{"id":7870,"date":"2025-07-27T13:57:11","date_gmt":"2025-07-27T11:57:11","guid":{"rendered":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=7870"},"modified":"2025-07-27T18:41:13","modified_gmt":"2025-07-27T16:41:13","slug":"70-let-avstrijske-drzavne-pogodbe","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/70-let-avstrijske-drzavne-pogodbe\/","title":{"rendered":"70 let Avstrijske dr\u017eavne pogodbe"},"content":{"rendered":"
\"\"
Avstrijska dr\u017eavna pogodba. Vir: nsks.at.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Letos smo obele\u017eili 80 let od konca II. svetovne vojne<\/a>, \u0161ele desetletje kasneje pa je bila podpisana Avstrijska dr\u017eavna pogodba, s katero je bila dolo\u010dena usoda na\u0161e severne sosede in s tem tudi slovenske (ter hrva\u0161ke) manj\u0161ine v povojni Avstriji.<\/strong><\/p>\n\n\n\n\n\n\n\n

Jeseni 1918 je s koncem I. svetovne vojne<\/a> svojo pot po ve\u010d stoletjih zaklju\u010dila habsbur\u0161ka dr\u017eava. Na njenem ozemlju so nastale \u0161tevilne nove dr\u017eave, med drugim Dr\u017eava<\/a>\/Kraljevina SHS <\/a>(Jugoslavija) in Republika (nem\u0161ka) Avstrija. Sile antante so z Avstrijo jeseni 1919 podpisale Saintgermainsko pogodbo, pri \u010demer pa je ostajalo vpra\u0161anje Koro\u0161ke oziroma ju\u017ene avstrijske meje s Kraljevino SHS nere\u0161eno. Po bojih med avstrijskimi in slovenskimi\/jugoslovanskimi silami leta 1918\/19, je bil oktobra 1920 izveden plebiscit v coni A, kjer se je pribli\u017eno 60 odstotkov prebivalstva odlo\u010dilo, da bi raje \u017eivelo v Avstriji. Posledi\u010dno na\u010drtovano glasovanje v coni B sploh in bilo izvedeno.<\/p>\n\n\n\n

S tem je prva avstrijska republika dobila svoje nove meje in obseg, ki je bil seveda neprimerljivo manj\u0161i kot v \u010dasu Avstro-Ogrske. Naftna polja so ostala v ju\u017eni Poljski, industrija predvsem na \u010ce\u0161koslova\u0161kem, medtem ko je bilo \u017ee pred tem poljedelstvo ve\u010dinoma skoncentrirano v ogrski polovici monarhije. Nova avstrijska dr\u017eava je bila precej obubo\u017eana in je postala nepomemben dejavnik v evropski politiki – velesile so ji prepovedale zdru\u017eitev z Nem\u010dijo. V tak\u0161nih mejah je obstajala slabih 18 let, ko si jo je marca 1938 priklju\u010dila Nem\u010dija<\/a>.<\/p>\n\n\n\n

Na\u010drti za spremembe meja<\/strong><\/h5>\n\n\n\n
\"\"
Razglasitev koro\u0161kega plebiscita v \u010dasopisu Jutro, 14.10.1920.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Po I. svetovni vojni je v Avstriji kot tudi Italiji ostala \u0161tevil\u010dna slovenska (in hrva\u0161ka) populacija, ki je do\u017eivljala mo\u010dne raznarodovalne ukrepe. Jugoslovansko narodnoosvobodilno gibanje (NOB) si je zato v uporu proti okupatorju med II. svetovno vojno<\/a> kot enega izmed svojih glavnih ciljev zadalo spremembo meja (Kraljevine) Jugoslavije. V \u010dasu, ko so sile osi<\/a> \u017ee bile v defenzivi, si je vodstvo prizadevalo raz\u0161iriti obseg partizanskega gibanja in NOB-ja na drugo stran Karavank. Nadejali so se povojnih sprememb meja, \u010desar so se zavedali tudi avstrijski protinacisti\u010dni politiki.<\/p>\n\n\n\n

