime Rus’<\/em> je, ohranjujo\u010d na\u010din izra\u017eanja iz kijevskega obdobja, zajemalo dva pomena: tako vzhodnoslovanska ozemlja (Staro Rusjo) kot tudi vzhodnoslovansko ljudstvo (Stare Ruse).[2]<\/sup><\/a><\/p>\n\n\n\n

Metodolo\u0161ko-teoreti\u010dni\nokvir<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Plohijev poglavitni cilj je\n\u00bbdenacionalizirati\u00ab rusko, ukrajinsko in belorusko zgodovinopisje 20. stoletja\nz vidika sodobnih pristopov v okviru prou\u010devanja kulturnih identitet. Pri tem\nmu kot klju\u010dni pojem ne slu\u017ei etni\u010dnost ali etni\u010dna skupina, temve\u010d\netnokulturna identiteta. Ta se skozi Plohijevo delo ka\u017ee kot ve\u010dplastna,\nsestavljena iz ve\u010d isto\u010dasno obstoje\u010dih kategorij pripadnosti in pogojena s\nprilagajanjem razli\u010dnim dru\u017ebenim dejavnikom. V izogib nesporazumom in zaradi\nanaliti\u010dne jasnosti Plohij etnokulturne identitete razume kot diskurzivne ali\ntekstualne kategorije. V tem pogledu avtor ne raziskuje toliko \u00bbresni\u010dnih\u00ab\nkolektivnih identitet posameznih dru\u017ebenih plasti med Vzhodnimi Slovani, temve\u010d\nse mu v duhu postmodernega zgodovinopisja kot znanstveno zanesljivej\u0161a zdi\nanaliza diskurzov, predvsem tistih, ki jih posredujejo narativni viri, kot\ndenimo letopisi, hagiografije in polemi\u010dni spisi. Tovrstni viri so pove\u010dini\nodraz predstav takratnih intelektualnih (tako posvetnih kot cerkvenih) elit,\nredkeje \u0161ir\u0161e \u00bbljudske\u00ab zavesti. Od tod je mogo\u010de izpeljati opa\u017eanje, da\nPlohijevo delo ne \u017eeli ponuditi vseobsegajo\u010dih odgovorov, temve\u010d predvsem\nopozorilo o previdnosti pri raziskovanju predmodernih etnokulturnih identitet\nmed Vzhodnimi Slovani. Teh po avtorjevem mnenju ni mogo\u010de ukalupiti niti v\ntradicionalne evropske nacionalisti\u010dne paradigme niti v dobr\u0161en del\nmodernisti\u010dnih teorij, ki zanikajo obstoj etni\u010dnih skupin ali njihovih sledov prvin\npred koncem 18. stoletja. <\/p>\n\n\n\n

