Predstave in javni govor o mladosti in mladini v Sloveniji po drugi svetovni vojni so bili, tako kot v vseh vzhodnih socialističnih družbah v tem obdobju, podrejeni ideološkim projektom in projekcijam.
Vloga mladine je bila integracijska in posebno prva leta po vojni izrazito produktivistična, saj so bili mladi v prvih vrstah povojne graditve. Parole in argumenti, s katerimi so poskušali navdušiti mlade za delo in identifikacijo s sistemom so bile, da mladi sami sebi gradijo boljšo prihodnost. Ker je slovenska družba po drugi svetovni vojni razmeroma hitro napredovala, so se mladi hitro in zlahka identificirali z družbenim sistemom, njegovimi vrednotami in cilji. Zato je bil v slovenski družbi do srede šestdesetih značilen »socialni komformizem« mladih. Mladi so bili pripravljeni privoliti na pritiske oblasti, ker so vendarle videli pozitivno perspektivo v dani družbi (parola – »Mi gradimo progo, proga gradi nas!«). Tako se je v Sloveniji (in podobno drugje v socialističnih državah) mladina razvila v posebno družbeno skupino precej hitreje kot se je to zgodilo v zahodnih državah. Toda ta proces oblikovanja mladih v posebno, homogeno družbeno skupino je potekal pod izrednim pritiskom ideoloških in političnih institucij. Zato na začetku ni bilo »uporništva brez razloga«, ki se je dogajalo v zahodnih državah petdesetih in šestdesetih let. Jugoslovanski politiki so poudarjali pozitivno podobo jugoslovanske mladine nasproti »negativni« podobi zahodne mladine.[1]
Šolstvo v duhu marksistično-leninistične ideologije
Za veliko večino obdobja šolstva v novi jugoslovanski državi je veljalo, da je bilo šolstvo vsekakor podvrženo marksistično-leninistični ideologiji, ki se je odražala tudi v strogi idejni selekciji učiteljstva.[2] Cilji vzgoje in izobraževanja so postali »čuvanje, utrjevanje in razvijanje demokratičnih, socialnih in nacionalnih pridobitev osvobodilne borbe«.[3] V šolah so se prvi dve leti po vojni privajali na nove razmere, potem pa so se začele šolske reforme, najprej sredi petdesetih let, nato v šestdesetih in še ena v sedemdesetih letih. Skoraj vsaka generacija povojnih otrok je bila deležna ali reforme ali pa »reforme reforme«. V socialistični Jugoslaviji je bila velika pozornost namenjena izobraževanju mladine v duhu komunizma in spodbujanju tradicije narodnoosvobodilnega boja (NOB), v različnih oblikah, od politizacije izobraževanja do preživljanja prostega časa.[4]
Vsak 16-letnik vpisan v zvezo komunistične mladine
Močan vzgojni dejavnik v najrazličnejših smereh vzgojnega dela so bile množične organizacije, pionirska in mladinska na eni ter sindikalne organizacije na drugi strani. Zveza komunistične mladine Slovenije je bila politična mladinska organizacija Komunistične partije Slovenije (KPS). Začetki organizacije segajo v leto 1919, ko so v Zagrebu po zgledu sovjetske boljševistične mladinske organizacije Komsomol ustanovili Zvezo komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ). Z ustanovitvijo Komunistične partije Slovenije leta 1939 so znotraj SKOJ-a ustanovili tudi Zvezo komunistične mladine Slovenije (ZKMS). Vsi, ki so želeli postati člani KPS so se do leta 1945 morali najprej vključiti v ZKMS ali SKOJ, če so se dokazali kot aktivisti, so lahko postali člani KPS ali KPJ. Po letu 1945 in prevzemu oblasti so komunisti sprejeli zakon po katerem so bili vsi otroci v Sloveniji s starostjo 16 let, avtomatično vpisani v slovensko zvezo komunistične mladine. V programu je imela zapisano zavezanost mladine k širjenju in ohranjanju idej marksizma, komunizma, revolucije in narodnoosvobodilnega boja (NOB). Leta 1948 so organizacijo preimenovali v Ljudsko mladino Slovenije, leta 1963 pa v Zvezo mladine Slovenije.
Mladinska organizacija ali politična šola za mlade
Mladinska organizacija je bila čista transmisija partije in drugih političnih organov. Njen cilj ni bil zastopanje interesov mladine v družbi, saj po tedanjem prepričanju mladi niso imeli svojih posebnih interesov. Z mladinsko organizacijo je bila mišljena nekakšna množična politična šola za mlade, ki predvsem politično mobilizira in organizira mlade (parola »Zveza mladine koraka pod vodstvom Koministične Partije«).[5] Mladinska organizacija je s svojim mobilizacijskim, propagandnim in organizacijskim delom pri formiranju in delu mladinskih delovnih brigad v prvih povojnih letih pripomogla k hitrejši obnovi in izgradnje opustošene države.
