{"id":7756,"date":"2024-10-26T19:57:24","date_gmt":"2024-10-26T17:57:24","guid":{"rendered":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=7756"},"modified":"2024-12-19T20:21:05","modified_gmt":"2024-12-19T19:21:05","slug":"dan-ko-je-pod-streli-padel-jugoslovanski-kralj","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/dan-ko-je-pod-streli-padel-jugoslovanski-kralj\/","title":{"rendered":"Dan, ko je pod streli padel jugoslovanski kralj"},"content":{"rendered":"

Mineva devetdeset let od atentata na jugoslovanskega kralja Aleksandra Kara\u0111or\u0111evi\u0107a v francoskem Marseillu, ki ga je 9. oktobra 1934 izvedel \u010dlan VMRO-ja Vlado \u010cernozemski.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"
Posredovanje policistov takoj po streljanju na kralja Aleksandra. Vir: youtube.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n\n\n\n\n

Ob koncu I. svetovne vojne<\/a>, porazu Centralnih sil<\/a> in razpadu Avstro-Ogrske<\/a> je v Evropi pri\u0161lo do nastanka novih dr\u017eavnih tvorb. Ena od njih je bila Dr\u017eava Slovencev, Hrvatov in Srbov (Dr\u017eava SHS<\/a>), progla\u0161ena 29. oktobra 1918, ki je obsegala dele nekdanje Habsbur\u0161ke monarhije ve\u010dinoma poseljene z ju\u017enimi Slovani (podro\u010dja dana\u0161nje Slovenije, Hrva\u0161ke, BiH in Vojvodine). Dr\u017eava je izpolnjevala vse pogoje mednarodnega prava za svoj dr\u017eavnopoliti\u010dni obstoj. Mednarodno ni bila priznana, je pa imela de facto zna\u010daj meddr\u017eavnega subjekta. Imela je konfederativen zna\u010daj, ki je omogo\u010dal, da so se Slovenci uveljavili kot suveren narod. Narodna vlada je taka imela v svojih rokah prakti\u010dno vso dr\u017eavno oblast na slovenskem ozemlju.<\/p>\n\n\n\n

V kratkem \u010dasu obstoja se je Dr\u017eava SHS soo\u010dala z velikimi te\u017eavami od izbruha \u0161panske gripe, prehoda ve\u010d deset oziroma sto tiso\u010d vojakov<\/a> in civilistov po koncu bojev v Italiji do nedovoljenega vstopa vojakov Kraljevine Srbije v bosansko-hercegovska mesta. Najve\u010dja nevarnost pa je gotovo prihajala z zahoda, iz Italije, ki si je po dolo\u010dilih Londonskega sporazuma \u017eelela priklju\u010diti \u010dim ve\u010d ozemlja nekdanje Avstro-Ogrske in posledi\u010dno za\u010dela s prodiranjem in zasedanjem ozemlja v smeri proti Ljubljani. In ravno mednarodni dejavniki so bili tisti, ki so silili mlado dr\u017eavo v iskanje povezav s Kraljevino Srbijo. Te ideje sicer niso bile nove, temve\u010d je povezovanje ju\u017enoslovanskih narodov potekalo \u017ee nekaj let, a so bili pogledi na skupno prihodnost razli\u010dni.<\/p>\n\n\n\n

Iz Dr\u017eave SHS v Kraljevino SHS<\/strong><\/h5>\n\n\n\n
\"manifestacija
Manifestacija v Ljubljani ob razglasitvi Dr\u017eave SHS 29. oktobra 1918. Foto: Ilustrirani Slovenec, 28. oktober 1928, str. 1.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Kraljevina Srbija je kot ena izmed zmagovalk svetovne vojne in zaveznica Italije v okviru Antante v pogajanja nastopila z bolj\u0161imi kartami, kar je za posledico imelo, da je nova dr\u017eava \u2013 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS<\/a>) \u017ee od svoje ustanovitve 1. decembra 1918 slonela na centralizmu in dedni monarhiji, v kateri je dominirala srbska politika, ki sta jo vodila srbska kraljeva dru\u017eina Kara\u0111or\u0111evi\u0107ev in kralj Peter<\/a>.<\/p>\n\n\n\n

