{"id":5904,"date":"2021-01-29T14:30:39","date_gmt":"2021-01-29T13:30:39","guid":{"rendered":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=5904"},"modified":"2021-04-05T13:24:50","modified_gmt":"2021-04-05T11:24:50","slug":"prvo-svilarno-v-ljubljani-postavil-francoz","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/prvo-svilarno-v-ljubljani-postavil-francoz\/","title":{"rendered":"Prvo svilarno v Ljubljani postavil Francoz"},"content":{"rendered":"

Pierre Toussaint Tabouret je leta 1728 v Ljubljani odprl prvo manufakturo za svilene izdelke na Kranjskem in po mestu postavil nasade belih murv.<\/strong><\/p>\n\n\n\n\n\n\n\n

Ve\u010d tiso\u010d kilometrov dolga Svilna cesta je tiso\u010dletja povezovala stare civilizacije Kitajske z Indijo, Egiptom, Bli\u017enjim vzhodom, Perzijo, Arabskim polotokom in Evropo. Preko nje je s karavanami prihajalo eksoti\u010dno trgovsko blago, \u0161tevilne kulturne dobrine in tudi revolucionarne tehnolo\u0161ke novosti.<\/p>\n\n\n\n

V izteku srednjega veka je z odkrivanjem trgovskih poti tudi preko novih morskih povezav Svilna cesta izgubljala na pomenu. Po nekdanji izredno pomembni trgovski \u017eili, ki jo danes po \u017eelezni\u0161ki poti po stoletjih pozabe obujata Kitajska in EU s kon\u010dno postajo v Pragi, je v Evropo prihajala tudi svila, sprva kot kon\u010dni izdelek, kasneje pa tudi v obliki dreves belih murv. Ta so pomembna zaradi sviloprejk, ki se prehranjujejo le z murvinim listjem. Gosenica tega metulja proizvaja v predilnih \u017elezah teko\u010do svilo, ki se na zraku strdi in slu\u017ei izdelavi kokona kot za\u0161\u010dita med procesom preobrazbe li\u010dinke v odraslo \u017eival.<\/p>\n\n\n\n

\"Vir:<\/figure>
\n

V Evropo naj bi po legendi tiso\u010dletno kitajsko skrivnost zahtevnega pridelovanja svile prinesel bene\u0161ki trgovec Marco Polo. Po drugi razli\u010dici zgodbe pa so v Vzhodno Evropo na bizantinski dvor sviloprejke in murvova drevesa prinesli misijonarji nestorjanci \u017ee v 6. stoletju. Ti so pretihotapili jaj\u010deca gosenic sviloprejk in semena murv v bambusovih palicah.<\/strong><\/em><\/p>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n

Zgodovina bele murve sega v Evropo \u0161ele v 11. stoletje, ko je pri\u0161la preko bli\u017enjevzhodnega trgovanja, kri\u017earskih vojn in izmenjave dobrin v mesta evropskega Sredozemlja. Iz produkcijskih centrov Sicilije in Kalabrije (npr. slovito mesto Catanzaro) se je luksuzna in dragocena svila \u0161irila na ves evropski trg, kjer so jo prodajali bene\u0161ki, genovski, holandski in \u0161panski trgovci. Kasneje so svilo izdelovale tudi druge italijanske mestne dr\u017eave kot so na primer Lucca, Firence in Genova. Murvine nasade pa sre\u010damo v bene\u0161kih v ravnicah in lagunah \u017ee v 14. stoletju, od koder ste se sistem gojenja in zahtevna proizvodnja raz\u0161irili na francoski zahod (Lyon) in dlje v \u0160panijo (Granada), na germanski sever v Tirolsko ter tudi na slovanski (slovenski) vzhod v Furlanijo, Gori\u0161ko in Istro.<\/p>\n\n\n\n

