The post 1934 – Rojen Sergej Kirov appeared first on Zgodovina na dlani.

Letos obeležujemo 70 let od sueške krize, znane tudi kot II. arabsko-izraelska vojna. Konflikt štejemo za enega od glavnih kriznih žarišč hladne vojne, ki je pokazal realno geopolitično stanje v svetu v obdobju po koncu II. svetovne vojne.

Egipt, ki je bil stoletja pod oblastjo sultanov v Konstantinoplu, je leta 1867, v času, ko je Osmansko cesarstvo začelo izgubljati svojo moč in vpliv, dobil obsežno avtonomijo. Zahodne kolonialne sile niso dolgo čakale, da bi izkoristile nastal vakuum, in so hitro začele širiti vpliv v regiji, kar je kulminiralo z izgradnjo sueškega kanala leta 1869.

Z zaključitvijo tega velikega projekta, ki so ga sponzorirali Francozi, je prišlo do direktne povezave med Sredozemskim in Rdečim morjem ter je kontinentalni Egipt ločil od Sinajskega polotoka. Leta 1875 so Britanci prevzeli večino delnic v podjetju, sedem let kasneje pa še oblast nad Egiptom, čeprav so deklarativno sprejeli, da bo sultan še naprej suveren, vendar z minimalnimi pooblastili. S podobnim dogovorom je Avstro-Ogrska leta 1878 dobila v upravljanje Bosno in Hercegovino.

Egipt med britansko oblastjo in nastanek republike

V času I. svetovne vojne, ko sta si na nasprotnih bregovih stala Osmansko cesarstvo in Britanski imperij, je tudi v Egiptu potekal boj med različnimi frakcijami, ki sta podpirali oba imperija. Tako v boju za vpliv v državi kot v celotni vojni je na koncu prevladal London in Egipt je tekom konflikta uradno pretrgal vse še obstoječe vezi s Konstantinoplom. Toda nezadovoljstvo nad britansko kolonialno oblastjo je naraščalo in izčrpani imperij je leta 1922 moral privoliti v neodvisnost Egipta, v katerem pa je obdržal velik politični, ekonomski in vojaški vpliv vse do konca II. svetovne vojne.

Leta 1947 so Britanci umaknili večino vojaškega osebja iz Egipta, razen v območju Sueškega prekopa. Poraz egiptovske monarhije v prvi vojni proti Izraelu je pogubno vplival na njeno podporo med prebivalstvom. Da si povrne podporo prebivalstva, je vlada zahtevala, da London iz države umakne še preostanek vojaškega osebja, kar je pripeljalo do bojev v območju Sueškega kanala, v katerih je umrlo več deset egipčanskih policistov. To je samo še poglobilo nezaupanje do vlade, kar so izkoristili častniki egipčanske vojske, ki so leta 1952 izvedli revolucijo, kralja Farouka I. izgnali v Italijo in leto kasneje razglasili republiko. Upor sta vodila Mohamed Naguib, ki je postal predsednik, in Gamal Abdel Naser, ki je postal premier in notranji minister.

Naserjeva politika in načrt za modernizacijo Egipta

Slovencem bolj znan Naser, zaradi prijateljstva z Josipom Brozom Titom v gibanju neuvrščenih, je v državi prevzel oblast oktobra 1954, potem ko so nanj neuspešno izvedli atentat. V zunanji politiki je poskušal vzdrževati odnose z vsemi. Bil je bližje državam socialističnega bloka, obenem pa je obdržal vezi z bivšima kolonialnima silama v severni Afriki – Veliko Britanijo in Francijo. Egipt je želel po vzoru držav ljudskih demokracij hitro industrializirati, glavni projekt pa bi bil veliki Asuanski jez na Nilu. Ker Egipt ni imel denarja in znanja za izgradnjo takšnega projekta, se je obrnil na pomoč v tujino. Odbili so ga ZDA, Velika Britanija, Francija in Mednarodna banka, medtem ko so v Moskvi menili, da je industrializacijo države treba izvajati postopoma, korak za korakom.

Nacionalizacija Sueškega prekopa

Ker ni dobil potrebne pomoči in financ za izgradnjo jezu, je Naser na zborovanju v Aleksandriji 26. julija 1956 razglasil nacionalizacijo Sueškega prekopa. Zahteval je, da francoska družba Compagnie universelle du canal maritime de Suez, ki je upravljala s prekopom, preide v egiptovske roke. Francija in ZDA sta protestirali proti odločitvi, London pa je šel še korak dlje in obtožil Naserja oviranja pomorskega prometa ter 30. julija prepovedal vsak izvoz v Egipt. Naserja je podprl Nikita Hruščov, ki je Zahod obtožil kolonializma in imperializma ter izjavil, da je desetine tisoče egipčanskih delavcev umrlo pri izgradnji prekopa in da nacionalizacija ne bo ovirala mednarodne plovbe. Obenem pa je izrazil zaupanje, da bo razum vseh vpletenih prevladal.

Sueška kriza: diplomatski spor med Zahodom in Egiptom

V Londonu so se 31. julija 1956 sešli predstavniki Velike Britanije, Francije in ZDA. Evropski sili sta bili pripravljeni na takojšnjo vojaško akcijo, ki pa jo je ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower odsvetoval in namesto nje priporočil mednarodno konferenco za rešitev krize.

 Kljub temu je Britanija vpoklicala rezerviste in začela priprave na vojno, podobno pa so reagirali tudi v Egiptu. Konferenco, na kateri je sodelovalo 22 (večinoma prozahodnih) držav, so izvedli v Londonu med 16. in 23. avgustom 1956. Egipt se je ni udeležil, njegove interese sta zastopali le Sovjetska zveza in Indija. ZDA so predlagale, da nad prekopom upravlja mednarodna družba, del prihodkov pa bi dobil tudi Egipt. Naser je bil pripravljen, da se sreča s predstavniki ZDA, Irana, Turčije, Avstralije in Etiopije, ki bi mu podrobno predstavile načrt ameriškega ministra Johna Fosterja Dullesa.