Pomembno vlogo v šolskem življenju je imela tudi pionirska organizacija, ki je aktivno sodelovala pri političnem delu, organizaciji razstav, telovadnih nastopov, raznih drugih prireditev, igrah, koncertih in podobno. Kot primer politične aktivnosti lahko omenimo akcijo srednješolske mladine proti reakcionarnim elementom na šolah 27. novembra leta 1945. Zahtevali so odstranitev vseh protinarodnih in protiljudskih oblasti usmerjenih učiteljev in učencev. Demonstrirali so pred učiteljiščem in pred Lichtenthurnovim zavodom v Ljubljani.[6]
V okviru zveznih in republiških mladinskih delovnih akcij so bile v rekordnem času zgrajene železniške proge Brčko-Banovići, Šamac-Sarajevo, Nikšič-Titograd, Sežana-Dutovlje, cesti Beograd-Zagreb (cesta bratstva in enotnosti) in Celje-Šempeter ter kasneje še cesta Zagreb-Ljubljana. v okviru delovnih akcij so bili zgrajeni še Novi Beograd, del Nove Gorice, tovarni Ivo Lola v Beogradu in Titan v Kamniku ter številni drugi pomembni industrijski in infrastrukturni objekti. V letih 1945–1948 je na prostovoljnih delovnih akcijah bilo udeleženih več deset tisoč slovenskih mladincev in mladink.[7]
Zveza pionirjev Jugoslavije
Socialistična vzgoja in izobraževanje sta prinesla posebno organizacijo – Pionirsko organizacijo.[8] Zveza pionirjev Jugoslavije (neuradno Titovi pionirji; kratica: ZPJ), ki je bila ustanovljena leta 1942 v Bihaću na I. kongresu Združene zveze protifašistične mladine Jugoslavije (USAOJ), je bila organizacija, ki je vključevala vse osnovnošolske otroke v socialistični Jugoslaviji. Opredeljena je bila kot vzgojno – zabavna, patriotska, izven šolska organizacija. Njen smoter je bil, vzgajati mladino ob sodelovanju odraslih na tradicijah NOB v zavedne državljane SFLRJ. Združevala pa je osnovnošolsko mladino. Imeli so lastne uniforme; črne čevlje, modre hlače (deklice modra krila), belo srajco, rdečo rutico za vratom in modro vojaško kapo, imenovano »titovka«. Uporabljali so vojaški pozdrav – salutiranje s stisnjeno pestjo. Čeprav je bil sprejem med pionirje del šolskega programa in zato pravzaprav obvezen, je članstvo v Zvezi pionirjev pomenilo čast. Že leta 1945 je bilo v pionirski organizaciji 6.787 ljubljanskih učencev.
Vsi učenci v prvem razredu osnovne šole so na dan republike, ne da bi poznali vseh črk, postali člani pionirske organizacije z ritualnim polaganjem pionirske zaobljube in dobivanjem pionirskih knjižic rdeče barve enako kot partijske članske.[9] Slovesen sprejem prvošolčkov v pionirsko organizacijo se je ohranil do konca osemdesetih let in je bil poseben dogodek. Otroci so se tedaj zaobljubili, da bodo dobri »Titovi pionirji« in da se bodo pridno učili. Častna pionirska zaobljuba se je glasila: »Pred pionirsko zastavo obljubljam, da se bom marljivo in vztrajno učil. S svojim znanjem in pridnostjo želim zdaj in ko odrastem koristiti naši socialistični domovini Jugoslaviji in vsem njenim delavnim ljudem. Obljubljam, da bom zvest tovariš in dober človek. Vse moje delo in ravnanje naj pokažeta, da sem vreden otrok svojega ljudstva in vreden član velike družine narodov, ki hočejo po poti napredka, pravice in miru.«[10] V šolah je dežurni učenec, potem ko je učiteljica ali učitelj vstopil v razred, glasno dejal: »Za domovino!«, otroci pa so odgovorili: »S Titom naprej!«[11] Prav tako je bil takrat obvezen v vsaki učilnici Titov portret.
