Slovenski glas iz ruskega ujetništva v Mežico

Eno od najkompleksnejših, a obenem najzanimivejših interdisciplinarnih raziskovalnih vprašanj, ki segajo v obdobje prve svetovne vojne, je vprašanje vojnega ujetništva v ruski državi. Prispevek analizira razglednico za Mežičanko Amalio, ki jo je iz ruskega ujetništva leta 1916 poslal njen mož Franc Breznik.

V času trajanja prve svetovne vojne so ruske oborožene sile zajele oz. se jim je predalo okrog 2,4 milijona vojnih ujetnikov centralnih sil. Od teh jih je po odmevnih izsledkih strokovnjaka za vprašanje vojnih ujetnikov v Rusiji, nemškega zgodovinarja Reinharda Nachtigala, kar 90 odstotkov (pribl. 2,1 milijona) pred ujetništvom pripadalo oboroženim silam Avstro-Ogrske. Polovico teh so predstavljali Slovani (Poljaki, Čehi, Slovaki, Slovenci, Hrvati in Srbi). Po podatkih leta 2020 preminulega hrvaško-ameriškega zgodovinarja Iva Banaca je v rusko ujetništvo bodisi padlo bodisi se predalo 200.000 južnih Slovanov podonavske monarhije tudi prebežnikov, med katerimi je bilo doslej še neugotovljeno število Slovencev. Praktično v koraku s prvimi vojnimi ujetniki je postalo jasno, da ruski vojaški aparat ni bil pripravljen na priliv takšne mase ljudi, med katerimi so bili tudi ranjeni, lačni in/ali prezebli. V skladu z nehomogeno in spreminjajočo se rusko ujetniško strategijo, ki je trpela, kot ugotavljata Nachtigal in nemška zgodovinarka in jezikoslovka Lena Radauer, izrazit “organizacijski deficit”, so bili vojni ujetniki najprej izprašani, nato pa odpeljani v zaledje fronte, od koder so bili z vlaki odpeljani v zbirni center za vojne ujetnike Darnica (rus. Дарница Киевская) v Kijevu.

Njihov končni cilj je bil eden od več sto (leta 1917 jih je bilo že 400) pogosto ad hoc vzpostavljenih taborišč za vojne ujetnike, ki so vzniknila po vsej koncih ruske države in ki so se med seboj močno razlikovala. Taborišča so v glavnem pomenila obsodbo ujetnika na težke življenjske razmere, kjer se je spalo v prenatrpanih barakah ali drugih izpraznjenih in ujetnikom namenjenih stavbah, tudi zemljankah, slabo in redko se je jedlo, gibanje izven teh območij pa je bilo v glavnem prepovedano. Ob vsem tem so vojakom zdravje načele še hude zime in visoka stopnja vlage. Vse to je povzročilo, da so se pogosto širile razne bolezni, epidemije kolere, tifusa, malarije itd. Ruske oblasti so pomladi leta 1916 pričele s sistematičnim vpeljevanjem ujetniške delovne sile v različne gospodarske panoge. Pretežno je šlo za nevarna delovna mesta z nečloveškimi pogoji dela, a bile so tudi izjeme, ko so ujetniki pristali na kmetijah in, kot bomo videli na primeru Breznika, tudi pri trgovcih in obrtnikih. Leta 1917 je že polovica vseh ujetnikov delala; predstavljali so med 20 in 25 odstotkov ruske delovne sile.

Dejavniki, ki so vplivali na ujetniško izkušnjo

Ujetniško izkušnjo – v umetelnem jeziku bi govorili o usodi – so pogojevali trije dejavniki. Prvi dejavnik je bil političen. Za številne vojake je ujetniška izkušnja trajala skoraj osem let, od poznega poletja 1914 do poslednjih formalnih repatriacij leta 1922. Ta širok časovni okvir je sovpadal s silnimi notranjepolitičnimi spremembami v Rusiji. Vojni ujetniki so bili tako izpostavljeni različnim konsekutivnim ruskim vladnim aparatom z različnimi oblikami vladavine in/ali državne ureditve, ki so vodili različno politiko do problema vojnega ujetništva, še zlasti do repatriacije le-teh. Do marca 1917 so bili, predstavljeno v površnem sosledju, pod jurisdikcijo avtokratskega ustavno-monarhičnega Ruskega cesarstva, nato za približno osem mesecev pod začasno vlado liberalnega petrograjskega pravnika Aleksandra Kerenskega (1881–1970), ko status monarhije ni bil jasno definiran, od 1. septembra leta 1917 za kratek čas pod takrat razglašeno rusko republiko, v zimi 1917–1918 v revolucionarnem “tehničnem neredu”, ki ga je Leninov biograf Dmitrij Volkogonov označil za “trenutek socialističnega pluralizma” v novi začasni vladi, od pomladi 1918 pa pod izključno boljševiško oblastjo, ki je preko krvave državljanske vojne vpeljala enopartijski sovjetski socialistični aparat.

