Socialistično mesto v evropski urbani krajini

 

bukaresta-1964

Bukarešta leta 1964.

Druga svetovna vojna je bila velika prelomnica v 20. stoletju, ki je pustila pečat tudi na arhitekturnem in urbanističnem področju.

Arhitekti in načrtovalci so se v Evropi srečevali s pomembno nalogo obnove in nadaljnjega razvoja mest, ki jih je opustošila vojna, in bili pozvani k oblikovanju novih mest ter preoblikovanju obstoječega mestnega prostora za izražanje nove politične identitete. Razprava o obnovi mest je postavila v ospredje vprašanje ali graditi na novo ali restavrirati predvojno podobo.

Po vojni se je veliko mest z bogatim zgodovinskim središčem odločilo obnoviti opustošene dele mest in medvojno porušenih stavb. Tradicionalisti so zagovarjali natančno rekonstrukcijo izgubljenih stavb, modernistična struja pa se je zavzemala za sodobno rekonstrukcijo poškodovanih območij.

Politična vloga urbanizma po letu 1945 je najbolj očitna v preoblikovanju obstoječih in oblikovanju novih mest. Razprava o odnosu med prostorom in ideologijo je bila še posebej pomembna v državah socialističnega bloka, kjer teorija socialističnega načrtovanja eksplicitno deklarira javne prostore kot reprezentacijo družbeno-političnega reda, saj sta videz in forma mesta najbolj zgovorna kazalnika socialne in politične ureditve neke družbe.

Načela socialističnega realizma se izrazijo v arhitekturi

S pojavom novih socialističnih sistemov po drugi svetovni vojni, so načela socialističnega realizma postala osnova za monumentalno arhitekturo in urbanizma celotnega socialističnega bloka. Od Moskve do Beograda so bila mesta v znamenju CIAM-ovih smernic in funkcionalistične arhitekture, ki ima svoje izvore v predvojnem kapitalističnem Zahodu.[1]

nowa-huta-1950

Nowa Huta na Poljskem leta 1950.

Države, ki so po vojni prešle pod sovjetsko sfero, so večinoma nadaljevale svojo predvojno arhitekturno usmeritev, a že leta 1949 je resolucija partijskega nacionalnega odbora arhitektov v Sovjetski zvezi opredelila socialistični realizem kot novo smer v arhitekturi – sicer nacionalna v obliki, socialistična v vsebini, ki naj bi v satelitskih državah združile nacionalne posebnosti in modele. Na Češkoslovaškem je bil uveden arhitekturni slog sorela (okrajšava za socializem; realizem; lakomný – stalinistična češkoslovaška arhitektura), ki se opira na dediščino klasicizma in renesanse s husitsko tematiko; na Poljskem pa je bil kot nacionalni slog sprejet renesančni vzor. Nova zgrajena mesta v socialističnih državah vzhodne Evrope so bila predvsem posledica gospodarske politike spodbujanje in razvoja težke industrije.

Načrtovana mesta so bila produkt socialističnega urbanega načrtovanja, ki so bila ustvarjena kot mesta za delavce in materializacija socializma. Od leta 1917 pa vse do zloma vzhodnega bloka leta 1990 so socialistični režimi tako v Sovjetski zvezi kot v socialističnih državah srednje in vzhodne Evrope ter v Aziji gradile številna načrtovana mesta po socialističnem vzoru. Takšna mesta so služila kot predstavitev socializma: ta so predstavljala mesta znotraj delavske države. Nova socialistična mesta so se sprva pojavila kot delavska naselja za socialistična industrijska podjetja. Mesta pa niso nastala samo zaradi potreb industrije in gospodarstva, temveč so služile ideološkim namenom tako dialektično kot materialno: za tiste, ki so jih ustvarili kot propagandno orodje političnega sistema ter za socialistični delavski razred, ki naj bi spodbujal politično podporo socialističnega sistema in integracijo. Socialistično mesto je idealno mesto. Arhitekti in urbanisti so ustvarili številne načrte in skice, ki bi transformiral abstraktne ideje političnih konceptov v plastično realnost vsakdanjega življenja. Načrti novih mest naj bi izražali željo po oblikovanju nove prihodnosti ter zabrisali sledove kapitalistične preteklosti.