Merkantilizem in Orientalna kompanija v Trstu<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Prepoved izva\u017eanja svile iz kraljevine Francije in italijanskih dr\u017eavic je spodbudilo doma\u010do avstrijsko vladarsko dinastijo Habsbur\u017eanov, da so pri\u010deli tudi v notranjosti svojih dednih de\u017eel podpirati \u0161irjenje in saditev murv za namen pridelovanja svile. Merkantilisti\u010dna gospodarska politika Avstrijske monarhije je dobila poseben vzpon v obdobju po razglasitvi svobodne plovbe po jadranskem morju leta 1717 svetorimskega cesarja Karla VI. in ob ustanovitvi Orientalne kompanije (nem. Orientalische Kompanie) v svobodnih pristani\u0161\u010dih Trstu in Reki po zgledu zahodnoevropskih kompanij. Tako se tudi na Kranjskem zgodovina gojenja murve pri\u010denja v prvi polovici 18. stoletja, ko so leta 1723 kranjski de\u017eelni stanovi prosili dunajsko vlado, naj izda patent, s katerim bi spodbudili podlo\u017enike na Kranjskem k saditvi murv.<\/p>\n\n\n\n

Ljubljanski ceh pletilcev vrvic in svilenih tkanin<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

V novem dr\u017eavnem gospodarskem duhu 18. stoletja, ki je med drugim tudi omejeval uvoz svile iz Benetk ter spodbujal lastno doma\u010do proizvodnjo, razumemo nastanek prve prave svilarne v Ljubljani, ki jo je ustanovil francosko-kranjski lasuljar, poslovne\u017e in manufakturist Pierre Toussaint Tabouret. \u010ceprav je bilo v Ljubljani tkanje svilenih tkanin prisotno \u017ee vsaj stoletje prej v obliki cehovskega na\u010dina proizvodnje za lokalni trg, pa ve\u010djih manufakturnih obratov ni bilo.<\/p>\n\n\n\n

\n

Ljubljanski ceh pletilcev vrvic in svilenih tkanin (nem. Zunft der Schn\u00fcrmacher und Seidenstricker) je imel svoja lastna pravila potrjena \u017ee leta 1674, po pisanju Valvasorja pa so pletilci, ki so prihajali iz Bene\u010dije in Furlanije, izdelovali poleg svilenih trakov celo \u017eamet. Svilarstvo je bilo deloma \u017ee razvito v okviru habsbur\u0161kih de\u017eel Gori\u0161ke in Gradi\u0161\u010danske (obdobje monokultur), medtem ko je Kranjska \u017ee zaradi manj ugodnih naravnih pogojev za razvoj svilarstva in nerazvitosti gospodarstva mo\u010dno zaostajala. Ponekod v notranjosti zasaditve murv zaradi bolj mrzlih klimatskih pogojev in bakterijskih bolezni dreves niso uspevale. Neuspe\u0161na je bila tudi reja sviloprejk in prodaja kokonov, delovna sila pa je bila zaradi vrsto zahtevnih postopkov tkanja in barvanja svile prav tako predraga.<\/p>\n\n\n\n

\"Pet
Pet redov lasulj na grafiki iz leta 1761<\/em>. Vir: Wikipedia.<\/figcaption><\/figure><\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
Prva kranjska podjetja in manufakture<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Od druge polovice 16. stoletja so na Kranjskem nastajala prva podjetja na obrtni\u0161ki ravni, zalo\u017eni\u0161ka podjetja in manufakture (npr. steklarstvo, fu\u017einarstvo), ve\u010dinoma kot posledica investicij trgovskega kapitala. Ve\u010dina prvotnih manufaktur je zaradi razli\u010dnih kriz propadlo, njihov vzpon pa ponovno sre\u010damo v 18. stoletju. Ekonomske spremembe so se kazale tudi v Ljubljani, ki se je spreminjala iz tranzitnega v de\u017eelno proizvodno sredi\u0161\u010de.<\/p>\n\n\n\n

Manufaktura je v osnovi pomenila zdru\u017eevanje zalo\u017eni\u0161kega kapitala in proizvodnje na stopnji obrtne izdelave blaga. Pod okriljem posameznika ali manj\u0161e gospodarske dru\u017ebe z investicijskim kapitalom je nastalo manufakturno podjetje na enem mestu z delavnico, delavci, orodjem in osnovnimi surovinami. Lastnik je na podlagi delitve proizvodnega procesa pridobival kon\u010dne ali polkon\u010dne izdelke, delavci v obratu pa so dobili v zameno za vlo\u017eeno delo pla\u010dilo v obliki mezde.<\/p>\n\n\n\n

