{"id":7966,"date":"2026-03-09T00:00:01","date_gmt":"2026-03-08T23:00:01","guid":{"rendered":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/?p=7966"},"modified":"2026-03-17T19:12:56","modified_gmt":"2026-03-17T18:12:56","slug":"mineva-70-let-od-sueske-krize","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zgodovinanadlani.si\/en\/mineva-70-let-od-sueske-krize\/","title":{"rendered":"Mineva 70 let od sue\u0161ke krize"},"content":{"rendered":"
\"\"
Dim iz gore\u010dih naftnih rezervoarjev po zavezni\u0161kem napadu na Port Said 5. novembra 1956. Vir: Wikipedija.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Letos obele\u017eujemo 70 let od sue\u0161ke krize, znane tudi kot II. arabsko-izraelska vojna. Konflikt \u0161tejemo za enega od glavnih kriznih \u017eari\u0161\u010d hladne vojne, ki je pokazal realno geopoliti\u010dno stanje v svetu v obdobju po koncu II. svetovne vojne<\/a>.<\/strong><\/p>\n\n\n\n\n\n\n\n

Egipt, ki je bil stoletja pod oblastjo sultanov v Konstantinoplu, je leta 1867, v \u010dasu, ko je Osmansko cesarstvo za\u010delo izgubljati svojo mo\u010d in vpliv, dobil obse\u017eno avtonomijo. Zahodne kolonialne sile niso dolgo \u010dakale, da bi izkoristile nastal vakuum, in so hitro za\u010dele \u0161iriti vpliv v regiji, kar je kulminiralo z izgradnjo sue\u0161kega kanala leta 1869.<\/p>\n\n\n\n

Z zaklju\u010ditvijo tega velikega projekta, ki so ga sponzorirali Francozi, je pri\u0161lo do direktne povezave med Sredozemskim in Rde\u010dim morjem ter je kontinentalni Egipt lo\u010dil od Sinajskega polotoka. Leta 1875 so Britanci prevzeli ve\u010dino delnic v podjetju, sedem let kasneje pa \u0161e oblast nad Egiptom, \u010deprav so deklarativno sprejeli, da bo sultan \u0161e naprej suveren, vendar z minimalnimi pooblastili. S podobnim dogovorom je Avstro-Ogrska leta 1878 dobila v upravljanje Bosno in Hercegovino.<\/p>\n\n\n\n

Egipt med britansko oblastjo in nastanek republike<\/strong><\/h4>\n\n\n\n
\"\"
Kip francoskega diplomata Ferdinanda de Lessepsa, ki nosi zasluge za izgradnjo Sue\u0161kega prekopa. Vir: Wikipedija.<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

V \u010dasu I. svetovne vojne<\/a>, ko sta si na nasprotnih bregovih stala Osmansko cesarstvo in Britanski imperij, je tudi v Egiptu potekal boj med razli\u010dnimi frakcijami, ki sta podpirali oba imperija. Tako v boju za vpliv v dr\u017eavi kot v celotni vojni je na koncu prevladal London in Egipt je tekom konflikta uradno pretrgal vse \u0161e obstoje\u010de vezi s Konstantinoplom. Toda nezadovoljstvo nad britansko kolonialno oblastjo je nara\u0161\u010dalo in iz\u010drpani imperij je leta 1922 moral privoliti v neodvisnost Egipta, v katerem pa je obdr\u017eal velik politi\u010dni, ekonomski in voja\u0161ki vpliv vse do konca II. svetovne vojne.<\/p>\n\n\n\n

Leta 1947 so Britanci umaknili ve\u010dino voja\u0161kega osebja iz Egipta, razen v obmo\u010dju Sue\u0161kega prekopa. Poraz egiptovske monarhije v prvi vojni proti Izraelu je pogubno vplival na njeno podporo med prebivalstvom. Da si povrne podporo prebivalstva, je vlada zahtevala, da London iz dr\u017eave umakne \u0161e preostanek voja\u0161kega osebja, kar je pripeljalo do bojev v obmo\u010dju Sue\u0161kega kanala, v katerih je umrlo ve\u010d deset egip\u010danskih policistov. To je samo \u0161e poglobilo nezaupanje do vlade, kar so izkoristili \u010dastniki egip\u010danske vojske, ki so leta 1952 izvedli revolucijo, kralja Farouka I. izgnali v Italijo in leto kasneje razglasili republiko. Upor sta vodila Mohamed Naguib, ki je postal predsednik, in Gamal Abdel Naser<\/a>, ki je postal premier in notranji minister.<\/p>\n\n\n\n

Naserjeva politika in na\u010drt za modernizacijo Egipta<\/strong><\/strong><\/h4>\n\n\n\n

Slovencem bolj znan Naser, zaradi prijateljstva z Josipom Brozom Titom <\/a>v gibanju neuvr\u0161\u010denih, je v dr\u017eavi prevzel oblast oktobra 1954, potem ko so nanj neuspe\u0161no izvedli atentat. V zunanji politiki je posku\u0161al vzdr\u017eevati odnose z vsemi. Bil je bli\u017eje dr\u017eavam socialisti\u010dnega bloka, obenem pa je obdr\u017eal vezi z biv\u0161ima kolonialnima silama v severni Afriki \u2013 Veliko Britanijo in Francijo. Egipt je \u017eelel po vzoru dr\u017eav ljudskih demokracij hitro industrializirati, glavni projekt pa bi bil veliki Asuanski jez na Nilu. Ker Egipt ni imel denarja in znanja za izgradnjo tak\u0161nega projekta, se je obrnil na pomo\u010d v tujino. Odbili so ga ZDA, Velika Britanija, Francija in Mednarodna banka, medtem ko so v Moskvi menili, da je industrializacijo dr\u017eave treba izvajati postopoma, korak za korakom.<\/p>\n\n\n\n

Nacionalizacija Sue\u0161kega prekopa<\/strong><\/h4>\n\n\n\n

Ker ni dobil potrebne pomo\u010di in financ za izgradnjo jezu, je Naser na zborovanju v Aleksandriji 26. julija 1956 razglasil nacionalizacijo Sue\u0161kega prekopa. Zahteval je, da francoska dru\u017eba Compagnie universelle du canal maritime de Suez, ki je upravljala s prekopom, preide v egiptovske roke. Francija in ZDA sta protestirali proti odlo\u010ditvi, London pa je \u0161el \u0161e korak dlje in obto\u017eil Naserja oviranja pomorskega prometa ter 30. julija prepovedal vsak izvoz v Egipt. Naserja je podprl Nikita Hru\u0161\u010dov<\/a>, ki je Zahod obto\u017eil kolonializma in imperializma ter izjavil, da je desetine tiso\u010de egip\u010danskih delavcev umrlo pri izgradnji prekopa in da nacionalizacija ne bo ovirala mednarodne plovbe. Obenem pa je izrazil zaupanje, da bo razum vseh vpletenih prevladal.<\/p>\n\n\n\n

\n