Nova Gorica in Velenje

Najbolj znana načrtovana nova socialistična mesta, ki so zgrajena v tipičnem socrealističnem arhitekturnem stilu, so Nowa Huta in Tychy na Poljskem, Havířov in Poruba na Češkem, Nova Dubnica na Slovaškem, Prypiat in Slavutich v Ukrajini, Novoplotsk in Soligorsk v Belorusiji, Eisenhüttenstadtu in Schwedt v Vzhodni Nemčiji, Dimitrovgrad v Bolgariji, Angarsk, Komsomolsk in Magnitogorsk v Rusiji, Sturovo na Slovaškem, Dunaujvaros (Stalinvaros), Bátonyterenye in Ajka na Madžarskem, Sillamäe v Estoniji, Stucka (zdaj Aizklaukle) v Latviji, Nova Gorica in Velenje v Sloveniji in Novi Beograd, na levem bregu Save novo zgrajeno mesto.

Nova Gorica

Nova Gorica

Izjema med socialističnimi mesti je slovenska Nova Gorica, mesto, ki ne nastane v bližini rudnika ali zaradi industrije, ampak na podlagi politične odločitve, saj je Jugoslavija s podpisanim mirovnim sporazumom leta 1947 izgubila Gorico, regionalno upravno, gospodarsko in kulturno središče severne Primorske, ki je ostala v Italiji. Novo mesto Nova Gorica je služilo kot izložbeno okno jugoslovanskega socializma, izpostavljala šibke točke kapitalističnega režima in kapitalističnih mest. Ustvaritev popolnoma novega mesta pod taktirko arhitekta Edvarda Ravnikarja je bila tudi propaganda socialističnega režima, mesto, ki bo sijalo preko meje ter izkazovalo socialistični napredek. Kratkotrajno socrealistično arhitekturno obdobje vse do spora z Informbirojem leta 1948 ni bilo dovolj, da bi pustila večji pečat na arhitekturni podobi v Sloveniji. Zgolj Velenje in Nova Gorica sta nastali na podlagi čistega funkcionalizma in CIAM-ovih modelov mestnega planiranja.

Načrtovana socialistična mesta imenujemo monoindustrijska mesta in materializacijo socializma. Ta mesta so bila večinoma monoindustrijska mesta, ki so se ukvarjala s specifično industrijo; z jedrsko energijo (Visaginas, Prypiat), proizvodnjo jekla (Eisenhüttenstadt, Nowa Huta) ali premogovništvom (Magnitogorsk, Tychy). Kot je bilo že omenjeno, so bila mesta zasnovana tudi kot reprezentacija socializma: načrtovali so jih takratni vodilni arhitekti, življenjski standard je bil višji od državnega povprečja ter prepojena s socialistično kulturo in načinom življenja. Z drugimi besedami, projekti socialnega inženiringa so bili namenjeni razvoju nove vrste skupnosti in osebnosti. Služila so kot model socialistične skupnosti, ki opravičuje režim, in pomenijo začetek nove socialistične ere.

»Mesta brez zgodovine«

To so bila mesta, kjer je socializem že zgrajen. Skupna značilnost načrtovanih teh mest je odsotnost skoraj vsakršne zgodovine pred socialističnim obdobjem. Večina mest je bilo ustanovljenih v slabo poseljenih podeželskih regijah (Visaginas v Litvi, Aizkraukle v Latviji) ali pa so nastale iz vaškega jedra (Tychy na Poljskem, Petőfibánya, Bátonyterenye in Ajki na Madžarskem, Dimitrovgrad v Bolgariji, Štúrovo na Slovaškem). Običajno so bila naseljena s prišleki iz podeželja, kar je pomenilo tudi neobstoj kolektivnega spomina v zvezi s kakršnokoli obliko skupne preteklosti, razen socialističnega sedanjika. Tukaj je socialistična oblast nastopila s popolno tabulo rasa.

transformacija-moskve-1931

Plakat iz leta 1931, ki promovira transformacijo Moskve v socialistično mesto.

Socialistični mediji so predstavljali junaške pripovedi zmagovitega socialističnega dela in gradnja mest se je praznovala kot vodilni projekt stoletja.  Nekatera nova socialistična mesta so poimenovali po socialističnih voditeljih: Visaginas v Litvi je bil poimenovan po Antanas Snieckus, prvemu sekretarju Centralnega komiteja litovske partije, Stucka v Latviji je bila poimenovana po vodji latvijski partije Peteris Stucka, Dimitrovgrad v Bolgariji je bil poimenovan po bolgarskem socialističnem voditelju Georgiju Dimitrovu, Eisenhüttenstadt v Nemčiji je nosil prvotno ime Stalinstadt po Stalinu.

