Največji ljubljanski stadion

Leta 1922 je v Ljubljani potekal prvi zlet jugoslovanskega sokolstva, večtedenska prireditev, za katero so za Bežigradom zgradili velik in modern stadion. Na njem se je v glavnih dneh zleta nagnetlo tudi po 50.000 nastopajočih in obiskovalcev.

Zahodna tribuna stadiona

Kraljeva tribuna

Sokolstvo (več o njegovi zgodovini v spodnjem okvirčku) je telesnokulturno in narodno gibanje med Slovani, ki se je vse od druge polovice 19. stoletja borilo za narodne pravice slovanskih narodov, težilo k njihovemu napredku kot tudi razvoju vsakega posameznika. Slovenski Sokol je svojo pot začel že leta 1863 in je v svoji bogati zgodovini nanizal številne uspehe, dolgoletne sanje pa dočakal z ustanovitvijo prve jugoslovanske države. Takrat je postalo del jugoslovanskega sokolstva, ki je ob koncu leta 1921 štelo 361 društev z 38.000 člani, od tega v Sloveniji 135 društev z 17.300 člani. Nasploh je bilo sokolstvo v Sloveniji dolgo na višji tehnični in organizacijski ravni, v Ljubljani pa je bil do leta 1929 tudi sedež Jugoslovanske sokolske zveze. Zato ni naključje, da so ravno v Ljubljani priredili prvi zlet jugoslovanskega sokolstva.

Zleti so bili večdnevne prireditve ob pomembnih obletnicah sokolske organizacije, ki so vključevale mednarodne telovadne tekme, slavnostne sprevode skozi mesto, veselice itd. Na njih se je zbralo vso sokolstvo, vključno s številčnimi obiskom sokolov iz drugih slovanskih društev. Jugoslovanski zlet leta 1922 je močno presegel vse dotedanje, bil je prava olimpijada jugoslovanskega sokolstva in velik ne le za slovenske in jugoslovanske razmere, temveč tudi evropske. A brez težav ni šlo.

Denar zbirali tudi izseljenci v ZDA

Največji zalogaj za organizatorje je bil finančna konstrukcija, ki so jo postavili na dvomilijonskem kreditu pri ljubljanskih bankah, polmilijonski vladni pomoči in samoprispevku članov in podpornikom, med katerimi so bili tudi sokoli iz ZDA. Tudi preko luže so namreč slovenski izseljenci ustanavljali sokolstva društva in v njih gojili spomin na nekdanjo domovino. Druga težava je bila preskrba nastanitev in prehrane za ogromno število udeležencev in gostov. Kako velika je bila ta številka, je zgovoren podatek, da je samo od 11. do 16. avgusta na ljubljansko železniško postajo prišlo in odšlo skupaj 397 vlakov z kar 520.000 potniki, pri čemer naj ne bi bilo nobenih zastojev. Logističen podvig, na katerega bi bili lahko ponosni še danes.

Lokacija stadiona

Lokacija stadiona

Gostje so prihajali iz številnih držav, tudi neslovanskih, saj je v okviru zleta potekalo osmo mednarodno telovadno, danes bi rekli gimnastično, tekmovanje. Najštevilčnejši sokoli so bili češki, nastopili pa so tudi tekmovalci iz Belgije, Francije, Velike Britanije, Luksemburga, Romunije, Rusije, celo Alžirije, ki so jih spremljale delegacije državnih vlad, na čelu z jugoslovansko in kraljevo družino Karađorđević.

Za tako prireditev pa je bilo potrebno najti primeren prostor. Ljubljanska sokolska društva so sicer imela nekaj sokolnic oziroma telovadnic, ki pa so bile vse po vrsti zaprtega tipa in absolutno premajhne. Premajhna sta bila tudi sokolsko telovadišče v Tivoliju, ob bazenu, kjer stoji še danes in so ga nato za zlet obnovili ter stadion Ilirije, ki je stal poleg pivovarne Union. Edina možnost je ostala gradnja novega stadiona, pri čemer so izbirali med lokacijami v Spodnji Šiški, na Kodeljevem in za Bežigradom. Zmagala je zadnja opcija in tako je na 300×250 metrov velikem prostoru med današnjo Linhartovo in Topniško ter Zupančičevo jamo (glej zemljevid) v začetku leta 1922 začel rasti nov stadion. Telovadišče je obsegalo 152×105 metrov, kar je bilo dovolj za proste vaje kar 4.536 telovadcev. Okoli je bil manjši pas namenjen orodni telovadbi, za njimi pa so stale stojišča in tribune.