Drugi ključen dejavnik, ki je vplival na usodo ujetnikov, je bil geografski: ujetnike so ruske oblasti pošiljale v najrazličnejše konce države, od krajev v “evropski Rusiji” preko Sibirije do srednje Azije; še zlasti tisti ujetniki, ki so pristali v odročnih severno ležečih krajih, so trpeli v neznosnih življenjskih pogojih.

Tretji, po magnitudi enako pomemben dejavnik je združeval etnično oz. narodno pripadnost ujetnikov ter njihov čin v oboroženih silah. Že v zbirnih centrih so ruske oborožene sile ujetnike razdeljevale, v nekem oziru tudi razslojevale, glede na narodnost oz. etnično pripadnost. Slovanskih narodov, na primer, po pravilu niso pošiljali v Sibirijo in srednjo Azijo; deležni so bili evidentno boljše obravnave in oskrbe. Še bolje kot ujetnikom slovanskega porekla se je godilo oficirjem. Njihova preferenčna obravnava, tudi poseben status, se je zrcalila ob bistveno boljših življenjskih pogojih v ujetništvu, še najbolj v tem, da jim ni bilo treba delati.

Izkušnja Franca Breznika

Na prvi (naslovni) strani razglednice je moč prebrati oz. prepoznati naslednje prvine. Pri vrhu najdemo zapis Prisonier de guerre, kar v francoščini pomeni “vojni ujetnik”, rusko besedno zvezo ПОЧТОВАЯ КАРТОЧКА, ki pomeni razglednico, ter besedo АВСТРИЯ, ki pomeni Avstrijo. Prejemnica razglednice je ga. Amalia Breznik, ki je bila doma v Mežici (nem. Miess) na Koroškem (nem. Kärnten), v Avstriji (zapisano dvakrat, in sicer kot Oesterreich in Austria). Ko razglednico obrnemo za devetdeset stopinj, lahko razberemo še pripis v pisani “polomljeni” cirilici, ki ga navajam prevedenega v slovenščino: Franz Breznik, slaščičarna Sinovi Rusije v lasti Belova, Sizran. Pod pripisom v cirilici je še poskus prečrkovanja naslova v latinico. V zgornjem desnem kotu najdemo še poštno znamko z znamenitim ruskim grbom, ki prikazuje dvoglavega orla s tremi kronami, ter vsaj tri nerazberljive žige. V enem od žigov lahko razberemo le datum: 18. 1. 16.

Na hrbtni strani ne najdemo slike ali risbe, ampak zgolj tekst, kar bolj spominja na hrbtno stran dopisnice kot razglednice. V “polomljeni” nemščini je Breznik svoji ženi povedal naslednje:

Prevod iz nemščine v slovenščino brez Breznikovih napak:

Draga žena,

prosim, pošlji mi kolikor možno težak paket. Dve srajci, škatlico Sport C., knjige – ne takšnih o vojni, Slov. večernice ali kaj drugega, kravato in razglednico Mežice. Dobro mi gre, enako želim tudi tebi. Pošlji mi na ruski naslov, pozdravljam te lepo kakor tudi ostale.

Pismo je datiral s 30. januarjem 1916, kot kraj pa ponovno navedel Sizran (rus. Сызрань), mesto ob reki Volgi, ki leži zahodno od veliko večjega Samare. Leta 1916 je bil Sizran še del Gubernije Simbirsk. Njegova žena je pod datum pripisala “dobila na 26”. Na hrbtni strani prav tako najdemo pripis v cirilici, ki je enak tistemu na prvi strani.

Vsebinska analiza razglednice

Vsebinska analiza besedila ter analiza besedišča razkrivata precej oprijemljivih podatkov o vojaški poti in ujetniški izkušnji Franca Breznika. Po narodnosti sta bila oba z ženo Slovenca – na to kaže več različnih dejavnikov. Franc v razglednici zapiše, da si želi branja knjig, za primer pa navede Slovenske večernice – knjižno zbirko, ki jo je izdajala Mohorjeva družba. Analiza seznama naročnikov knjig Mohorjeve družbe za predvojna leta, ki so v danem obdobju vsako leto izšli v Koledarju Družbe sv. Mohorja, je pokazala, da se na seznamu naročnikov iz župnije Mežica, ki je pripadala pliberški dekaniji, ta pa krški škofiji, leta 1913 (seznam je za leto 1912) prvič pojavi “Breznik Fr.”, pri čemer verjetno gre za isto osebo. Zgovorna sta tudi podatka, da sta si z ženo delila priimek, ki je pogost med Slovenci, pa tudi živela sta v Mežici, kjer je že takrat obstajala močna slovenska skupnost. Nenazadnje pa je Amalia ob prejemu pisma v slovenščini zapisala: “dobila na 26”.

