V slovenskem in zgodovinopisju ostalih jugoslovanskih republik smo veliko pozornosti posvečali prvem ter posebej drugem zasedanju AVNOJ-a. Tretje, ki je potekalo avgusta 1945, pa je bilo običajno zapostavljeno. Letos obeležujemo osemdeseto obletnico tega dogodka.

Po koncu II. svetovne vojne maja leta 1945 je vodstvo Narodnoosvobodilnega gibanja in njena vodilna sila Komunistična partija Jugoslavije začela postopoma implementirati obsežne politično-ekonomsko-ideološke reforme v osvobojeni državi, ki jih je deloma izvajala že tekom vojne na osvobojenih ozemljih. Kljub cilju izpeljave socialistične revolucije, pri čemer so se zgledovali predvsem po zgodnjem obdobju sovjetske oblasti v Rusiji (in kasneje ZSSR), je poleti in jeseni 1945 prišlo do obnovitve številnih političnih strank, ki so delovale v Jugoslaviji pred vojno (Demokratska, Radikalna, Socialistična, Socialdemokratska, HRSS, Narodna kmečka stranka itd.).

Vlada Demokratske federativne Jugoslavije (parlamentarci AVNOJ-a) je na osnovi sporazuma Tito-Šubašić (poleg Šubašića so od predvojnih politikov v vlado kot ministri vstopili še Grol, Šutej in Kosanović) tako sprejela v svoje vrste skupino 36 nekompromitiranih poslancev, ki v vojni niso sodelovali z okupatorjem ter tako razširila AVNOJ (Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije/Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije). Nekatere stranke so se odločile da z novimi oblastmi ne sodelujejo, predvsem Radikalna in Demokratska.

AVNOJ postane začasna narodna skupščina

S ponovno vzpostavitvijo strankarskega življenja so se poslanci razširjenega AVNOJ-a odločili sestati še zadnjič pred izvedbo volitev. Tretje zasedanje AVNOJ-a je potekalo med 7. in 10. avgustom leta 1945 v glavnem mestu Jugoslavije – Beogradu. Glavne naloge zasedanja so bile sprejetje nekaterih pomembnih zakonov za bodoči razvoj države in predvsem priprava na izvedbo volitev v ustavodajno skupščino.

Določili so še, da se AVNOJ do izvedbe volitev razglasi za začasno narodno skupščino. Odločitev je bila logična, saj so bile vlade že vzpostavljene na republiškem nivoju (LR Srbija 9. aprila, LR Hrvaška 14. aprila, LR Makedonija 16. aprila, LR Črna Gora 17. aprila, LR Bosna in Hercegovina 27. aprila in LR Slovenija 5. maja 1945). Še en pomemben zakon, ki je bil sprejet, je bil zakon o agrarni reformi in kolonizaciji.

Tretje zasedanje AVNOJ-a se je končalo 10. avgusta 1945, še naslednjih šestnajst dni pa je delovalo in sprejemalo odločitve kot začasna narodna skupščina Demokratske federativne Jugoslavije. Dodajmo še da se je zasedanje začelo le dan po tem, ko so Američani odvrgli jedrsko bombo na Hirošimo, dan pred koncem zasedanja pa je bil žrtev še Nagasaki, kar je šokiralo številne poslance ter vplivalo na vzdušje in opravljeno delo le teh.

Volitve in zmaga za Ljudsko fronto

11. novembra 1945 so bile izvedene volitve, prve, na katerih so lahko glasovale tudi ženske. Zaradi dominantnega položaje, ki ga je imela KPJ v okviru NOB-ja in oblastnih strukturah po vojni, je Ljudska fronta (LF) – ta je združevala politične sile, ki so vodile boj proti okupatorju skupaj z nekaterimi predvojnimi strankami – zanesljivo zmagala s približno 90 odstotki glasov. Na področju LR Slovenije je bila ta številka 83 odstotkov. Kar 8.393.435 volivcev je oddalo »gumijasto kroglico« za LF, medtem ko je 838.239 odvrglo kroglico v škatlo brez liste.

Seveda je prišlo tudi do številnih poneverb, saj je sam Tito še poleti 1945 menil, da bodo na volitvah dobili med 60 in 70 odstotkov glasov. Številni politiki, ki so se pridružili vladi po sporazumu Tito-Šubašić, so po teh volitvah zapustili vladne in oblastne strukture, nekateri so se umaknili iz politike ter javnega življenja, nekateri pa so celo zapustili državo.

Na podlagi rezultatov volitev je bila sklicana ustavodajna skupščina, sestavljena iz zvezne skupščine in skupščine narodov. Sprejela je deklaracijo, s katero je ukinila monarhijo in na drugo obletnico II. zasedanja AVNOJ-a (29.11.1945) razglasila Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Svoje delo je nadaljevala z obravnavanjem osnutka nove ustave, ki je bila sprejeta 31. januarja 1946. Z njo so bili uzakonjeni dosežki narodnoosvobodilne borbe, ustavodajna skupščina pa je postopoma postala narodna skupščina Jugoslavije. S tem je AVNOJ, ki je svojo pot začel novembra leta 1942 v Bihaću, zaključil svojo pot in prenehal obstajati.

The post 80 let od III. zasedanja AVNOJ-a appeared first on Zgodovina na dlani.

Letos smo obeležili 80 let od konca II. svetovne vojne, šele desetletje kasneje pa je bila podpisana Avstrijska državna pogodba, s katero je bila določena usoda naše severne sosede in s tem tudi slovenske (ter hrvaške) manjšine v povojni Avstriji.

Jeseni 1918 je s koncem I. svetovne vojne svojo pot po več stoletjih zaključila habsburška država. Na njenem ozemlju so nastale številne nove države, med drugim Država/Kraljevina SHS (Jugoslavija) in Republika (nemška) Avstrija. Sile antante so z Avstrijo jeseni 1919 podpisale Saintgermainsko pogodbo, pri čemer pa je ostajalo vprašanje Koroške oziroma južne avstrijske meje s Kraljevino SHS nerešeno. Po bojih med avstrijskimi in slovenskimi/jugoslovanskimi silami leta 1918/19, je bil oktobra 1920 izveden plebiscit v coni A, kjer se je približno 60 odstotkov prebivalstva odločilo, da bi raje živelo v Avstriji. Posledično načrtovano glasovanje v coni B sploh in bilo izvedeno.

S tem je prva avstrijska republika dobila svoje nove meje in obseg, ki je bil seveda neprimerljivo manjši kot v času Avstro-Ogrske. Naftna polja so ostala v južni Poljski, industrija predvsem na Češkoslovaškem, medtem ko je bilo že pred tem poljedelstvo večinoma skoncentrirano v ogrski polovici monarhije. Nova avstrijska država je bila precej obubožana in je postala nepomemben dejavnik v evropski politiki – velesile so ji prepovedale združitev z Nemčijo. V takšnih mejah je obstajala slabih 18 let, ko si jo je marca 1938 priključila Nemčija.