Avtor svoj metodolo\u0161ko-teoreti\u010dni okvir\npovzema slede\u010de: \u00bbSem na strani modernistov, vendar isto\u010dasno sprejemam kritiko\nna njihov ra\u010dun s strani ”revizionistov”. Trdim, da je izvore modernih\nnarodov treba iskati v predmodernih narodnih skupnostih oziroma etni\u010dnih\nskupinah, ki jih pogosto ozna\u010dujem kot ”narodnosti” (slede\u010d tradiciji\nvzhodnoslovanskega zgodovinopisja [rus. \u043d\u0430\u0440\u043e\u0434\u043d\u043e\u0441\u0442\u044c<\/em>])\nin ki jih Smith ozna\u010duje kot etnije<\/em>.[3]<\/sup><\/a>\nOpredelitev etni\u010dne skupine prevzemam po Adrianu Hastingsu, in sicer kot\n”skupine ljudi s skupno kulturno identiteto in skupnim govorjenim jezikom”.[4]<\/sup><\/a>\n[\u2026] [V svoji \u0161tudiji] \u017eelim pokazati na srednjeve\u0161ke in zgodnje novove\u0161ke\nizvore [modernih] narodov. [\u2026] Isto\u010dasno se [ta knjiga] ograjuje od prena\u0161anja\nmodernega nacionalizma v preteklost in zavra\u010da ”primordialisti\u010dne” postavke o\ntiso\u010dletni zgodovini dana\u0161njih narodov. V nasprotju s tem se poglabljam v\nkonstrukcijo srednjeve\u0161kih in zgodnje novove\u0161kih identitet ter zasledujem\nspremembe v njihovi strukturi in pomenu. Posku\u0161am pokazati, kako so se\nzami\u0161ljene skupnosti predmoderne razlikovale od svojih modernih naslednic.\u00ab[5]<\/sup><\/a>\nTem pojasnilom dodaja \u0161e naslednje: \u00bbVse do poznega 18. stoletja so bile\netnonacionalne identitete drugotne v odnosu do [\u2026] pripadnosti, utemeljenih na\ndru\u017eini, klanu, socialni skupini, pokrajini, dinastiji in religiji. Toda to \u0161e\nne pomeni, da pred tem obdobjem etnonacionalne identitete niso obstajale ali da\nniso pomembno prispevale k oblikovanju kolektivnega in individualnega\nsamozavedanja v predmodernih dru\u017ebah.\u00ab[6]<\/sup><\/a><\/p>\n\n\n\n

Temeljne\nugotovitve<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Zgodovino etnokulturnih identitet na\nvzhodnoslovanskem ozemlju po avtorjevem prepri\u010danju odlo\u010dilno zaznamuje obdobje\nKijevske Rusije. Takrat je pod velikim knezom, pozneje svetnikom, Vladimirjem\nSvjatoslavi\u010dem (980\u20131015) pri\u0161lo do uradnega sprejema vzhodnega kr\u0161\u010danstva,\nbistvene prvine vseh predmodernih identitet med Vzhodnimi Slovani. Nekoliko\npozneje, v 11. in 12. stoletju, se je utrdilo ime Rus’<\/em>, ki je ozna\u010devalo starorusko ozemlje in ljudstvo hkrati. Kljub\nohranitvi in pogosti rabi imena Rus’ <\/em>vse\ndo sredine 18. stoletja avtor vseskozi opozarja na tri pomembne okoli\u0161\u010dine.\nPrvi\u010d, pripadnost dolo\u010deni etni\u010dni skupini (narodnosti) v predmodernih obdobjih\nvzhodnoevropske zgodovine ni igrala glavne vloge pri oblikovanju osebne in\nkolektivne kulturne identitete \u2013 klju\u010dna je bila namre\u010d verska, to je\npripadnost pravoslavju \u2013 ali od konca 16. stoletja na ozemlju dana\u0161nje Ukrajine\nin Belorusije tudi uniatskemu katoli\u0161tvu. Drugi\u010d, ime Rus’ <\/em>samo po sebi ne govori v prid stabilni zavesti o enotni\nstaroruski narodnosti. \u010ceprav je tak\u0161na zavest ob\u010dasno prihajala na dan, se\npomembnej\u0161a zdi ve\u010dpomenskost oziroma od politi\u010dnih in verskih razmer odvisna\nspremenljivost tega imena. To se ka\u017ee zlasti v kontekstu ne le politi\u010dne,\ntemve\u010d tudi pojmovne lo\u010ditve Vzhodnih Slovanov na velikorusko-moskovsko (na\nseverovzhodu) in poljsko-litovsko ali rutensko[7]<\/sup><\/a> Staro\nRusijo (na zahodu) med 14. in 16. stoletjem, ki se je izoblikovala kot\ndolgoro\u010dna posledica mongolskih vpadov v 13. stoletju. Tretji\u010d, zavest o enotni\nStari Rusiji s svojo ozemeljsko in etnokulturno razse\u017enostjo naj bi bila\nprete\u017eno diskurzivna, odraz knji\u017eevnih del in korespondence iz kroga\nvzhodnoslovanske cerkvene elite (cerkvenih dostojanstvenikov, \u0161kofijskih\nsredi\u0161\u010d, samostanov ipd.). Plohijeve ugotovitve ka\u017eejo, da je zavest o enotni\nStari Rusiji \u017eivela prav v cerkvenih krogih do sredine 15. stoletja \u2013 to je do\nustanovitve dveh vzporednih staroruskih metropolij po florentinskem koncilu: v\nKijevu za ob\u010dasno uniatski poljsko-litovski in v Moskvi za vseskozi pravoslavni\nvelikoruski del. Tovrstna \u00bbeklezialna\u00ab Stara Rusija je temeljila na\npravoslavju, skupni metropoliji, skupnem cerkvenoslovanskem liturgi\u010dno-knji\u017enem\njeziku in spominu na kijevsko dinastijo Rjurikovi\u010dev. <\/p>\n\n\n\n

