Dolgoletni trener ASK Primorja in SK Ljubljane Nedeljko Buljević je na vožnji z vlakom iz Beograda v Zagreb januarja 1940 neznanemu novinarju zagrebških Ilustrovanih sportskih novosti (1936-41) povedal marsikaj o svojih izkušnjah v prvi svetovni vojni in o slovenskem nogometu.
Tako pripoveduje članek. Če se že ne more skrajšati pot Beograd-Zagreb, bi se lahko vsaj vožnja. Voziti se s »hitrim vlakom« skoraj osem ur – v tem času norih vremenskih razmer še več – je res preveč. Sedeti in neprestano gledati na uro in ugotavljati, da v dolgočasju, ki ga še bolj utrjuje monotonost okolice in pomanjkanje kakršnega koli užitka v pejsažu sremsko-slavonskih krajev, skozi katere vodi proga Beograd-Zagreb, čas res počasi mineva in naravnost ubija. Ampak vožnja se lahko skrajša. Glavno je, da se prežene dolgčas in pozabi na uro. To nam je, ko smo se vračali iz »kratkotrajne« skupščine JNZ prejšnji teden, dokazal predstavnik in eden od pionirjev slovenskega nogometa, Dalmatinec Buljević. Da bi vsaj malo pregnali dolgčas smo Ivo Šuste, Ljubljančan Jugovec, Buljević in jaz začeli pogovor o – dolgočasni in dolgi vožnji. »To ni nič,« je začel slovenski Dalmatinec. »Jaz sem potoval 16 dni brez postanka v odprtih vagonih po najhujši zimi.«
Te besede so nam najprej zvenele kot laži kakšnega avanturista. A po polnih dveh urah pripovedovanja o svojem potovanju iz Odese v Kijev, iz Kijeva v Varšavo, pa spet nazaj v Kijev in Odeso, nato pa z ladjo prek Črnega morja na zadnjo donavsko luko, Brailo, pa nevarno prečkanje Dnestra z glavo v torbi in neskončno potovanje čez Romunijo v tistem, prav tako norem času, ko se je svetovna vojna končala in ko se ni vedelo, kdo pije in kdo plača, nas je sedanji vodja »Ljubljane« in nekdanji mladi, zelo mladi, komaj devetnajstletni konjeniški oficir, »oberleutnant« Buljević prepričal, da je preživel pravi roman, o katerem mi zdaj z užitkom poslušamo in se obenem bojimo njegove uresničitve na naših lastnih kožah. »V vojno sem šel leta 1917 kot sedmošolec. Star sem bil sedemnajst let. Bil sem še otrok, nisem bil pripravljen na vojno – in pokol. Jokal sem kot malo dete, ko so me posadili na konja in z »marš-kompanijo« poslali na fronto. Nisem se znal niti obleči, pa so mi zaupali transport streliva, konjev in materiala, da ga odpeljem iz Mostarja prek Sarajeva, Subotice, Temišvara na bolgarsko fronto pri Strumici. Da sem še živ se moram zahvaliti nenadni bolezni v Temišvaru. Nikakor nisem mogel dalje. Poveljstvo nad transportom je prevzel nek stari bradati Madžar, navaden vojak. Čez dva dneva sem v bolnici slišal, da so vsi odleteli v zrak! Strel iz sovražnikovega topa (foltrefer) je uničil strelivo, konje in – ljudi, ki bi jih moral jaz voditi.«
Trimesečno vračanje domov s fronte
Z zanimanjem smo poslušali strašne zgodbe, podobne tistim, ki jih je ovekovečil Remarque v delu »Na zahodu nič novega«. »V Odesi sem bil ‘komandant’ nekega skladišča streliva. Tukaj sem dočakal konec pokola in začetek kaosa. Čehi so od veselja nekega večera izstrelili vso strelivo iz skladišča. Naslednjega dne so se že začeli boji med rdečimi boljševiki in belimi caristi. S tem se nisem toliko ukvarjal kot z idejo – kako se bom vrnil domov, v moj Split.« Buljević je nadaljeval s podrobnim pripovedovanjem o povratku, ki je trajal cele tri mesece. Ko pa se je vrnil v Split, je njegova mater padla v nezavest, ker je mislila, da je – prikazen. Že davno so mislili, da je umrl in so celo plačali mašo zanj … Številni bratje in sestre – skupno devetnajst (!), danes jih je še živih štirinajst (!) – niso mogli verjeti svojim očem, da je Buljević oživel. Če bi to zgodbo, pravzaprav le eno od neštetih vojnih tragedij, opisal po pripovedovanju osebe, ki jo je res doživela – in preživela, bi jo gotovo z užitkom brali. Ampak vrnimo se – h športu, drugi polovici pripovedovanja, ki je skrajšalo pot Beograd-Zagreb.