Mnogi so bili nad novonastalo hitro dr\u017eavo razo\u010darani. Na eni strani je pod vplivom oktobrske revolucije<\/a> in ostalih socialisti\u010dnih vstaj<\/a> v Evropi zavrelo tudi v Kraljevini SHS, kjer so se centralizmu in zemlji\u0161kim reformam, ki so odvzemale zemljo predvsem Nemcem, Mad\u017earom, Turkom in bosansko-hercegovskim Muslimanom, upirali nezadovoljni kmetje in delavci. Pri tem naj omenimo poskus ustanovitve Vini\u0161ke republike v Beli krajini (obstajala tri dni) in Vara\u017edinske sovjetske republike leta 1919, ki sta bila oba zadu\u0161ena z vojsko.<\/p>\n\n\n\n

Na drugi strani pa so dr\u017eavo od za\u010detka du\u0161ila politi\u010dna, narodna in nazorska trenja, ki so bila posledica nezadovoljstva z obliko vladavine. V primeru Slovenije je zdru\u017eitev zaustavila razvoj lastne dr\u017eavnosti in ga vrnila nazaj na stare tirnice centralisti\u010dne in monarhisti\u010dne ureditve, v kateri so se pogoji za narodno emancipacijo Slovencev sicer mo\u010dno izbolj\u0161ali, a narodnostno vpra\u0161anje je \u0161e naprej obremenjevalo odnose na slovenski in dr\u017eavni politi\u010dni ravni. \u0160tevilo tistih, ki so na za\u010detku \u0161e verjeli v novo jugoslovansko dr\u017eavo in v njej videli uresni\u010ditev dolgoletnih sanj, je kmalu za\u010delo usihati. Za pozitivno naravnanostjo do Beograda se je skrivalo nepoznavanje tega prostora, enako pa je bilo na drugi strani, v Srbiji, na za\u010detku skupne poti le malo ljudi, ki bi mogli razumeti Slovence in Hrvate v njihovem prizadevanju za jugoslovansko misel. V vladnih krogih je vladala glede tega popolna brezbri\u017enost, hkrati pa je ozadju svetila misel na Veliko Srbijo.<\/p>\n\n\n\n

Vidovdanska ustava in zmaga centralizma-unitarizma<\/strong><\/h5>\n\n\n\n
\"\"
Kralj Aleksander Kara\u0111or\u0111evi\u0107. Vir: wikipedia.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

K izbolj\u0161anju odnosov v dr\u017eavi nikakor ni mogla pripomo\u010di niti nova Vidovdanska ustava, ki je bila sprejeta 28. junija 1921 komaj z dobro polovico glasov v ustavodajni skup\u0161\u010dini. Ustava je kot obliko vladavine uvajala ustavno, parlamentarno in dedno monarhijo. Glede klasi\u010dnih pravic in svobo\u0161\u010din ter s socialno-ekonomskega vidika je bila bolj demokrati\u010dna kot z nacionalnega, kjer je uvajala narodni unitarizem. Po njem je v dr\u017eavi \u017eivel enoten jugoslovanski narod, sestavljen iz treh \u00bbplemen\u00ab – Slovencev, Hrvatov in Srbov, s \u010dimer je ustava zanikala narodno individualnost, za povrh pa drugih nacionalnih imen niti ni omenjala. Po na\u010delu \u00bben narod \u2013 ena dr\u017eava\u00ab je zavladal tudi jugoslovanski dr\u017eavni centralizem, ki je bil vir nesoglasij vsa leta obstoja dr\u017eave.<\/p>\n\n\n\n