Lo\u010dnica med obema deloma Stare Rusije\nje po avtorjevem prepri\u010danju postala povsem jasna v 16. stoletju, ko je\nMoskovska velika kne\u017eevina oziroma (od Ivana IV. Groznega, 1547\u20131589) Moskovsko\ncarstvo zdru\u017eilo Vzhodne Slovane, \u017eive\u010de pod nekdanjo mongolsko nadoblastjo, in\nse isto\u010dasno v \u017eelji po \u0161iritvi na zahod bojevalo z veliko kne\u017eevino Litvo.\nTakrat naj bi se pri moskovski eliti razvila posebna velikoruska\ndr\u017eavno-dinasti\u010dna identiteta o Moskovski Rusiji kot edinem braniku\n(svetovnega) pravoslavja in zvestobi carju kot sakraliziranemu \u00bbo\u010detu\u00ab svojih\npodlo\u017enikov. Na prehodu iz 16. v 17. stoletje pa naj bi se v okviru\npoljsko-litovske dr\u017eave izoblikovala posebna zahodno staroruska ali rutenska\nidentiteta, in sicer kot posledica nasprotovanja prehodu kijevske metropolije\npod jurisdikcijo Rima na sinodi v Brestu leta 1596. Ta identiteta je po avtorju\ntemeljila na pojmu pravoslavnega staroruskega \u00bbnaroda\u00ab (csl. \u043d\u0430\u0440\u043e\u0434\u044a<\/em>), raz\u0161irila naj bi se predvsem s\npomo\u010djo razmeroma dostopnega tiska. V skladu z razumevanjem tamkaj\u0161nje\npravoslavne Cerkve oziroma njenih tako kleri\u0161kih kot lai\u0161kih polemi\u010dnih piscev\nin bralcev rutenski narod (za razliko od poljskega plemi\u0161kega naroda) ni\nzajemal le plemstva, temve\u010d tudi duhov\u0161\u010dino, me\u0161\u010dane in kozake. <\/p>\n\n\n\n