Cel september in oktober so si sledile ena konferenca za drugo, toda na nobeni ni prišlo do zbližanja stališč, predlogi pa so bili zavrnjeni zdaj z ene, zdaj z druge strani. Medtem so se na Bližnjem vzhodu začeli obmejni spopadi med Jordanijo in Izraelom, ki je protestiral zaradi zaprtja Sueškega prekopa in zaradi ogroženosti s strani arabskih držav. Izrael je tako 25. oktobra 1956 začel z mobilizacijo.

Izraelsko-britansko-francoski napad na Egipt

ZDA so Izraelu blago odsvetovale konflikt, kar pa je dejansko pomenilo, da so judovski državi dali zeleno luč za njene načrte. Naser je bil na drugi strani prepričan v moč svoje armade in obsežno oborožitev, ki jo je v zadnjih dveh letih izvedel z nakupi od Sovjetske zveze in Češkoslovaške. Njegov optimizem se je v naslednjih tednih pokazal kot popolnoma zgrešen.

Izrael je 29. oktobra 1956 sprožil napad na egiptovske položaje na Sinajskem polotoku v smeri Sueškega prekopa in začela se je druga izraelsko-arabska vojna. Velika Britanija in Francija sta Izraelu in Egiptu poslali ultimat, v katerem sta v tipični kolonialni maniri zahtevali, da državi prenehata s spopadi, sami pa bosta poslali vojaške kontingente za zavarovanje vseh ključnih taktičnih točk na Sinaju in okoli prekopa.

Naser je ultimat zavrnil in o dogodkih obvestil Eisenhowerja, Tita, Hruščova in Jawaharlala Nehruja. Očitno je, da ZDA niso bile obveščene o združeni izraelsko-britansko-francoski operaciji, a so kljub vsemu solidarizirale z njimi. Sovjetska zveza je podprla Egipt, Izrael označila za agresorja in izjavila, da judovska država izvaja umazano delo za zahodne sile, s ciljem da jim znova omogoči prihod na arabsko območje.

Britanci so 31. oktobra začeli bombardirati egiptovska mesta in spopad se je začel širiti. ZDA so se zavedale, da bi konflikt lahko pripeljal do globalnega oboroženega konflikta, saj je Sovjetska zveza podprla Naserja. Britansko-francosko posredovanje so označili za zmotno, niso pa popolnoma obrnile hrbta svojim zaveznikom. ZDA in Sovjetska zveza sta predlagali takojšnje premirje, a brez uspeha.

Vojaški poraz Egipta na Sinaju

Do 2. novembra 1956 je bil Egipt popolnoma potolčen na fronti in bil prisiljen se umakniti iz Gaze in Sinaja. Francija in Velika Britanija sta iz zraka uničili Naserjevo vojaško letalstvo, ki ni moglo pomagati kopenskim enotam v boju z izraelsko vojsko. 5. novembra so Britanci zasedli Port Said, Francozi pa Port Fouad (mesti ob prekopu), prav tako so zasedli letališča, vodovod in mostove, ki vodijo čez prekop. Egipt je v enem tednu doživel popolno vojaško katastrofo v boju proti Izraelu, Franciji in Veliki Britaniji. Naslednji dan je Egipt privolil v prihod mednarodnih sil pod vodstvom OZN, Francozi pa so 7. novembra izjavili, da nadzorujejo prekop. V desetih dneh je bilo ubitih, ranjenih in pogrešanih do 10.000 vojakov, večina na egiptovski strani.

Po premirju so ZDA, SZ in OZN pritisnili na Izrael, Veliko Britanijo in Francijo, naj se umaknejo iz zasedenih ozemelj. Umik je potekal postopoma in Izrael se je šele spomladi 1957 umaknil iz Gaze.

Na Sinaj so namestili mirovnike OZN, ki so tam ostali do naslednje izraelsko-arabske vojne leta 1967. Marca 1957 je bil Sueški prekop ponovno odprt in pristojbine je začela pobirati egiptovska družba.

Geopolitične posledice sueške krize

Konflikt je močno razdelil zahodni svet in države zaveznice (ZDA, Francija, Velika Britanija in Izrael). Naser je kljub temu, da je bil ponižan na vojaškem področju, dobil, kar si je želel – upravljanje s Sueškim prekopom. V mednarodnih odnosih se je naslonil na Sovjetsko zvezo, ki je na koncu le sprejela predlog o izgradnji Asuanskega jeza, postopoma pa je začel tudi z ustanavljanjem zveze, ki je kasneje dobila ime Gibanje neuvrščenih.

Izrael je na drugi strani pokazal svojo vojaško superiornost na Bližnjem vzhodu, medtem ko sta Francija in Velika Britanija kljub vojaški zmagi doživeli mednarodno ponižanje. Svet ju je označil za agresorki, v diplomaciji pa se je pokazalo, da nista več svetovni kolonialni velesili, saj sta o končanju krize in razpletu konflikta odločali ZDA in Sovjetska zveza. Kriza je dokončno dokazala tudi zadnjim dvomljivcem, da je svet bipolaren, evropske sile pa ne odločajo več o usodah drugih držav v takšni meri, kot so pred hladno vojno.

Sueška kriza in začetek nove faze hladne vojne na Bližnjem vzhodu

Britanska vlada na čelu s torijcem Anthonyjem Ednom je januarja 1957 padla, zamenjal ga je kolega iz iste stranke Harold Macmillan. Bližnji vzhod je postal novo bojišče in boj za vpliv med Washingtonom in Moskvo, česar se je zavedal tudi predsednik Eisenhower, ki je 5. januarja objavil doktrino poimenovano po njem. V njej je izrekel pripravljenost ponuditi ekonomsko in vojaško pomoč vsem državam Bližjega vzhoda in severne Afrike v njihovem boju zoper komunizem, kar je seveda bilo usmerjeno proti Moskvi.

Najpomembnejše arabske države so se nato čez dva tedna sestale v Kairu in združeno zavrnile predlog ameriškega predsednika ter izjavile, da ne bodo nikogaršnja interesna sfera. Dodajmo še, da je vrhunec Sueške krize sovpadal z vrhuncem vstaje na Madžarskem, o čem pa bomo pisali jeseni.

The post Mineva 70 let od sueške krize appeared first on Zgodovina na dlani.

Na fotografiji Žukov v svoji poznih letih.

