Na prelomu 19. in 20. stoletja, ko so v stari avstrijski monarhiji odnosi med narodi postajali vse bolj neznosni, so pritiske še kako občutili tudi slovenski študenti. V Gradcu so se naveličali teroriziranja nemških kolegov, zato so se izurili v borjenju in s silo pridobili strahospoštovanje nasprotnika.
Formiranje modernih evropskih narodov se je začel nekako v 19. stoletju. V Avstrijski monarhiji je podlago temu prinesla obnovitev ustavnega življenja v začetku 60-ih let 19. stoletja, ki je demokratizirala družbenopolitično sfero in omogočila razvoj društvenega življenja. S pospešenimi koraki se je začela narodnostna diferenciacija oziroma zavedanje pripadanja posebni narodni skupnosti in istočasno ločevanje od drugih narodov. Proces se je z majhnega števila izobražencev najprej razširil med meščanstvom, nato pa v nekaj desetletjih zajel vso prebivalstvo. Nacionalna gibanja so na podlagi enačbe jezik = narod = država skušala »razsvetliti« množice in jih pridobiti v svoj tabor.
Narodnostno ločevanje ni bil enkraten in dokončen dogodek, ljudje so zaradi različnih vzrokov menjali stran, znotraj iste družine so se odločali drugače. Pri Slovencih, tako kot pri drugih evropskih narodih, se je temu v devetdesetih letih pridružila še nazorska delitev v dva prevladujoča tabora, katoliški in liberalni, ki sta si oblikovali svoji politični stranki in v ozadju močno podporno organizacijsko mrežo v obliki društev, zadrug in drugih ustanov. Zgodila se je delitev duhov in začel kulturni boj.
Slovenski študenti na študiju v tujih mestih
Kljub temu, da je marsikje narodnostni boj med Nemci in Slovenci zato stopil v ozadje, je to še naprej ostalo pereča tema za slovenske študente. Ker na slovenskih tleh vse do nastanka Kraljevine Jugoslavije ni bilo univerze, so študenti z naših krajev po znanje odhajali v univerzitetna središča, ki so bila postavljena izven slovenskih mest – Dunaj, Gradec itd.
Ta okolja, med katerimi je izstopal štajerski Gradec, niso bila najbolj ugodna podlaga narodno-buditeljskemu delu, čeprav so v vseh mestih delovala razmeroma močna akademska društva. Ta so bila sprva še enotna, nato pa so se v devetdesetih letih razdelila na nazorski podlagi, kar je še dodatno razpršilo mladi intelekt.
Borjenje za mir
Za potrebe varnosti, pa tudi zabave, so v sklopu akademskih društev odpirali borilne klube, kjer so se urili v sabljanju oziroma borbi nasploh. To je še posebej prav prišlo študentom v Gradcu, kjer je proti Slovencem vladala velika nestrpnost in so jih nemški burši (pripadniki nemških akademskih društev) pogosto napadali. Triglavani (člani liberalnega akademskega društva Triglav) so se zato odločili, da uvedejo ta »študentovski šport«, ki je bil razširjen med nemškogovorčimi študenti in že kmalu izurili nekaj dobrih mečevalcev.
Ti so se postavili za svoje kolege in izzivajoče nasprotnike ob prvi priložnosti pozvali na dvoboj, v kolikor ni preklical žalitve. Številni burši so v teh dvobojih dobili marsikatero brazgotino na nosu, bradi in licu ali pa ostali celo brez ušesa, zato so do slovenskih borcev dobili strahospoštovanje. Prav poseben sloves se je še dolgo držal nekega jurista Irgoliča iz Prlekije, poznejšega odvetnika v Mariboru, ki so mu spopadi pustili več »spominov« na obrazu.[1]
Priprave na upor sistemu?
Čeprav naj bi večina slovenskih akademikov nasprotovala tej »barbarski šegi«, je velik uspeh dosegala med študenti, med katerimi je borjenje, kot je zapisalo dijaško glasilo Vesna, veljalo za sredstvo, s katerim »branijo dijaki svoje društveno in dijaško čast na način, ki je v dijaških krogih edin veljaven in običajen«.[2]
Uveljavil se je tudi po slovenskih šolah in večkrat naletel na kritike starejših. Še posebej oster je bil ideolog slovenskega katoliškega preporoda dr. Anton Mahnič, ki je v uvajanju borjenja v akademska društva, širjenju telovadbe v šole in povezovanje s sokolstvom videl priprave na upor sistemu in želje slovenskih liberalcev po pridobivanju »nove vojske« iz vrst šolajoče mladine.[3]
[1] Vauhnik Miloš, Pe-fau: spomini. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1988, str. 40-41.
[2] Vesna, let. 1, št. 3-4, str. 52.
[3] Rimski katolik, let. 5, št. 3, 1893, str. 361-362.
Viri in literatura:
- Rimski katolik
- Vesna
- Erjavec Fran, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana: Prosvetna zveza, 1928
- Vauhnik Miloš, Pe-fau: spomini. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1988