Proti Poljski-Litvi usmerjen sporazum v\nPerejaslavu (v dana\u0161nji osrednji Ukrajini) leta 1654 \u2013 o ustanovitvi avtonomne\nkoza\u0161ke dr\u017eave na \u010delu s hetmanom Bogdanom Hmeljnickim in pod nadoblastjo\nmoskovskega carja \u2013 Plohij pojasnjuje kot politi\u010dni predpogoj za nadaljnje\npreoblikovanje staroruskih identitet. Te naj bi se razvijale na podlagi\npogajanj koza\u0161kih poveljnikov z Moskvo v drugi polovici 17. in prvi polovici\n18. stoletja. Prav v kontekstu malorusko-velikoruskih stikov avtor opa\u017ea prvo\npomembnej\u0161o pomensko razlo\u010ditev imena Rus’<\/em>,\nki naj bi vplivala na poznej\u0161a moderna narodna gibanja. V tistem \u010dasu naj bi se\nnamre\u010d na eni strani pri velikoruski eliti pojavila zavest o enotni staroruski\nnarodnosti, ki znotraj Ruskega imperija zaobjema vse Vzhodne Slovane in ki jih\nje mednarodno politi\u010dno vzpenjajo\u010da se Rusija s sredi\u0161\u010dem v Sankt Peterburgu\npoklicana zdru\u017eiti pod svoje okrilje. Na drugi strani pa naj bi se pri koza\u0161ki voja\u0161ki\neliti na ozemlju dana\u0161nje osrednje Ukrajine pojavila zavest o Malorusih ali\nUkrajincih kot plemi\u0161kem narodu v okviru avtonomne koza\u0161ke dr\u017eave ali\nHetmanata, ki je obstajal do leta 1764, ko ga je ukinila Katarina II. Velika.\nMaloruski kozaki so kljub izpovedovanju skupne pravoslavne vere poudarjali\nrazlike v odnosu do svojih vzhodnih sosedov: od njih naj bi se, vklju\u010dno z\nodsotnostjo omenjanja skupne \u00bbprednice\u00ab Kijevske Rusije, deklarativno\nrazlikovali po izvoru (ne slovanskem, ampak hazarskem) in politi\u010dni viziji\n(stanovska svoboda, sklepanje dogovorov, nasprotovanje centralizaciji oblasti).\n\u00bbUkrajinski dejavnik\u00ab naj bi nadalje s pomo\u010djo maloruskega visokega klera\n(zlasti Teofana Prokopovi\u010da, tesnega sodelavca Petra Velikega), pod vplivom\npoljskih jezuitskih \u0161ol izobra\u017eenega v baro\u010dni u\u010denosti in evropski politi\u010dni\ntradiciji, v Moskovsko Rusijo pripeljal pojem \u00bbdomovine\u00ab. Ta pojem je po\navtorjevem prepri\u010danju odlo\u010dilno prispeval k oblikovanju nove sekularne ruske\nimperialne identitete, ki je zvestobo carju oziroma imperatorju razumela v\nslu\u017ebi ekspanzivne voja\u0161ke \u00bbslave\u00ab, \u00bbskupnega dobrega\u00ab podlo\u017enikov in\nutrjevanja enotnosti monarhije (tudi s pomo\u010djo dr\u017eavnega velikoruskega jezika),\nvse manj pa v duhu obrambe pravoslavja. <\/p>\n\n\n\n

Plohij svoje delo zaklju\u010di z dolo\u010ditvijo\nvpliva nekaterih predmodernih staroruskih identitet na oblikovanje modernih\nvzhodnoslovanskih narodov: \u00bbUkrajinske elite Hetmanata so ustvarile prvi model\nkolektivne identitete, ki jih je jasno lo\u010deval od elit sosednje Belorusije. [\u2026]\nPojmovanje lastne domovine jim je pomagalo pri lo\u010devanju  od svojih vrstnikov v Poljsko-litovski zvezi\nin Moskoviji. [\u2026] \u010ceprav si takratna ukrajinska (ali maloruska) identiteta ni\nlastila vseh modernih ukrajinskih ozemelj, je ustvarila temelje moderni\nukrajinski identiteti in jo opremila z legendami, miti in simboli, ki so\npostali nepogre\u0161ljivi pri narodni prebuji v 19. stoletju.\u00ab[8]<\/sup><\/a> V tem\nkontekstu zatrdi tudi naslednje: \u00bbModerni ruski narod je zrasel iz ruskega\nimperialnega projekta. [\u2026] Beloruski nacionalni projekt pa je temeljil na\nrutenski identiteti, ki se je neko\u010d razvila v veliki kne\u017eevini Litvi, vendar v\nzgodnjem novem veku ni uspela ustvariti posebne identitete. Temu je botrovala\nodsotnost proto-beloruske politi\u010dne enote, primerljive s koza\u0161kim Hetmanatom. [\u2026]\nRutensko ime so si navsezadnje lastili Rusini z Zakarpatja, katerih voditelji\ndanes vztrajajo, da se razlikujejo od Ukrajincev.\u00ab[9]<\/sup><\/a><\/p>\n\n\n\n

