{"id":5070,"date":"2019-10-11T12:53:26","date_gmt":"2019-10-11T10:53:26","guid":{"rendered":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=5070"},"modified":"2019-12-16T13:19:53","modified_gmt":"2019-12-16T12:19:53","slug":"slovo-nekdaj-slavne-gostilne-kersic","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/slovo-nekdaj-slavne-gostilne-kersic\/","title":{"rendered":"Slovo nekdaj slavne gostilne Ker\u0161i\u010d"},"content":{"rendered":"
\"\"
Ker\u0161i\u010d med ru\u0161enjem, 30.9.2019. Foto: Ale\u0161 \u0160afari\u010d<\/figcaption><\/figure>\n

Stavba, v kateri je ve\u010d kot stoletje domovala znana \u0161i\u0161enska gostilna Ker\u0161i\u010d, je do\u017eivela svoj konec. Z njo je od\u0161el tudi eden zadnjih pomnikov neko\u010d bogatega gostilni\u0161kega \u017eivljenja v ljubljanski \u0160i\u0161ki.<\/strong><\/p>\n

Ko govorimo o gostilni Ker\u0161i\u010d verjetno ve\u010dina ljudi pomisli na njeno zadnjo razli\u010dico, kjer je v razpadajo\u010dih, morda bi kdo temu ugovarjal in rekel retro, prostorih kraljevala balkanska kuhinja. Na svoj ra\u010dun so svojega dne lahko pri\u0161li tudi iznajdljivi \u0161tudenti, ko so na tiskane bone ne le napolnili svoje \u017eelodce, ampak tudi dobro poplaknili mesne specialitete. Na drugi strani pa so kljub precej\u0161njemu neugledu prostorov v gostilno zahajali tudi bolj ugledni gostje, svoje omizje so tako na primer imeli nekdanji telovadci na \u010delu z legendo slovenske gimnastike Mirom Cerarjem.[1]<\/a> Na steni enega izmed \u00bbsalonov\u00ab je dolgo \u010dasa visela tudi fotografija Marka Ra\u010di\u010da, predvojnega sokola, dobrega atleta (SK Ilirija), nato atletskega trenerja (JSD Partizan) in sodnika in danes najstarej\u0161ega \u0161e \u017eive\u010dega slovenskega olimpijca, ki je prvi\u010d nastopil na olimpijskih igrah davnega leta 1948. To pa je verjetno tudi edina skupna to\u010dka z gostilno iz \u010dasa pred II. svetovno vojno, ki je sodila v sam vrh \u0161i\u0161enskih gostiln, v katero so zahajali imenitne\u017ei iz Ljubljane.<\/p>\n

Tovarnar postane gostilni\u010dar<\/strong><\/h5>\n

Gostilni\u0161ka zgodba v stavbi na kri\u017ei\u0161\u010du Celov\u0161ke ceste in Frankopanske ulice (nekdanja Franc Jo\u017eefa ulica 64) sega vsaj v drugo polovico 19. stoletja, ko se je najprej imenovala Pri Kvasu (lastnik Anton Kvas), nato Pri Ora\u0161 po novem istoimenskem lastniku in od leta 1899 Pri Ker\u0161i\u010du po Petru Ker\u0161i\u010du, ki se je poro\u010dil z Antonijo Ora\u0161. Ta je formalno ostajala \u0161e naprej lastnica, po smrti mo\u017ea leta 1909 pa je prevzela tudi njegove uspe\u0161ne obrtne posle. Peter Ker\u0161i\u010d je bil namre\u010d precej premo\u017een in dejaven v dru\u017ebeno-politi\u010dnem \u017eivljenju \u0160i\u0161ke, saj je tam imel najprej obrat nato pa tovarno vozov, kar se je odrazilo tudi v bolj\u0161em statusu njegove gostilne.[2]<\/a><\/p>\n