»Ljubljana ima zdaj za trenerja Dunajčana Hansa Blocha, nekdanjega trenerja BASK-a. Dvojno sem srečen zaradi tega. Da ima moj klub trenerja in da mi je ta omogočil, da se malo odpočijem. Še posebej v zadnjih dveh letih, odkar je odšel madžarski trener Obitz, je name padlo vso breme. Bil sem tajnik in vodja sekcije in menedžer in trener in ‘minister za zunanje zadeve’ in finančnik. To je težko delo, verjemite. Kdor tega ni izkusil, ne more vedeti. Še posebej v Sloveniji, ko gre za nogomet. Koliko znoja sem pustil na igrišču, koliko živcev izgubil, tega se ne da povedati. To lahko počne samo človek, ki se je zaljubil v to prekleto nogometno žogo in ki je pripravljen za njo dati najlepši del svojega življenja. Ob tem sem opravljal še svoj zasebni posel (vodja inštalacije na električni centrali). Zdaj potrebujem malo počitka.«
»Z Blochom smo zadovoljni. Tako vodstvo kot igralci. Ta človek ne skrbi za igralce samo na igrišču, pač pa tudi v zasebnem življenju. Ima ugled, vsi ga spoštujejo in upoštevajo, to je glavno. Jaz sem bil svojim igralcem oče in mama in so me poslušali kot poslušaš očeta in mamo. Vendar v meni niso videli svojega starešino.«
“Slovenec je individualist do skrajnosti”
»Težko je v Sloveniji dvigovati nogomet. Jaz sem v Ljubljani od leta 1921, torej skoraj dvajset let. Prišel sem kot mlad študent elektrotehnike, udomačil sem se v Sloveniji, tam sem ostal in delal cel čas v nogometu. Poznam ljudi in okoliščine, tako da sem dober poznavalec slovenskega nogometa. Ponavljam, težko je. V Sloveniji, deloma zaradi klimatskih in terenskih okoliščin, deloma pa zaradi človeške narave in razpoloženja, nogomet ni razširjen, niti se ni mogel razširiti kot v drugih krajih in verjetno ne bo nikoli dosegel večjo stopnjo razvoja. Slovenec je individualist do skrajnosti. Sposoben je sam nekaj doseči, tako da se nasloni zgolj na svoje umske in fizične sposobnosti. Slovenec ni za delo, ki zahteva kolektivni napor, združitev moči za dosego skupnega cilja, ni za podvige, kjer je treba večji del svojih osebnih sposobnosti dati v službo skupinskega dela in prikrojiti svoje osebne želje in zahteve. Zato je razumljivo, da imajo Slovenci v individualnih športnih panogah, na primer smučanju, skokih, plavanju, drsanju in še nekaterih disciplinah lahke atletike, izvrstne uspehe, medtem ko so pri nogometu, tipični kolektivni igri, precej povprečni. To ni zaradi tega, kakor pravijo, ker ‘Kranjec ni za nogomet’. Kranjci imajo individualno dobre igralce, a je zelo težko iz njih napraviti moštvo. Naj vam ponudim dokaz za to trditev: Slovenci so dali nekaj zelo dobrih plavalcev (Vilfan, Cerer, Fuks) in imajo zelo dobro plavalsko povprečje, v vaterpolu pa niso uspešni. Trdim, da bodo tudi v hokeju na ledu, ki je zaradi klimatskih razmer pognal globoke korenine v Ljubljani, Hrvati presegli Slovence, če bo v Zagrebu toliko ledu v naslednjih dveh letih, kot ga je bilo letos in ko se Hrvati naučijo drsati.«
»Slovenec je nagnjen h športu, nagnjen h naporu, poln želje, da se dokaže in doseže uspeh. Je zdrav, odporen, močne volje, vzdržljiv in predstavlja dober ‘športni material’. Ampak Slovenec je tudi svojeglav in precej neposlušen. Težko ga je podrediti skupni disciplini. Zelo težko sprejema napotke in nasvete. Če je prepričan, da je njegov način in njegovo dojemanje pravilno, ga je težko prepričati v nasprotno. Slovenec za dosego uspeha potrebuje dvoje. Prvo, da se mu vtisne v glavo, da je to mogoče doseči, drugo, da je to koristno. Vse to sem spoznal med svojim dolgoletnim delom. Če ti ga uspe prepričati v možnost uspeha, v korist vloženega truda in napora, potem je v stanju napraviti velike stvari. Ta psihološki moment je odločilen za tip Slovenca-športnika. Zakaj, na primer, Slovenci v nogometu na svojem igrišču redno dosegajo dobre rezultate, še posebej proti nekaterim moštvom, na tujem pa slabše. To je samo zaradi psihološkega momenta, ker se na svojem igrišču počutijo močne in želijo pred svojo publiko pokazati svojo pravo vrednost. Primer: proti Građanskemu Slovenci redno dosegajo dobre rezultate v Ljubljani in mnogokrat premagujejo ‘purgerje’, medtem ko v Zagrebu redno izgubljajo z visokimi rezultati. To je že tradicija. Proti nikomur Slovenci niso tako ‘našpičeni’ kot proti ‘purgerjem’, ampak nikoli ne igrajo mehkeje kot prav proti Građanskemu v Zagrebu. Ko se igra v Ljubljani, so slovenski igralci skoraj prepričani, da bodo premagali Građanskega, ko pa se igra v Zagrebu, pričakujejo šestico.«