Načrti za spremembe meja

Po I. svetovni vojni je v Avstriji kot tudi Italiji ostala številčna slovenska (in hrvaška) populacija, ki je doživljala močne raznarodovalne ukrepe. Jugoslovansko narodnoosvobodilno gibanje (NOB) si je zato v uporu proti okupatorju med II. svetovno vojno kot enega izmed svojih glavnih ciljev zadalo spremembo meja (Kraljevine) Jugoslavije. V času, ko so sile osi že bile v defenzivi, si je vodstvo prizadevalo razširiti obseg partizanskega gibanja in NOB-ja na drugo stran Karavank. Nadejali so se povojnih sprememb meja, česar so se zavedali tudi avstrijski protinacistični politiki.

Levo usmerjeni (komunisti in socialisti) avstrijski politiki so zato že leta 1943 lobirali pri vrhovnemu sovjetskemu poveljniku Stalinu, češ da je bila Avstrija pravzaprav prva žrtev nacistične Nemčije in njen ponoven obstoj po vojni ne sme biti pod vprašajem. Sovjetskemu vodstvu so obljubljali razredni boj, socialno državo, denacifikacijo in pravice vseh prebivalcev, ne glede na njihovo etnično pripadnost. V Moskvi so to z veseljem sprejemali in oktobra 1943 je bila sprejeta t. i. Moskovska deklaracija, s katero so zavezniki zagotavljali povojno obnovo avstrijske državnosti. Obenem je morala Avstrija prevzeti svoj del odgovornosti za vojno, avstrijskim vojaškim poveljnikom v nemški vojski je grozilo sodišče, država pa je morala dokazati svoj antifašistični značaj in ga podkrepiti z dokazi ter uporom – konkretnimi akcijami proti nacistom.

Jugoslovanska zasedba Celovca

Vojna v Evropi se je končala 15. maja 1945 z zadnjimi boji na Koroškem. Jugoslovanska armada je napredovala proti severu in dosegla Celovec. Iz Zahoda so na Koroško in v mesto prispele tudi britanske sile. Po kratkotrajnem skupnem upravljanju regije z avstrijskimi oblastmi, ki so vključevale tako politike germanskega kot slovanskega porekla, so se bile jugoslovanske enote pod pritiskom Britancev 21. maja prisiljene umakniti proti jugu. Zagotovljeno jim je bilo, da se bo o usodi Avstrije določalo z državno pogodbo, pri kateri bo svojo besedo imela tudi Jugoslavija.

A Britancem, celo bolj kot Američanom, je bil prvi cilj ustaviti širjenje socialistične ideologije. Posledično so ostro nastopili tako proti jugoslovanski kot sovjetski strani. Oče prve in druge avstrijske republike dr. Karl Renner je na drugi strani kot predstavnik levih sil upal na čim večjo podporo Sovjetske zveze in je izpostavljal antifašistični boj proti nacizmu, četudi so v stvarnosti večino akcij proti nemškem Wehrmachtu izvedli slovanski (slovenski in hrvaški) predstavniki NOB-ja, ki se je iz okupirane Jugoslavije razširilo na Avstrijo.

Začetek pogajanj

V primežu hladnovojnega nezaupanja med bivšimi zavezniki, Avstrijo in Jugoslavijo (FLRJ) so se začela dolgotrajna pogajanja. Avstrija je vztrajala pri ponovni vzpostavitvi meja pred anšlusom in rešitvi južnotirolskega vprašanja oziroma ureditvi statusa nemško govorečih v Italiji, medtem ko je Jugoslavija izpostavljala avstrijsko soodgovornost za vojno, njene zločine in zahtevala priključitev Koroške z Beljakom in Celovcem Jugoslaviji. Zahodni zavezniki so podprli avstrijske zahteve, obenem pa upali, da leve sile ne bodo prevladale v Avstriji, saj bi se po Jugoslaviji morali soočiti še z eno socialistično državo.

Sovjetska zveza je podpirala večino jugoslovanskih zahtev, razen njenih teritorialnih aspiracij zaradi že omenjene obljube Rennerju in avstrijskim politikom o obnovi države pred dvema letoma. Obenem se je morala pogajati s tremi zahodnimi silami, od katerih je ena že imela jedrsko orožje. Sovjetski zvezi so bile bolj kot jugoslovanske zahteve pomembnejše vprašanja denacifikacije Avstrije in reparacije, ki bi jih le-ta morala plačati Moskvi.

Brez dogovora

Prva od ducata konferenc o rešitvi avstrijskega vprašanja se je začela januarja 1947 v Londonu in nato nadaljevala spomladi v Moskvi. Vse kar so se uspeli dogovoriti je, da morajo z Avstrijo podpisati državno pogodbo in ne mirovne, saj država ob začetku vojne ni obstajala. Avstrija je medtem neuspešno vztrajala, da se njeno vprašanje rešuje ločeno od nemškega. Zahodni zavezniki so trdili tudi, da Avstrija ni sokriva za nacistične zločine, čemu sta Jugoslavija in Sovjetska zveza nasprotovali. Na konferenci v Moskvi sta Molotov in Višinski dejala Kardelju, da zahodni zavezniki ne bodo pristali na priključitev Koroške Jugoslaviji in da bodo morali zmanjšati svoje zahteve ter se fokusirati na ureditev reparacij in rešitev pravic manjšin. Avstrija je sicer obljubljala, da bodo leve sile poskrbele za pravice manjšin vseh etničnih skupin, čemur pa Jugoslovani niso verjeli, saj so isto zgodbo slišali že po I. svetovni vojni.

Moskovska konferenca, ki je trajala nekaj mesecev, ni prinesla nobenih rešitev. Podobno dunajska in dve londonski konferenci, ki so sledile v istem letu. Obenem je bilo vidno poslabšanje odnosov med Sovjetsko zvezo in FLRJ, ki je kulminiralo junija 1948, kar je šlo na roko zahodnim zaveznicam in Avstriji. Ob razpadu medzavezniškega sveta v Nemčiji spomladi leta 1948 je izgledalo, da avstrijskega vprašanja ne bo možno rešiti.

Na novi londonski konferenci aprila 1948 je Aleš Bebler omilil jugoslovanske zahteve in zahteval priključitev le bivše cone A iz plebiscita leta 1920 ter manjše popravke na Štajerskem (Radgona in Luče). Jugoslavija je zahtevala še 150 milijonov dolarjev reparacij, kar je bila enako kot so zahtevali Sovjeti. Z vidika velikosti obeh držav je bila številka nerazumna. Obenem so zahtevali uveljavitev pravic manjšin na Koroškem (Slovenci) in Gradiščanskem (Hrvati). Zahodne zaveznice so spet zavrnile jugoslovanske zahteve, je pa nekaj podpore glede pravic manjšin prišlo iz Pariza.

Informbirojevski spor

Sovjetska podpora je padala, ameriška delegacija pa je 8. maja pogajanja prekinila. Ameriški delegat je sovjetskemu sporočil, da dokler ne bo umaknjeno vprašanje sprememb meja, novih zasedanj ne bo. Poleti 1948 je prišlo do Informbirojevskega spora in Jugoslavija je dejansko ostala sama za pogajalsko mizo, čeprav je uradno še naprej imela podporo Moskve, ki pa je vztrajala, da naj se državi posvetita predvsem reparacijam.