Pri delu pomagali vojaški zaporniki

Zemeljska dela so vodili vojaški inštruktorji, izvedli pa so jih vojaški zaporniki s pazniki in akordnimi delavci. Vse je minilo zgolj z eno težjo delovno nesrečo, pa še ta je bila brez trajnih posledic. Naslednji so bili na vrsti tesarji. Pod vodstvom Ivana Zakotnika, je 250 strokovnih delavcev noč in dan gradilo leseno konstrukcijo, za kar so porabili skupaj 3.000 m2 ali 150 železniških vagonov razžaganega lesa in 5.000 kilogramov vijakov, žebljev in spon. Brez hujših delovnih nesreč so postavili štiri tribune. Glavna, zahodna ali kraljeva tribuna je merila 168×15 metrov in je imela 1920 stojišč, 4432 sedežev, 66 lož za 400 častnih gostov in pred tribuno še dvignjen prostor z 8400 stojišči. Nasproti nje je stala približno enako velika članska tribuna z 7412 stojišči in 7620 stojišči pred njo.

Ljubljanski stadion

Stadion

Severna in južna tribuna sta bili enaki, dimenzij 72×10 metrov, s 1644 stojišči in 4110 sedeži. Skupaj je bilo tako prostora za skoraj 42.000 gledalcev, številka, ki je še za današnje evropske stadione več kot spodobna, za takratno (žal tudi današnjo) Ljubljano pa nepredstavljiva.

Za glavno tribuno je potekala 25 metrov široka slavnostna cesta z dvema glavnima monumentalnima vhodoma, ki sta bila povezana z blagajnami, pisarnami, okrepčevalnico, stranišči in poštnim ter policijskim uradom. Kot zanimivost, v poštnem uradu so oddali 1.550 pisem, 28.000 razglednic (če jih kdo ima, se priporočamo), 1.240 brzojavk in opravilo 150 plačanih telefonskih pogovorov. Za ostalimi tribunami so prostor namenili zbiranju telovadcev in v ta namen postavili z današnjega vidika precej skromno število garderob, stranišč in umivalnikov. Telovadke so tako imele na voljo le eno stranišče na 100 članic, eno štirimetrsko umivalno korito na 400 članic in eno vodovodno pipo na 40 članic.

Lepi uspehi slovenskih tekmovalcev

Sama prireditev je na stadionu potekala od 23. julija do 15. avgusta in je bila razdeljena na dva predzletna dneva, mednarodno telovadno tekmo in glavne zletne dneve. Predzletna dneva, ki sta bili nekakšni generalki, sta bila namenjena sokolskemu naraščaju, predstavitvi dijaštva in jugoslovanske vojske.

Mednarodne tekme se je udeležilo pet nacionalnih telovadnih zvez, tekmovali pa so v prostih vajah na parterju, vajah na orodju, lahkoaltletskih disciplinah in plavanju (na Ljubljanici). Kraljevina SHS, ki so jo pravzaprav predstavljali Slovenci, je zasedla drugo mesto. Odlične rezultate so slovenski predstavniki dosegli tudi v posamičnih tekmah. V mednarodni telovadni zvezi, ki je nastala leta 1881, je bilo takrat včlanjenih 14 nacionalnih telovadnih zvez. Slovenska sokolska zveza se je vanjo vključila že pred prvo svetovno vojno, po njej pa je nastopila združena v jugoslovansko vrsto.