Levo usmerjeni (komunisti in socialisti) avstrijski politiki so zato \u017ee leta 1943 lobirali pri vrhovnemu sovjetskemu poveljniku Stalinu<\/a>, \u010de\u0161 da je bila Avstrija pravzaprav prva \u017ertev nacisti\u010dne Nem\u010dije in njen ponoven obstoj po vojni ne sme biti pod vpra\u0161ajem. Sovjetskemu vodstvu so obljubljali razredni boj, socialno dr\u017eavo, denacifikacijo in pravice vseh prebivalcev, ne glede na njihovo etni\u010dno pripadnost. V Moskvi so to z veseljem sprejemali in oktobra 1943 je bila sprejeta t. i. Moskovska deklaracija, s katero so zavezniki zagotavljali povojno obnovo avstrijske dr\u017eavnosti. Obenem je morala Avstrija prevzeti svoj del odgovornosti za vojno, avstrijskim voja\u0161kim poveljnikom v nem\u0161ki vojski je grozilo sodi\u0161\u010de, dr\u017eava pa je morala dokazati svoj antifa\u0161isti\u010dni zna\u010daj in ga podkrepiti z dokazi ter uporom \u2013 konkretnimi akcijami proti nacistom.<\/p>\n\n\n\n

Jugoslovanska zasedba Celovca<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Vojna v Evropi se je kon\u010dala 15. maja 1945 z zadnjimi boji na Koro\u0161kem<\/a>. Jugoslovanska armada je napredovala proti severu in dosegla Celovec. Iz Zahoda so na Koro\u0161ko in v mesto prispele tudi britanske sile. Po kratkotrajnem skupnem upravljanju regije z avstrijskimi oblastmi, ki so vklju\u010devale tako politike germanskega kot slovanskega porekla, so se bile jugoslovanske enote pod pritiskom Britancev 21. maja prisiljene umakniti proti jugu. Zagotovljeno jim je bilo, da se bo o usodi Avstrije dolo\u010dalo z dr\u017eavno pogodbo, pri kateri bo svojo besedo imela tudi Jugoslavija.<\/p>\n\n\n\n

A Britancem, celo bolj kot Ameri\u010danom, je bil prvi cilj ustaviti \u0161irjenje socialisti\u010dne ideologije. Posledi\u010dno so ostro nastopili tako proti jugoslovanski kot sovjetski strani. O\u010de prve in druge avstrijske republike dr. Karl Renner je na drugi strani kot predstavnik levih sil upal na \u010dim ve\u010djo podporo Sovjetske zveze<\/a> in je izpostavljal antifa\u0161isti\u010dni boj proti nacizmu, \u010detudi so v stvarnosti ve\u010dino akcij proti nem\u0161kem Wehrmachtu izvedli slovanski (slovenski in hrva\u0161ki) predstavniki NOB-ja, ki se je iz okupirane Jugoslavije raz\u0161irilo na Avstrijo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Plebiscitni coni A in B za koro\u0161ki referendum leta 1920. Vir: Wikipedija.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
Za\u010detek pogajanj<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

V prime\u017eu hladnovojnega nezaupanja med biv\u0161imi zavezniki, Avstrijo in Jugoslavijo (FLRJ) so se za\u010dela dolgotrajna pogajanja. Avstrija je vztrajala pri ponovni vzpostavitvi meja pred an\u0161lusom in re\u0161itvi ju\u017enotirolskega vpra\u0161anja oziroma ureditvi statusa nem\u0161ko govore\u010dih v Italiji, medtem ko je Jugoslavija izpostavljala avstrijsko soodgovornost za vojno, njene zlo\u010dine in zahtevala priklju\u010ditev Koro\u0161ke z Beljakom in Celovcem Jugoslaviji. Zahodni zavezniki so podprli avstrijske zahteve, obenem pa upali, da leve sile ne bodo prevladale v Avstriji, saj bi se po Jugoslaviji morali soo\u010diti \u0161e z eno socialisti\u010dno dr\u017eavo.<\/p>\n\n\n\n