Urbani model socialne enakosti

Uradna ideologija držav Vzhodnega bloka je proklamirala principe egalitarnosti, ki se je odražala tudi na področju urbanizma in regionalnih razvojnih ciljev. Nova socialistična mesta naj bi predstavljala uradno podobo mest prihodnosti »kjer ne bo revščine, beračev in periferije«. Segregacija, mestna revščina in slabe stanovanjske razmere so bili predvojni problemi v Vzhodni Evropi. Urbani model socialne enakosti je v socializmu postalo eden bolj znanih konceptov socialistične urbanizacije.

Tekom razvoja posameznih mest pa je postalo postalo evidentno, da urbana segregacija zavzema tudi področje psevdo-egalitarnih pogojev novogradenj. Segregacija, revščina in urbana socialna neenakost niso bili karakterno značilni zgolj za večja mesta Vzhodnega bloka, temveč tudi ostala zahodna mesta. Ena izmed najpomembnejših namer države je bilo omejitev ekonomske avtonomije lokalnih avtoritet z namenom podreditve lokalnih razvojnih usmeritev, urbanizacije in nacionalne ekonomske politike.

Potem, ko si je oblast centralizirala vse ekonomske vzvode, urbanistične službe in imela v rokah dejansko vso moč glede razvoja mest, se je ta razvojna naravnanost usmerila v izboljšanje infrastrukture starih ter novejših industrijskih mest, ki so postala regionalna središča. Čeprav je propaganda reklamirala, da regionalna politika zmanjšuje razvojne razlike med mestom in podeželjem, pa je bilo v realnosti največji delež ekonomskih vložkov namenjen industrijskemu sektorju. Prvo desetletje urbanističnega načrtovanja v Jugoslaviji je tako zaznamovano z urbanističnim planiranjem socialističnega mesta, ki niso predstavljali zgolj sistema, temveč je šlo za samo manifestacijo novih urbanističnih programov.

eisenhuttenstadt

Eisenhuttenstadt v vzhodni Nemčiji-

V prorežimski propagandi so ta mesta simbolizirala ideje urbanistov in arhitektur, s katerimi tehnologija ni več v nasprotju z naravo, ko se meje med urbanim in ruralnim zabrišejo in ko tovarna in dom ne ločita več velika razdalja. Glavni cilj arhitekturne forme teh mest je bila demonstracija socialističnih principov in prikaz ljudem socialističnega načina obnašana. V skladu z urbanističnimi koncepti je prostorska struktura teh novih socialističnih mest bolj jasna in transparentna z namenom olajšanja kontrole vsakodnevne aktivnosti prebivalcev. Mestno središče in magistrala sta imeli posebno pomembnost v socialističnih mestih, to sta bili prizorišči ljudskih parad kot najpomembnejša prvomajska parada, ki reprezentira glavni praznik delavskega razreda.

Eden izmed najpomembnejših funkcij socialističnih mest je bila transformacija njenih prebivalcev v socialistične ljudi. Instrumentalizacija tega procesa je zajela 1) urbane prostore, ki so planirani z namenom krepitve kolektivnega duha in komunalnega življenja 2) javne zgradbe kot na primer uradi, gledališča, družabni prostori (kinodvorane, gostilne itd.) in 3) zunanja forma objektov prazne dekoracije. Socialistično urbano planiranje se je definiralo v nasprotju s kapitalističnim urbanizmom. Uradni model vseh vzhodnoevropskih urbanističnih načrtov je bila sovjetska doktrina, ki je poskušala pokazati, da je socialistično planiranje bolj egalitarno ter da funkcionira boljše kot na Zahodu. Vsako novo mesto, vsak nov mestni predel in vsaka nova stavba mora biti simbol socialistične družbe, ki so bile planirane tudi iz ideološkega vidika.

(Neuspešna) prezentacija socialističnega napredka

Politična elita je uporabljala načrtovanje mest kot sredstvo prezentacije moči in programski napredek družbene transformacije. Nova mesta niso nastala zgolj z namenom uresničevanja socialističnih ciljev razvoja industrije in socialne politike, temveč so dokazovala moč novega družbenega sistema in njenega vodstva. Politiki so sanjali o stvaritvi tako rekoč nove civilizacije, ki bi nastala zgolj s človeško močjo in iz nič. Mesto in njegovi prebivalci se lahko prezentirajo na različne načine. Mesto je lahko okarakterizirano skozi želje njegovih snovalcev.

