Slovensko sokolstvo je od svoje ustanovitve leta 1863 pa vse do razpustitve leta 1945 prehodilo dolgo in pestro pot in bilo kot vodilna (liberalna) telesnovzgojna organizacija ves ta čas pomemben družbenopolitični dejavnik v državi. V sladu s svojim svobodomiselnim pogledom in širšimi emancipacijskimi tokovi je Sokol v svoj miselni svet že zgodaj vključil ženske in jim nalagal pomembno nalogo pri vzgoji naroda, na prelomu v začetku 20. stoletja pa jih je tudi dokončno enakopravno vključil v svoj delokrog.
Zadnja predvojna statistika slovenskega sokolstva iz leta 1913 poroča o 92 društvih, 1 ženskem društvu, 15 odsekih in 7 ženskih odsekih s skupaj 6613 člani, 551 naraščaja in 1666 učenci ter 1040 ženskami in 521 učenkami. Rast je nato za nekaj let prekinila prva svetovna vojna, po njej pa je slovensko sokolstvo obnovilo delovanje ter se združilo s hrvaškim in srbskim v Sokolsko zvezo SHS, od 1920 preimenovano v Jugoslovansko sokolsko zvezo, katero je po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 nasledil Sokol kraljevine Jugoslavije (1929).
Župa Maribor je bila ustanovljena decembra 1913, ko je v 5 društvih in 2 odsekih imela 422 članov, med njimi 46 članic, in 147 naraščaja. Konec leta 1930, potem ko v istem letu izgubijo kar nekaj društev na račun novoustanovljene župe Varaždin, je imela že 51 društev in 15 čet s 5241 člani, od tega 1232 telovadcev in 477 telovadk, 1505 naraščaja in 3083 dece ali skupaj 9820 pripadnikov. Čeprav so bile sokolice številčno šibkejše od moških sočlanov, pa so imele večji delež telovadk med članicami, še posebej številčne pa so bile v najnižji starostni dobi. V drugi polovici 30. let je prišlo tudi do prvega nastopa jugoslovanskih telovadk na olimpijskih igrah leta 1936 in na svetovnem prvenstvu v gimnastiki na vsesokolskem zletu v Pragi leta 1938.
Za razliko od sokolov, ki so ves čas imeli na voljo imeli telovadni in slavnostni kroj, so sokolice slednjega dobile šele v 30. letih. Ker je bil v (prvotni) uporabi le desetletje, ne preseneča, da jih je danes ohranjenih sila malo, zaradi česar ima zapuščina sokolice Stanislave Makuc, ki jo je pridobil Muzej športa od njene hčere še toliko večji pomen za ohranjanje in proučevanje slovenske (športne) premične dediščine. Zapuščina obsega manjše fotografsko gradivo in nepopolno žensko sokolsko slavnostno ter telovadno uniformo, natančneje telovadno majico, slavnostni suknjič in značilno rdečo bluzo, ki jih je lastnica uporabljala v 30. letih.
Stanislava Makuc, njena družina se je v Maribor med prvo svetovno vojno preselila z Goriške, je bila po poklicu učiteljica v osnovni šoli, velik del pa posvetila poučevanju otrok s posebnimi potrebami pred in po drugi svetovni vojni. Ves čas je bila aktivna v Sokolu in zasedla mesto načelnice tako v društvu Maribor – Marica kot v mariborski župi. V Sokolu je našla tudi svojega moža Pavla Vošnerja, častnika in sokola, ki je bil med vojno poveljnik Sokolske legije.
*Prispevek je povzetek izvirnega znanstvenega članka, objavljenega v reviji Argo, 63/1, 2020.