The post 1896 – Rojen Georgij Žukov appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1944 – Konec operacije Bagration appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1904 – Rojen Aleksej Kosigin appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1944 – Konec obleganja Leningrada appeared first on Zgodovina na dlani.

Mineva 90 let od umora sovjetskega politika Sergeja Kirova, ki je bil uvod v t. i. veliki teror ali velike čistke, najtemačnejše poglavje zgodovine Sovjetske zveze.

Sergej Kirov (pravi priimek Kostrikov) se je rodil 27. marca 1886 v mestu Uržum v tedanjem Ruskem imperiju. Pri osmih letih mu je umrla mati, oče je družino zapustil že leta prej. Osnovno šolo je končal leta 1901, bogatejši meščani pa so mu pomagali pri vpisu na Tehnično šolo v Kazanu, kje se je začel družiti z levo usmerjeno inteligenco. Šolanje je nadaljeval v sibirskem Tomsku v Tehnološkem inštitutu, kjer je postal član Socialdemokratske delavske stranke in bil zaradi družbenopolitične aktivnosti večkrat aretiran.

Vstop med boljševike

Leta 1909 se je preselil v Vladikavkaz, kjer je spoznal ženo Marijo Lvovno Marcus. Tedaj si je kot številni boljševiki nadel psevdonim – Kirov. Po februarski revoluciji leta 1917 je postal član lokalnega sovjeta, kasneje pa delegat na II. kongresu sovjetov v Petrogradu oktobra istega leta. Po oktobrski revoluciji se je formalno pridružil boljševikom in v času državljanske vojne deloval v Astrahanu, kjer se je bojeval proti Belim armadam Antona Denikina in admirala Aleksandra Kolčaka. Obenem je skrbel za preskrbo mesta z nafto in plinom, saj so dele Kavkaza vključno z Bakujem okupirali Britanci. V začetku dvajsetih let, ko se je boljševikom že nasmihala zmaga v državljanski vojni, se je Kirov vrnil na Kavkaz in deloval v Azerbajdžanu ter Gruziji, kjer je pomagal ustanoviti Transkavkaško socialistično federativno sovjetsko republiko, eno od ustanoviteljic Sovjetske zveze.

V boju za Leninovo nasledstvo je podprl Stalina, s katerim je imel dober in prijateljski odnos. Leta 1926 je postal prvi sekretar leningrajskega oddelka partije in postal znan po svojih številnih ter strastnih govorih, zaradi česar je pri določenih ljudeh zbujal željo po tem, da se odstrani in pošlje v Moskvo. Tam si ga je želel tudi Stalin, ki ga je sprejel v polnega člana Politbiroja leta 1930, a se je Kirov raje držal Leningrada, kje je uživaj veliko priljubljenost med ljudmi. Dvignil je življenjski standard prebivalstva, industrializiral Leningrajsko oblast, zagotovil nova delovna mesta in se po mestu sprehajal sam ter družil z meščani. Marsikateremu mlajšemu občanu je omogočil nepozabno vožnjo z avtomobilom, ki so tedaj bili še prava redkost.

Ljudski človek

Izgledalo je, da je Kirov pravi ljudski človek, pravo nasprotje Stalinu, ki v Kremlju obdan z varnostniki deluje odmaknjen od naroda. V tridesetih je prišlo do posamičnih sporov med omenjenima, pri čemer se Kirov ni bal zoperstaviti Stalinu, predvsem zato ker ga je smatral za prijatelja in je menil, da mu ima pravico povedati svoje mnenje.

Na notranjepolitičnem področju je Kirov delil nazore Stalina in Leva Trockega pri zagovarjanju industrializacije in kolektivizacije. Prva petletka se je začela leta 1928, ki je zaradi kolektivizacije sprožala nasprotovanja pri tistem delu prebivalstva, ki si je v času t. i. nove ekonomske politike (1921-1928) ustvaril male podjetniške delavnice ali lastne farme. Ko je v zgodnjih tridesetih letih prišlo do velike lakote, z njo pa se je širilo nezadovoljstvo in kritike ne le v družbi, temveč tudi v partiji, pri čemer so se po mestih začeli pojavljati grafiti, ki so kritizirali partijsko vodstvo, so sledili prvi montirani sodni procesi. Na njih so sodili osebam zaradi sabotaže prve petletke in sovjetskega gospodarstva. Kljub vsemu je izgledalo, da je oblastem uspelo v svojih načrtih in v drugi polovici leta 1933 in začetku 1934 se je življenjski standard začel izboljševati. Februarja 1934 so tako sklicali 17. kongres partije, znan tudi kot kongres zmagovalcev.

Atentat, ki je pretresel državo

Prvega decembra istega leta pa se je zgodil dogodek, ki je šokiral celo državo. V svoji delovni rezidenci v Smolnem je bil ubit prvi sekretar leningrajske partije in verjetno najpriljubljenejši politik v državi – Sergej Mironovič Kirov. Ustrelil ga je Leonid Nikolajev, ki je to prvič poskušal izvesti že 15. oktobra 1934, a so mu dejanje preprečili varnostniki v Smolnem, ko so odkrili, da nosi pištolo. V drugem poskusu mu je uspelo, pri čemer gre velika zasluga za to neverjetni malomarnosti Ljudskega komisariata za notranje zadeve (NKVD), sovjetske varnostno-obveščevalne službe. ki bi naj Kirova neprestano varovala s štirimi varnostniki. V trenutku atentata je bil namreč ob njem le en in še ta je takrat odšel na malico.

Nekaj ur kasneje se je oglasilo državno vodstvo in razglasilo, da je umor Kirova teroristično dejanje in ne akt politične nejevolje in da je bil ubit duh revolucije. Tako hitra reakcija vladajoče strukture in dejanja NKVD-ja so takoj sprožili razne sume in teorije, kdo je zares stal za umorom. Nikolajev je bil poslan na psihiatrijo, po štirih tednih od umora pa obsojen na smrt in ustreljen še isti dan. Sam se je identificiral z morilcem carja Aleksandra II. – Andrejem Željabovom. V mestu se je govorilo, da je Kirov »prijateljeval« z ženo Nikolajeva – Mildo Draule, saj je bil znan tudi po druženjih z baletkami iz znamenitega Mariinskega gledališča (pozneje preimenovano v gledališče Kirov). Draulejeva je bila aretirana in ustreljena leta 1935.