Oba z ženo sta obiskovala dvojezično, utrakvistično šolo, v kateri se je dajal močan poudarek na poučevanju in učenju nemščine, zato s pisanjem razglednice na eni in razumevanjem na drugi strani skoraj gotovo nista imela težav. Franc je bil nemščine deležen tudi v okviru vojske, ta pa je bila najbrž tudi glavni razlog zato, da je razglednico napisal v nemščini. Premnoge jezikovne in druge napake v tistih nekaj ruskih vrsticah pričajo o tem, da Franc v času pisanja razglednice ruščine ni bil vešč; pripis je služil le temu, da je ženo informiral o svojem položaju.

Frančeve starosti, vojaške enote, v kateri je služil, ter datuma vpoklica ne poznamo. Sklepamo lahko, da je bil že zelo zgodaj vpoklican med avstro-ogrske oborožene sile in prav tako padel v ujetništvo, saj je razglednico napisal januarja 1916, ko je Avstro-Ogrska že premaknila izdaten del enot z vzhoda na italijansko bojišče, medtem ko so Rusi takrat šele začeli resneje razmišljati o uporabi ujetnikov kot cenene delovne sile. O dolžini trajanja njegove ujetniške izkušnje priča tudi njegovo domotožje; ženi namreč piše, da si želi razglednice s svojim domačim krajem. Da ni bil del časniškega kadra priča v nadaljevanju utemeljeni podatek, da je bil poslan na prisilno delo. V rusko ujetništvo je padel na vzhodni fronti, zelo verjetno v Galiciji ali na ozemlju današnje Ukrajine, precej manj pa, da se je to zgodilo na ruskem Poljskem. Da je bil vojni ujetnik, potrjuje francoski napis na samem vrhu razglednice: Prisonier de guerre, ki pomeni točno to.

Razglednico je poslal iz Sizrana, ki se, kot je pokazal ruski zgodovinar Berik Dulatov, v ohranjenih dokumentih lokalnih oblasti Gubernije Simbirsk (rus. Симбирская губерния) pojavlja kot ena prvih postaj za vojne ujetnike iz zbirnega vojnega taborišča Darnice, ki so bili tja poslani kot cenena delovna sila. Ti dokumenti potrjujejo, da so bili med prvimi prispelimi tudi ujetniki, ki so se opredelili za Slovence, pa tudi to, da je Breznik videl zbirališče Darnica in da je bil med prvimi ujetniki, ki so bili v okviru nove ruske politike glede ujetnikov poslani na delo, v njegovem primeru v Sizran.

Breznika so evidentno zaposlili v slaščičarni, v obrtniškem poslopju, ki je bilo v lasti neznanega moškega, ki se je pisal Belov. Iz zgodovine Sizrana vemo, da je bila že takrat v središču mesta zgradba, ki je nosila ime Dom trgovca Belova – ta obstaja še danes. V kolikor je šlo za stavbo, ki jo omenja Breznik, ali ne, ne moremo trditi z gotovostjo. Povsem možno je, da so ga zaposlili v strežbi, saj ženo med drugim prosi za dve srajci in kravato. Dodal je tudi, da mu gre dobro, o čemer priča tudi podatek, da si želi branja. Drugod, v taboriščih, kjer so ujetniki umirali za boleznimi in lakoto, je bila želja po branju vse prej kot predmet dialoga z ljubljenimi. Vse to pritrjuje podatkoma iz prvega dela prispevka, da so slovenski vojaki v ujetništvu praviloma živeli in delali v boljših pogojih kot npr. Nemci ali Madžari ter da Slovencev praviloma niso pošiljali v Sibirijo in/ali osrednjo Azijo.

Breznikova usoda

Usoda Franca Breznika ostaja neznanka, podobno kot usode vseh tistih Slovencev, ki so se javili iz ujetništva, a se niso nikoli vrnili domov in za katerimi se je tudi v vzhodni Evropi izgubila vsakršna sled. Za vse tiste, ki so se po mesecih ali letih, še zlasti pa po sklenjenem separatnem miru v Brest-Litovsku, le vrnili domov, se je začelo novo boleče poglavje, saj jih domači pogosto niso pričakovali. Še več, nekatere repatriirane so smatrali za preminule in so si zato nekdanji družinski člani ustvarili nova življenja. Povratniki so se vrnili v novo državo, ki jim je bila tuja, okolje pa nenaklonjeno. Nekaterim je bila vrnitev domov celo hujša izkušnja kot bivanje v ujetništvu.

