11. septembra leta 1961 je v Ljubljani umrl slovenski in jugoslovanski politik, etnolog in antropolog Niko Zupani\u010d. Star je bil 84 let.<\/p>\n\n\n\n
Niko \u017dupani\u010d velja za o\u010deta slovenske etnografije, ustanovitelja Etnografskega muzeja v Ljubljani in \u0161tudija etnologije na Univerze v Ljubljani. Po poreklu je izhajal iz Bele krajine, kamor so se njegovi predniki preselili v 16. stoletju. Na novome\u0161ki gimnaziji je prijateljeval s pesnikoma Otonom \u017dupan\u010di\u010dem in Dragotinom Kettejem. \u0160tudij na Dunaju mu je omogo\u010dil premo\u017een o\u010de, sprva pravo, nato pa je \u0161tudiral zgodovino, prazgodovinsko arheologijo, geografijo, etnologijo in antropologijo. Leta 1903 je tudi doktoriral, naslednji dve leti pa se je izpopolnjeval na antropolo\u0161kih in\u0161titutih v M\u00fcnchnu, Z\u00fcrichu in Baslu. Leta 1908 je postal kustos v beograjskem Zgodovinsko-umetnostnem muzeju, leta 1914\u00a0 pa v Etnografskem muzeju.<\/p>\n\n\n\n
Niko \u017dupani\u010d se je tudi politi\u010dno udejstvoval. Na za\u010detku prve balkanske vojne leta 1912 se je vrnil na Dunaj, kamor ga je poslal srbski premier Nikola Pa\u0161i\u0107. Osebno je zaslu\u017een, da so decembra leta 1914 Srbi v Ni\u0161ko deklaracijo vnesli tudi odcepitev slovenskega naroda od avstro-ogrske monarhije. Istega leta je v Rimu sodeloval pri pripravah na ustanovitev jugoslovanskega odbora. Po njegovem naporu je jugoslovanski odbor sprejel manifest, ki je kritiziral takrat sprejeti Londonski pakt, v katerem je antanta Italiji med drugim obljubila Gorico, Trst in Istro. Odpotoval je tudi v ZDA, kjer je slovenske rojake navdu\u0161eval za zdru\u017eitev avstro-ogrskih Slovanov v enotno dr\u017eavo. Tam je spoznal Mihajlo Pupina, ki je na njegovo pro\u0161njo leta 1919 v \u010dasu mirovne konference v Parizu posredoval pri ameri\u0161kem predsedniku Wilsonu in dosegel, da je Bled ostal v Kraljevini SHS.<\/p>\n\n\n\n
Na podlagi vez in poznanstev je uspel, da je beograjska vlada leta 1921 ustanovila Etnografski in\u0161titut v Ljubljani, danes Slovenski etnografski muzej, \u017dupani\u010d pa je postal njegov prvi upravnik. Med letoma 1922 in 1923 je bil minister brez listnice v Pa\u0161i\u0107evi vladi. Dve leti kasneje je pri\u010del izdajati prvo slovensko etnolo\u0161ko glasilo Etnolog, ki izhaja \u0161e danes.\u00a0 Leta 1939 je postal \u010dlan Srbske kraljevske akademije znanosti in umetnosti, leta 1940 pa je dobil redno profesuro na\u00a0 ljubljanski univerzi in zasedel novoustanovljeno etnolo\u0161ko-etnografsko stolico. Med drugo svetovno vojno se je umaknil v rodno Belo krajino, po vojni pa je nadaljeval z znanstvenim in pedago\u0161kim delom vse do upokojitve leta 1957. Slovenski politik in etnolog Niko \u017dupani\u010d je preminil na dana\u0161nji dan 1961 v Ljubljani.<\/p>\n\n\n\n
Portret (delo Ivana Vavpoti\u010da) Nika \u017dupani\u010da iz leta 1924 – FOTO: Wikipedia<\/p>","protected":false},"excerpt":{"rendered":"