Povod za montirane procese

Nikita Hruščov je leta 1937 izjavil, da Nikolajev gotovo ni izvedel operacije sam, saj je bil zaradi številnih prekrškov stari znanec policije in tudi pod nadzorom. Oblasti so morale najti krivce, tudi če je umor naročilo prav vodstvo države. Takoj po atentatu je sekretar izvršnega komiteja prezidija ZSSR Avel Jenukidze podpisal dekret »O obravnavah terorističnih dejanj«. Stalin je vztrajal, da za umorom stoji desno krilo stranke, krog Kamenjeva, Zinovjeva in Smirnova. Avgusta 1936 so bili vsi trije in še 13 drugih obsojeni na smrt zaradi izdaje, terorizma, umora Kirova ter načrtovanja atentata na Stalina in večino politbiroja. Leto kasneje so na smrt obsodili še skupino oficirjev NKVD-ja, ki so bili ob umoru Kirova najprej obtoženi zgolj malomarnosti in so dobili minimalne kazni ali suspenze z delovnega mesta.

Vrhunec montiranih sodnih procesov se je zgodil marca 1938, ko je bilo na smrt obsojenih 21 oseb iz političnega in policijskega vodstva države. Lista obtožb je prevelika, da jih naštevamo. Med obsojenimi na smrt so bili revolucionarji in vodilni politiki kot Nikolaj Buharin, Aleksej Rikov in ironično Genrikh Jagoda, šef NKVD-ja v času umora.

Do današnjega dne se sovjetski, ruski in tudi zahodni zgodovinarji ukvarjajo z mitom umora Kirova. Večina meni, da je umor ukazal sam Stalin ali pa tedanji vodja NKVD-ja Jagoda, ki se je želel dokazati pri Stalinu in tako odstraniti osebo, ki bi lahko bila potencialni naslednik tedanjega šefa države. Predvsem večina zahodnih zgodovinarjev je naklonjena takšni teoriji. Enako mnenje je prevladovalo tudi v Sovjetski zvezi, posebej ko je Nikita Hruščov leta 1956 začel proces destalinizacije in javno obtožil Stalina umora Kirova.

Kdo je stal v ozadju umora?

V zadnjih 35 letih so se pojavila tudi druga mnenja. Zadnji voditelj ZSSR Mihail Gorbačov je leta 1991 odredil komisijo, da ponovno preveri primer, pri čemer ta ni našla nobenega dokaza, da je Stalin ukazal umor, hkrati pa so rehabilitirali tudi Nikolajevo ženo Mildo Draule. Nekateri sodobni ruski in tudi zahodni zgodovinarji menijo, da Stalin ni imel razloga za takšno dejanje, saj se je v večini zadev strinjal s Kirovom. Konflikti med njima so bili bolj osebne narave in glede manj pomembnih zadev, ne pa razvoja države. Kirov tudi ni bil pretirano zainteresiran za oblastniške funkcije v prestolnici in se je ukvarjal predvsem z Leningrajsko oblastjo.

Stalin izkoristi trenutek

Nekaj pa je zagotovo. Oseba, ki ji je dolgoročno najbolj koristila smrt Kirova, je bil prav Stalin. Z njo je namreč zatrl še zadnjo opozicijo v partiji in z usmrtitvijo starih revolucionarjev odstranil zadnje »potencialne« grožnje za svojo oblast. Država je v letih 1937-1938 vstopila v svoje najtemačnejše obdobje, ko je bilo na smrt ali delovna taborišča obsojeno na stotine tisoče ljudi, med katerimi so bili številni politiki. Zdesetkana je bila Rdeča armada in tajna policija NKVD, v kateri je prišlo do korenitih sprememb po umoru Kirova.

Ali je Stalin naročil njegov umor verjetno ne bomo nikoli izvedeli, je pa zagotovo izkoristil okoliščine, da se utrdi na oblasti. Eden od dejavnikov za njegova dejanja je bilo veliko nezaupanje in tudi paranoja. »Če se je lahko to zgodilo Kirovu na njegovem delovnem mestu, se lahko zgodi tudi meni«, je dejal nekoč.

Spomin na Kirova ostaja

Kirov je bil kremiran in pokopan v nekropoli Kremeljskega zidu na Rdečem trgu, pogreba pa se je udeležilo vso državno vodstvo vključno s Stalinom, Andrejom Ždanovom in njegovo ženo Marijo, s katero ni imel otrok. Po smrti je postal mučenik, simbol poguma, boja za boljševizem, velik prijatelj ter sledilec Lenina in Stalina. Po celi državi so po njem poimenovali trge, avenije, regije in mesta, postaje podzemnih železnic, v njegovo čast so postavili spomenike.

Po razpadu Sovjetske zveze so številne nato spet preimenovali, danes pa še obstaja muzej Kirova v St. Peterburgu, mesto Kirov v istoimenski Kirovski regiji (regija Vjatka, kjer se je Kirov rodil). Misterija umora Kirova pa bo zagotovo zaposlovala mnoge zgodovinarje še desetletja.

The post Umor, ki je pretresel Sovjetsko zvezo appeared first on Zgodovina na dlani.

The post Ruska vojska napade poslopje Vrhovnega Sovjeta appeared first on Zgodovina na dlani.

Obeležujemo osem desetletij od operacije Bagration, enega največjih spopadov v zgodovini človeštva, ki pa pogosto, predvsem na Zahodu, ostaja spregledana.

Junij 1944. Sile osi so v defenzivnem položaju na vseh frontah. Zdi se, da je izid vojne že odločen, ampak Nemčija in njene zaveznice imajo še vedno na voljo milijone vojakov in konca vojskovanja vseeno ni na vidiku. 4. junija 1944 so anglo-ameriške enote vstopile v Rim, dva dneva kasneje pa se je začelo še izkrcanje v Normandiji.

Dogovor med zavezniki o odprtju druge fronte

Kot je bilo dogovorjeno na konferenci v Teheranu jeseni 1943, je ob odprtju druge fronte Rdeča armada sprožila simultano ofenzivo na vzhodu. Istega dne kot so se začeli boji v Normandiji, je Stalin pisal Churchillu, da Rdeča armada pripravlja obsežno ofenzivo na enem najpomembnejših delov fronte. Podrobnosti ni želel deliti niti z zahodnimi zavezniki.