Bebler je februarja 1949 popustil pri zahtevah in zagovarjal, da se le še manjši del Koroške priključi Jugoslaviji, večji poudarek pa je dal na zagotavljanje pravic manjšin. To je omehčalo zahodne zaveznike, kljub temu da je Dunaj zavrnil vse zahteve FLRJ. Popuščanje Zahoda lahko damo tudi v kontekst spora Jugoslavije s socialističnimi državami in njihovim željam po potencialnem zbližanju s FLRJ. ZDA so tudi podprle jugoslovanske zahteve po reparacijah.

Prvi predlog manjšinskega člena, bodočega znamenitega 7. člena državne pogodbe, je pripravila Velika Britanija. SZ ga je zavrnila hkrati z zahtevo ZDA, naj se oblikuje posebna komisija za varstvo kulturnih in gospodarskih pravic slovenske manjšine. Zahodne zaveznice in Sovjetska zveza sta kljub konfliktom hladne vojne počasi začeli prihajati do kompromisov, tako kot sta kljub prekinitvi meddržavnih in partijskih odnosov sodelovali sovjetska in jugoslovanska delegacija. Omenjeni napredek je bil deležen ostrega nasprotovanja Dunaja, ki je celo grozil da se bo odpovedal vsakršni pogodbi.

Jugoslavija popušča

Maja in junija 1949 so se sestali zunanji ministri štirih velesil in Andrej Višinski je poudaril da kljub upravičenosti jugoslovanskih teritorialnih zahtev, te ne morejo biti večno prepreka rešitvi avstrijskega vprašanja. Zahteval je uveljavitev narodnih pravic slovenske in hrvaške manjšine, medtem ko jim je Zahod želel priznati le status jezikovne manjšine. Teden kasneje so se delegacije spet sestale in sprejele sovjetski predlog, jugoslovanske zahteve pa so bile zavrnjene.

Zahod je deloval pragmatično in podprl sovjetski predlog tudi z upanjem, da se bo Jugoslavija čutila izdana s strani Sovjetske zveze in jo na ta način odvrnila od poskusa rešitve informbirojevskega konflikta ter še povečala razdor v socialističnem bloku. Privolili so tudi na plačilo reparacij Sovjetski zvezi v višini 150 milijonov dolarjev v šestih letih, medtem ko je Avstrija obdržala meje, ki ji je imela pred priključitvijo Nemčiji leta 1938. Jugoslaviji so zagotovili, da lahko obdrži avstrijsko imovino na njenem ozemlju, ne pa tudi reparacij.

Avstrija je na eni strani razglasila zmago in izrazila zadovoljstvo s pariško konferenco, delegacije so začele pripravljati državno pogodbo, ki bi naj bila podpisana že 1. septembra 1949, medtem ko je na drugi strani Jugoslavija velesilam 28. julija poslala protestno noto in neuspešno zahtevala revizijo sporazuma.

Za nas je bil najpomembnejši 7. član državne pogodbe, ki govori o pravicah narodnih manjšin, čeprav je slednjega Velika Britanija že po sprejetju dogovora spet skušala izigrati. A na srečo je Sovjetska zveza kljub informbirojevskemu sporu vztrajala pri dogovorjenem in ureditvi pravic narodnih manjšin za Slovence in Hrvate ne glede na odstotek manjšinskega prebivalstva v mešanih občinah in regijah.

Korejska vojna preusmeri pozornost

Septembra 1949 nato vendarle ni prišlo do podpisa mirovne pogodbe, saj se je fokus velesil leta 1950 preusmeril v Azijo, kjer se je začela korejska vojna. Avstrijsko vprašanje na plano spet prišlo po letu 1953, ko se je končala omenjena vojna in je prišlo do sprememb oblasti pri glavnih velesilah – v Belo hišo je prišel Dwight D. s Eisenhower, v Moskvi pa je preminil Stalin.

V boju za oblast v Sovjetski zvezi je zmagal Nikita Hruščov, ki si je želel izboljšanja odnosov z Zahodom in bil za dosego cilja bolj fleksibilen pri reševanju mednarodnih odnosov. Med drugim je zagovarjal tudi pomiritev z Jugoslavijo. Prav zbliževanje obeh držav je na koncu pripeljalo do podpisa Avstrijske državne pogodbe. Hruščov se na Tita obrnil z vprašanjem, kaj lahko stori, da pride do zbliževanja in popuščanja napetosti z Zahodom in jugoslovanski predsednik mu je svetoval, naj vendarle že enkrat ratificirajo avstrijsko državno pogodbo.

Podpis pogodbe leta 1955

Hruščov je poklical predstavnike Avstrije v Moskvo in po le nekaj dnevih je sledil podpis Pogodbe o obnovitvi neodvisne in demokratične Avstrije. Zatem so 15. maja 1955 velesile, ki so Avstrijo po vojni razdelile na štiri okupacijske cone, na Dunaju podpisale še Avstrijsko državno pogodbo, svoje podpis pa sta dodali še Jugoslavija in Avstrija. Pogodba je v veljavo stopila 27. julija, ko so jo ratificirali vsi parlamenti držav podpisnic.

Avstrija je po njej postala socialna in nevtralna država, ki se tekom hladne vojne ni pridružila ne nobeni vojaški zvezi, ne evropski gospodarski zvezi. Dunaj je posledično postal mesto, kje imajo sedež številne mednarodne organizacije in uradi Združenih narodov. Kot zanimivost naj dodamo, da je Avstrija do danes edina evropska država, ki ima v svojem grbu ima srp in kladivo. Po koncu hladne vojne se je leta 1995 pridružila Evropski uniji, še vedno pa ni članica zveze NATO, četudi od leta 2022, ob nasprotovanju Moskve, vse bolj krepi zveze z njo. Prav tako še vedno ni v celoti upoštevan 7. člen pogodbe in se nadaljujejo kršitve pravic slovenske manjšine.

The post 70 let Avstrijske državne pogodbe appeared first on Zgodovina na dlani.