Istega leta, 16. avgusta 1921, je po dolgi bolezni umrl kralj Peter I. Nasledil ga je Aleksander I.<\/a>, ki je bil aktiven v srbski politiki \u017ee iz \u010dasa pred I. svetovno vojno in je Kraljevino SHS vodil kot regent \u017ee od leta 1918. Leta njegove vladavine so bila burna. V dr\u017eavi je vladalo politi\u010dna nestabilnost, do leta 1929 so sledile \u0161e tri volitve (1923, 1925 in 1927), ki so bile vse izredne, saj nobena sestava Narodne skup\u0161\u010dine, zaradi politi\u010dnih bojev in \u0161ibkih vlad, ni dokon\u010dala svojega \u0161tiriletnega mandata.<\/p>\n\n\n\n

Boji za avtonomijo<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

To je prepre\u010devalo sprejemanje nujno potrebnih zakonov in reform ter nenehno vra\u010danje k boju za spremembo oblike vladavine. Na eni strani so vladajo\u010de slovenske in hrva\u0161ke stranke zahtevale ve\u010djo avtonomijo, ki so jim nasprotovali Srbi in predvsem pre\u010danski Srbi (Srbi na Hrva\u0161kem).<\/p>\n\n\n\n

Na Slovenskem se je sicer podpora ideji centralizma, unitarizma ali avtonomije razlikovala od stranke do stranke, pa tudi spreminjala skozi leta, a na\u010deloma lahko re\u010demo, da je bila ve\u010dina Slovencev za avtonomen razvoj, kar so potrjevale tudi premo\u010dne zmage (okoli 60 %) katoli\u0161ke Slovenske ljudske stranke (SLS). Tudi na nasprotni nazorski strani, je dejansko liberalce bolj kot zaverovanost v pravilnost in uspeh integralnega jugoslovanstva vodila potreba po njegovem podpiranju zaradi politi\u010dnih koristi. Po vojni je namre\u010d o\u017eivel nikoli pozabljeni kulturni boj, ki je v dvajsetih letih \u0161e globlje zarezal v slovensko politi\u010dno in kulturno \u017eivljenje.<\/p>\n\n\n\n

Streljanje v parlamentu<\/strong><\/h5>\n\n\n\n
\"\"
Streljanje v skup\u0161\u010dini, 20. junija 1928.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Vrhunec jugoslovanske politi\u010dne krize je pri\u0161el 20. junija 1928, ko je \u010drnogorski poslanec Narodne radikalne zajednice Puni\u0161a Ra\u010di\u0107 v skup\u0161\u010dini streljal na poslance Hrvatske selja\u010dke stranke<\/a> in smrtno ranil Stjepana Radi\u0107a<\/a>, Pavleta Radi\u0107a in \u0110ura Basari\u010deka. Predsednik vlade je odstopil, kralj pa je po neuspelem poskusu generala Stevana Had\u017ei\u0107a, da sestavi vlado, to mo\u017enost 24. julija ponudil prvaku slovenske SLS Antonu Koro\u0161cu<\/a>. Ta je postal prvi in edini nesrbski predsednik vlade, a je tudi on svojo vladno pustolov\u0161\u010dino zaklju\u010dil pred\u010dasno, 29. decembra 1928.<\/p>\n\n\n\n

Del hrva\u0161ke politike se je po streljanju odlo\u010dil, da se v dr\u017eavi, kjer se poslance ubija v parlamentu, ve\u010d ne da \u017eiveti in so ustanovili nacionalisti\u010dno Usta\u0161ko gibanje. \u0160lo je predvsem za bosansko-hercegovske Hrvate oziroma katolike, ki so se za pomo\u010d obrnili h glavnima sovra\u017enicama Jugoslavije \u2013 Italiji in Mad\u017earski. Obenem so kmalu navezali stike z nacionalisti\u010dnim makedonskim gibanjem VMRO (Notranja makedonska revolucionarna organizacija), \u010digar cilj je bil zdru\u017eitev z Bolgarijo. Njeni pripadniki so poudarjali, do so Makedonci bolgarskega porekla in nasprotovali politiki srbizacije, ki so jo Kara\u0111or\u0111evi\u0107i izvajali v Makedoniji od konca balkanskih vojn.<\/p>\n\n\n\n