Nemci so ofenzivo pričakovali, niso pa vedeli kje bo potekala. Predvidevali so, da bo Rdeča armada nadaljevala prodor proti zahodnem delu Ukrajinske SSR, kjer se je približala mejam Madžarske in Čehoslovaške ter predvsem Romunije, kje so Nemci obvladovali obsežna naftna polja, zato so se odločili okrepiti južni del fronte. To so opazili tudi Sovjeti in zato nadaljevali s prvotnimi načrti, to je osvoboditi Belorusko SSR in prodreti proti Poljski.

Cilj: popolno uničenje sovražnika

Junija 1944 je bila na vzhodni fronti po bitkah v Ukrajini armadna skupina Jug potolčena, armadna skupina Sever se je umikala iz Leningrada, le armadna skupina Center, ki je štela milijon mož, se je uspešno zoperstavljala Rdeči armadi in pozimi 1943-44 uspela odbiti več sovjetskih napadov. Načrtovalec operacije je bil sovjetski maršal poljskega porekla Konstantin Rokosovski, ki je skoraj izgubil življenje v velikih čistkah leta 1937. Postavil si je zelo ambiciozen cilj – popolno uničenje in zdesetkanje armadne skupine Center. Vrhovno poveljstvo je bilo skeptično, a trmasti Rokosovski je vztrajal in na koncu dobil zeleno luč od Stalina. Operacija je dobila ime Bagration po gruzinsko-ruskemu princu generalu, ki je izgubil življenje na tem področju v bojih z Napoleonovo vojsko leta 1812.

Priprave so potekale v največji tajnosti. Tanki, artilerija, strelivo so bili prevažani le ponoči z ugasnjenimi lučmi. Priprave na takšno ofenzivo vseeno ni bilo mogoče popolnoma skriti, kljub temu pa je maršal Busch, poveljnik armadne skupine Center, odšel na dopust le nekaj dni pred ofenzivo, saj ni pričakoval sovjetskega napada. Sovjetski inženirji so ponoči odstranjevali nemške mine in jih v le nekaj dneh deaktivirali kar 34.000. To je pozneje omogočilo uspešen prodor sovjetskih oklepnih enot. Rokosovski je za ofenzivo zbral skoraj 2,5 milijona vojakov, 5200 tankov in 5300 letal. Rdeča armada je dobila priložnost, da se maščuje za svoje največje poraze, ki jih je na tem področju doživela ob začetku vojne.

Hitler ni dovolili umika

Operacija se je začela 22. junija, na tretjo obletnico operacije Barbarossa. Cilj je bil z juga in severa iz smeri Mozira ter Velikih Luk napasti in omehčati nemško obrambo ter nato kreniti neposredno proti Minsku. Sovjetska pehota je napadla na vsej liniji fronte ob podpori stotin lovcev Rdeče aviacije, ki ji Luftwaffe ni bila kos. Iz zraka so napadli nemško artilerijo ter omogočili oklepnim enotam, da se vključijo v borbo. Hitler je dal ukaz, da se mesta trdnjave kot so Vitebsk in Bobruisk branijo do zadnjega moža ter ni dovoljeval umika.

Napade z juga je koordiniral Rokosovski, tiste z severa pa njegov veliki tekmec Žukov. V tej interni borbi maršalov je zmagal Rokosovski, ki je z pomočjo letalstva in katjuš prvi razbil nemško obrambo. Naslednji cilj je bil Minsk, glavno mesto Beloruske SSR. General Rotmistrov je s tanki napadel v sredini fronte, z juga in severa sta podporo dajala Žukov in Rokosovski. Nemci so bežali v agoniji in strahu pred zračnimi napadi. Ponovila se je zgodba izpred treh let, le da so tokrat vloge bile zamenjane.

Hitler je reagiral, Buscha zamenjal z Modlom, nemška vojska pa je z bombniki skušala zaustaviti sovjetske oklepne enote. Vendar pa je bilo nebo v popolnosti v rokah Rdeče aviacije. Konec junija so iz Zahodne Ukrajine na pomoč prišli nemški tanki in upočasnili ofenzivo Rdeče armade, a to je bilo tudi vse, kar jim je uspelo. Od 160 tankov je bilo po nekaj dnevih bojev le še 18 operativnih. 3. julija 1944 je bil osvobojen Minsk. V dveh tednih ofenzive so Nemci izgubili več kot 400.000 mož (mrtvi, ranjeni, ujeti). Armadna skupina center je bila pred kolapsom. Winston Churchill je dejal: »Sovjeti so popolnoma zdesetkali nemški vojaški stroj«.

Parada ponižane vojske po moskovskih ulicah

Zahodni mediji niso verjeli uspehom ofenzive in so dvomili v številke, ki jih je objavljalo sovjetsko poveljstvo. Zato se je Stalin odločil izvesti operacijo »Veliki Valček«, poimenovano po ameriškem filmu iz leta 1938. Sovjeti so z okoli 57.000 nemških vojnih ujetnikov paradirali po velikih avenijah sovjetske prestolnice. Predstavniki »nadrase«, ki bi naj zavladali svetu in so tri leta iztrebljali sovjetske »podljudi«, slovanskega ali judovskega porekla, so bili popolnoma dehumanizirani in demoralizirani postavljeni na ogled navadnim državljanom. Ti so po večini o njih vedeli le tisto, kar so se naučili iz vojnih grozot. Presenetljivo nanje niso niti kričali niti jih napadali ali zmerjali, temveč so si jih le ogledovali, poražene in ponižane. To je bil je eden od najbolj nenavadnih dogodkov II. svetovne vojne. Stalin je dobil kar je želel, tako domača kot tuja javnost je videla uničenje nemškega vojaškega stroja. Efekt ofenzive in parade je bil tako velik, da je le nekaj dni kasneje del nemške vojske in politike skušal izvesti atentat na Adolfa Hitlerja.

