Pierre Toussaint Tabouret je leta 1728 v Ljubljani odprl prvo manufakturo za svilene izdelke na Kranjskem in po mestu postavil nasade belih murv.
Več tisoč kilometrov dolga Svilna cesta je tisočletja povezovala stare civilizacije Kitajske z Indijo, Egiptom, Bližnjim vzhodom, Perzijo, Arabskim polotokom in Evropo. Preko nje je s karavanami prihajalo eksotično trgovsko blago, številne kulturne dobrine in tudi revolucionarne tehnološke novosti.
V izteku srednjega veka je z odkrivanjem trgovskih poti tudi preko novih morskih povezav Svilna cesta izgubljala na pomenu. Po nekdanji izredno pomembni trgovski žili, ki jo danes po železniški poti po stoletjih pozabe obujata Kitajska in EU s končno postajo v Pragi, je v Evropo prihajala tudi svila, sprva kot končni izdelek, kasneje pa tudi v obliki dreves belih murv. Ta so pomembna zaradi sviloprejk, ki se prehranjujejo le z murvinim listjem. Gosenica tega metulja proizvaja v predilnih žlezah tekočo svilo, ki se na zraku strdi in služi izdelavi kokona kot zaščita med procesom preobrazbe ličinke v odraslo žival.
V Evropo naj bi po legendi tisočletno kitajsko skrivnost zahtevnega pridelovanja svile prinesel beneški trgovec Marco Polo. Po drugi različici zgodbe pa so v Vzhodno Evropo na bizantinski dvor sviloprejke in murvova drevesa prinesli misijonarji nestorjanci že v 6. stoletju. Ti so pretihotapili jajčeca gosenic sviloprejk in semena murv v bambusovih palicah.
Zgodovina bele murve sega v Evropo šele v 11. stoletje, ko je prišla preko bližnjevzhodnega trgovanja, križarskih vojn in izmenjave dobrin v mesta evropskega Sredozemlja. Iz produkcijskih centrov Sicilije in Kalabrije (npr. slovito mesto Catanzaro) se je luksuzna in dragocena svila širila na ves evropski trg, kjer so jo prodajali beneški, genovski, holandski in španski trgovci. Kasneje so svilo izdelovale tudi druge italijanske mestne države kot so na primer Lucca, Firence in Genova. Murvine nasade pa srečamo v beneških v ravnicah in lagunah že v 14. stoletju, od koder ste se sistem gojenja in zahtevna proizvodnja razširili na francoski zahod (Lyon) in dlje v Španijo (Granada), na germanski sever v Tirolsko ter tudi na slovanski (slovenski) vzhod v Furlanijo, Goriško in Istro.
Merkantilizem in Orientalna kompanija v Trstu
Prepoved izvažanja svile iz kraljevine Francije in italijanskih državic je spodbudilo domačo avstrijsko vladarsko dinastijo Habsburžanov, da so pričeli tudi v notranjosti svojih dednih dežel podpirati širjenje in saditev murv za namen pridelovanja svile. Merkantilistična gospodarska politika Avstrijske monarhije je dobila poseben vzpon v obdobju po razglasitvi svobodne plovbe po jadranskem morju leta 1717 svetorimskega cesarja Karla VI. in ob ustanovitvi Orientalne kompanije (nem. Orientalische Kompanie) v svobodnih pristaniščih Trstu in Reki po zgledu zahodnoevropskih kompanij. Tako se tudi na Kranjskem zgodovina gojenja murve pričenja v prvi polovici 18. stoletja, ko so leta 1723 kranjski deželni stanovi prosili dunajsko vlado, naj izda patent, s katerim bi spodbudili podložnike na Kranjskem k saditvi murv.
Ljubljanski ceh pletilcev vrvic in svilenih tkanin
V novem državnem gospodarskem duhu 18. stoletja, ki je med drugim tudi omejeval uvoz svile iz Benetk ter spodbujal lastno domačo proizvodnjo, razumemo nastanek prve prave svilarne v Ljubljani, ki jo je ustanovil francosko-kranjski lasuljar, poslovnež in manufakturist Pierre Toussaint Tabouret. Čeprav je bilo v Ljubljani tkanje svilenih tkanin prisotno že vsaj stoletje prej v obliki cehovskega načina proizvodnje za lokalni trg, pa večjih manufakturnih obratov ni bilo.
Ljubljanski ceh pletilcev vrvic in svilenih tkanin (nem. Zunft der Schnürmacher und Seidenstricker) je imel svoja lastna pravila potrjena že leta 1674, po pisanju Valvasorja pa so pletilci, ki so prihajali iz Benečije in Furlanije, izdelovali poleg svilenih trakov celo žamet. Svilarstvo je bilo deloma že razvito v okviru habsburških dežel Goriške in Gradiščanske (obdobje monokultur), medtem ko je Kranjska že zaradi manj ugodnih naravnih pogojev za razvoj svilarstva in nerazvitosti gospodarstva močno zaostajala. Ponekod v notranjosti zasaditve murv zaradi bolj mrzlih klimatskih pogojev in bakterijskih bolezni dreves niso uspevale. Neuspešna je bila tudi reja sviloprejk in prodaja kokonov, delovna sila pa je bila zaradi vrsto zahtevnih postopkov tkanja in barvanja svile prav tako predraga.