Lasuljar, poslovne\u017e in manufukturist Pierre Toussaint Tabouret<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

V drugi polovici 17. stoletja v francoskem mestu Nancyju rojeni podjetnik Pierre Toussaint Tabouret je svojo poslovno pot pri\u010del s kratkim postankom v svetovljanskih Benetkah, nato pa se okoli leta 1715 naselil v Ljubljani in postal njen me\u0161\u010dan. V glavnem mestu Kranjske je v dveh letih napredoval od lasuljarskega pomo\u010dnika do mojstra in si pridobil koncesijo za samostojno izvr\u0161evanje lasuljarske obrti. Izdeloval je donosne lasulje, leta 1725 pa se je lotil \u0161e proizvodnje svilenih nogavic iz uvo\u017eene svile.<\/p>\n\n\n\n

Ker je svilarska industrija zaradi izjemno visoke cene tovrstnega baro\u010dnega luksuznega blaga, ki so ga kupovali visoki cerkveni dostojanstveniki, plemi\u010di in bogati me\u0161\u010dani, prina\u0161ala velikanski dobi\u010dek, je ambiciozni Tabouret \u017ee leta 1728 pridobil mimo rigidnih mestnih cehovskih pravil dovoljenje za prvo in do tedaj edino manufakturo za svilene izdelke na Kranjskem (svilarna). Dve leti kasneje je pridobil \u0161e monopolni privilegij za proizvodnjo, prodajo in izvoz nogavic za celotno de\u017eelo. Privativni oziroma izklju\u010dni privilegij je bila javna listina, ki je lastniku jam\u010dila za dolo\u010den \u010das monopolni polo\u017eaj v neki panogi industrije za dolo\u010deno vrsto proizvodov. Naslednje leto je Tabouret pove\u010dal svoj obrat, zaposlil dodatne delavce in na Dunaju kupil nove dodatne statve ter stiskalnico.<\/p>\n\n\n\n

Bele murve na Grajskem gri\u010du<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Namesto drage uvo\u017eene surove svile iz Gradi\u0161\u010danskega in s tem tudi visokih transportnih stro\u0161kov, je Tabouret poleti 1731 prepri\u010dal ljubljanski mestni svet, da mu je dodelil zemlji\u0161\u010de, na katerem je bil prej pa\u0161nik za \u017eivino Poljancev na Grajskem gri\u010du za Streli\u0161ko ulico, ter pri\u010del z lastnimi nasadi belih murv. Sadike dreves naj bi zasadil tudi ob mestnem jarku in pri mestnih opekarnah v Trnovem.  Tabouret je v Poljanskem predmestju pred Klo\u0161trskimi mestnimi vrati na dodeljenem zemlji\u0161\u010du tik nad streli\u0161\u010dem (obmo\u010dje Streli\u0161ke ulice in deloma Lon\u010darske steze ob dana\u0161nji Waldorfski \u0161oli) postavil svojo lastno hi\u0161o, kjer so stanovali tudi njegovi delavci, poleg nje pa \u0161e delavnico, kjer so bile verjetno pe\u010d, statve, predilnica in motilnica.<\/p>\n\n\n\n

Odpor prebivalcev Poljan in delovnopravni spor<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Tod podjetni\u0161ka pobuda je hitro naletela na odpor lokalnih prebivalcev. \u017de isto leto so prebivalci predmestnih Poljan na\u0161\u010duvali mesarskega cehovskega mojstra, da jim bo Francoz prevzel tamkaj\u0161nje pa\u0161nike. Spor je pri\u0161el tako dale\u010d, da so nezadovoljni Poljan\u010dani, ki so nasprotovali podelitvi zemlji\u0161\u010da, po treh mesecih razprtij v srdu uni\u010dili nasad. Tabouret se je prito\u017eil na magistrat in celo zahteval denarno povra\u010dilo \u0161kode.<\/p>\n\n\n\n

