Nogomet v Ljubljani ima dolgo zgodovino. Od skromnih začetkov na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je v dveh desetletjih razvil v enega najpopularnejših in najbolj razširjenih športov.
Nogomet je na področje Avstro-Ogrske prišel konec 19. stoletja, kjer so ga iz univerzitetnih mest po državi širili domov vračajoči se študenti. V Ljubljani je prva zabeležena tekma potekala 4. novembra 1900 med člani nemške telovadne organizacije Turnverein iz Ljubljane in Gradca. Še istega leta je sledila ustanovitev nogometne sekcije v Laibacher Sportvereinu, ki pa je delovala le kratek čas. Krmilo so v naslednjih letih prevzeli dijaki, tako nemško kot slovensko čuteči. Oboji so se z raznimi igrami z žogo spoznavali že v gimnaziji. Nekako od leta 1906 je vladala prava mala nogometna evforija. Mladina je igrala vsepovsod, po gimnazijah so se formirala moštva, izven njih neformalni dijaški klubi. V času napetih mednacionalnih odnosov je vlogo predstavnika slovenskega dijaškega nogometa prevzel Hermes, ki si je v Tivoliju pridobil primerno igrišče in nanj začel vabiti izvenljubljanske dijaške klube.
Sočasno je maja 1911 stekel proces formiranja pravega slovenskega meščanskega nogometnega kluba SFK Ilirija, ki je s svojim delovanjem postavila temelje nadaljnjemu razvoju nogometa v Ljubljani. Že po enem letu so vanjo prestopili glavni igralci dijaških klubov in v goste privabili različne klube, predvsem hrvaške in češke. Najslavnejši gost je bila Slavia iz Prage, takrat eden najboljših klubov v Evropi. V vojnem letu 1914 so se Ilirijani selili na nekdanje dirkališče v Tivoliju, organizirane pa so bile tudi kvalifikacijske tekme za prvenstvo mest. V njem je bilo mesto za prvo in rezervno moštvo Ilirije, Slovan in Olimpijo, medtem ko je bila že pred tem razpuščena Vzajemnost. Nadaljnji razvoj je prekinila prva svetovna vojna.
Ljubljanski derbi Ilirija – Primorje
Po vojni je v novi jugoslovanski državi sledil hiter razvoj nogometa. Ilirija in Slovan sta spomladi 1919 obnovila delovanje, nastajati pa so začeli tudi novi klubi, ki so se postopoma vključevali v aprila 1920 ustanovljeno Ljubljansko nogometno podzvezo (LNP). To je vrsto let obvladoval krog okoli Ilirije, ki je dominirala nad slovenskimi klubi, maja 1920 odprla svoje novo igrišče pri šišenski pivovarni in istega leta osvojila prvo prvenstvo LNP. Za boljši zaslužek so v goste na prijateljske tekme pripeljali močne tuje klube, ki jih je spremljalo tudi po več tisoč gledalcev. Ob tem so potekala še številna pokalna in mladinska tekmovanja.
Po nekaj letih je Ilirija le dobila resnega domačega konkurenta – Primorje, športni klub Primorcev, ki so v Ljubljano prebežali pred italijanskim fašističnim nasiljem. Med kluboma se je razvil pravi derbi z velikim številom gledalcev in nenehnimi boji za zeleno mizo. Oba kluba sta kot prvaka LNP dobivala priložnost dokazovanja tudi v državnem prvenstvu, ki so ga organizirali od leta 1923, a nista bila pretirano uspešna. Se je pa Ilirija prebila vse do polfinala državnega pokala v njegovi krstni sezoni 1930/31.
Dvoboj Ilirije in Primorja za prevlado na igrišču in v LNP je kluba na začetku 30. let finančno vse bolj načenjal. Po več neuspelih poskusih se je 26. aprila 1936 zgodila t. i. fuzija obeh vodilnih ljubljanskih klubov. Cilj je bil ustvariti en močan klub, ki bi lahko konkuriral na državni ravni. Združitev nogometne tradicije Ilirije in Primorja je formalno potekala tako, da je prva svojo nogometno sekcijo razpustila, druga pa se je preoblikovala v novi klub SK Ljubljana. Ta je prevzel Primorjevo pozicijo v prvenstvu, stadion za Bežigradom (nasproti Plečnikovega), večino moštva in funkcionarjev pa so zasedli Primorjaši. Projekt nekaterih pa na koncu ni dosegel želenih ciljev. Klub je doma ostajal premočan za nasprotnike, medtem ko na državni ravni, z izjemo prve sezone, ko se je prebil v polfinale, ni posegel višje.