Osvobajanje baltskih dežel

Po osvoboditvi Minska se je ofenziva usmerila proti zahodni Belorusiji, vzhodu Poljske in Litovski SSR. Osvobojeni so bila Vilna, Kaunas in Šiauliai, ofenzivo pa je vodil general Černjahovski, ki je pri tem izgubil življenje. V bojih so sodelovali tudi poljski vojaki, prosovjetsko in prozahodno usmerjeni. V enotah Rdeče armade so pri operacijah pod poveljstvom generala Bagramjana v prvih vrstah sodelovali vojaki baltiških narodov, ki so se pred tremi leti umaknili in so sedaj dobili priložnost, da osvobodijo svoje domove. Žal je pogosto prihajalo do bojev med očeti in sinovi ali med brati, saj so številni služili tudi v nemških enotah. V Rigi in ostalih mestih je Rdeča armada ustavila popolno uničenje in masakre, ki ga je utrpelo predvsem judovsko prebivalstvo Pribaltike.

Ofenziva Rdeče armade je bila tako silovita, da so do konca julija že dosegli Riški zaliv. Ko so vojaki poveljstvu sporočili, da so na plažah, jim le ti niso verjeli. Naročili so jim, da tri steklenice napolnijo z vodo, jih pošljejo svojim poveljnikom, ti pa so jih z letalom poslali direktno Stalinu v Kremelj. To je pomenilo, da je bila sedaj celotna armadna skupina Sever obkoljena in ni imela več izhoda za umik. Operacije so se septembra (po uradnem koncu operacije) nadaljevale v Pribaltiki. Naslednji cilj je bil osvoboditev Talina, ki ga je izvedel znameniti 8. estonski strelski korpus Rdeče armade pod poveljstvom Lembita Parna. V začetku koledarske jeseni je bila cela Pribaltika osvobojena.

Uspešna operacija z ogromno žrtvami

19. avgusta je bila operacija Bagration končana. V dveh mesecih so po sovjetskih podatkih nemške, madžarske in romunske enote izgubile 540.000 mož (umrli, ujeti, ranjeni, pogrešani). Nemški viri ocenjujejo to število na 400.000. Po nemških virih je Rdeča armada izgubila preko 750.000 mož, medtem ko sovjetski viri navajajo številko 410.000. Obe strani sta v spopadu izgubile na stotine letal, tankov in topov. Čeprav točnih številk glede vojakov in opreme nimamo oziroma se te razlikujejo, lahko zatrdimo da so bile ogromne.

Rdeča armada je v manj kot dveh mesecih na fronti črti dolžine kar 1000 km napredovala med 550 in 600 kilometrov. Prišla je na meje vzhodne Prusije in Poljske, postavila temelje za osvoboditev Latvijske in Estonske SSR, osvobodila Litovsko SSR in predvsem Belorusko SSR, republiko, ki je toliko trpela v treh letih vojne zaradi nacistične okupacije. Neizprosni beloruski partizani so se tri leta vojne skrivali v gozdovih in močvirjih ter izvajali gverilske napade na sile osi, kar je vodilo v ostrih represalij, ki so imele za posledico, da je kar vsak četrti prebivalec Beloruske SSR izgubil življenje. Predvsem znana je bila herojska obramba utrdbe Brest ob začetku vojne in masaker v vasici Hatin, kjer so bili ubiti vsi prebivalci razen enega, kraj pa še danes ne obstaja več.

Vse kar je Rokosovski načrtoval je izvedel oziroma to še presegel. Pjotr Bagration je dobil dostojnega naslednika. Po končani operaciji je pri Stalinu dobil posebno spoštovanje, njegovo rivalstvo z Žukovom pa se je le še zaostrilo. Uspeh operacije Bagration je dovolil Rdeči armadi, da lahko začne načrtovati ofenzive v več smereh. Na jug proti Romuniji in Bolgariji, na jugozahod proti Čehoslovaški ter Madžarski in predvsem proti Prusiji in srcu nemškega rajha na severozahodu.

The post Operacija Bagration ali vzhodni Dan D appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1943 – Konec bitke pri Kursku appeared first on Zgodovina na dlani.

Letos mineva 50 let od smrti enega največjih vojaških poveljnikov v zgodovini – Georgija Žukova.

Georgij Žukov se je rodil 1. decembra leta 1896 v vasici Strelkovka v tedanji kaluški guberniji, očetu Konstantinu in mami Ustinji. V času ko nižjim slojem kmetov in delavcev ni bilo omogočeno višje izobraževanje, je Žukov vseeno uspel izdelati tri leta šole, kjer so ga posebej zanimali matematika, znanost, geografija ter ruski in nemški jezik. Kasneje se je preselil v Moskvo, kjer se je s pomočjo maminega brata Mihaila učil za delo v proizvodnji oblačil. Leta 1914 je končal z izobraževanjem, odprl malo podjetje za prodajo in proizvodnjo krznenih oblačil. Kmalu zatem se je začela I. svetovna vojna in Žukov je bil kot 18-letnik mobiliziran.

Odlikovan med prvo svetovno vojno

V prvi svetovni vojni se je udeležil bojev proti nemški in avstro-ogrski armadi v obdobju med 1915 in 1917, sprva v pehoti, kasneje pa tudi v konjenici. Sodeloval je v znameniti ofenzivi Brusilov (1916), tekom vojne pa je dobil dve odlikovanji Svetega Jurija. Po oktobrski revoluciji je bil demobiliziran, zaradi tifusa pa se je vrnil domov. V državi je tedaj potekala državljanska vojna in intervencija tujih sil.

Žukov se je oktobra 1918 pridružil Rdeči armadi, marca naslednje leto pa še partiji boljševikov. Med državljansko vojno je služil v konjenici, kjer sta mu bila nadrejena oficirja bodoča tovariša v armadi Semjon Budjoni in Semjon Timošenko. Za zasluge v bojih je bil odlikovan z redom rdeče zastave.

Po koncu državljanske vojne je hitro napredoval in že maja 1923 postal poveljnik 39. konjeniškega polka. Izobraževanje je nadaljeval z vpisom v Višjo šolo za konjenike in kasneje še znamenito vojaško akademijo Frunzea, katero je dokončal leta 1930. Leta 1933 je že poveljeval 4. konjeniški diviziji, pet let kasneje pa postal namestnik poveljnika konjenice beloruskega vojaškega distrikta. Medtem se je geopolitična situacija v celem svetu zaostrovala.

