25. avgusta leta 1733 je v Ljubljani umrl zvonar Ga\u0161par Franchi. Star je bil 76 let.<\/p>\n\n\n\n
Zvonarstvo ima na Slovenskem in v Ljubljani ve\u010d kot 700 letno zgodovino. Umetnost vlivanja, donenja, zvenenja in pritrkovanja je prihajala iz romanskega zahoda, predvsem iz Bene\u0161ke republike. Zvonove so poznale \u017ee starej\u0161e anti\u010dne civilizacije, v na\u0161ih de\u017eelah pa je razvoj zvonarstva v tesni povezavi s Cerkvijo in cerkvenimi zvoniki. Prvi zvonarji so bili potujo\u010di in so delovali v posameznem mestu ali \u017eupniji po potrebi ter ostali tam, dokler niso izdelali kon\u010dnega kovinskega izdelka. Zvonove so vlivali pri cerkvi, kjer so dobivali naro\u010dilo. Tako lahko po prvih znanih zvonarjih na Kranjskem ugotovimo, iz kje so prihajali bene\u0161ki zvonarji. Pravi znani mojster zvonov Jacobus de Veneciis in drugi s podobnimi prilastki so prihajali iz Benetk, kot je prihajal iz Padove Franciscus Patavinus iz 15. stoletja, ki je vlil vsem znani blejski zvon \u017eelja. Od poznega srednjega veka pa do novega veka, nekako med letoma 1300 in 1600 je bilo na Slovenskem kar 40 potujo\u010dih zvonarjev. Od sredine 15. stoletja pa so na na\u0161e zvonarje prihajali tudi vplivi iz germanskega severa. V tem obdobju postane de\u017eelna prestolnica Ljubljana prvo zares pravo zvonarsko sredi\u0161\u010de na Slovenskem. Jurij Ljubljanski je okoli leta 1467 za\u010del dolgo vrsto 44ih ljubljanskih zvonarjev, ki so zvonove skorajda do dana\u0161njih dni vlivali v sedmih mestnih zvonarnah. Med njimi \u0161e posebno izstopa zvonarska rodbina Samassa, ki se je v 18. stoletju priselila, pri\u017eenila in zrasla v eno najve\u010djih evropskih zvonarskih dinastij. Na njihovo prisotnost nas \u0161e danes spominja vila nad karlov\u0161kim predorom skozi Grad, kjer v poznem popoldnevu son\u010dni \u017earki \u0161e toliko bolj poudarijo svojevrstno oran\u017eno, neko\u010d belo fasado. V tej prelepi vili je prvi\u010d stekel telefonski pogovor v Ljubljani 19. stoletja, vse do izgradnje moderne Karlov\u0161ke ceste, ki je prerezala Staro Ljubljano na dva dela, pa je bila sestavni del kraka Gornjega trga, ki se vije proti Dolenjski. Dru\u017eina Samassa je zvonarski tradiciji posvetila kar 8 generacij, za\u010detek rodbinske uspe\u0161nosti pa je povezan z livarjem Ga\u0161perjem Franchijem, umrlim na dana\u0161nji dan leta 1733. Po rodu sicer iz bli\u017enjega furlanskega Vidma, se je v \u010dasu ljubljanske zlate baro\u010dne dobe, ki je gotsko in severnja\u0161ko podobo mesta prelevila in pribli\u017eala najbolj vzvi\u0161eni in nebe\u0161ki lepoti italijanske stavbarske kulture, uveljavil z vlitjem zvonov nove ljubljanske stolnice po najnovej\u0161i rimski modi leta 1706. Ga\u0161per je nadaljeval dru\u017einsko obrt in se po kratkem delu kot potujo\u010di zvonar po Istri, leta 1688 ustalil v Ljubljani in postal njen zaprise\u017eeni me\u0161\u010dan. Kot \u00bbfonditor di metalli in Lubiana\u00ab je njegova livarna izdelovala tudi topove in celo gasilske brizgalne brizge za ljubljanski magistrat. Usoda je hotela, da sta pred njem izdahnila sin in ne\u010dak, zato je po nekaj ovinkih in znotraj cehovskih zdrah, podaril livarno in zvonarno sorodniku Jo\u017eefu Samassi, za\u010detniku ljubljanske zgodbe, ki so jo poznali po vsej stari Avstriji in Avstro-Ogrski.<\/p>\n\n\n\n
Baro\u010dni zvon iz 18. stoletja (FOTO: Wikipedia)<\/p>","protected":false},"excerpt":{"rendered":"