Drugi ljubljanski klubi
V Ljubljani je delovala še cela kopica klubov. Nekaj bolj uspešnih, drugi zgolj na papirju ali z vlogo »satelita« Ilirije in Primorja, spet tretji t. i. divji oziroma neregistrirani klubi. Vsi pa so se soočali s težavami, predvsem finančnimi, zato so bila zanje značilna velika rezultatska nihanja. Posledica tega so bile številne združitev klubov. Ena takih je bila združitev Ljubljanskega akademskega sportnega kluba (LASK) s Primorjem leta 1925, ki je slednjemu dodal pripono akademski (ASK). Nekaj let kasneje (1933) se je klub združil še s Svobodo iz centra. Delavskih Svobod je bilo več, tudi po drugih slovenskih krajih. Ob omenjeni centrski še nekaj let v Mostah in v 30. letih na Viču, kjer je bilo kar nekaj konkurence. V 20. letih je v južnem delu Ljubljane kraljeval trnovski Jadran, ki se je leta 1930 združil s Krakovim in po izpadu v drugi kakovostni razred razvil derbi z viško Reko. Z njo se je nato združil leta 1940, leto prej je bil ustanovljen še nov klub Vič.
Številčno močno zastopan je bil tudi vzhodni del mesta, kjer so moči merili Mars (Poljane), Slavija (Vodmat), Moste, Svoboda Moste, Grafika in katoliška Mladika (Kodeljevo). Slednjega so vodili salezijanci, enako kot Korotan na Rakovniku. Slovan je po večletnem stalnem seljenju po mestu v Moste prišel šele leta 1934, ko je dobil igrišče pri Kolinski tovarni, posledično pa tudi delavski značaj.
Omeniti gre še tretji ljubljanski nogometni steber, Hermes iz Spodnje Šiške, ki je državi dal verjetno najboljšega vratarja Maksimiljana Mihelčiča. Klub se je leta 1925 povezal z Direkcijo državnih železnic. To mu je omogočilo postavitev tretjega regularnega nogometnega igrišča leta 1931, ki so ga tik pred vojno dogradili v modern stadion. Ljubljano je namreč pestilo pomanjkanje primernih nogometnih igrišč za prvenstvene tekme, praznino pa sta vrsto let zapolnjevali igrišči Ilirije in Primorja. Razmere so nekoliko popravile v 30. letih, večina klubov si je uredila bolj ali manj primerna igrišča, medtem ko je morala Ilirija na drugi strani leta 1933 zapustiti svoje slavno domovanje v Šiški, kjer je leta 1926, ob kraljevi udeležbi, potekalo finale pokala med zagrebško in beograjsko nogometno podzvezo.
Nogomet med 2. svetovno vojno
Leta 1939 se je skladno s politično reorganizacijo zgodil tudi nogometni preustroj. Jugoslovansko nogometno zvezo je nadomestila Vrhovna nogometna zveza Kraljevine Jugoslavije, v Ljubljani pa je bila namesto LNP novembra ustanovljena Slovenska nogometna zveza (SNZ). Ta je jeseni organizirala slovensko ligo, katere prvak je bila Ljubljana, ki bi morala spomladi 1941 nastopiti v novi državni ligi, a jo je preprečila druga svetovna vojna.
Z italijansko okupacijo Ljubljane aprila 1941 nogomet v mestu ni zamrl, se je pa soočal s številni težavami. Formalno je bil vključen v italijanski olimpijski komite CONI in že 11. maja je bila odigrana prva prijateljska tekma me Ljubljano in Hermesom, ki sta razvila velika rivalstvo. Sledila sta ji pokal SNZ in prvenstvo Ljubljanske pokrajine, ki pa je bilo prekinjeno. Novo prvenstvo se je odvilo spomladi in poleti 1943, potem ko so vojne in vremenske razmere paralizirale večino leta 1942. So pa v tem obdobju izpeljali nekaj turnirjev in prijateljskih tekem. Na vrhu je bila vedno Ljubljana, na sceno pa sta stopila še nova kluba Žabjak in predvsem Iztok.
Septembra 1943 je Italija kapitulirala, mesto pa je prešlo v roke nemškega okupatorja. Nogometaši so se na zelenice vrnili šele leta 1944, ko so organizirali nekaj odmevnejših turnirjev. Proti koncu leta so se obnovili stiki med ljubljanskimi in koroškimi ter gorenjskimi klubi, ki so prinesli nekaj dobro obiskanih tekem. Hermes se je med drugim doma in v gosteh pred rekordnim številom občinstva pomeril s celovškim Klagenfurter AC/SK Rapidom in beljaškim Villacher SV, na koncu pa je sledilo še srečanje med reprezentancama Ljubljane in Celovca. Zadnja uradna tekma med okupacijo je potekala 11. decembra 1944 med Hermesom in reprezentanco Gorenjske, ki ji je leta 1945 sledilo mrtvilo vse do osvoboditve 9. maja. Le enajst dni pozneje sta prvo prijateljsko tekmo v svobodni državi odigrali moštvi Ljubljane in VII. korpusa jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske, ki je sledila predtekmi med mladinci Ljubljane in Viča.