\n

Kasneje je Francoz pri\u0161el v sodni spor tudi z eno izmed svojih zaposlenih. Namre\u010d Tabouret je bil o\u010ditno kot delodajalec slab pla\u010dnik, saj doma\u010dinki Mici Bokoli\u0161 (Wokollischkha) \u017ee nekaj \u010dasa ni izpla\u010dal mezde v vi\u0161ini 10 goldinarjev, ta pa mu je kot od\u0161kodnino za izgubljeni dohodek ukradla ve\u010djo koli\u010dino masti (retencijska ali pridr\u017ena pravica po rimskem civilnem pravu). Ker so bili mezdni delavci na prvi stopnji sodno podvr\u017eeni mestnemu sodi\u0161\u010du, je magistrat odlo\u010dil, da mora Pierre Toussaint mezdo izpla\u010dati v 14 dneh.<\/p>\n\n\n\n

\"Goli
Goli grajski gri\u010d v smeri Poljan na razglednici iz za\u010detka 20. stoletj<\/em>a. Vir: razglednica Milene \u017dnider\u0161i\u010d.<\/figcaption><\/figure><\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
Od monopola do konkurence, od ponudbe do povpra\u0161evanja<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Tabouret je bil v prvih letih delovanja svilarne tako uspe\u0161en, da je svoje izdelke prodajal izven dovoljenih letnih sejmov in tudi preko drugih ljubljanskih trgovcev, ki so bili celo prisiljeni v odkup vi\u0161ka neprodanega blaga. Zaradi velikanske razlike v ceni med njegovimi nogavicami in cenej\u0161imi uvo\u017eenimi, so se trgovci temu upirali in prihajali v spor s Francozom. Tovrsten prisiljen sistem direktne povezave med proizvodnjo in prodajo pa nakazuje sicer na pogost pojav v merkantilizmu.<\/p>\n\n\n\n

Neposredne posledice spora in Francozovega monopola so pripeljale do tega, da sta Ljubljan\u010dana in trgovca Jernej \u010cebul in Ludvik Anton Reja ustanovila drugo ljubljansko svilarno, vendar brez privatnega privilegija (monopol). Imela sta kar 26 statev za svilene tkanine, 4 za izdelovanje nogavic in neverjetnih 100 zaposlenih. Kasneje se je svilarskim manufakturistom pridru\u017eil \u0161e trgovec Matev\u017e Franc Peer, kasnej\u0161i ljubljanski \u017eupan med letoma 1749 in 1762, ki se je ukvarjal z \u017eganjem pepelike in proizvodnjo toba\u010dnih izdelkov. Slednji je leta 1743 sadil murvina drevesa na grajskem pobo\u010dju za Starim trgom, na Prulah, na Fri\u0161kovcu in v Lambergovem vrtu. Tako se je tudi v Ljubljani rodilo kapitalisti\u010dno na\u010delo ponudbe in povpra\u0161evanja kot temeljna teorija mikroekonomije na modelu delnega tr\u017enega ravnovesja.<\/p>\n\n\n\n

Tabouretov obrat je deloval slabo desetletje, zaradi vedno ve\u010dje konkurence, preprek in odpora lokalnega prebivalstva je sicer celo ve\u010dkrat uspe\u0161no prosil ljubljanski magistrat za zni\u017eanje davkov, kljub temu pa je v naslednjih letih prenehal s svilogojsko in tkalsko dejavnost ter finan\u010dno propadel. Po letu 1735 menda bi bil ve\u010d sposoben proizvesti en sam par svilenih nogavic, vse do leta 1741 pa se je ukvarjal le \u0161e z izdelovanjem nekoliko bolj donosnih lasulj. Pierre Toussaint Tabouret je umrl 14. maja 1747 v bedi in dolgovih na Poljanah, njegov sin Peter Ivan Tabouret je sicer kot dedi\u010d podedoval vse njegove premi\u010dnine in nepremi\u010dnine, vendar se s pridelovanjem svile ni ukvarjal, temve\u010d je zapustil Ljubljano in poiskal sre\u010do v drugi de\u017eeli.<\/p>\n\n\n\n

\n