Viri

• Breznik, Franc: Poštna razglednica za Amalio Breznik, 30. januar 1916. Osebni arhiv avtorja.

Literatura

• Banac, Ivo: South Slav Prisoners of War in Revolutionary Russia. Essays On World War I: Origins and Prisoners of War. Samuel R. Williamson Jr. in Peter Pastor. Columbia University Press, 1983.
• Davis, Gerald H.: The Life of Prisoners of War in Russia, 1914–1921. Essays On World War I: Origins and Prisoners of War. Samuel R. Williamson Jr. in Peter Pastor. Columbia University Press, 1983.
• Dulatov, Berik: Voennoplennye-slavjane Pervoj mirovoj vojny v Simbirskoj gubernii (po materialam Gosudarstvennogo arhiva Ulʹjanovskoj oblasti). Slavianovedenie 2018, številka 4.
• Družba sv. Mohorja: Imenik čč. P. n. udov Družbe sv. Mohorja l. 1912–15. Koledar Družbe sv. Mohorja: za navadno leto 1913–16. Celovec, 1913–16.
• Hazemali, David, Uroš Turnšek in Simon Očko: Nemška zasedba Rige in operacija Albion: Prispevek k razumevanju vzhodne fronte prve svetovne vojne na Pribaltiku. Annales: Anali za istrske in mediteranske študije 2019, letnik 29, številka 3.
• Nachtigal, Reinhard: Seuchen unter militärischer Aufsicht in Rußland: Das Lager Tockoe als Beispiel für die Behandlung der Kriegsgefangenen 1915/16. Jahrbücher für Geschichte Osteuropas Neue Folge 2000, letnik 48, številka 3.
• Nachtigal, Reinhard: Rußland und seine österreichisch-ungarischen Kriegsgefangenen (1914–1918). B. A. Greiner Verlag. Remshalden, 2003.
• Nachtigal, Reinhard: Kriegsgefangenschaft an der Ostfront 1914 bis 1918. Literaturbericht zu einem neuen Forschungsfeld. Peter Lang Verlag. Frankfurt, 2005.
• Nachtigal, Reinhard: Darnyc’kyj tabir vijskovo-polonenych pid čas Peršoji svitovoji vijny Ukrajins’kyj istoryčnyj žurnal 2010.
• Nachtigal, Reinhard: Prisoners of War in Russia during World War I.Quaestio Rossica 2014, številka 1.
• Nachtigal, Reinhard in Lena Radauer: Prisoners of War (Russian Empire). 1914-1918-online. International Encyclopedia of the First World War. Ute Daniel et al. 2014.
• Oltmer, Jocen (ur.): Kriegsgefangene im Europa des Ersten Weltkriegs. Paderborn. München-Wien-Zürich, 2006.
• Pastor, Peter: Hungarian POWs in Russia During the Revolution and Civil War Origins and Prisoners of War. Samuel R. Williamson Jr. in Peter Pastor. Columbia University Press, 1983.
• Pethyridge, Roger William: The Bolsheviks and Technical Disorder, 1917-1918. The Slavonic and East European Review 1971, letnik 49, številka 116.
• Pleterski, Janko: Koroški plebiscit 1920. Poskus enciklopedične razlage gesla o koroškem plebiscitu. Ljubljana, 2003.
• Progulki po Syzrani. Č.2. Arhitekturnye žemčužiny. https://sarlynx.livejournal.com/263193.html.
• Rachamimov, Iris: POWs and the Great War. Captivity on the Eastern front. Založba Berg Publishers. New York, 2002.
• Svoljšak, Petra: Ujetniki v času prve svetovne vojne. http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/ujetniki/.
• Volkogonov, Dmitrij: Lenin: Life and Legacy, prevedel Harold Shukman. New York, 1994.
• Verginella, Marta: Velika vojna v avtobiografskih zapiskih slovenskih vojakov. Velika vojna in Slovenci, Peter Vodopivec in Katja Kleindienst. Ljubljana, 2005.
• Watson, Alexander: Ring of Steel: Germany and Austria-Hungary at War, 1914–1918. Penguin Books. London, 2015.
• Williamson, Samuel R. in Peter Pastor (ur.): Essays On World War I: Origins and Prisoners of War. New York, 1983.

Daljša različica prispevka je bila objavljena v reviji Študentski zgodovinski časopis in je dostopna tukaj.