Rusko-japonska vojna

V drugi polovici tridesetih let so Nemčija, Italija in Japonska postajale vse agresivnejše in tako z diplomacijo kot z vojaško silo širile svoj vpliv v svetu. Na to dogajanje ni bila imuna niti največja država na svetu, Sovjetska zveza (ZSSR), ki je po besedah Mihaila Kalinina že leta 1937 pričakovala napad z dveh strani, s strani Nemčije in Japonske, ki je tedaj že bila v vojni s Kitajsko. Sovjeti so zato z vojaško tehniko in inštruktorji pomagali Kitajcem, ki so že leta bili manjše mejne spopade z Japonci.

Stopnjevanje napetih odnosov z Japonsko je vrh doseglo z japonskim načrtom podreditve Mongolske ljudske republike, socialistične države in zaveznice ZSSR. To je pripeljalo do bitk pri jezeru Hasan in v Halkhin Golu (maj–september 1939). V bitkah se je posebej izkazal Žukov, ki je že dobro leto služboval na obmejnem področju z Japonsko. Kar se je sprva začelo z manjšimi praskami na meji, je kmalu preraslo v pravo vojno, v kateri so Sovjeti prišli do pomembne zmage. Žukov je v bojih odlično uporabil tanke, prvo pravo preizkušnjo pa je prestala tudi Rdeča zračna flota. Boji pri Halkhin Golu so pomenili test za bližajočo se II. svetovno vojno.

Leta 1940 Žukov postane general

Žukov je za svoje zasluge v boju dobil prvo (od štirih) odlikovanj Heroj Sovjetske zveze. Maja 1940 je dobil čin generala, februarja 1941 pa je postal šef generalštaba Rdeče armade. Načrtoval je obrambo ob nemški invaziji in možnost »preventivnega« napada Rdeče armade na Nemčijo.

Ob začetku operacije Barbarossa je Žukov poskušal izvesti več protinapadov in izriniti Wehrmacht s sovjetskega ozemlja, a brez uspeha. Neorganizirana Rdeča armada, ki ni pričakovala napada sil osi, in brez podpore letalstva, ki je bilo zdesetkano že prvi dan vojne, ni imela možnosti za uspeh. Stalin je pobesnel, Žukova odstranil z mesta šefa generalštaba vojske, a kmalu uvidel, da ob začetku vojne noben vojaški poveljnik ne bi mogel kaj bolje reagirati na tako nenaden napad.

Uspehi na bojnem polju

Medtem je nemška armada napredovala proti Leningradu in septembra 1941 je bil Žukov poklican, da poskuša prebiti blokado drugega največjega sovjetskega mesta. Mesec dni kasneje je postal poveljnik Zahodnega vojaškega bojišča in sodeloval pri uspešni obrambi Moskve ter bitkah pri Rževu (Rževska klavnica januar 1942–marec 1943). Načrtoval je operacijo Uran (november 1942) – sovjetski protinapad v bitki pri Stalingradu, ki je pripeljal do popolnega poraza sil osi. Januarja 1943 je skupaj s Klimentom Vorošilovom načrtoval in uspešno izvedel operacijo Iskra, ki je delno razbila blokado Leningrada ter razbremenila mesto na Nevi. Istega meseca je postal Maršal Sovjetske zveze.

Poleti 1943 je bil skupaj z Aleksandrom Vasilevskim ključen za uspeh v bitki pri Kursku, po kateri sile osi niso nikoli več zmogle izvesti večje ofenzive na vzhodni fronti. V prvi polovici leta 1944 je sodeloval v operacijah za osvoboditev Ukrajinske SSR, poleti 1944 pa je skupaj s Konstantinom Rokosovskim načrtoval in uspešno izvedel največjo operacijo vojne (poseben članek o operaciji Bagration za vas pripravljamo ob 80-obletnici le-te). Januarja je vodil uspešno ofenzivo za osvoboditev Poljske, kulminacija vojaških uspehov in genialnosti Žukova pa je bila bitka za Berlin.

Simbol sovjetske zmage proti nacizmu

Žukov je za poveljstvo tekmoval z Ivanom Konjevom, ki je le stežka sprejel dejstvo, da bo Žukov poveljeval vojskam za zavzetje prestolnice Tretjega rajha. Obenem je kljub zavezništvu že prihajalo do sporov z zahodnimi zavezniki. Žukov je želel da bo Sovjetska zveza, kot tista država, ki je največ pretrpela v vojni, zabila zadnji žebelj v krsto nacistične Nemčije. To se je tudi zgodilo. Več o bitkah v II. svetovni vojni si lahko preberete v posebnih člankih na našem portalu. Žukov je v berlinski četrti Karlhorst osebno sprejel brezpogojno kapitulacijo nemških sil, ki jo je podpisal Wilhelm Keitel. Maja 1945 je bilo konec bojev v Evropi, Georgij Žukov pa je postal simbol sovjetske zmage proti nacizmu, najuspešnejši general vojne ter verjetno najpopularnejša oseba v Sovjetski zvezi. Po nemški kapitulaciji je postal vojaški upravitelj sovjetske okupacijske zone v Nemčiji.

Takoj po prevzemu funkcije je zaprosil sovjetsko vlado, da v Nemčijo dostavi večje količine žita, krompirja in sladkorja ter ukazal naj se nemški narod tretira s spoštovanjem. Ukazal je obnovo javnega transporta in preskrbo vseh družine z otroki. Dober delovni odnos je tudi imel z zahodnimi generali kot sta Montgomery in Eisenhower, s katerimi je razpravljal o bodočem upravljanju Nemčije, sojenju vojnim zločincem in vojni z Japonsko. Žukov je predsedoval zavezniški vojaški paradi v Berlinu, 24. junija 1945 pa tudi legendarni v Moskvi, kjer ob obeležitvi zmage  Sovjetske zveze nad Nemčijo na Rdečem trgu pojavil na belem konju.

Žukov pade v nemilost oblasti

Medtem je v domovini njegov položaj postajal vse bolj negotov. Številni generali so ga zelo spoštovali, ampak tudi zavidali njegove uspehe (Rokosovski, Konjev, Čujkov). Med politiki, predvsem pri Stalinu, je naraščalo ljubosumje, saj je zasenčil njihovo vlogo v vojni.