Šolske zgradbe v Ljubljani že stoletja arhitekturno in urbanistično močno zaznamujejo prostor, šole kot objekti izobraževanja pa imajo tudi v slovenski arhitekturni misli od nekdaj posebno mesto. S svojo zunanjo podobo pričajo o preteklih zgodovinskih obdobjih, izobraževalni naravnanosti, razvoju urbanizma, jezika arhitekture ter tendencah pedagoških usmeritev. Vse od jožefinsko – terezijanskih reform v času razsvetljenega absolutizma je bila gradnja šolskih stavb odvisna od uveljavljanja pedagoških idej in vzgojno-izobraževalnega zavoda, kakor tudi posluha oblasti, arhitekturnih idej in medsebojnega sodelovanja naštetih akterjev. Tipizirane šolske stavbe niso novost moderne birokratske države 20. stoletja, temveč so bile predpisane že leta 1788; podoba, ureditev in višina stavbe ko osnovni normativi pa so bili že takrat podrejeni številu učencev v posameznem vzgojno-izobraževalnem zavodu. V 19. stoletju je navodila in načrte izdajala študijska dvorna komisija na Dunaju, osnovno šolstvo pa je bilo od leta 1869 s tretjim šolskim zakonom v popolni domeni države. Zasnove šolskih stavb so postale regulirane s krovnimi predpisi s področja šolstva. Takratne zgrajene šolske stavbe so bile tipizirane, monumentalne in s poudarjenim centralnim vhodom.  Brez izjeme so sledile shemi traktov učilnic z dolgim in ozkim povezovalnim hodnikom ter kompaktnimi stopnišči, ki so etaže povezovali po nadstropjih.  Učilnice so bile podolgovate in visoke, enake po velikosti, barvi in notranji opremi ter z ozkimi in visokimi okni. Razporeditev učilnic je ustrezala frontalnemu pouku z isto učno snovjo za vse prisotne učence in klasičnimi učnimi metodami, pri katerih je prevladoval govor pedagoga.  Šole so gradili podobno kakor druge javne stavbe, nekatere so bile podobne upravnim zgradbam in celo vojašnicam. V prvi polovici 20. stoletja je nova funkcionalistična arhitektura z revolucionarno doktrino (oblika sledi funkciji) vnesla v zasnovo šolskih stavb največ novosti. Skušala se je prilagoditi zahtevam, ki jih je postavljala nova znanost, pedagogika. Arhitekturni izraz šolskega poslopja naj bi odražal samo njen vzgojni namen. Leta 1954 je v Ljubljani potekal prvi veliki posvet v Sloveniji o prednostih novega načina izobraževanja in na temo šolske arhitekture pod naslovom Od stare k novi šoli, ki jo je organiziralo Društvo arhitektov Slovenije. V nasprotju s staro zasnovo šole naj bi bila nova bolj razgibana in omogočala tudi ustreznejše oblikovanje šolskega okolja. Poudarjen je bil pomen stika z naravo in svetlobe. Skupno je bilo spoznanje, da je otrok središče šolske vzgoje in zato tudi središče oblikovanja šolske zgradbe. Stari sistem nerazčlenjenega večetažnega šolskega bloka se je umaknil pritlični paviljonski zgradbi oziroma enonadstropni zgradbi s centralnim prostorom, z dinamičnimi kompozicijami šole v parku, organskimi oblikami gradnje ali regionalno pogojenimi kompozicijami. V novih šolah postanejo učilnice kvadratne, prostori so prepleskani s svetimi pastelnimi barvami, table niso več črne, temveč svetlejše, zelene. Stoli in mize so ločeni, pohištvo je lahko prestavljivo. Razen centralnega večnamenskega prostora so bile oblikovane široke avle, na katere so bili navezani dodatni programi. Celota zasnove je zavestno asimetrična, glavni vhod je neaksialen, tloris je funkcionalistično svoboden (fr. plan libre). Šola prevzema vlogo lokalnega kulturnega in izobraževalnega središča. S šolsko arhitekturo se je v tem obdobju intenzivno ukvarjal tudi arhitekt Oton Gaspari.  12 oktobra 1957 je bila tako odprta prva modernistična šola v Ljubljani, na Poljanah Osnovna šola Toneta Tomšiča. Zasnovana zgradba je eden prvih primerov sodobne šole. Šolska zgradba je sestavljena iz treh sklopov, ki jih povezuje osrednji prostor z jedilnico in večnamensko rampo. Prvi sklop je enonadstropen in namenjen razrednemu pouku, sestavljen iz parov zamaknjenih učilnic, ki razgibano definirajo tako svoj zunanji kot notranji javni prostor. Drugi sklop združuje predmetno stopnjo in upravo, tretji pa je telovadnica.

The post 1957 – Odprtje prve modernistične osnovne šole v Ljubljani appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1953 – Tito postane predsednik Jugoslavije appeared first on Zgodovina na dlani.

Leta 2023 obeležujemo 70 let od izvolitve Josipa Broza Tita za predsednika Jugoslavije, to je na funkcijo, ki je bila v socialističnih državah prej izjema kot pravilo.

Tito je v svoji politični karieri zasedal več pozicij in opravljal številne dolžnosti, manj splošno znano pa je, kdaj točno je sploh postal predsednik in katere nazive je imel pred tem. Dejansko ga sočasni naziv predsednika Jugoslavije in vloga najpomembnejše osebnosti v državi loči od ostalih voditeljev in politikov socialističnih držav, kjer funkcije predsednika niso poznali ali pa je ta imela bolj ceremonialno vlogo. V teh državah je največ moči večinoma pripadla generalnemu sekretarju centralnega komiteja komunistične partije (CK KP) ali druge levo usmerjene politične stranke na oblasti, vplivne pa so bile tudi pozicije predsednika politbiroja ali predsednika vlade (predsednik sveta ministrov). V zgodovini največje socialistične države, Sovjetski zvezi (ZSSR), so tako imeli le enega predsednika – Mihaila Gorbačova, ki je to mesto zasedal ob koncu obstoja države oziroma manj kot dve leti. So pa na drugi strani obstajali primeri kot je romunski, kjer si je Nicolae Ceausescu skozi čas prilastil več nazivov in oblastnih funkcij ter bil ob svoji odstavitvi leta 1989 med drugim generalni sekretar komunistične partije, predsednik državnega sveta in predsednik države.

Funkcije Josipa Broza Tita

Josip Broz Tito je pred letom 1953 zasedal več pozicij. Od januarja 1939 je bil predsednik Komunistične partije Jugoslavije (po letu 1952 Zveza komunistov Jugoslavije), v času II. svetovne vojne pa voditelj odporniškega gibanja partizanov in NOB. Tekom vojne je prišlo tudi do političnih sprememb v Jugoslaviji (več glej II. zasedanje AVNOJ-a), postopnega nastanka nove jugoslovanske vlade in politične ureditve. Tako je Tito že leta 1944 po dogovoru z Ivanom Šubašićem postal novi predsednik vlade, čeprav si je to pozicijo sprva delil z Božidarjem Purićem in že omenjenim Šubašićem. Po koncu vojne je za dva meseca vodil tudi ministrstvo za zunanje zadeve (november 1945–januar 1946).

Leta 1948 se je zgodil spor z državami vzhodnega bloka (več glej 70 let od Informbiroja) in Jugoslavija je postopoma začela razvijati svoj model socializma (samoupravljanje). Da bi se Jugoslavija tudi navzven bolj ločila od ostalih socialističnih držav, hkrati pa pridobila naklonjenost Zahoda, so za Tita predvideli naziv predsednika. Spomnimo, ob imenovanju za predsednika januarja 1953 je bil spor z državami ljudskih demokracij še kako aktualen. Dodati je treba še, da so bili 13. januarja istega leta potrjeni obsežni amandmaji k jugoslovanski ustavi iz leta 1946. S sprejetjem novega Ustavnega zakona ali ustave iz leta 1953 se je utrdil sistem delavskega samoupravljanja. Dan kasneje so sledile volitve za predsednika.

Tito postane predsednik Jugoslavije

Na skupnem zasedanju zveznega sveta in sveta naroda narodne skupščine FLRJ 14. januarja 1953 je bil na predlog poslanske skupine Zveze komunistov Srbije, ki ga je vložil Jovan Veselinov, za predsednika države predlagan Josip Broz Tito. Narodni poslanci v skupščini Jugoslavije so predlog enoglasno podprli in s tem izvolili Tita za predsednika. Po izboru je Tito zaprisegel in se zahvalil za zaupanje in izkazano čast.