Ideologizacija otroštva
Simboli jugoslovanske realnosti – partizani, Tito, partija in revolucija so bili prisotni v imenih šol, učbenikov, literature, učnih načrtov itd. O ideologizaciji otroštva priča dejstvo, da je na primer črka M v srbohrvaških učnih gradivih simbolizirala mamo, črka T pa pogosto Tita, ne očeta (tata).[12] Kult Tita je bil prisoten v različnih segmentih otroštva.[13] Prav tako so imele ekskurzije in izleti močan ideološki pečat, saj se je pogosto potovalo na »pot bratstva in enotnosti« ali »pot revolucije« – v Titov rojstni kraj Kumrovec ali v Jajce, Jasenovac, Sutjesko.[14]
Vez med otroci in zapuščino NOB-ja pod partizanskim vodstvom se je poudarjala ob vsaki priložnosti. Da bi ohranile tradicije narodnoosvobodilne borbe, so pripravile terenske organizacije Zveze borcev samo v letu 1950 70 izletov v kraje, ki so bili prizorišče pomembnejših dogodkov v NOB. Poleg bivših borcev in aktivistov se je udeležilo izletov šolska mladina, dijaki, študenti in drugi. Odbori Zveze borcev so pripravili v letu 1949 nad 250 spominskih svečanosti in komemoracij, akademij, mitingov in podobnih prireditev. Posebej je treba omeniti organizacijo partizanskih patrol in pohodov Po poteh partizanskih brigad, katerih so se stalno udeleževali tudi otroci padlih borcev.[15]
Slovenska pionirska organizacija se je osamosvojila leta 1949, na novo pa je bila organizirana dejavnost s pionirskimi starešinskimi sveti. V začetku leta 1952 je bilo v Ljubljani 45 pionirskih odredov s skupno 5.463 pionirji.[16] Kasneje se je mreža pionirjev okrepila (12.000 članov) ter združevala različne dejavnosti (šahovski, pevski, dramski in fizkulturni krožki). Leta 1953 pa je bila ustanovljena Pionirska knjižnica, ki je njenim članom poleg izposoje knjig nudila kino predstave, lutkovne igrice, literarne popoldneve, gledališke nastope, koncerte in jezikovne tečaje. Zadnja generacija otrok, ki je bila v Jugoslaviji pred razpadom sistema vključena v pionirsko organizacijo, je krenila v šolo šolskega leta 1989/1990.
Spremembe v družbi in študentska gibanja
S popuščanjem političnega vijaka po propadu informbirojevske blokade in s porastom standarda sta si začela množiti tudi individualizem mladih in postopno osamosvajanje mladih izpod političnega vpliva (posebej velja za študente). V šestdesetih letih se je način življenja tudi v Sloveniji močno spremenil. Čeprav te spremembe niso bile tako ostre kot na Zahodu, pa so tuji vplivi postajali vse bolj očitni zlasti pri mladih Slovenkah in Slovencih. Na spremembe v družbi je vplivala modernizacija na raznih področjih, večanje števila mestnega in zmanjševanje števila kmečkega prebivalstva, emancipacija žensk, vpliv novih medijev, večja mobilnost zaradi motorizacije.[17] »Negativne« vplive so pomenili na primer nove oblike zabave, jazz, kritična umetniška ustvarjalnost, mladinski kriminal, alkoholizem in nemorala mladih.[18]
Študentska gibanja konec šestdesetih so pretresla politiko in javnost po svetu, kjer so se pojavila, to pa še posebno velja za nekdanje socialistične države in tudi Slovenijo. Leta 1968 so se – podobno kot v Franciji, Nemčiji in nekaterih vzhodnoevropskih državah – uprli študenti tudi v Jugoslaviji. Upirali so se večjemu razslojevanju, ki so ga prinašale spremembe, zlasti gospodarska reforma.[19] Študentska gibanja so razbila dotedanjo homogenost družbe in postavila pod vprašaj nevprašljivo vladavino Zvezo komunistov. Študentska gibanja v socialističnih državah, predvsem na Češkem, Poljskem, Madžarskem in v Jugoslaviji so nastopala z zahtevami po »demokratizaciji« socializma, po večji ekonomski liberalizaciji, odpravi cenzure in policijske represije, po svobodi v umetniškem in znanstvenem ustvarjanju, večji odprtosti do tujine itd. Nemir mladih je v šestdesetih letih tudi v Sloveniji prerasel v pravi generacijski spor. Kavbojke, dolgi lasje, »beatlomanija«, kot so rekli posnemanju zahodne kulture mladih, so bili pravi šok za starše, še bolj pa za socialistično družbo. Mladi so poslušali radio Luksemburg, ki je ves čas vrtel zabavno glasbo. Po garažah so na jezo sosedov in staršev začeli nastajati prvi slovenski rock ansambli. Toda tudi družba je počasi srkala vase spremembe. Množična kultura je postala vsakdanji del življenja Slovencev.[20] Čeprav je šlo v socialističnih državah za drugačne družbene spore in potrebe kot na zahodu, so bili študenti povsod znanilci splošnega družbenega nezadovoljstva. Študentska gibanja so tako vnesla razkol v politično ideološki kozmos družb, ki se nikoli več ni »zlepil« nazaj.[21]
