Sulčič je po študiju kiparstva v Firencah in prepisu na arhitekturo v Bologni, je slednjega končal leta 1922. Dve leti kasneje se je izselil v Buenos Aires, kjer se je spoznal z inženirjem Joséjem Luisom Delpinijem in Raúlom Besom, s katerima je ustanovil stavbno društvo Delpin, Sulcic & Bes. Skupaj so zmagali na več natečajih v argentinskem glavnem mestu, med njimi pa sta najbolj izstopajoča takrat največja južnoameriška živilska tržnica Abasto (1934) in nogometni stadion enega najbolj znanih argentinskih klubov Boca Juniors (1940).
Gre za stadion z takrat uradnim imenom Estadio Dr. Camilo Cichero, poimenovanem po predsedniku kluba, ki je pričel s postopkom za začetek gradnje. Ta se je začela leta 1938 in bila dve leti kasneje končana. Stadion je dobil več vzdevkov, še danes najpogostejši pa je La Bombonera. Tega naj bi se, po eni izmed različic, domislil Sulčič sam, potem ko mu je prijateljica za rojstni dan podarila bonboniero, ki je po obliki spominjala na novi stadion. Bonbonjero je nato Sulčič vzel s sabo na neko srečanje, na katerem je tudi o stadionu začel govoriti kot o Bomboneri, kar naj bi bilo všeč njegovima sodelavcema, ki sta začela naziv javno uporabljati.
Stadion je zaradi pomanjkanja prostora dobil nenavadno obliko črke D, pri čemer je vzhodna stran ravna, na njej pa so mesto dobile lože za pomembnejše goste. Preostali trije deli pa so dobili zelo strme tribune, te naj bi bile še danes najstrmejše na svetu, v dveh nivojih, katerima se je v začetku 50. let pridružilo še eno nadstropje.
Viktor Sulčič je bil zelo dejaven v slovenski skupnosti v Argentini in vrsto let zasedal vodstvene funkcije različnih slovenskih in jugoslovanskih organizacij. Ukvarjal se je tudi z akvarelnim slikarstvom, pisal poezijo in povesti. Umrl je 9. septembra 1973 v Buenos Airesu.