V totalnem nasprotju z urbanističnimi pričakovanji, socialistična mesta nikoli niso postala čisti model idealnega socialističnega mesta, ne v očeh prebivalcev ne v očeh tistih, ki so prebivali drugje. Sčasoma so različne družbene skupine (inteligenca, delavstvo, migranti, partijski establishment) pripisovali različne pomene mestu. Podobno je bil tudi proces razumljen kot poskus stvaritve nove kulture, ki je bilo jedro uradnega diskurza pri izgradnji socializma in poskusov oblikovanja novega socialističnega človeka (t.i. homo sovieticus), ki je za vsako družbeno skupino pomenilo nekaj drugega.

_____________________________

[1] Congres Internationaux d Architecture Moderne: ustanovljen leta 1928 v La Sarrazu v Švici. Namen: z organizacijo delovnih skupin po Evropi naj bi z enotnimi metodami dela, merili in prezentacijo dobili univerzalen pogled v arhitekturno dogajanje, ki ga posameznik v tem času ni mogel več zaobjeti. Delovanje CIAM – a lahko razdelimo v tri faze:

  • Prva faza, 1928 – 1933: V ospredju je socialni in ekonomski faktor, minimalni stanovanjski standard, uvajanje normativnih metod proizvodnje za racionalizacijo gradbene industrije itd. Vodilna vloga nemških racionalistov (Gropius, May, Meyer).
  • Druga faza, 1933 – 1947: V ospredju so Le Corbusierova urbanistična pojmovanja, strjena v Atenski listini.
  • Tretja faza, 1947 – 1956: Nastopi mlajša generacija arhitektov, ki se kritično odzove na poenostavljeno funkcionalistično pojmovanje arhitekturne problematike (Team X). Zadnje zasedanje CIAM – a je bilo leta 1956 v Dubrovniku.

LITERATURA

  1. Aries, Philippe, Duby, Georges, A History of Private Life. Vol. 5: Riddles of Identity in Modern Times. Cambridge, London: The Belknap Press of Harvard University Press, 1991.
  2. Berger, Peter, Luckmann, Thomas, Družbena konstrukcija realnosti, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1988.
  3. Berglund, Sten, Aarebrot, Frank, The political history of Eastern Europe in the 20th Century.
  4. Cinis, A., Dremaite, M., Kalm, M., Perfect Representations of Soviet Planned Space: Monoindustrial towns in the Soviet Baltic republics in the 1950s–1980s’, Scandinavian Journal of History, 33, 226-246, 2008.
  5. Cities After Socialism, Urban and Regional Change and Conflict in Post-Socialist Societies, Studies in Urban and Social Change.
  6. Crick, Socialism, Milton Keynes, Open University Press, 1989.
  7. Crowley David, Reid, Susan, Socialist Spaces: Sites of Everyday Life in the Eastern Bloc, Berd Publisher, New York, 2002.
  8. Crowley, David, Reid, E. Susan (ur.), Style and Socialism: Modernity and Material Culture in Post-War Eastern Europe, Oxford-New York, Berg, 2000.
  9. Dobrivojević, Ivana, Urbanization in Socialism: Everyday Life in Yugoslav Towns, 1945 to 1955, V: Tóth, Helena, Gulliver, Katrina (ur.), Cityscapes in History: Creating the Urban Experience, Ashgate Publishing Limited, Farnham, 2014.
  10. Fitzpatrick, Sheila, Everyday Stalinism. Ordinary Life in Extraordinary Times, Soviet Russia in the 1930s, New York, Oxford, Oxford University Press, 1999.
  11. Horváth, Sándor, Everyday Life in the First Hungarian Socialist City, International Labor and Working-Class History, Cambridge University Press, 2005.
  12. Kladnik, Ana, The formation and development of the socialist town in Yugoslavija and Czechoslovakia, 1945-1965, Oblikovanje in razvoj socialističnega mesta v Jugoslaviji in na Češkoslovaškem, 1945-1965, doktorska disertacija, UL FF oddelek za zgodovino, Ljubljana, 2013.