Sovjetska zveza je podpirala ve\u010dino jugoslovanskih zahtev, razen njenih teritorialnih aspiracij zaradi \u017ee omenjene obljube Rennerju in avstrijskim politikom o obnovi dr\u017eave pred dvema letoma. Obenem se je morala pogajati s tremi zahodnimi silami, od katerih je ena \u017ee imela jedrsko oro\u017eje<\/a>. Sovjetski zvezi so bile bolj kot jugoslovanske zahteve pomembnej\u0161e vpra\u0161anja denacifikacije Avstrije in reparacije, ki bi jih le-ta morala pla\u010dati Moskvi.<\/p>\n\n\n\n

Brez dogovora<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Prva od ducata konferenc o re\u0161itvi avstrijskega vpra\u0161anja se je za\u010dela januarja 1947 v Londonu in nato nadaljevala spomladi v Moskvi. Vse kar so se uspeli dogovoriti je, da morajo z Avstrijo podpisati dr\u017eavno pogodbo in ne mirovne, saj dr\u017eava ob za\u010detku vojne ni obstajala. Avstrija je medtem neuspe\u0161no vztrajala, da se njeno vpra\u0161anje re\u0161uje lo\u010deno od nem\u0161kega. Zahodni zavezniki so trdili tudi, da Avstrija ni sokriva za nacisti\u010dne zlo\u010dine, \u010demu sta Jugoslavija in Sovjetska zveza nasprotovali. Na konferenci v Moskvi sta Molotov in Vi\u0161inski dejala Kardelju, da zahodni zavezniki ne bodo pristali na priklju\u010ditev Koro\u0161ke Jugoslaviji in da bodo morali zmanj\u0161ati svoje zahteve ter se fokusirati na ureditev reparacij in re\u0161itev pravic manj\u0161in. Avstrija je sicer obljubljala, da bodo leve sile poskrbele za pravice manj\u0161in vseh etni\u010dnih skupin, \u010demur pa Jugoslovani niso verjeli, saj so isto zgodbo sli\u0161ali \u017ee po I. svetovni vojni.<\/p>\n\n\n\n

Moskovska konferenca, ki je trajala nekaj mesecev, ni prinesla nobenih re\u0161itev. Podobno dunajska in dve londonski konferenci, ki so sledile v istem letu. Obenem je bilo vidno poslab\u0161anje odnosov med Sovjetsko zvezo in FLRJ, ki je kulminiralo junija 1948, kar je \u0161lo na roko zahodnim zaveznicam in Avstriji. Ob razpadu medzavezni\u0161kega sveta v Nem\u010diji spomladi leta 1948 je izgledalo, da avstrijskega vpra\u0161anja ne bo mo\u017eno re\u0161iti.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Razdelitev Avstrije na okupacijske cone v letih 1945-1955. Vir: Wikipedija.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Na novi londonski konferenci aprila 1948 je Ale\u0161 Bebler omilil jugoslovanske zahteve in zahteval priklju\u010ditev le biv\u0161e cone A iz plebiscita leta 1920 ter manj\u0161e popravke na \u0160tajerskem (Radgona in Lu\u010de). Jugoslavija je zahtevala \u0161e 150 milijonov dolarjev reparacij, kar je bila enako kot so zahtevali Sovjeti. Z vidika velikosti obeh dr\u017eav je bila \u0161tevilka nerazumna. Obenem so zahtevali uveljavitev pravic manj\u0161in na Koro\u0161kem (Slovenci) in Gradi\u0161\u010danskem (Hrvati). Zahodne zaveznice so spet zavrnile jugoslovanske zahteve, je pa nekaj podpore glede pravic manj\u0161in pri\u0161lo iz Pariza.<\/p>\n\n\n\n

Informbirojevski spor<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Sovjetska podpora je padala, ameri\u0161ka delegacija pa je 8. maja pogajanja prekinila. Ameri\u0161ki delegat je sovjetskemu sporo\u010dil, da dokler ne bo umaknjeno vpra\u0161anje sprememb meja, novih zasedanj ne bo. Poleti 1948 je pri\u0161lo do Informbirojevskega spora<\/a> in Jugoslavija je dejansko ostala sama za pogajalsko mizo, \u010deprav je uradno \u0161e naprej imela podporo Moskve, ki pa je vztrajala, da naj se dr\u017eavi posvetita predvsem reparacijam.<\/p>\n\n\n\n

