V seriji člankov bomo v naslednjih tednih orisali kako je potekalo vsakdanje življenje v Ljubljani v prvih dveh desetletjih po 2. svetovni vojni. Za prvič predstavljamo ljubljansko promenado, obvezen dogodek za vse meščane ob koncu tedna.
Kaj pravzaprav pomeni vsakdanje življenje? Kaj zajema vsakdanje življenje? Kako definiramo ta pojem ter zakaj je pomemben v zgodovinopisju? Vsakdan je zgodovinsko specifična in kulturno konstruirana temporalna struktura, ki vzdržuje vsakdanjost vsakdanjega življenja. SSKJ opredeljuje samostalnik vsakdan kot dan, ki se po svojih značilnostih, dogodkih ne razlikuje bistveno od kateregakoli drugega dneva koga. Če veljavnost te opredelitve posplošimo v občutje večine ljudi v sodobnih družbah, ustreza tej tezi. Postavka torej implicira, da je življenje strukturirano kot vsakdan, še prej pa implicira, da je vsakdan kot struktura proizveden. Proizvedenost ima dve razsežnosti – ta struktura ni tu od nekdaj, ampak je nekoč nastala na novo; zdaj in za našo izkušnjo pa se vsakdan proizvaja vedno znova, skratka, se reproducira. Vedno in kontinuirano pa ni enako kot iz dneva v dan.
Vsakdanje življenje ni vedno enako in nespremenljivo. Spreminja se z naravnimi (odraščanje in staranje) in zunanjimi dejavniki (sprememba bivališča, vojno stanje, momenti, ki spreminjajo). Vsakdanjost je socialni in kulturni fenomen. Vsakdanje življenje se po neki vrsti eksistencialnega avtomatizma običajno smatra za nekaj, kar je kot je in kar se ne more podati okvirja ali podati kakršnekoli konceptualno-teoretične racionalizacije. Enostavno ga zanima trivialnost, zanos, prisila, pomanjkanje, običaji, moda, spremembe itd. Ravno zaradi tega, ker je vsakdan prerez celotnega življenja in družbenega človeka, njegov lik govori o karakterju konkretne družbe in družbenega človeka, jo je treba smatrati kot neizogiben moment filozofske refleksije in sociološkega raziskovanja. Vsakdanjost se ne da zaobjeti ne v ortodoksni marksistični shemi baze in nadgradnje ne v abstraktni subliminalni formi tradicionalne filozofije in zgodovine.
Obvezen sprehod od pošte do Tivolskega gradu
V predvojni meščanski družbi je bilo brezdelje z demonstrativnim preživljanjem prostega časa sredstvo za dosego družbenega ugleda. Ena od priljubljenih oblik izrabe prostega časa in rekreacije so bile meščanske promenade. Srečevanja na promenadah z godbami in orkestri so bila oblika družabnega življenja mestnega prebivalstva. Pomemben moment družabnega življenja v povojni Ljubljani je bila tudi promenada.
»Do leta 1960 je bila navada, da so se šli vsi meščani v soboto in nedeljo sprehajat po promenadi med pošto na vrhu Čopove ulice in Cekinovim gradom v Tivoliju.«[1] Železnica je seveda že obstajala, ne pa tudi današnji podhod na začetku Tivolija, celotna trasa je tako potekala v istem nivoju. »To je bil slovesen dogodek, vsi smo se oblekli v najboljša oblačila. Ni bilo namreč vseeno, kako hodiš naokrog. Hlače so morale biti natančno zlikane, v naprsnem žepu pa robec.«
Do oblek sicer ni bilo enostavno priti – no, vsaj ne do kakovostnih. »Na Čopovi je bila modna trgovina in so imeli vzorec blaga na katalogu in če je kdo kupil to blago so ta vzorec strgali da ne bi več nobena v Ljubljani imela tak vzorec. Bila je trgovina z volno, kjer so tudi pletli in so bile dolge vrste. Moja stara mama pa je pletla moške puloverje in nogavice, tudi jaz sem začela delati volnene copate in tako sem dobila denar da sem imela za najboljšo vrsto v kino«[2].
Modni kiks je usodno vplival na status
Promenada je bila tudi nekakšna modna revija, na kateri je napaka posameznika lahko usodno vplivala na njegov status. Pri damah je bil obvezen klobuk, pri moških sprehajalna palica. Barl se spominja trgovine Vartex na današnji Cankarjevi, kjer so drago prodajali »cunje, ki še za brisanje prahu niso bile dobre, rezalo je in pikalo, ko da bi jih izdelovali iz kopriv«[3].
Nada Tarman se še spomni, kako so z družino, tako kot mnoge ljubljanske družine, ob nedeljah dopoldne hodili v mesto na promenado: »ob nedeljah smo hodili na promenado od Cankarjeva pa do Tivolija pa nazaj gor pa dol in nazaj malo poklepetali in med temi ljudmi je bilo nekaj fotografov in so ti dali listek in če si imel denar si šel po fotografije. Spominjam se dogodka, da je fant od moje tete po vojni ukradel letalo (bil je pilot) in se z letalom spustil po ulici, da ga je videla teta Ančka.«[4]
Skrivanje pred učitelji
Ljubljančanka Marta Brüfach, rojena leta 1916, mlada leta pa je preživela na Bregu, je v šolo nekaj časa hodila k uršulinkam, po maturi pa je naredila obrtno šolo. Še pred vojno pa je bilo v navadi po šoli na promenado: »to je bilo pa obvezno. Ampak bog ne daj, da vas je kakšen učitelj videl z moškim, še sploh, če si bila ženska. Ja, ja, to pa ni bilo tako kot danes, ko se kar objemajo in hodijo«.[5] Ljubljanska promenada ohranila do šestdesetih let 20. stoletja.
*Članek je izsek poglavja iz nedokončane doktorske naloge Vsakdanje življenje v Ljubljani v letih 1945-65.
[1] 2000 let Emone: Povojna Ljubljana željna plesa in zabave, www.dnevnik.si/…/ljubljana/povojna-ljubljana-zeljna-plesa-in-zabave
[2] Moje ulice, šestindvajsetič: Saša Golobič, old.radiostudent.si/article.php?sid=28818
[3] 2000 let Emone: Povojna Ljubljana željna plesa in zabave, www.dnevnik.si/…/ljubljana/povojna-ljubljana-zeljna-plesa-in-zabave
[4] Nade Tarman, http://val202.rtvslo.si/2014/07/iz-siske-na-promenado/
[5] Marta Brüfach, http://val202.rtvslo.si/2014/08/fantje-posebej-punce-posebej/
Viri in literatura:
- 2000 let Emone: Povojna Ljubljana željna plesa in zabave, dnevnik.si/ljubljana/povojna-ljubljana-zeljna-plesa-in-zabave
- Moje ulice, šestindvajsetič: Saša Golobič, old.radiostudent.si/article.php?sid=28818
- Nade Tarman, http://val202.rtvslo.si/2014/07/iz-siske-na-promenado/
- Marta Brüfach, http://val202.rtvslo.si/2014/08/fantje-posebej-punce-posebej/