Kriti\u010dno\novrednotenje<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Ena izmed najve\u010djih odlik Plohijevega\ndela je posre\u010deno izbrana zgradba vseh osmih poglavij. Na za\u010detku vsakega avtor\npredstavi bistvo politi\u010dnih procesov, zatem razvoj zgodovinopisja (tako\nvzhodnoevropskega kot zahodnega) glede vpra\u0161anj etni\u010dnosti za posamezno\nobdobje, \u010demur sledi najobse\u017enej\u0161i avtorski del, ki jo sestavlja pregledna\nanaliza prvin etnokulturnih identitet. Zaklju\u010dek je podan v obliki odgovorov na\n(nere\u0161ena) vpra\u0161anja, ki jih zastavlja zgodovinopisna tradicija, predstavljena\nna za\u010detku poglavja. Poglavitno odliko obravnavane monografije zagotovo\npredstavlja dosledna in razumljiva argumentacija ugotovitev, ki so podane skozi\nkronolo\u0161ko zamejeno analizo izbranih, prete\u017eno narativnih virov \u2013 tako tistih z\nvzhodnoslovanskega ozemlja kot tudi nekaterih zahodnih (poljskih, latinskih).\nIz avtorjeve prepri\u010dljivosti je mogo\u010de izlu\u0161\u010diti vsaj \u0161tiri koristna vodila za\nnadaljnje prou\u010devanje predmodernih etnokulturnih identitet med Vzhodnimi\nSlovani. Plohijeva vodila se izogibajo ozkim in dokon\u010dnim interpretacijam, s\ntem pa odra\u017eajo neodvisnost od zgolj enega vnaprej dolo\u010denega teoreti\u010dnega\nizhodi\u0161\u010da (npr. primordializem, modernizem, etnosimbolizem). Prvi\u010d, ve\u010dstoletna\nuporaba enakih ali podobnih ozna\u010devanj, izhajajo\u010dih iz imena Rus’<\/em>, \u0161e zdale\u010d ne pomeni enotnega ali\nnespremenljivega razumevanja staroruske identitete. Drugi\u010d, diskurzivna ali\ntekstualna narava predmodernih staroruskih etnokulturnih identitet temelji na\npredstavah elit, ki so razli\u010dne skupnosti sproti osmi\u0161ljali v odvisnosti od\npoliti\u010dnih in verskih procesov. Tretji\u010d, kljub drugotnosti etnokulturnih\nidentitet v vzhodnoevropski zgodovini predmodernih obdobij so te vendarle\nobstajale in jih zato v nadaljnjih raziskavah ni primerno izklju\u010diti iz nabora\nanaliti\u010dnih kategorij. \u010cetrti\u010d, predmodernih etnokulturnih identitet sicer ne\ngre razumeti kot neposrednih predhodnic narodnih gibanj, a je isto\u010dasno treba\nupo\u0161tevati njihov vpliv pri nastanku modernih vzhodnoslovanskih narodov, ki se\nv tem pogledu niso razvili povsem na novo ali bili \u00bbizmi\u0161ljeni\u00ab. <\/p>\n\n\n\n