Spodnja \u0160i\u0161ka, skoncentrirana okoli Jernejeve ceste, dana\u0161nje Ulice Milana Majcna, h kateremu se \u0161e vrnemo, je bila ob koncu 19. stoletja obrobje Ljubljane.[3]<\/a> To se je jasno odra\u017ealo tudi v sestavi prebivalstva, ki je bila ve\u010dinsko kme\u010dko in obrtni\u0161ko. Z izgradnjo gorenjske \u017eeleznice, razvojem in rastjo Ljubljane se je v\u00a0 Spodnjo \u0160i\u0161ko za\u010deli priseljevati veliko ljudi, predvsem delavstva (npr. \u017eelezni\u010darji), zato je prebivalstvo hitro raslo od dobrih 1500 du\u0161 v letu 1880, 2800 na prelomu stoletja do 7100 leta 1931.[4]<\/a> S prebivalstvom pa je \u0161irilo tudi gostinstvo. \u010ce so bile gostilne sprva vezane predvsem na prevoznike (furmane), kmete in \u017eivinske me\u0161etarje, zaradi \u010desar so morale imeti velika dvori\u0161\u010da in hleve, so se jim postopa priklju\u010dile \u0161e delavske in napol me\u0161\u010danske gostilne. Doma\u010dim gostom so se pridru\u017eili ljubljanski obiskovalci, predvsem nedeljski izletniki, ki so se ustavljali na gostilni\u0161kih vrtovih. Sestava klientele je bila zelo pomembna za statusno pozicioniranje gostilne. Ve\u010d je bilo gostov iz mesta, bolj\u0161i je bil renome. Ko pa se je razlika med mestom in obrobjem ter z njo med doma\u010dim in mestnim gostom manj\u0161ala, je v ospredje stopal poklic obiskovalca, pri \u010demer so \u0161teli predvsem obiski med tednom. Okoli leta 1900 so se med bolj\u0161e \u0161i\u0161enske gostilne tako uvr\u0161\u010dale gostilne Pri Ker\u0161i\u010du, Pri An\u010dniku in Pri Seidlu. Ker\u0161i\u010d je svoj polo\u017eaj sku\u0161al dr\u017eati tudi s kasnej\u0161im odpiralnim \u010dasom, po sedmi uri, s \u010dimer naj bi kot edini v \u0160i\u0161ki zaprli vrata jutranjim \u00bb\u0161nopsarjem\u00ab, to je delavcem, ki so pred slu\u017ebo pri\u0161li na \u00bbkratkega\u00ab. Ti so sicer ponj pri\u0161li tudi po slu\u017ebi in zve\u010der, delavci in obrtniki pa so bili nasploh naj\u0161tevil\u010dnej\u0161i obiskovalci vseh gostiln. Te so jim prestavljale prostor za dru\u017eenje, v njih so lahko kartali, balinali igrali biljard ipd. Razli\u010dne skupine kvartopircev so se razdelile po gostilnah, Pri Ker\u0161i\u010du so npr. domovali Ljubljan\u010dani, pri sosednjem Reininghausu pa je bilo stalno omizje primorskih \u017eelezni\u010darjev. Na drugi strani so najbolj zaklju\u010dene dru\u017ebe, ki so obiskovale le nekatere \u0161i\u0161enske gostilne, vklju\u010dno s Ker\u0161i\u010dem, bili gostje iz mesta. Mednje bi lahko pri\u0161teli tudi dru\u017ebe lovcev in ve\u010djih \u0161i\u0161enskih obrtnikov. To ne pomeni, da teh gostiln niso obiskovali doma\u010di delavci in kmetje, jih pa niso imeli za svoje. Strukturi gostov pa so se morali prilagoditi tudi gostilne, tako s ponudbo kot interierjem in ureditvijo ve\u010d gostilni\u0161kih prostorov oziroma salonov.<\/p>\n

\"\"
Spominska plo\u0161\u010da Milanu Majcnu na gostilni. Foto: Ale\u0161 \u0160afari\u010d.<\/figcaption><\/figure>\n

Pomemben vir zaslu\u017eka gostilni\u010darjev so vsako leto predstavljale zabave in veselice raznih \u0161i\u0161enskih dru\u0161tev kot so \u010citalnica, Sokol, gasilci idr. ter prireditve ob praznikih, obletnicah in drugih prilo\u017enostih. Med najbolj \u0161e danes znanimi prazniki v Spodnji \u0160i\u0161ki je bila t. i. komarjeva nedelja, to je prva avgustovska nedelja po svetem Jerneju, ko so od cerkve sv. Jerneja[5]<\/a> proti Celov\u0161ki in Jernejevi cesti postavili \u0161tevilne stojnice z razno robo, \u010dez dan so potekale parade, zve\u010der pa je sledila obvezna gasilska veselica. Gostilne so bile ves dan polne, plese zve\u010der pa so organizirali tudi po \u00bbbolj\u0161ih\u00ab gostilnah kot je bil Ker\u0161i\u010d. Podobna zgodba se je ponovila ob pustu, ko je nekaj let potekal celo karneval. Tega je organiziral Peter Ker\u0161i\u010d, saj je v njem videl odli\u010dno prilo\u017enost za ogla\u0161evanje in zaslu\u017eek. Na \u010delo sprevoda je namre\u010d postavil svoje nove vozove. Zve\u010der je sledila \u0161e velika ma\u0161karada v organizaciji \u0161i\u0161enske \u010citalnice, ki je za prostor izbirala med ve\u010djimi gostilnami ob Celov\u0161ki cesti, med katerimi je bil spet Ker\u0161i\u010d.[6]<\/a><\/p>\n