Ljubljanske ulice preplavile množice ljudi
Tromostovje

Tromostovje

Glavni zletni dnevi so potekali od 13. do 15. avgusta, vrhunec pa je bil zadnji dan, ki se je začel z množičnim in veličastnim sprevodom po Ljubljani. Udeležilo se ga je 4.000 čeških sokolov in vojakov s praporščaki in fanfaristi na čelu, 10.000 jugoslovanskih sokolov, ruski sokoli in 221 sokolskih konjenikov. Samo mimohod je potekal kar 45 minut in ga je spremljalo navdušeno občinstvo. Skupaj je na ljubljanske ulice prišlo 100.000 ljudi, kar je več kot je imela takratna Ljubljana, 4-krat manjša od današnje, sploh prebivalcev. Množično obiskana je bila tudi zadnja prireditev na stadionu, ko se je zbralo okoli 50.000 gledalcev in nastopajočih.

Te številke pa še zdaleč niso vse; so le vrh ledene gore, pod katero se skriva več desetletno trdo, včasih tudi življenjsko nevarno delo večih generacij narodnozavednih Slovencev, ki so svoje življenje posvetili temu, kar danes velikokrat jemljemo za samoumevno, samostojno slovensko državo in slovenski jezik.

Kratka zgodovina slovenskega sokolstva

Sokol je telesnokulturna organizacija, ki se je v drugi polovici 19. stoletja razvila med slovanskimi narodi kot posledica prebujanja nacionalne zavesti med evropskimi narodi. Oče sokolstva je Čeh Miroslav Tyrš, njegova domovina pa matica, kjer je leta 1862 nastalo prvo sokolsko društvo. Že leto pozneje je ločeno, a pod vplivom »severnih bratov« nastal v Ljubljani Južni Sokol, ki je združil takratne narodne sile v boj za narodne pravice in razvoj slovenskega naroda. Čeprav se je slovensko politično prizorišče v naslednjih letih počasi že ločevalo na dva tabora, bolj liberalnega in bolj konservativnega, katoliškega, je Sokol presegal to delitev in bil v pravem pomenu narodno društvo, ki je gojilo različne dejavnosti, med njimi tudi telesno vzgojo. Dolgo časa je bil njihov glavni nasprotnik nemški nacionalizem, ki je bil prisoten na državni, deželni in občinski ravni, na področju telovadbe pa ga je v Ljubljani utelešal Labaicher Turnverein oziroma turnarji.

Na prelomu stoletja se je družbenopolitični prostor dokončno razklal, začel se je pravi kulturni boj, ki je zajel tudi telesno kulturo. Sokol, sicer uradno še vedno odprt do katoličanov, se je dokončno nagnil na liberalno stran in leta 1906 dobil novega, tokrat slovenskega nasprotnika, katoliško telesnovzgojno organizacijo Orel. Oba sta bila vpeta tudi v politično in strankarsko mešetarjenje, kar pa ne zmanjšuje njunega pomena za slovenstvo, njihovi člani pa so se aktivno vključili tudi v osamosvojitvene boje po 1. svetovni vojni. Po njej sta svojo pot nadaljevala v jugoslovanskih okvirjih, nadaljevala pa sta tudi z medsebojnim bojem. Državna in kraljeva politika sta predvsem podpirala Sokola, združenega v Jugoslovansko sokolsko zvezo (JSZ), ki je nekako utelešal njene želje in načrte po jugoslovanizaciji države in prebivalstva.

To se je še očitneje nadaljevalo po uvedbi kraljeve diktature leta 1929, ko so z zakonom razpuščene vse telovadne organizacije, ki se niso vključile v novonastali Sokol Kraljevine Jugoslavije. Sedež se je preselil v Beograd, starosta organizacije pa je postal prestolonaslednik Peter Karađorđević. V 30-ih letih so v Sokolu sledili notranji boji, ki so ga pripeljali do vključitve v Osvobodilno fronto kot enega izmed ustanovnih članov, čeprav nato med samo vojno sokole srečamo na eni in drugi strani ter tako delijo tragično zgodbo ostalih prebivalcev v tej bratomorni vojni.