Avtorjeve temeljne ugotovitve je kljub\nargumentiranosti mogo\u010de dopolniti \u0161e z nekaterimi sorodnimi zaklju\u010dki iz\nsodobnega zgodovinopisja. Ruskega zgodovinarja in teologa Vadima Lurjeja je\nraziskovanje srednjeve\u0161ke besedne zveze \u00bbvse Stare Rusije\u00ab (csl. \u0432\u0441\u0435\u044f \u0420\u0443\u0441\u0438<\/em>), ki se je denimo uporabljala\nv nazivu kijevskega metropolita in tudi po propadu Kijevske Rusije ob\u010dasno\nkazala na simbolno enotnost vseh Vzhodnih Slovanov, vodila do teze o dveh\nstaroruskih kulturnih sredi\u0161\u010dih (Kijeva in Moskve) in dveh Starih Rusijah\n(moskovske ali velikoruske in rutenske). Ti dve Stari Rusiji naj bi se v 15. in\n16. stoletju izoblikovali na podlagi dveh lo\u010denih metropolij, \u0161e bolj pa na\npodlagi razli\u010dnih in hkrati medsebojno tekmujo\u010dih na\u010dinov izra\u017eanja pravoslavne\nvere \u2013 moskovska v duhu samozadostnosti in ponujanja zgleda pravovernosti\ncelotnemu pravoslavju, rutenska pa s sprejemanjem katoli\u0161ke izobrazbe in\numetnosti ob ve\u010dji vlogi laikov. Oba tokova staroruske verske kulture sta se po\nLurjeju v prvi polovici 18. stoletja zaradi \u0161iritve Ruskega imperija proti\nzahodu naposled zlila v enega: velikoruski tok je sprejel intelektualne in\numetni\u0161ke pobude rutenskega, slednji pa se je organizacijsko skupaj z\nvelikoruskim podredil peterbur\u0161ki imperialni posvetni oblasti.[10]<\/sup><\/a>\nPlohijeve ugotovitve je nadalje mogo\u010de dopolniti z raziskovanjem tradicije\nstaroruskih letopisov. Vse do konca 17. stoletja je na celotnem ozemlju\nnekdanje Kijevske Rusije potekalo prepisovanje in urejanje Pripovedi o minulih letih<\/em> ali Nestorjeve\nkronike<\/em> z za\u010detka 12. stoletja (najstarej\u0161i ohranjeni vzhodnoslovanski\nletopis). Z obi\u010dajnim ume\u0161\u010danjem Pripovedi<\/em>\nv kronolo\u0161ko dalj\u0161e in regionalno zamejene kompilacije letopisov se je kljub\nspreminjanju politi\u010dnih meja ohranjala kontinuiteta imena Rus’<\/em> in obenem seznanjenost o skupnem izvoru v Kijevski Rusiji.\nZaradi razumevanja letopisov in vloge zgodovine nasploh kot zaloge moralnih\nzgledov na politi\u010dnem in verskem podro\u010dju je bil med starorusko elito spomin na\nKijevsko Rusijo v temelju stalno navzo\u010d, v skladu z okoli\u0161\u010dinami pa je bil nedvomno\nosmi\u0161ljan zelo razli\u010dno.[11]<\/sup><\/a><\/p>\n\n\n\n

Pomanjkljivost Plohijeve monografije je\ndosledno zapisovanje osebnih in krajevnih imen, pojmov in besednih zvez, vzetih\niz obravnavanih virov, v ruskem, ukrajinskem in beloruskem prevodu (z angle\u0161ko\ntransliteracijo), ne v izvirni cerkveni slovan\u0161\u010dini staroruske redakcije.\nTovrstna poimenovanja ne sledijo zgodovinski natan\u010dnosti, temve\u010d se prilagajajo\nsodobnim knji\u017enim jezikom ozemelj, na katerih so dolo\u010dene realije obstajale.\nKljub avtorjevemu vsebinskemu izogibanju \u00bbnacionalizacije\u00ab preteklosti omenjeni\nna\u010din zapisovanja dosega prav nasprotno \u2013 vire namre\u010d opremlja z narodnimi\nknji\u017enimi jeziki za \u010das, ko ti \u0161e niso obstajali. <\/p>\n\n\n\n