Diktatura kralja Aleksandra<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Nenehno krizo je kralj Aleksander tokrat sku\u0161al re\u0161iti na druga\u010de in je 6. januarja 1929 razveljavil vidovdansko ustavo, razpustil skup\u0161\u010dino in stranke ter za mandatarja vlade, neposredno odgovorne njemu, imenoval generala Petra \u017divkovi\u0107a. Komaj dobro desetletje razvijajo\u010d demokrati\u010dni parlamentarizem je tako prekinila kraljeva diktatura<\/a>, dr\u017eava pa se je zna\u0161la pred razpadom.<\/p>\n\n\n\n

Kralj je na \u010delo vladnih resorjev imenoval predstavnike srbskih strank in hrva\u0161kih gospodarskih krogov, mesto ministra za promet pa je pripadlo Koro\u0161cu. Razpu\u0161\u010dena je bila ob\u010dinska in oblastna uprava, slednjo so zamenjale banovine, dr\u017eava pa se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Aleksander je sku\u0161al mednacionalne in medverske tenzije umiriti s prepovedjo takih organizacij, poudarjanjem integralnega jugoslovanstva ter raznimi predlogi, ki bi zdru\u017eili dr\u017eavo. Med njimi so bili tudi bolj nenavadni kot so, da se v celotni dr\u017eavi uporablja le \u0161e latinica ali da bi tudi Srbi bo\u017ei\u010d praznovali 25. decembra. Vendar pa njegovi predlogi niso bili dobro sprejeti med predstavniki srbske pravoslavne cerkve niti politike. Obenem se je zavedal, da se kot kralj, ki je prihajal iz srbske kraljeve dru\u017eine, ne sme preve\u010d oddaljiti od ve\u010dinskega prebivalstva, saj bi ga to lahko personificiralo z izdajateljem srbstva. To ga je mo\u010dno skrbelo in bal se je, da ne bi bil umorjen kot srbski kralj Aleksander I. Obrenovi\u0107.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Slika kralj Aleksandra v admiralski uniformi, ki jo je narisal slovenski slikar Ivan Vavpoti\u010d. Vir: Zbirka slik NMS preko wikipedije.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
Spremembe in te\u017eave na mednarodnem polju<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

\u010ceprav naj bi bilo v \u010dasu \u0161estojanuarske diktature sprejetih ve\u010d zakonov kot v vsem ostalem obdobju obstoja Kraljevine SHS\/Jugoslavije, je kralj Aleksander postal pojem za vse, kar je bilo narobe v dr\u017eavi od njenega nastanka. \u010cetudi seveda nikakor ni mogel biti odgovoren za vse njene te\u017eave. Diktatura je tako namesto stabilizacije stanja v dr\u017eavi, narode v njej le \u0161e bolj razdelila. Usta\u0161i so po Jugoslaviji izvajali vse ve\u010d teroristi\u010dnih akcij, dr\u017eavo pa je za povrh doletela \u0161e velika svetovna gospodarska kriza. Pod pritiskom tujih sil (Francije in \u010cehoslova\u0161ke) je nazadnje septembra 1931 le sprejel oktroirano (vsiljeno) ustavo, ki bi naj pomenila konec diktature in prinesla kratkotrajno omilitev nasprotij v dr\u017eavi.<\/p>\n\n\n\n

