Slovenski družbenopolitični prostor konec 19. stoletja dobiva pomembno preobrazbo, ki kulturnobojni pečat pusti tudi na Sokolu. Pri tem je pionirsko vlogo odigral škof Anton Mahnič.
Obnovitev ustavnega življenja v Avstrijski monarhiji v začetku šestdesetih let 19. stoletja je pri avstrijskih narodih okrepila narodnozavedne tendence, kar je pri Slovencih pospešilo narodnobuditeljsko delo in posledično v Ljubljani že leta 1863 začne delovati telovadno društvo Južni Sokol. V njem so složno sodelovali liberalnejši mladoslovenci in konservativnejši staroslovenci, ki so v naslednjih letih po evropskem zgledu oblikovali dva nazorsko nasprotna tabora in razvili zametek prvega kulturnega boja v slovenskem političnem prostoru. Ta je bil odraz takratnih širših vseevropskih sprememb, kjer so se liberalne ideje pospešeno uzakonjevale in udejstvovale na račun nekdanjega primata katoliške Cerkve, ki se je znašla na obrambnih okopih in postopoma pod vodstvom papežev prehajala v ofenzivo proti modernizaciji evropske družbe.
To nalogo je pri Slovencih konec osemdesetih let, ko so politične razmere bile za to primernejše, na svoja ramena prevzel Anton Mahnič (1850-1920), ki je zahteval prenovo družbe v krščanskem duhu in brezkompromisno nazorsko ločitev na katoliški in liberalni del. Doktor teologije, pisatelj, pesnik in urednik strokovne revije Rimski katolik je z večletnim delom postavil idejne temelje slovenskemu katoliškemu preporodu in odigral pomembno, če ne celo odločilno vlogo pri duhovnemu in političnem prelomu na Slovenskem, ki je na prehodu iz 19. v 20. stoletje zajel vse plati družbenega življenja. Začel se je pravi kulturni boj.
Med prvimi »žrtvami« Mahničevih napadov na idejne nasprotnike se je konec osemdesetih let 19. stoletja znašel Sokol, ki je v teh letih res prišel v roke mladih liberalnih radikalcev, bil tudi sicer že od začetka bolj svobodomiseln, a nikakor ne protiversko naravnan. Mahnič je v njem prepoznal glasnika liberalizma, zato ga je začel v svojih člankih kritizirati in proti njemu v duhu načela ali-ali odkrito nastopati. Kot prvi »resen« kritik je proti sokolstvu nastopil konstruktivno in iz načelnih razlogov. Nasprotoval je sami ideji, ki jo je sokolstvo nosilo s seboj, zato v njem ni bilo mesta za pravega katoličana. Pri tem pa je naletel na nestrinjanje v ne le nastajajočem liberalnem taboru, temveč tudi v katoliškem taboru, ki je tedaj še trdno stalo za Sokolom.
A seme je padlo na plodna tla in že v nekaj letih so se začele kazati spremembe v odnosu katoliškega tabora, od vse manj naklonjenega pisanja do odkritega nasprotovanja obstoječi sokolski organizaciji, kar je na koncu kulminiralo z nastankom Orla, katoliške različice sokolske telesnovzgojne organizacije. Orel je bil ustanovljen (1906) šele desetletje po tem, ko je Mahnič že zapustil slovenski prostor in prevzel škofovsko mesto na Krku, a lahko bi dejali, da pomeni uresničitev njegovih idej in stremljenj. Svoje katoliško in narodnobuditeljsko delo je Mahnič nato vse do svoje smrti nadaljeval na Krku, se odločno zavzemal za hrvaški narod in hrvaščino, bil pa je tudi pobudnik povezovanja Slovencev in Hrvatov. Zaradi tega ima še danes posebno mesto na tem Slovencem priljubljenem počitniškem otoku, v mestu Krk je po njem poimenovana ulica in stoji spominska plošča, leta 2002 pa so tja prepeljali tudi njegove posmrtne ostanke.
*Prispevek je povzetek izvirnega znanstvenega članka, objavljenega v reviji Dileme, let. 3, št. 2, 2019.