Prva kranjska podjetja in manufakture
Od druge polovice 16. stoletja so na Kranjskem nastajala prva podjetja na obrtniški ravni, založniška podjetja in manufakture (npr. steklarstvo, fužinarstvo), večinoma kot posledica investicij trgovskega kapitala. Večina prvotnih manufaktur je zaradi različnih kriz propadlo, njihov vzpon pa ponovno srečamo v 18. stoletju. Ekonomske spremembe so se kazale tudi v Ljubljani, ki se je spreminjala iz tranzitnega v deželno proizvodno središče.
Manufaktura je v osnovi pomenila združevanje založniškega kapitala in proizvodnje na stopnji obrtne izdelave blaga. Pod okriljem posameznika ali manjše gospodarske družbe z investicijskim kapitalom je nastalo manufakturno podjetje na enem mestu z delavnico, delavci, orodjem in osnovnimi surovinami. Lastnik je na podlagi delitve proizvodnega procesa pridobival končne ali polkončne izdelke, delavci v obratu pa so dobili v zameno za vloženo delo plačilo v obliki mezde.
Lasuljar, poslovnež in manufukturist Pierre Toussaint Tabouret
V drugi polovici 17. stoletja v francoskem mestu Nancyju rojeni podjetnik Pierre Toussaint Tabouret je svojo poslovno pot pričel s kratkim postankom v svetovljanskih Benetkah, nato pa se okoli leta 1715 naselil v Ljubljani in postal njen meščan. V glavnem mestu Kranjske je v dveh letih napredoval od lasuljarskega pomočnika do mojstra in si pridobil koncesijo za samostojno izvrševanje lasuljarske obrti. Izdeloval je donosne lasulje, leta 1725 pa se je lotil še proizvodnje svilenih nogavic iz uvožene svile.
Ker je svilarska industrija zaradi izjemno visoke cene tovrstnega baročnega luksuznega blaga, ki so ga kupovali visoki cerkveni dostojanstveniki, plemiči in bogati meščani, prinašala velikanski dobiček, je ambiciozni Tabouret že leta 1728 pridobil mimo rigidnih mestnih cehovskih pravil dovoljenje za prvo in do tedaj edino manufakturo za svilene izdelke na Kranjskem (svilarna). Dve leti kasneje je pridobil še monopolni privilegij za proizvodnjo, prodajo in izvoz nogavic za celotno deželo. Privativni oziroma izključni privilegij je bila javna listina, ki je lastniku jamčila za določen čas monopolni položaj v neki panogi industrije za določeno vrsto proizvodov. Naslednje leto je Tabouret povečal svoj obrat, zaposlil dodatne delavce in na Dunaju kupil nove dodatne statve ter stiskalnico.
Bele murve na Grajskem griču
Namesto drage uvožene surove svile iz Gradiščanskega in s tem tudi visokih transportnih stroškov, je Tabouret poleti 1731 prepričal ljubljanski mestni svet, da mu je dodelil zemljišče, na katerem je bil prej pašnik za živino Poljancev na Grajskem griču za Streliško ulico, ter pričel z lastnimi nasadi belih murv. Sadike dreves naj bi zasadil tudi ob mestnem jarku in pri mestnih opekarnah v Trnovem. Tabouret je v Poljanskem predmestju pred Kloštrskimi mestnimi vrati na dodeljenem zemljišču tik nad streliščem (območje Streliške ulice in deloma Lončarske steze ob današnji Waldorfski šoli) postavil svojo lastno hišo, kjer so stanovali tudi njegovi delavci, poleg nje pa še delavnico, kjer so bile verjetno peč, statve, predilnica in motilnica.
Odpor prebivalcev Poljan in delovnopravni spor
Tod podjetniška pobuda je hitro naletela na odpor lokalnih prebivalcev. Že isto leto so prebivalci predmestnih Poljan naščuvali mesarskega cehovskega mojstra, da jim bo Francoz prevzel tamkajšnje pašnike. Spor je prišel tako daleč, da so nezadovoljni Poljančani, ki so nasprotovali podelitvi zemljišča, po treh mesecih razprtij v srdu uničili nasad. Tabouret se je pritožil na magistrat in celo zahteval denarno povračilo škode.
Kasneje je Francoz prišel v sodni spor tudi z eno izmed svojih zaposlenih. Namreč Tabouret je bil očitno kot delodajalec slab plačnik, saj domačinki Mici Bokoliš (Wokollischkha) že nekaj časa ni izplačal mezde v višini 10 goldinarjev, ta pa mu je kot odškodnino za izgubljeni dohodek ukradla večjo količino masti (retencijska ali pridržna pravica po rimskem civilnem pravu). Ker so bili mezdni delavci na prvi stopnji sodno podvrženi mestnemu sodišču, je magistrat odločil, da mora Pierre Toussaint mezdo izplačati v 14 dneh.