Zaklju\u010dek<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Plohijeva monografija prina\u0161a\nnepogre\u0161ljivo branje za vse zgodovinarje, ki jih zanima preteklost Vzhodne\nEvrope, zlasti za tiste, ki jim je zaradi nepoznavanja ustreznih jezikov \u2013\nru\u0161\u010dine, polj\u0161\u010dine, ukrajin\u0161\u010dine, beloru\u0161\u010dine, cerkvene slovan\u0161\u010dine \u2013\ntamkaj\u0161nji kulturni prostor te\u017eje dostopen. Po svoji celoviti obravnavi,\ndosledni in razumljivi argumentaciji ter vpetosti v kontekst posodabljanja\nhistoriografske tradicije omenjena monografija predstavlja tudi spodbudo za\nnadaljnje o\u017eje usmerjene raziskave, s katerimi bi bilo mogo\u010de Plohijeve\nugotovitve dodatno preveriti ali poglobiti. Nenavezanost na vnaprej dolo\u010deno\nteoreti\u010dno izhodi\u0161\u010de in osredoto\u010denost na diskurzivni vidik predmodernih\netnokulturnih identitet pa bralcu omogo\u010da razmeroma hitro dojetje njihove\nizrazite ve\u010dplastnosti.<\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

[1]<\/a> Sergij Mikolajovi\u010d Plohij je\nposlovenjena razli\u010dica avtorjevega imena in priimka po izvirni ukrajinski\nobliki (\u0421\u0435\u0440\u0433\u0456\u0439 \u041c\u0438\u043a\u043e\u043b\u0430\u0439\u043e\u0432\u0438\u0447 \u041f\u043b\u043e\u0445\u0456\u0439).<\/p>\n\n\n\n

[2]<\/a> Pri poimenovanjih Stara Rusija<\/em>,\nStari Rusi <\/em>in staroruski <\/em>gre za slovenskemu jeziku smiselno\nprilagoditev samostalnika \u017eenskega spola Rus\u2018 <\/em>(csl.\/rus.\/ukr.\/blr. \u0420\u0443\u0441\u044c<\/em>) in njenih izpeljank. Ime Kijevska\nRusija <\/em>sledi uveljavljenemu poimenovanju v ruski in zahodni\nhistoriografiji, s katerim se ozna\u010duje prva etapa dr\u017eavnosti v kontekstu\ndalj\u0161ega predmodernega pojava Stare Rusije. Staro Rusijo in Stare Ruse oziroma Rus’ <\/em>je tako treba lo\u010devati od Rusije<\/em> (rus. \u0420\u043e\u0441\u0441\u0438\u044f<\/em>, ukr. \u0420\u043e\u0441\u0441\u0456\u044f<\/em>, blr.\n\u0420\u0430\u0441\u0456\u044f<\/em>), s katero se od 18. stoletja\nnaprej ozna\u010duje moderno rusko dr\u017eavo (Ruski imperij in Rusko federacijo).<\/p>\n\n\n\n

[3]<\/a> Prim. Smith 1986. <\/p>\n\n\n\n

[4]<\/a> Hastings 1997, 1\u20134.<\/p>\n\n\n\n

[5]<\/a> Plokhy 2006, 3\u20135.<\/p>\n\n\n\n

[6]<\/a> Plokhy 2006, 7.<\/p>\n\n\n\n

[7]<\/a> Avtor z \u00bbRutenci\u00ab in \u00bbRutenijo\u00ab\nzaradi ve\u010dje analiti\u010dne jasnosti ozna\u010duje zahodno (dana\u0161njo ukrajinsko in\nbelorusko) vejo Vzhodnih Slovanov. \u00bbRutenija\u00ab je sicer latinska prilagoditev\nimena Rus’<\/em>, v evropskih srednjeve\u0161kih\nin zgodnje novove\u0161kih virih pove\u010dini zajema vzhodnoslovanska ozemlja v okviru\nPoljske-Litve. <\/p>\n\n\n\n

[8]<\/a> Plokhy 2006, 358\u2013359.<\/p>\n\n\n\n

[9]<\/a> Plokhy 2006, 360\u2013361.<\/p>\n\n\n\n

[10]<\/a> Prim. Lur’e 2009.<\/p>\n\n\n\n

[11]<\/a> Prim. Ostrowski 2011; \u0160\u010dapov 2003; Petruhin 2000.<\/p>\n\n\n\n

Reference<\/h4>\n\n\n\n