Pankracij, krvavi šport antične Grčije

Pankracij

Pankracij

Pankracij (pankration), danes bi ga poimenovali mešane borilne veščine (MMA), je edina športna panoga, ki ni dobila mesta na modernih olimpijskih igrah.

Ko danes govorimo o zgodovini telesne kulture oziroma športa, ne moremo mimo antične Grčije. V zadnjem tisočletju pred našim štetjem se je na polotoku postopno oblikovala polisna ureditev z demokracijo, filozofijo in gimnastiko, kot pomembno sredstvo vzgoje, praznovanj in polisne, kasneje panhelenske identitete. Ideal nove družbe je postal arete, kar bi danes definirali kot »telesno sposobnost, odličnost, moškost, junaštvo, plemenitost, patriotizem-pripadnost družini in polisu«.[1]

Arete se je udejanjil skozi agon ali boj, vojaški ali športni, pri čemer je prvi skozi čas izgubljal na pomenu, pomen drugega pa je rastel. Vrhunec je športni boj dosegel s panhelenskimi tekmovanji, med katerimi je najprestižnejše mesto zasedalo tisto v Olimpiji, ob njem pa so potekali še istmijske, nemejske in pitijske igre ter mnoga manjša lokalna tekmovanja.

Pankracij, MMA ali “vseboj”

Tekmovanja v Olimpiji oziroma olimpijska tekmovanja so potekala na štiri leta. Prve v 8. st. pr.n.št. so sestavljale le tekaške preizkušnje, v začetku 7. stoletja pr.n.št. pa so se jim pridružile najprej peteroboj in borbene panoge, nato še konjeniške dirke. Pod borbene panoge so spadale rokoborba, boks in pankracij. Slednji skorajda ni poznal pravil, v borbi pa je bilo dovoljeno vse, razen grizenja in iztikanja očes, v Šparti pa tudi to.

Arhihion

Kip Arhihiona v zadnjem dvoboju.

Pankracij se približuje športu, ki ga danes imenujemo mešane borilne veščine ali s tujko MMA, zgodovinar Vinko Zaletel pa ga je v tridesetih letih smiselno prevajal tudi kot vseboj.[2] Borci so bili tako kot pri drugih panogah brez oblačil, borbe so bile po navadi trde, končale pa so se z nokavtom, predajo nasprotnika z dvigom kazalca ali pod določenimi pogoji s posredovanjem sodnika.

Večina borb naj bi se zaključevale na tleh, primeri pa govorijo tudi o smrtnih žrtvah. Borci so zato imeli velik ugled v družbi, same borbe pa so bile dobro obiskane in velika atrakcija.

Zmagal in umrl

Razumljivo se je zato okoli tega športa razvilo tudi kar nekaj napol mitoloških zgodb. Med njimi je posebej zanimiva o tekmovalcu Arhihionu (Arrhichion) iz mesta Phigalia, ki je za ceno zmage na olimpijskih igrah leta 564 pr.n.št. izgubil življenje. Arhihion je bil namreč v finalnem dvoboju že v izgubljenem položaju, saj ga je nasprotnik z nogami »zaklenil« in z rokami davil, zato mu je Arhihion zlomil prst na nogi in ga s tem prisilil v predajo. A za Arhihiona je bilo že prepozno in je izdihnil. Kljub temu so ga razglasili za zmagovalca, v domačem mestu pa mu postavili kip, ki danes stoji v muzeju v Olimpiji.

OI Atene_1896

Prve moderne olimpijske igre v Atenah leta 1896.

Pankracij kot športna panoga se je najverjetneje razvil iz vojaške veščine v 7 st. pr.n.št., na olimpijske igre pa se je prvič uvrstil leta 684 pr.n.št. Za borbene panoge na sploh je veljalo, da so predstavljale eno izmed temeljev vzgoje grškega državljana, ki je moral biti ne le dober vojak, ampak tudi intelektualec.

Kot je namreč trdil že Platon, je izobrazba sestavljena iz glasbe in gimnastike, zato morajo člani vladajoče elite obe pazljivo razvijati skozi vse svoje življenje. Glasba, v smislu širše intelektualne izobrazbe, ni bila namenjena samo duši, kot ne telovadba le telesu, temveč sta skupaj vplivali na dušo in človeku zagotavljala ravnotežje in harmonijo.[3]

Edina panoga zunaj modernih olimpijskih iger

Po vzponu Rimskega cesarstva, so vanj prenesle številne grške tradicije in prakse, med katerimi je bil tudi pankracij. Ta šport je v 4. stoletju skupaj z olimpijskim igrami, gladiatorskimi boji in vsem, kar je dišalo po poganstvu dokončno prepovedal šele krščanski cesar in zadnji vladar združenega rimskega imperija Teodozij I.

Ko so tisočletje in pol kasneje (1896) spet obudili moderne olimpijske igre, je pankracij ostal edina panoga od tistih iz časov stare Grčije, ki ni našla mesta na obnovljenem tekmovanju. Tako je tudi še danes, čeprav vse večja popularnost mešanih borilnih veščin (MMA) in s tem povezan dober posel vse bolj nakazuje na to, da bo kmalu prišlo do sprememb.

____________________________

[1] Pavlin Tomaž, »Zanimanje za sport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje«. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2005, str. 7 (dalje Pavlin, Zanimanje za sport).

[2] Zaletel Vinko, Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1933.

[3] Dixon John Gretton, McIntosh C. Peter, Munrow A. D., Willetts Ronald Frederick, Landmarks in the history of physical education. London: Routledge: Kegan Paul, 1957, str. 27-28.

Literatura

  • Dixon John Gretton, McIntosh C. Peter, Munrow A. D., Willetts Ronald Frederick, Landmarks in the history of physical education. London: Routledge: Kegan Paul, 1957
  • Radan Živko, Pregled historije tjelesnog vježbanja i sporta. Zagreb: Školska knjiga, 1981
  • Zaletel Vinko, Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1933
  • Pavlin Tomaž, »Zanimanje za sport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje«. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2005
  • The handbook of physical education (ur. Kirk David, Macdonald Doune and O’Sullivan Mary). London: Sage Publications, 2006