V govoru je izpostavil nadaljnji razvoj socialistične demokracije, delavskega samoupravljanja, industrializacijo, pospeševanje kmetijstva, nadaljnje napore za dvig kulturnega in življenjskega standarda, bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije, decentralizacijo ter politično, kulturno in gospodarsko sodelovanje z vsemi državami, ki si tega želijo. Za izpolnitev teh ciljev je izpostavil njegovo osebno odgovornost in odgovornost izvršnega sveta ter ljudske skupščine.

Izvolitev oziroma potrditev Tita za predsednika je bila zgolj formalnost, je pa dejansko izražala voljo ljudstva. Še pred objavo kandidature ljudske fronte za predsednika republike so razni delovni kolektivi ter predstavniki mest in krajev iz vseh delov države pošiljali brzojavke, v katerih so zahtevali, naj se Tita izvoli za predsednika republike. Vedelo se je tudi, da Tito ne bo imel protikandidata, tako da je bila njegova izvolitev samoumevna. Odločitev ljudske skupščine o izboru Tita za prvega predsednika Jugoslavije je narod dočakal z velikim navdušenjem, manifestacije pa so bile organizirane v njegovo čast v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Ljubljani in drugih večjih mestih po celi državi.

Predsednik so smrti

Ob proglasitvi za predsednika je na tej poziciji nasledil Ivana Ribarja, ki je sicer imel drugačen uradni naziv, po osvoboditvi Jugoslavije je bil najprej predsednik začasne ljudske skupščine, med letoma 1945 in 1953 pa prezidija ljudske skupščine.

Aprila 1963 je bila sprejeta nove ustava, med drugim se je država preimenovala iz Federativne ljudske republike Jugoslavija v Socialistično federativno republiko Jugoslavija. Tito je dva meseca kasneje odstopil z mesta predsednika vlade, nasledil pa ga je Petar Stambolić. Z novo ustavo leta 1974 je Tito postal dosmrtni predsednik ali predsednik brez omejitve trajanja mandata. To mesto je zasedal vse do svoje smrti 4. maja 1980. Tita je na mestu predsednika nasledil Lazar Koliševski, makedonski član kolektivnega predsedstva SFRJ. Kolektivno predsedstvo je bilo sicer ustanovljeno že leta 1971, čeprav je dejansko vodilo državo šele po letu 1980 pa vse do njenega razpada v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

The post Dan, ko Tito postane predsednik Jugoslavije appeared first on Zgodovina na dlani.

Za razvoj ženske telovadbe in športa na Slovenskem je vodilno vlogo odigral Sokol, kjer so že od začetka poudarjali pomen telesnega zdravja tudi za ženske. Reformator sokolstva Viktor Murnik je že proti koncu 19. stoletja naredil temeljite korake k ženski vadbi. V Ljubljani je bilo leta 1901 ustanovljeno Žensko telovadno društvo, ki je izšlo iz ženskega odseka Ljubljanskega Sokola. V ozadju je bilo tudi gibanje za emancipacijo žensk, vodja društva je bila Franja Tavčar, sposobna žena poznejšega ljubljanskega župana in staroste Ljubljanskega Sokola Ivana Tavčarja. To je bilo povsem v skladu s sokolskimi vrednotami in gojenjem enakosti med spoloma kot med pripadniki naroda. Na velikem sokolskem zletu leta 1904 se v Ljubljani tudi ženske predstavijo s svojimi vajami. V dvajsetih letih 20. stoletja telovadke že delujejo avtonomno znotraj Sokola, drugih samostojnih ženskih telovadnih društev pa ni več, v športu je bil eden redkih organiziran Ženski športni klub Atena, v katerem so članice igrale atletiko, tenis, pozneje še smučanje.

Članica Aten je bila tudi Ljubljančanka Fani (Fanči) Bernik, ki je že pri svojih dvajsetih letih v Zagrebu leta 1926 dosegla nov državni rekord v suvanju s kroglo. Pet kilogramov težko železno kroglo je vrgla kar 8 metrov in 67 centimetrov daleč, enako kot takratni veljavni svetovni rekord. V športnem klubu pa je bil osrednji šport predvsem hazena – takratna oblika ženskega rokometa, danes pozabljena igra. Hazena je bila skupinska igra z žogo, ki je nastala na Češkem v začetku 20. stoletja. Tudi ime je češko – hazeti pomeni vreči žogo. Igra naj bi nadomestila nogomet, ki mu sokolsko vodstvo ni bilo pretirano naklonjeno, a je že po nekaj letih postala izključno ženska igra.

Hazeno je igralo sedem igralk na travnatem pravokotnem igrišču, razdeljenem na tri polja. Igralka je usnjeno žogo lahko nosila največ tri korake in jo držala največ tri sekunde. Igrali so dvakrat po 25 minut z desetminutnim odmorom. Leta 1911 je hazeno kot šport priznal Češki olimpijski odbor, ki je deloval samostojno v okviru Avstro-ogrskega olimpijskega odbora. Že leta 1920 je bila v okviru SK Ilirije (Športni klub Ilirija) v Ljubljani ustanovljena sekcija za hazeno, naslednje leto v Parizu pa še Mednarodna federacija ženskih športov, ki je hazeno uvrstila v program svetovnih športnih igre žena.

Med letoma 1923 in 1924 so bile odigrane prve mednarodne tekme v hazeni, posebej med reprezentancami Češkoslovaške, Francije, Poljske in Jugoslavije. Na tretjih Svetovnih športnih igrah žena v Pragi leta 1930 so izvedli tudi prvo Svetovno prvenstvo v hazeni. Naslov prvakinj je osvojila ekipa Češkoslovaške, ki je v finalu premagala jugoslovansko ekipo. Na naslednjih Svetovnih športnih igrah žena v Londonu leta 1934 je zlato medaljo osvojila ekipa Kraljevine Jugoslavije, ki je v finalu premagala Češkoslovaško z rezultatom 6:4. Za jugoslovansko ekipo so nastopile tri Slovenke, med njimi tudi stalna članica državne reprezentance Fanči Bernik. Po teh igrah je bila Mednarodna zveza za ženske športe razpuščena, to pa je vplivalo tudi na upad zanimanja za hazeno.

Izjemna ljubljanska športnica Fanči Bernik, ki je bila po poklicu krznarka, se je v svoji športni karieri preizkusila tudi v šprintu in nogometu, saj je bila v tridesetih letih 20. stoletja članica zagrebške ženske nogometne ekipe. Izmed številnih športnih zgodb tudi njena dokazuje, da je ženski šport na Slovenskem prisoten že več kot stoletje in stopa ob bok svetovnemu razvoju.

Fanči Bernik (FOTO: Wikipedia)

The post 1965 – Umre Fanči Bernik appeared first on Zgodovina na dlani.