Aprila 1946 je bil razrešen z mesta vojaškega upravitelja sovjetske cone v Nemčiji, mesta šefa kopenskih sil sovjetske armade in namestnika ministra obrambe ZSSR. Postal je načelnik Odeskega vojnega okrožja na Črnem morju. Žukov je ob tem že imel težave z zdravjem, kar je Stalin izkoristil za izgovor za njegovo premestitev. Januarja 1948 je doživel infarkt in bil mesec dni kasneje premeščen v Sverdlovsk, da poveljuje Uralskemu vojnemu okrožju, ki je bilo še manj pomembno od Odeskega.

Sočasno so vohunski specialisti Berija in Abakumov pripravljali več kazenskih primerov, s katerimi bi obremenili in osramotili Žukova. Obtožen je bil, da je iz Nemčije odpeljal večje število avtomobilov, slik, plaščev, zlatnine, srebrnine in z njimi obdaroval člane družine ter bližnje prijatelje. Zaradi teh daril so celo aretirali znamenito sovjetsko pevko Lidijo Ruslanovo in njenega moža vojaškega oficirja Vladimirja Krijukova, družinske prijatelje Žukovovih ter jih poslali v delovno taborišče.

Žukova so tudi izsiljevali, saj so izvedeli za njegovo izvenzakonsko razmerje, ki naj ne bi bilo primerno za boljševika in sovjetskega oficirja, negativno pa seveda to vplivalo tudi na njegov zakon z ženo Aleksandro. Kljub nazadovanju v karieri in številnim težavam, se Žukov ni predal. Oktobra 1952 je postal kandidat za člana CK partije, februarja 1953 pa ga je Stalin poklical nazaj v Moskvo.

Ponoven vzpon in padec po smrti Stalina

A ker je ta le nekaj tednov kasneje umrl, je bil Žukov postavljen pred izbiro, na katero stran se bo postavil v boju za nasledstvo. Podprl je Nikito Hruščova, ki sicer ni bil glavni favorit za prvega moža v državi. Žukov je bil eden ključnih oseb pri aretaciji Lavrentja Berije junija 1953, kar je odprlo pot na oblast Hruščovu. Za to dejanje je bil nagrajen s članstvom v centralnem komiteju partije in leta 1955 z mestom obrambnega ministra Sovjetske zveze.

Med sueško krizo je podprl Egipt, sodeloval je pri ustanovitvi Varšavske zveze in tekom Madžarske krize (1956) zagovarjal omejeno intervencijo in stabilizacijo situacije. Junija 1957 je podprl Hruščova, ki je kritiziral Stalinov kult osebnosti in začel proces destalinizacije, v boju proti stari gardi (Molotov, Malenkov), s čimer mu je pomagal politično preživeti. Za lojalnost je postal član Prezidija. Vse to je kazalo, da je Žukova kariera doživela vrhunec.

Hruščov je dokončno uvidel njegov ugled in moč v vojski, kjer se mu stara garda ni upala zoperstaviti. Oktobra ga je poslal v Albanijo in Jugoslavijo s ciljem, da naj popravi še vedno hladne odnose med državama kot posledica Informbiroja ter omehča Tita, ki je imel veliko spoštovanje do Žukova. Toda hkrati so diplomatsko odpravo izkoristili tako, da so ga med odsotnostjo razrešili vojaških in političnih funkcij ter ga poslali v pokoj. Bil je obtožen ustvarjanja kulta osebnosti, vodenja lastne zunanje politike in upravljanja z vojsko brez poročanja partiji.

Leta 1964 je Hruščova na čelu vodje države zamenjal Leonid Brežnjev. Žukov se je spet začel pojavljati v javnem življenju, med drugim tudi na paradi ob 20. obletnici zmage nad nacizmom. A politične in vojaške funkcije ni več dobil. Sodeloval je pri snemanju dokumentarnih filmov s tematiko II. svetovne vojne in pisanja spominov iz časa vojne. Tu pa je prišel navzkriž z državno cenzuro, ki je zahtevala, da v njih poveča vlogo, ki jo je v vojni imel tedanji generalni sekretar Brežnjev.

Vrnitev k stari ljubezni

Žukov je januarja 1967 doživel kap in bil za več kot eno leto hospitaliziran. Decembra 1967 mu je umrla prva žena Aleksandra, s katero se je ločil dve leti prej. Leta 1973 mu je umrla še druga žena Galina, ki jo je spoznal tekom službovanja na Uralu, s katero je bil poročen od leta 1965. V dveh zakonih so mu se rodile štiri hčere, v času pisanja članka ste dve še živi.

Ostal je sam, vrnil se je k stari ljubezni – pripravljanju krznenih oblačil za svoje otroke, njegovo zdravje pa je začelo pešati. Maja 1974 ga je spet zadela kap, po kateri je padel v komo in 18. junija 1974 umrl. Telo so kremirali in ga pokopali v nekropoli kremeljskega zidu, pogrebu pa je prisostvovalo vso sovjetsko politično in vojaško vodstvo ter številne tuje, predvsem vojaške, delegacije.

Izjemni uspehi ostajajo v senci aktualne geopolitike

Georgija Žukova smatramo za enega največjih vojaških poveljnikov v zgodovini človeštva in najuspešnejšega generala največjega vojaškega konflikta do zdaj. Sodeloval je v vseh večjih bitkah II. svetovne vojne in Rdečo armado vodil od najtežjih začetnih dni vojne do njenega zmagoslavnega pohoda na Berlin. Po njemu so v številnih mestih bivše Sovjetske zveze poimenovane ulice, avenije, trgi, njegovi kipi pa krasijo številna mesta v Rusiji in širše.

Kot številne osebe je žal postal žrtev političnih spletk, njegov pomen pa je tudi danes v senci aktualne geopolitike in vojaških konfliktov. Zato je še toliko pomembneje, da opominjamo na njegovo pomembno vlogo v sodobni zgodovini.

The post Pol stoletja od smrti enega največjih generalov appeared first on Zgodovina na dlani.

The post 1953 – Začetek velikih delavskih protestov v vzhodni Nemčiji appeared first on Zgodovina na dlani.