Bebler je februarja 1949 popustil pri zahtevah in zagovarjal, da se le \u0161e manj\u0161i del Koro\u0161ke priklju\u010di Jugoslaviji, ve\u010dji poudarek pa je dal na zagotavljanje pravic manj\u0161in. To je omeh\u010dalo zahodne zaveznike, kljub temu da je Dunaj zavrnil vse zahteve FLRJ. Popu\u0161\u010danje Zahoda lahko damo tudi v kontekst spora Jugoslavije s socialisti\u010dnimi dr\u017eavami in njihovim \u017eeljam po potencialnem zbli\u017eanju s FLRJ. ZDA so tudi podprle jugoslovanske zahteve po reparacijah.<\/p>\n\n\n\n

Prvi predlog manj\u0161inskega \u010dlena, bodo\u010dega znamenitega 7. \u010dlena dr\u017eavne pogodbe, je pripravila Velika Britanija. SZ ga je zavrnila hkrati z zahtevo ZDA, naj se oblikuje posebna komisija za varstvo kulturnih in gospodarskih pravic slovenske manj\u0161ine. Zahodne zaveznice in Sovjetska zveza sta kljub konfliktom hladne vojne po\u010dasi za\u010deli prihajati do kompromisov, tako kot sta kljub prekinitvi meddr\u017eavnih in partijskih odnosov sodelovali sovjetska in jugoslovanska delegacija. Omenjeni napredek je bil dele\u017een ostrega nasprotovanja Dunaja, ki je celo grozil da se bo odpovedal vsakr\u0161ni pogodbi.<\/p>\n\n\n\n

\"Tito
Tito in Hru\u0161\u010dov v Beogradu leta 1955. Vir: sistory.si.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
Jugoslavija popu\u0161\u010da<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Maja in junija 1949 so se sestali zunanji ministri \u0161tirih velesil in Andrej Vi\u0161inski je poudaril da kljub upravi\u010denosti jugoslovanskih teritorialnih zahtev, te ne morejo biti ve\u010dno prepreka re\u0161itvi avstrijskega vpra\u0161anja. Zahteval je uveljavitev narodnih pravic slovenske in hrva\u0161ke manj\u0161ine, medtem ko jim je Zahod \u017eelel priznati le status jezikovne manj\u0161ine. Teden kasneje so se delegacije spet sestale in sprejele sovjetski predlog, jugoslovanske zahteve pa so bile zavrnjene.<\/p>\n\n\n\n

Zahod je deloval pragmati\u010dno in podprl sovjetski predlog tudi z upanjem, da se bo Jugoslavija \u010dutila izdana s strani Sovjetske zveze in jo na ta na\u010din odvrnila od poskusa re\u0161itve informbirojevskega konflikta ter \u0161e pove\u010dala razdor v socialisti\u010dnem bloku. Privolili so tudi na pla\u010dilo reparacij Sovjetski zvezi v vi\u0161ini 150 milijonov dolarjev v \u0161estih letih, medtem ko je Avstrija obdr\u017eala meje, ki ji je imela pred priklju\u010ditvijo Nem\u010diji leta 1938. Jugoslaviji so zagotovili, da lahko obdr\u017ei avstrijsko imovino na njenem ozemlju, ne pa tudi reparacij.<\/p>\n\n\n\n

Avstrija je na eni strani razglasila zmago in izrazila zadovoljstvo s pari\u0161ko konferenco, delegacije so za\u010dele pripravljati dr\u017eavno pogodbo, ki bi naj bila podpisana \u017ee 1. septembra 1949, medtem ko je na drugi strani Jugoslavija velesilam 28. julija poslala protestno noto in neuspe\u0161no zahtevala revizijo sporazuma.<\/p>\n\n\n\n