Sredi šestdesetih let 20. stoletja je izšel najbolj nenavaden vodič po Ljubljani. Napisal ga je pisatelj, pesnik, prevajalec, scenarist in esejist Jože Javoršek ter ga poimenoval Vodnik po Ljubljani. Knjiga ni klasičen turistični vodnik, temveč pohujšljiv prerez skozi duhovni profil Ljubljane, kot ga je opisal sodobni kritik. Gre za tisto Ljubljano, ki jo dojemamo in občutimo vsak dan, takrat, ko hodimo po njenih ulicah in se srečujemo z njenimi prebivalci. V Javorškovem najboljšem proznem delu gre pravzaprav za prefinjeno mešanico geografije in topografije, zgodovine in umetnostne zgodovine, urbanizma in arhitekture kot tudi opisovanje urbanih zgodb z njenega družbenega dna, avtobiografskih opazk in subjektivnega občutja mesta. Zgodba se vije vsebinsko v dveh delih. Prvi je opis mesta skozi preteklost, estetskih znamenitosti in opis ljudi, ki prebivajo v mestu. Po Dantejevem vzoru pekla je Ljubljano razdelil na devet krogov, ki jo nekdanji prvi povojni direktor Radia Ljubljana topografsko razdeli in opiše posamezne njene značilnosti. V vsakem krogu srečamo tudi grešnike, ki jim Javoršek odmeri strašne kazni. Pomen knjige je poleg zgodovinskih dejstev, humorističnega sloga in satire v tem, da gre za osrednje pričevanje o nekem nacionalnem in kulturnem centru v specifičnem času času. Mesto ima tako od leta 1965 prav poseben in originalen  vodič za domačine. »In Ljubljani še zmeraj preti, da bo spet nekoč zalezla v močvirje zatohlega životarjenja, pa čeprav bi trenutno lahko vsa mala in dolgočasna evropska mesta priromala v Ljubljano, sedla na Kongresni trg ter se učila, kako naj se mala mesta rešijo pred pogubo,« je zapisal na današnji dan leta 1990 umrli Javoršek. Rodil se je kot Jože Brejc, po nekajletni zaporni kazni po drugi svetovni vojni, pa je prevzel materin dekliški priimek. Med vojno se je vključil v Osvobodilno fronto, sodeloval v njenem kulturnem odseku. Po vojni je študiral na pariški Sorbonni in leta 1956 diplomiral iz dramaturgije na igralski akademiji. Velja za začetnika modernistične dramatike in v slovenščino prevajal modernistične dramatike. Vodnik po Ljubljani sta leta 1970 preobrazila režiser Jože Pogačnik in scenarist Jože Javoršek v eno izmed najbolj ambicioznih nanizank TV Ljubljane z naslovom Devet krogov nekega raja. Čez eno leto je RTV snemanje iz neznanih razlogov prekinila in skoraj 200 škatel z več kot 51.000 metri filmskega traku je romalo v bunker. Pred leti je po odkritju nesojene ljubljanske nadaljevanke urednica Majda Širca posnela dokumentarni film, kjer so o nikoli dokončanem projektu spregovorili igralci, takrat največji slovenski filmski zvezdniki, misice in umetniki. Vlogo Danteja je odigral igralec Miha Baloh, ki v seriji beži pred ženo, pred življenjem, družbo in pred sabo. Išče obljubljeni raj, Ljubljano. Skozi devet krogov do raja ga v sanjskih epizodah spremljajo vodnice, ki mu mesto kažejo v vseh njegovih lepotah pa tudi temnih, bolj mizernih predelih. V svojih ljubljanskih popotovanjih smuča na vodi, pleza in skače po strehah hiš, skače v Ljubljanico in se potaplja, se pretepa, lovi in zaljublja ter se s ponijem vozi po ljubljanskih ulicah. Bojan Adamič je povabil k filmu Bele vrane, ki so bile takrat na vrhuncu priljubljenosti.

Jože Javoršek (FOTO: Wikipedia)

The post 1990 – Umre Jože Javoršek appeared first on Zgodovina na dlani.

Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno je ljubljansko in slovensko meščanstvo doseglo svoj zenit ter največji zgodovinski napredek. Ljubljano so v tem obdobju z Nebotičnikom povzdignili 70 metrov v nebo, mestu so priključili okoliške vasi, arhitekt Plečnik pa je po zgledu antičnih Aten gradil sodobno slovensko prestolnico. Vsestranski razvoj družbe v prvi polovici 20. stoletja so omogočili izobraženi, ambiciozni in pogumni posamezniki, ki so izhajali iz osnovne družbene celice, močnih in povezanih družin. Svoj uspeh so gradili na dobri izobrazbi, razpredeni socialni mreži, samozavestjo in predanostjo.

Tovrstna ljubljanska družina je bila tudi Betetto, ki je dala uspešna brata, eden športnik, drugi kulturnik. Evgen Betetto je bil ljubljanski nogometaš, športni delavec in publicist. Tudi njegov sin je šel po stopinjah očeta športnika in v mladosti igral hokej pri HK Ljubljana, poznejši Olimpiji. Kot zdravnik in univerzitetni profesor pa se uveljavil kot eden vodilnih dermatologov v Sloveniji in razvil celo novo vejo dermatologije, dermatoonkologijo. Njegova hčer Nina Betetto je danes sodnica na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

Družina Betetto je v preteklost in sedanjost slovenske prestolnice pustila močne sledi, ki segajo od športa, medicine, prav in kulture. Prav operni pevec Julij Betetto, po katerim nosi tudi ulica v Ljubljani svoje ime, poročen sicer s sestro olimpijca Leona Štuklja, se je uveljavil kot izreden basist, pedagog in organizator glasbenega šolstva. Rojen 27. avgusta 1885 je Julij že kot 12-leten deček pel sopran v frančiškanskem pevskem zboru na Prešernovem trgu. Izreden talent je opazil tudi takratni ravnatelj Glasbene matice. Leta 1903 je bil vključen v operni zbor ljubljanskega Dramatičnega društva in istega leta debitiral na odru Opere. V ljubljanski operi je preživel štiri sezone, nato pa se je po avdiciji, štipendiji in s priporočili domačih glasbenikov odpravil v dunajsko dvorno opero. Tam je tudi končal dveletni operni študij, zaposlil pa ga je takratni direktor, znameniti Gustav Mahler. Odpel je več kot sto predstav na sezono in sodeloval z najbolj cenjenimi dirigenti tistega časa. Leta 1922 se je vrnil v Ljubljano in tri leta kasneje tudi prevzel ravnateljstvo ljubljanske Opere. Gostoval je v Splitu, Dubrovniku, Osijeku, Sarajevu, Subotici in Beogradu ter se za kratek čas zaposlil kot solist bavarske Državne opere v Münchnu. Leta 1932 se je za vedno vrnil v Ljubljano in tam ostal vse do upokojitve leta 1954. v svoji bogati mednarodni in domači karieri je odigral 175 opernih vlog in kar 3.400 nastopov. Po drugi svetovni vojni je bil profesor in rektor Akademije za glasbo. Bil je prejemnik več stanovskih in Prešernovih nagrad, za njegove zasluge so mu postavili kip pred Opero, po njem pa se tudi imenuje nagrada za umetniške dosežke na področju glasbene umetnosti in za širjenje glasbene kulture.

Julij Betteto (FOTO: Wikipedia)

The post 1885 – Rojen Julij Betteto appeared first on Zgodovina na dlani.