Sposobni premagati vsakega nasprotnika
»Pri slovenskih nogometaših je važna še ena stvar. Niti v času treninga, niti med tekmo, oni ne razmišljajo. Pri nogometu pa je treba misliti in ne igrati po šabloni. Ko jim krene žoga od noge do noge in se začne igra odvijati njim v prid, jih je težko zadržati. Ko pa nasprotnik začne z globljo igro, ko jih sooči s problemi, potem izgubijo glavo in poraz je neizbežen, čeprav bi se morala tekma končati v njihovo korist. Moj bog, ko gledam te fante na terenu, sem prepričan, da so sposobni premagati vsakega nasprotnika. Ko pa pride na vrsto kakšna težja tekma, še posebej v gosteh, teh isti ljudi ne morem prepoznati.«
»Pri Slovencih manjka občutek za ljubezen do kluba. On igra v tem klubu, a ga nanj ne veže nič, kar bi ga izpolnjevalo z občutkom privrženosti do tega kluba. To je zaradi pomanjkanja klubskega življenja, ki bi povezalo ljudi v klubu, je pa tudi nekaj posebnega, tipično slovenskega v tem. Kakšna je razlika od igralcev našega Hajduka iz časov, ko sem jaz igral zanj. Igralec bi krvavel za svoj Hajduk. Ko smo igrali – jaz sem bil desni bek – mi je bilo vseeno, če bom z obema nogama končal tekmo, glavno je bilo – Hajduk in – zmaga …«
Težava sta vreme in številčnost športov
»Rekel sem, da slovenski nogomet nikoli ne bo dosegel posebne kvalitete, a ne zaradi razpoloženja igralcev, pač pa javnosti. V drugih krajih pogosto, razen nogometa, ni nobenega drugega športa in je tako vsa pozornost usmerjena v nogomet, medtem ko je v Sloveniji razvitih mnogo športov in nogomet nikoli ni bil edini. Poleg tega je tudi klima razlog, zakaj se nogomet težko uveljavi v Sloveniji. Zima je ponavadi dolga in snega je veliko. Tako se pozimi ne da igrati, niti dostojno trenirati. ‘Mrtva sezona’ traja kar tri mesece. Spomladi pa spet ni gledalcev. Posebej v novejšem času, ko mestno prebivalstvo hodi na izlete v planine. Planinstvo in turizem sta pri Slovencih tako razvita, da se v najboljšem vremenu ne more prirediti kakšna boljša tekma, ker Slovenec v ‘gojzarjih’ kot planinec ali z biciklom odhaja za vikend v planine in gozdove. Mesto ostane prazno.«
»Ljubljanski nogomet ovirajo tudi posebne okoliščine. Nekoč sta bila Ilirija in Primorje, ki ju je oviralo preveliko in žolčno rivalstvo, zdaj pa je ovira pomanjkanje rivalstva. Ljubljana potrebuje rivala, vendar tega mesto ne more prenesti. V drugih mestih, še posebej tistih industrijskih (Kranj, Trbovlje, Maribor) se nogomet dviga predvsem zaradi tovarniškega delavstva. Nasploh je lažje delati z delavci kot pa z akademiki.«
»Po reorganizaciji nogometa sem mnenja, da bo to stanje po eni strani koristilo slovenskemu nogometu, po drugi pa mu bo škodilo. Ustanovila se bo posebna Slovenska liga, kamor se bodo verjetno uvrstili poleg Ljubljane še Mars iz Ljubljane, dva kluba iz Celja, Kranj, mariborska kluba Železničar in Rapid (Mariboru slabo kaže) in en klub iz Trbovelj (Amater) – nogomet bo pridobil na širini, dvomim pa, da bo pridobil na kvaliteti. Ti klubi se bodo zaradi tekmovanja dvignili, bo pa Ljubljana padla, ker se našim igralcem ne bo dalo igrati kot prej. Tako bo predstavnik Slovenije v državni ligi spet igral obrobno vlogo kot pred petimi leti. To bo verjetno rezultat reorganizacije za slovenski nogomet. Ampak to je potrebna žrtev za kasnejši nogometni napredek.«
»Vprašanje sodelovanja Ljubljane v letošnji državni ligi še ni rešeno. Na skupščini, kjer je prišlo do sporazuma in likvidacije JNZ, je bilo odločeno, da bodo letos v zaključnem prvenstvu sodelovale tri ekipe iz hrvaško-slovenske lige in tri iz srbske. Ker Ljubljana ni med prvo trojico v hrvaško-slovenski ligi, to pomeni, da bo odpadla. Toda mi smo se s Hrvati dogovorili še pred končnim sporazumom, da bi Ljubljana morala sodelovati v državni ligi. Zato smo odprli to vprašanje in če Srbi privolijo, potem bi letos slovenski predstavnik lahko sodeloval kot sedmi član lige. Tako bi vsekakor moralo biti, kajti za Ljubljano pavza od začetka maja do septembra pomeni veliko finančno in športno škodo.«
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan. Prispevek je bil izvorno objavljen na spletni strani Enotnost.