Posebnost jugoslovanskega in slovenskega prostora
Ker nekdanja Jugoslavija ni prevzela vzhodnoevropskega modela realsocializma, temveč je kombinirala socializem z elementi tržne družbe in civilnodružbenega pluralizma, se v njej niso razvile drastične oblike državno nadzorovane mladosti. Slovenija je od šestdesetih let naprej doživljala posebno obliko spontane modernizacije, ki ni bila v celoti pod nadzorom političnega sistema. Mladina v Sloveniji je bila med poglavitnimi promotorji spontane modernizacije. Mladinska organizacija v Sloveniji se spremenila od tipično transmisijske politične organizacije, k samostojni politični organizaciji strankarskega tipa s transmladinskim programom. Razmeroma zadovoljiv ekonomski standard in nizka stopnja nezaposlenosti sta velikemu delu mladih omogočala eksperimentiranje z različnimi življenjskimi izkušnjami in poteki, torej individualiziranje mladosti. Vse to je približalo mlade v Sloveniji tedanji zahodnoevropski mladini. Toda prav te razmere so obenem oddaljevale mlade v Sloveniji od mladih drugod po Jugoslaviji.[22]
____________________________________
[1] Ule, Mirjana, Mladina v Sloveniji.
[2] Slovensko šolstvo, zbornik.
[3] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 21.
[4] Vučetić, Radina, Diznizacija detinjstva i mladosti u Socijalističkoj Jugoslaviji.
[5] Ule, Mirjana, Mladina v Sloveniji.
[6] SP, št. 192, 2. 12. 1945, Ljubljanski srednješolci proti reakcionarjem na šolah.
[7] Perovšek, France, Delček mladosti, Spomini na delo v Ljudski mladini Slovenije in Jugoslavije ter SKOJ v letih 1947-1950, Društvo piscev zgodovine NOB, Ljubljana, 2004, str. 23.
[8] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 21.
[9] Vučetić, Radina, Diznizacija detinjstva i mladosti u Socijalističkoj Jugoslaviji.
[10] Bukša, Juraj (gl. ur.), Svijet oko nas, enciklopedija za djecu i omladinu, Enciklopedijska iztočnica, Djeca, III izdaja (XI), Školska knjiga, Zagreb, 1987, str. 153-154.
[11] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 21.
[12] Vučetić, Radina, ABC Textbook and Ideological Indoctrination of Children, V: Socialism Tailor- made for Man’ or ’Child Tailor-made for Socialism, Childhood in South East Europe: Naumović Historical Perspectives on Growing Up in the 19th and 20th Century, Belgrade, Graz, 2001, str. 254.
[13] Več o kultu Tita v procesu izobraževanja otrok V: Milosavljević, O., Otac – genije – ljubimac, Kult vladara – najtrajniji obrazac vaspitanja dece, V: Žene i deca: Srbija u modernizacijskim procesima.
[14] Vučetić, Radina, Diznizacija detinjstva i mladosti u Socijalističkoj Jugoslaviji.
[15] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani, Kronika, Ljubljana, 1965, str. 204.
[16] Prav tam, str. 205.
[17] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 23.
[18] Ule, Mirjana, Mladina v Sloveniji.
[19] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 23.
[20] Prav tam.
[21] Ule, Mirjana, Mladina v Sloveniji.
[22] Prav tam.
Viri in literatura
- Bukša, Juraj, Svijet oko nas, enciklopedija za djecu i omladinu.
- Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955.
- Perovšek, France, Delček mladosti, Spomini na delo v Ljudski mladini Slovenije in Jugoslavije ter SKOJ v letih 1947-1950.
- Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni.
- Slovensko šolstvo, zbornik.
- SP, št. 192, 2. 12. 1945, Ljubljanski srednješolci proti reakcionarjem na šolah.
- Ule, Mirjana, Mladina v Sloveniji.
- Milosavljević, Otac – genije – ljubimac, Kult vladara – najtrajniji obrazac vaspitanja dece.
- Vučetić, Radina, ABC Textbook and Ideological Indoctrination of Children.
- Vučetić, Radina, Diznizacija detinjstva i mladosti u Socijalističkoj Jugoslaviji.