14. septembra leta 1840 je na svojo prvo vo\u017enjo po Ljubljanici od\u0161el sloviti parnik Nadvojvoda Janez.<\/p>\n\n\n\n
Vse do 20. stoletja je po Ljubljanici od Vrhnike do mesta potekel \u017eivahen \u010dolnarski promet. Z izgradnjo prenovljene cestne povezave do Trsta konec 18. stoletja in \u017eeleznico sredi 19. stoletja, pa je re\u010dni prostor izgubljal svojo gospodarski pomen, pridobival pa na dru\u017eabnem \u017eivljenju. Ta je potekal \u017ee v novem veku, ko so si plemi\u010di in me\u0161\u010dani omislili zasebne ladje, prirejali slavja in odhajali s \u010dolnarji na izlete v bli\u017enjo ljubljansko okolico. Zaradi \u0161tevilnih nesre\u010d so bile dru\u017eabne prireditve na reki leta 1825 prepovedane, \u010dolnarjenje kot razvedrilo pa je oviralo tudi regulacija in poglabljanje re\u010dne struge. 19. stoletje pomeni za slovenski prostor tudi \u010das vzpona industrializacije. V Ljubljano so prihajali bogati podjetniki iz bli\u017enjega Trsta in postavljali tu tovarne. Industrijska revolucija je poleg novega oblika dela, izumov in kapitala povzro\u010dila, da se v mestu pojavi tudi prvi parni stroj, ki je bil postavljen v Cukrarni.<\/p>\n\n\n\n
V prvi polovici 19. stoletja omenja kot tehnolo\u0161ko \u010dudo re\u010dne parnike ljubljanski \u010dasopis Illyrisches Blatt, \u017ee leta 1840 pa je na dana\u0161nji dan tudi zaplul prvi po Ljubljanici. V navzo\u010dnosti uglednih gostov, predstavnikov oblasti in \u0161tevilnih radovednih me\u0161\u010danov so ga splavili in 14. septembra 1840 priredili prvo vo\u017enjo z njim od Ljubljane do Vrhnike. To je bil sloviti parnik Nadvojvoda Janez, prvi parnik za prevoz tovora in ljudi na Slovenskem. Namesto trnovskih in drugih \u010dolnarjev je ladjo poganjal stroj na paro.<\/p>\n\n\n\n
Parnik z angle\u0161ko in avstrijsko zastavo je dobil ime Nadvojvoda Janez po dovoljenju avstrijskega nadvojvode Johanna, ki je bil vnet tehni\u010dni navdu\u0161enec. Parnik je bil zgrajen v Trnovem, bil je prava tehni\u010dna novost, saj je bilo takrat na Slovenskem zgolj osem parnih strojev. Dolg je bil 28 metrov in \u0161irok 4 metre. Parni stroj s 14 konjskimi mo\u010dmi je bil izdelan v Glasgowu, preko Trsta pa so ga pripeljali v Ljubljano. Njegova lastnika sta bila kranjska poslovne\u017ea William Moline in Ignac \u0160karja. Po njunem naro\u010dilu sta ga izdelala brata Thomas in Joseph Pritchard.<\/p>\n\n\n\n
\u010colnarska plovila so do Vrhnike porabila od 8 do 10 ur, parnik pa le neverjetni 2 uri in 45 minut. Parnik naj bi revolucionarno spremenil re\u010dno plovb, vendar so ga zaradi \u0161tevilnih nesre\u010d po desetih letih umaknili iz Ljubljanice. Lastnika sta parnik prodala tesarju Pajku, ki je del parnika uporabil za plavalnico in kopalnico. Ostanke parnika je razkosal, nadvojvodov kip nataknil na vrh hi\u0161nega vodnjaka, okna kajute porabil pri hi\u0161i, parni stroj pa prodal koro\u0161kim \u010dolnarjem za ladjo, ki je \u0161e dolgo vozila po Vrbskem jezeru. Kasneje je bilo \u0161e nekaj poskusov o\u017eivitve prometa po Ljubljanici, vendar se niso uveljavili.<\/p>\n\n\n\n
Parnik na razglednici iz leta 1908 je bil last podjetja Karla Kotnika, ki je parnik uporabljal za prevoz lesa, vendar je kmalu do\u017eivel brodolom (foto: razglednica Milene \u017dnider\u0161i\u010d)<\/p>","protected":false},"excerpt":{"rendered":"