Od sede\u017ea CK KPS do narodnega heroja<\/strong><\/h5>\n

Te\u017eke gospodarske razmere v prvih letih po vojni so vplivale na pogostnej\u0161e menjavanje lastnikov ali najemnikov, konec dvajsetih in v za\u010detku tridesetih let pa so se \u0161tevilne prej dobro obiskane gostilne po\u010dasi za\u010dele spreminjati v lokale, kjer so nudili le \u0161e pija\u010do. Tudi Ker\u0161i\u010d je po smrti Antonije Ker\u0161i\u010d prehajal v druge roke, med katerimi je bil danes verjetno najbolj znan Milan Majcen (17.11.1914 – 29.10.1941) iz \u0160entjan\u017ea pri Sevnici. Kot poklicni natakar je Majcen leta 1940 s kolegom najel Ker\u0161i\u010devo gostilno. Ta je postala shajali\u0161\u010de \u010dlanov Komunisti\u010dne partije Slovenije (KPS) in marksisti\u010dno usmerjene \u0161tudentske in vajeni\u0161ke mladine, s katero se je Majcen nazorsko poistovetil. \u017de prej, v doma\u010dem kraju je bil sicer tudi aktiven sokol, \u010dlan strelske dru\u017eine in gasilskega dru\u0161tva. V prvih dneh okupacije je gostilna postala sede\u017e Centralnega komiteja KPS, zato so Italijani v njej avgusta 1941 izvedli racijo in zaprli Majcna. Ob pomo\u010di je kmalu zbe\u017eal, se pridru\u017eil partizanom v Mokr\u0161ki partizanski \u010deti, nato pa postal komandir Mokrono\u0161ke \u010dete. V zadnjih dneh oktobra 1941 so ga v hi\u0161i v vasi Murnice pri \u0160entjan\u017eu s soborcem Jan\u010dijem Mev\u017eljem obkro\u017eili Nemci in ju \u0161ele po dveh dnevih boja in ob \u0161tevil\u010dni premo\u010di (ocene od 140 do 300 vojakov) ubili. Po vojni, 20. decembra 1951, so Majcna razglasili za narodnega heroja, naslednje leto pa nekdanjo Jernejevo cesto preimenovali v dana\u0161njo Ulico Milana Majcna. Po njem so poimenovali \u0161e nekaj ulic, \u0161ol in voja\u0161nico po drugih slovenskih krajih, dobil pa je tudi \u0161tevilne spomenike in spominske plo\u0161\u010de.[7]<\/a> Slednjo so leta 1970 namestili tudi na gostilno Ker\u0161i\u010d, ki bo, se nadejamo, na\u0161la mesto tudi na novi trgovsko-stanovanjski zgradbi.<\/p>\n

\u010ce se vrnemo \u0161e h gostilni, Ker\u0161i\u010d je po vojni ponovno odprl svoja vrata kot dru\u017ebeni obrat, nato pa spet pre\u0161el v zasebne roke, obdr\u017eal ime, a zamenjal ponudbo. Deloval je vse do pravoslavnega bo\u017ei\u010da leta 2019, ko je njen zadnji najemnik Du\u0161an Milovanovi\u0107 dokon\u010dno zaprl njegova vrata in duh njegove zadnje balkanske razli\u010dice prenesel v gostilno Dermota v kraju Deskle pri Novi Gorici. Tam je prevzel ime prej\u0161nje gostilne, v spomin na \u0161i\u0161enskega Ker\u0161i\u010da pa opozarjajo le \u0161e nekdanji Ker\u0161i\u010devi plakati in nekaj gostinske opreme.<\/p>\n