Dobro leto po koncu druge svetovne vojne po zmagi zaveznikov nad nacifašizmom so podobno kot povsod po Evropi in svetu tudi pri nas sodili vodstvu slovenskih kolaborantov. Na ljubljanskem vojaškem sodišču se je pričelo 21. avgusta 1946 sojenje proti Leonu Rupniku, generalu kraljeve jugoslovanske vojske in predsednik ljubljanske pokrajine med nemško okupacijo. V sodnem procesu, ki je dobil ime Rupnikov proces in je trajal do 30. avgusta, je sodišče obsodilo Rupnika na smrt z ustrelitvijo, nemškega SS generala, ustanovitelja slovenskih domobrancev in nacističnega vojnega zločinca Erwina Rösenerja ter upravnika ljubljanske policije Lovra Hacina pa je sodišče obsodilo na smrt z obešenjem. Pobegli ljubljanski škof Gregorij Rožman je bil obsojen na odvzem prostosti in prisilno delo, enaka kazen pa je doletela tudi Miho Kreka, predsednika stranke SLS in člana medvojen begunske vlade v Londonu. Milku Vizjaku je bila odvzeta prostost za 20 let.

Po osamosvojitvi Slovenije so iz desnice prihajali pozivi, da naj bi šlo pri Rupnikovem procesu za montiran politični proces. Kljub temu, da je bila omenjena šesterica pravno, moralno in ideološko soodgovorna za državljansko vojno na Slovenskem in da je bil Rösener soodgovoren za poboje civilistov ter posmrtno obtožen na Nürnberških procesih za vojne zločine, je prišlo do pravne revizije sodnega postopka. Ljubljanska nadškofija je leta 2007 dosegla, da so rehabilitirali škofa Gregorija Rožmana, saj naj bi Vrhovno sodišče leta 2007 ugotovilo, da je povojno sodišče bistveno kršila kazenski postopek. 75 let po končani moriji pa so sodniki Vrhovnega sodišča v Ljubljani razveljavili sodbo proti Leonu Rupniku, dokazanemu antisemitu in odgovornemu za aretacijo in deportacijo ljubljanskih Judov v nacistična koncentracijska taborišča, češ da tedanja sodba vojaškega sodišča v nekaterih točkah ni bila obrazložena.

Rupnikov proces (FOTO: Wikipedia)

The post 1946 – Začetek Rupnikovega procesa appeared first on Zgodovina na dlani.

Mara Bešter je leta 1960 postala prva slovenska doktorica ekonomskih znanosti na ljubljanski Ekonomski fakulteti, ki je v slovenski znanstveni prostor kot ekonomistka in statističarka uvajala mednarodno primerljivo metodologijo izračunavanja bruto družbenega proizvoda in drugih statističnih kazalcev. Odraščala in maturirala je v Ljubljani ter aktivno sodelovala v odporniškem gibanju. Med drugo svetovno vojno jo je nemški okupator zajel in poslal v kaznilnico v Nemčijo.

Po osvoboditvi je bila poslanka slovenske ustavodajne skupščine in v ljubljanskem mestnem komiteju Komunistične partije Slovenije. Med doktorskim študijem se je izpopolnjevala v Oxfordu. Leta 1962 je v Oslu na Norveškem dva meseca študirala pri Ragnarju Frischu, utemeljitelju ekonometrije in prvem nobelovcu za ekonomijo. Na Ekonomski fakulteti je bila asistentka, docentka, izredna in redna profesorica. Njeno področje predavanja in raziskovanja je bila statistika, ki jo je predavala do leta 1994. Bila je aktivna tudi v republiški in zvezni politiki. Dr. Mara Bešter je bila poslanka zvezne skupščine, članica ekonomskega sveta Jugoslavije, članica ekonomskega sveta Slovenije, ki mu je ob koncu šestdesetih let 20. stoletja v času Kavčičeve vlade tudi predsedovala.

Med leti 1982 in 1990 je bila sodnica slovenskega ustavnega sodišča. Kot članica ekonomskih svetov Jugoslavije in Slovenije se je ukvarjala s smotrnostjo in kritiko neracionalnih investicij v nerazvitih republikah in pokrajinah nekdanje SFRJ ter tudi politično motiviranih investicijah v Sloveniji, denimo v velenjski elektrokemični kombinat (EKK), ki jo je vlada Staneta Kavčiča zaradi močnih strokovnih argumentov ustavila. Ukvarjala se je z ekonomskimi in socialnimi implikacijami reprodukcije prebivalstva in ekonomskim položajem žensk. Leta 1986 je prejela zlato plaketo Univerze v Ljubljani in bila leta 1992 imenovana za zaslužno profesorico te univerze. Rodila se je na današnji dan leta 1922 in večino življenja preživela v Ljubljani.

Mara Bešter (FOTO: Kamniško-komendski biografski leksikon)

The post 1922 – Rojena Mara Bešter appeared first on Zgodovina na dlani.

Večkrat smo že pisali o temah povezanih z jugoslovansko notranjo in zunanjo politiko po II. svetovni vojni. Tokrat se bomo posvetili zavezništvu (Balkanski pakt), ki je neposredna posledica spora Jugoslavije z Informbirojem.

Najprej je treba opomniti, da t. i. Balkanskega pakta iz časa po II. svetovni vojni ne smemo enačiti z istoimenskim zavezništvom Kraljevine Jugoslavije, Romunije, Grčije in Turčije iz februarja 1934. Glavni namen slednjega je bil zavarovati se pred ozemeljskimi zahtevami Bolgarije, ki je izgubila velik del ozemlja po I. svetovni vojni s pogodbo v Neuillyu, in imperialistično politiko fašistične Italije. Paktu sta naravno nasprotovali Italija in Bolgarija ter države v regiji kot sta Albanija in Madžarska. Posledično se zavezništvo med Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo po II. svetovni vojni v zgodovinopisju omenja tudi kot II. balkanski pakt.

Po sporu z Informbirojem in evropskimi socialističnimi državami leta 1948 se je Jugoslavija znašla v težkem ekonomskem in varnostnem položaju ter se posledično obrnila na Zahod po vojaško in gospodarsko pomoč. Kljub temu je v delu jugoslovanske politike obstajal strah, da ta pomoč ne bo dovolj in da je vojaška premoč ZSSR in njenih zaveznic prevelika, obenem pa je v državi obstajala močna »peta kolona«, del prebivalstva, ki je bil lojalen Sovjetski zvezi in Stalinu.

Ustanovitev Nata

Leto 1949 je prineslo nekaj pomembnih dogodkov, ki so vplivali na bodoče delovanje jugoslovanske zunanje politike. Aprila je nastala zveza Nato (več v članku 70 let od ustanovitve zveze NATO), istega leta pa sta se s porazom komunistov končali državljanski vojni v Grčiji in Turčiji. Ti dogodki so omogočili Jugoslaviji, da premisli o alternativnih rešitvah, ki bi lahko zagotovili njeno varnost in suverenost. Zavezništvo s Turčijo se je nekaterim zdelo skorajda naravno, vzpostaviti dober odnos z Grčijo pa je bil trši oreh, saj je Jugoslavija leta po II. svetovni vojni vojaško in logistično podpirala komuniste v državljanski vojni, kar je bil tudi eden glavnih vzrokov za spor med Titom in Stalinom.