Od monopola do konkurence, od ponudbe do povpraševanja
Tabouret je bil v prvih letih delovanja svilarne tako uspešen, da je svoje izdelke prodajal izven dovoljenih letnih sejmov in tudi preko drugih ljubljanskih trgovcev, ki so bili celo prisiljeni v odkup viška neprodanega blaga. Zaradi velikanske razlike v ceni med njegovimi nogavicami in cenejšimi uvoženimi, so se trgovci temu upirali in prihajali v spor s Francozom. Tovrsten prisiljen sistem direktne povezave med proizvodnjo in prodajo pa nakazuje sicer na pogost pojav v merkantilizmu.
Neposredne posledice spora in Francozovega monopola so pripeljale do tega, da sta Ljubljančana in trgovca Jernej Čebul in Ludvik Anton Reja ustanovila drugo ljubljansko svilarno, vendar brez privatnega privilegija (monopol). Imela sta kar 26 statev za svilene tkanine, 4 za izdelovanje nogavic in neverjetnih 100 zaposlenih. Kasneje se je svilarskim manufakturistom pridružil še trgovec Matevž Franc Peer, kasnejši ljubljanski župan med letoma 1749 in 1762, ki se je ukvarjal z žganjem pepelike in proizvodnjo tobačnih izdelkov. Slednji je leta 1743 sadil murvina drevesa na grajskem pobočju za Starim trgom, na Prulah, na Friškovcu in v Lambergovem vrtu. Tako se je tudi v Ljubljani rodilo kapitalistično načelo ponudbe in povpraševanja kot temeljna teorija mikroekonomije na modelu delnega tržnega ravnovesja.
Tabouretov obrat je deloval slabo desetletje, zaradi vedno večje konkurence, preprek in odpora lokalnega prebivalstva je sicer celo večkrat uspešno prosil ljubljanski magistrat za znižanje davkov, kljub temu pa je v naslednjih letih prenehal s svilogojsko in tkalsko dejavnost ter finančno propadel. Po letu 1735 menda bi bil več sposoben proizvesti en sam par svilenih nogavic, vse do leta 1741 pa se je ukvarjal le še z izdelovanjem nekoliko bolj donosnih lasulj. Pierre Toussaint Tabouret je umrl 14. maja 1747 v bedi in dolgovih na Poljanah, njegov sin Peter Ivan Tabouret je sicer kot dedič podedoval vse njegove premičnine in nepremičnine, vendar se s pridelovanjem svile ni ukvarjal, temveč je zapustil Ljubljano in poiskal srečo v drugi deželi.
Viri in literatura
- Andrejka, Rudolf: Najstarejše ljubljanske industrije. Kronika slovenskih mest, letnik 1, 1934.
- Deutsch, Helene: Die Entwicklung der Seidenindustrie in Österreich 1660–1840. Adamant Media Corporation, 2001.
- Dimitz, Avgust: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: Mit besonderer rücksicht auf culturentwicklung. Ljubljana, zvezek IV, 1874 .
- Gestrin, Ferdo: Pojav podjetij v času od poznega srednjega veka do manufakturnega obdobja. Prispevki za novejšo zgodovino, 1994, številka 1, Podjetništvo na Slovenskem, Razprave s simpozija v Ljubljani 19. januarja 1994.
- Ipavec, Vesna Mia: Murve in kavalirji. Svilogojstvo na Goriškem. Inštitut za slovensko narodopisje, Založba ZRC, 2008.
- Šorn, Jože: Svilarske manufakture v Ljubljani. Kronika, 1953, letnik 1, številka 2.
- Šorn, Jože: Tabouret, Pierre Toussaint (med 1670 in 1700–1747). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi681406/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2020). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská – Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.
- Šorn, Jože: Začetki suknarne Kranjskih deželnih stanov (Odlomek iz našega zgodnjega kapitalizma)
- Trobič, Milan: Svilogojstvo, oddaja Sledi časa, Radio Slovenija 17. 9. 2017, https://radioprvi.rtvslo.si/2017/01/sledi-casa-49/.
- Železnik, Alenka: Prenova stavb na Lončarski stezi v Ljubljani. Varstvo spomenikov, letnik 31, 1989.
- Žontar, Josip: Svilogojstvo in svilarstvo na Slovenskem od 16. do 20. stoletja. Ljubljana 1957. Slovenska Akademija znanosti in umetnosti; Razred za zgodovinske in družbene vede, Dela 11; Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino.
- Žontar, Josip: Svilogojstvo in svilarstvo na Slovenskem od 16. do 20. stoletja. Kronika 1957, letnik 5, številka 1.