V tem obdobju je za\u010del razpadati t. i. versajski sitem, ki je bil v Evropo vzpostavljen po I. svetovni vojni. V Nem\u010diji je leta 1933 pri\u0161el na oblast Adolf Hitler<\/a> in zavezni\u0161tva ter razmerja mo\u010di, med drugim kot posledica gospodarske krize, na kontinentu so se za\u010dela spreminjati. Glavna zaveznica Jugoslavije je bila \u0161e iz \u010dasa Kraljevine Srbije Francija, dr\u017eava pa je bila s \u010ce\u0161koslova\u0161ko in Romunijo povezana v Malo antanto, katere cilj je bil omejiti vpliv Mad\u017earske.<\/p>\n\n\n\n

Medtem je Hitler vse bolj bojevito izra\u017eal svoje zunanje politi\u010dne zahteve, njegovo notranje politi\u010dno delovanje je pustilo vtis na \u0161tevilne v Evropi, simpatizerji pa so se na\u0161li tudi v Kraljevini Jugoslaviji. Nem\u010dija je leta 1934 neuspe\u0161no posku\u0161ala izvesti dr\u017eavni udar v Avstriji, ki je bila pod nekak\u0161nim italijanskim patronatom po koncu I. svetovne vojne. Jugoslavija je tedaj ve\u010d avstrijskim nacistom, ki so zbe\u017eali iz dr\u017eave po poskusu pu\u010da, podelila politi\u010dni azil. Nem\u0161ko delovanje je razburilo predvsem Francijo, ki se je \u017eelela zbli\u017eati z Italijo, slednja pa je bila prav tako besna zaradi pu\u010da. Pariz je v zavezni\u0161tvo \u017eelel pritegniti celo Sovjetsko zvezo<\/a>, ki je od prihoda Hitlerja na oblast opozarjala na nevarnost nacizma.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Vlado \u010cernozemski (Veli\u010dko Dimitrov Kerin) leta 1934. Vir: wikipedia.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

V to burno okolje mednarodne politike in zavezni\u0161tev je padla tudi Jugoslavija, katero je Francija \u017eelela prepri\u010dati, da se pove\u017ee z Italijo in Sovjetsko zvezo. Aleksander je tak\u0161nem zavezni\u0161tvu nasprotoval, saj je bila Italija njen glavni nasprotnik vse od nastanka, medtem ko ZSSR ni bila sprejemljiva pa zaradi njenega ekonomsko-ideolo\u0161kega sistema. Vseeno je kralj sprejel povabilo Francije na dr\u017eavni\u0161ki obisk in se napotil v Marseille. Dogajanje sta spremljala vodji usta\u0161ev Ante Paveli\u0107 in VMRO-ja Van\u010do Mihajlov, ki sta poznal program obiska in za\u010dela na\u010drtovati atentat.<\/p>\n\n\n\n

Obisk v Marseillu<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Aleksander je prispel v Marseille 9. oktobra 1934 na ladji Dubrovnik, tam pa sta ga pri\u010dakala francoski minister za zunanje zadeve Louis Barthou in general Joseph Georges. Krenili so na vo\u017enjo po mestu v avtomobilu, ki je bil odprt, in \u017ee po dvajsetih minutah je pri\u0161lo do atentata. Vlado \u010cernozemski (Veli\u010dko Dimitrov Kerin) se je pribli\u017eal avtomobilu, v franco\u0161\u010dini zakri\u010dal \u00bb\u017eivel kralj\u00ab, vrgel \u0161opek ro\u017e v zrak in za\u010del nekontrolirano streljati v smeri kralja Aleksandra. Tudi po tem, ko ga je lokalna policija onesposobila, je nadaljeval s streljanjem in ranil ter ubil ve\u010d mimoido\u010dih civilistov.<\/p>\n\n\n\n

Kmalu po streljanju sta bila mrtva tako kralj Aleksander kot Louis Barthou, medtem ko je general Georges po operaciji okreval. Dan po atentatu je ladja Dubrovnik Aleksandrovo telo prepeljala v Split, ki mu je sledil velik pogreb 19. oktobra na Oplencu. Udele\u017eilo se ga je kar pol milijona ljudi.<\/p>\n\n\n\n

\n