Za nas je bil najpomembnej\u0161i 7. \u010dlan dr\u017eavne pogodbe, ki govori o pravicah narodnih manj\u0161in, \u010deprav je slednjega Velika Britanija \u017ee po sprejetju dogovora spet sku\u0161ala izigrati. A na sre\u010do je Sovjetska zveza kljub informbirojevskemu sporu vztrajala pri dogovorjenem in ureditvi pravic narodnih manj\u0161in za Slovence in Hrvate ne glede na odstotek manj\u0161inskega prebivalstva v me\u0161anih ob\u010dinah in regijah.<\/p>\n\n\n\n

Korejska vojna preusmeri pozornost<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Septembra 1949 nato vendarle ni pri\u0161lo do podpisa mirovne pogodbe, saj se je fokus velesil leta 1950 preusmeril v Azijo, kjer se je za\u010dela korejska vojna<\/a>. Avstrijsko vpra\u0161anje na plano spet pri\u0161lo po letu 1953, ko se je kon\u010dala omenjena vojna in je pri\u0161lo do sprememb oblasti pri glavnih velesilah \u2013 v Belo hi\u0161o je pri\u0161el Dwight D. s Eisenhower, v Moskvi pa je preminil Stalin.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
7. \u010dlen Avstrijske dr\u017eavne pogodbe.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

V boju za oblast v Sovjetski zvezi je zmagal Nikita Hru\u0161\u010dov<\/a>, ki si je \u017eelel izbolj\u0161anja odnosov z Zahodom in bil za dosego cilja bolj fleksibilen pri re\u0161evanju mednarodnih odnosov. Med drugim je zagovarjal tudi pomiritev z Jugoslavijo. Prav zbli\u017eevanje obeh dr\u017eav je na koncu pripeljalo do podpisa Avstrijske dr\u017eavne pogodbe. Hru\u0161\u010dov se na Tita <\/a>obrnil z vpra\u0161anjem, kaj lahko stori, da pride do zbli\u017eevanja in popu\u0161\u010danja napetosti z Zahodom in jugoslovanski predsednik mu je svetoval, naj vendarle \u017ee enkrat ratificirajo avstrijsko dr\u017eavno pogodbo.<\/p>\n\n\n\n

Podpis pogodbe leta 1955<\/strong><\/h5>\n\n\n\n

Hru\u0161\u010dov je poklical predstavnike Avstrije v Moskvo in po le nekaj dnevih je sledil podpis Pogodbe o obnovitvi neodvisne in demokrati\u010dne Avstrije. Zatem so 15. maja 1955 velesile, ki so Avstrijo po vojni razdelile na \u0161tiri okupacijske cone, na Dunaju podpisale \u0161e Avstrijsko dr\u017eavno pogodbo, svoje podpis pa sta dodali \u0161e Jugoslavija in Avstrija. Pogodba je v veljavo stopila 27. julija, ko so jo ratificirali vsi parlamenti dr\u017eav podpisnic.<\/p>\n\n\n\n

Avstrija je po njej postala socialna in nevtralna dr\u017eava, ki se tekom hladne vojne ni pridru\u017eila ne nobeni voja\u0161ki zvezi, ne evropski gospodarski zvezi. Dunaj je posledi\u010dno postal mesto, kje imajo sede\u017e \u0161tevilne mednarodne organizacije in uradi Zdru\u017eenih narodov. Kot zanimivost naj dodamo, da je Avstrija do danes edina evropska dr\u017eava, ki ima v svojem grbu ima srp in kladivo. Po koncu hladne vojne se je leta 1995 pridru\u017eila Evropski uniji<\/a>, \u0161e vedno pa ni \u010dlanica zveze NATO<\/a>, \u010detudi od leta 2022, ob nasprotovanju Moskve, vse bolj krepi zveze z njo. Prav tako \u0161e vedno ni v celoti upo\u0161tevan 7. \u010dlen pogodbe in se nadaljujejo kr\u0161itve pravic slovenske manj\u0161ine.<\/p>\n\n\n\n

\n