Balkanski pakt

Milovan Đilas je leta 1951 sprejel ameriškega novinarja C. L. Sulzbergera in mu dejal, da se Jugoslavija pripravlja na začetek pogovorov s Turčijo in Grčijo o oblikovanju skupne obrambe v primeru sovjetske agresije, ki bi se lahko končali z obrambno zvezo. ZDA so potencialno zavezništvo podprle, Italija pa mu je ostro nasprotovala zaradi tržaškega vprašanja in tedaj še nerešene zahodne jugoslovanske meje. Turčija je zavezništvo podprla, po nekaj obotavljanja in nezaupanja do Jugoslavije pa tudi Grčija. Obrambna zveza je dobila ime t. i. Balkanski pakt.

Sredi septembra 1951 pa so se stvari spremenile, saj je bila na zasedanju v Ottawi sprejeta odločitev o naglem sprejemu Grčije in Turčije v zvezo Nato. S sprejetjem teh držav v severnoatlantsko zvezo bi bil Sovjetski zvezi preprečen izhod na Sredozemsko morje, preko Turčije pa bi Nato dobil kopensko mejo s Sovjetsko zvezo (z gruzijsko in armensko SSR). Sprejetje teh dveh držav v Nato je pomenilo, da se mora Jugoslavija pogajati z ostalimi članicami Nata, če želi podpisati Balkanski pakt. Sprejetje v Nato pa bi pomenilo, da bi FLRJ izgubila svoj socialistični značaj, pod vprašajem pa bi bil tudi monopolni položaj KPJ. Tako so se možnosti za sklenitev obrambne zveze med tremi državami s popolno drugačnimi državnimi ureditvami konec leta 1951 še bolj zapletle.

Pogovori med Natom in JLA

Leta 1952 so v Jugoslaviji potekali pogovori med generali Nata in JLA. V vodstvu severnoatlantskega zavezništva niso imeli zaupanja v socialistično Jugoslavijo, JLA pa je bila izrazito protizahodno orientirana, zato so pogajanja propadla. Kljub vsemu so zunanji ministri FLRJ (Koča Popović), Grčije (Stephanos Stephanopoulos) in Turčije (Mehmet Fuad Köprülü) v Ankari 28. februarja 1953 podpisali balkanski pakt, ki je v veljavo stopil 29. maja 1953. Pet dni po podpisu pogodbe je umrl Stalin in počasi se je začela normalizacija odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Več si lahko preberete v našem članku Beograjska deklaracija, eden največjih Titovih političnih uspehov.

Vojaško sodelovanje med državami je bilo dogovorjeno na Bledu avgusta 1954. Podpisnice so se dogovorile, da bodo mednarodne spore reševale po diplomatski in ne vojaški poti, vzajemni vojaški pomoči, če bi bila ena od držav napadena, dogovorjeni pa so bili tudi sestanki članic dvakrat letno za naslednjih dvajset let. Dva meseca kasneje je celo Izrael izrazil zainteresiranost, da se priključi zavezništvu zaradi svojega vojaškega spora z Egiptom. Medtem se je situacija na mednarodnem področju začela spreminjati, prišlo je do izboljšanja odnosov med FLRJ in ZSSR ter do poslabšanja odnosov med Grčijo in Turčijo leta 1955 zaradi ciprskega vprašanja.

Turški premier Adnan Menderes je maja 1955 obiskal Jugoslavijo (le nekaj tednov pred obiskom Hruščova) in od Tita dobil zagotovila, da Jugoslavija trenutno ni zainteresirana za poglabljanje vojaškega sodelovanja med državami. Tito je sicer po dogodkih na Madžarskem leta 1956 sprožil iniciativo, da oživi zavezništvo in ponudil mediacijo med Turčijo in Grčijo zaradi konflikta na Cipru, a pozitivnih odgovorov na predloge predsednika FLRJ ni bilo. Tito se je kasneje posvetil politiki »neuvrščenosti«, več o tem pišemo v članku 60 let od I. konference neuvrščenih.

Pakt ni zaživel

Pogodbi med Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo iz let 1953 in 1954 sta sicer vzpostavili balkanski pakt, nikoli pa nista povzdignili vojaškega sodelovanja na operativno raven, tako da zavezništvo nikoli ni dejansko zaživelo. Razlogov za to je bilo več: spreminjajoča se situacija na mednarodnem vojaškem in političnem področju, popolna politična in ideološka raznolikost držav podpisnic ter skeptičnost predvsem v vrhu KPJ (kasneje ZKJ) in grškem vodstvu, ki sta ena na drugo še nedolgo nazaj gledali kot sovražnici. Zdi se, da je bila zavezništvu še najbolj naklonjena Turčija. Na dolgi rok seveda tako raznoliko zavezništvo ni moglo zaživeti in je leta 1960 tudi popolnoma zamrlo, a je bilo dober pokazatelj, kaj vse so bile države pripravljene sprejeti, da si zagotovijo svojo politično in varnostno suverenost ter neodvisnost v negotovem obdobju blokovsko razdeljenega sveta hladne vojne in konstantnih vojaških konfliktov po vsem svetu.

The post Balkanski pakt appeared first on Zgodovina na dlani.

V prvi svetovni vojni se je še ne dvajset let star, bojeval na raznih frontah in dosegel čin poročnika. Zaradi zavzemanja za Jugoslavijo je prišel pred vojno sodišče, oktobra leta 1918 je sodeloval pri uporu 2. gorskega strelskega polka in nato z njim v imenu Jugoslavije začasno zasedel Gorico. Pozneje se je pridružil borcem za severno mejo ter sodeloval v vseh bojih za Koroško.

Leta 1929 je v Ljubljani diplomiral iz prava, nato kot odvetniški pripravnik služboval v več krajih po Sloveniji ter pozneje odprl odvetniško pisarno v Lenartu v Slovenskih goricah. Po okupaciji Slovenije se je pred nacisti umaknil v Ljubljano in začel sodelovati z Osvobodilno fronto, od leta 1943 pa je opravljal več pomembnih funkcij; med drugim je bil tudi predsednik verske komisije pri Slovenskem narodnoosvodilnem svetu.

Po vojni je deloval kot izvedenec pri pripravi gradiva za slovenske mejne zahteve, nato pa je bil znanstveni sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja ter višji znanstveni sodelavec Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Lojze Ude se je že kot študent vključil v razprave o položaju slovenskega naroda v Jugoslaviji; povezoval ga je s socialnim vprašanjem in nasprotoval kulturnemu boju, ki je hromil narodne sile. Posvetil se je zgodovinopisnemu raziskovanju, zlasti problematiki Koroških Slovencev, se zavzemal za priznanje zaslug koroškim prostovoljcem in generalu Maistru ter za bolj stvarno in pravično uradno politiko do slovenske manjšine na Koroškem. Za svoje delo je prejel več odlikovanj, že leta 1920 pa zlato Obilićevo medaljo za hrabrost.

Lojze Ude (FOTO: Wikipedia commons)

The post 1896 – Rojen Lojze Ude starejši appeared first on Zgodovina na dlani.