Zgodovina samoobrambe v kontekstu fizične varnosti

Prikaz ju-jitsuja v Berlinu leta 1924. Vir: Bundesarchiv, Bild 102-00504, Wikipedia.

Prikaz ju-jitsuja v Berlinu leta 1924. Vir: Bundesarchiv, Bild 102-00504, Wikipedia.

Zgodnje teorije ne razlikujejo med (samo)obrambo oseb in zaščito premoženja. Ali zavestno ali ne, to temelji na rimskem pravu po načelu Dominium, kjer je vsak napad na družinske člane ali premoženje osebni napad na Pater familias. Pravica do samoobrambe je oblikovana, kot načelo Vim vi repellere licet, pri čemer je dovoljeno, da zavrnemo nasilje z uporabo sile v kontekstu samoobrambe oz. silobrana. Torej oseba, ki trpi neupravičeno dejanje oz. fizični napad na telo in zdravje, sme za obrambo svoje temeljne pravice uporabiti silo, pod pogojem, da je (samo)obramba sorazmerna napadu oz. kaznivemu dejanju napadalca.

Moderni liberalizem navaja, da je silobran temeljna človekova pravica in v vseh primerih brez izjem, kar izhaja iz te pravice. V zvezi s tem velja omeniti nekaj pravic, ki so zapisane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in sicer, da ima vsakdo pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti, da ne sme biti nihče podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in da ne smemo nikogar nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, družino, dom ali dopisovanje, niti ne z napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi (Splošna deklaracija človekovih pravic, 1948).

V prispevku se bomo osredotočili predvsem na fizično samoobrambo in njene zgodovinske vidike, kjer se uporablja fizična sila za boj proti neposredni nevarnosti oz. nasilju. Pri tem gre lahko za oborožen ali neoborožen napad. Možnosti za uspeh za odvrnitev nasilnega napada so odvisne od velikega števila parametrov, ki so povezani z resnostjo grožnje na eni strani, in na drugi na mentalno in fizično pripravljenost napadene osebe.

Zgodovina borilnih veščin in samoobrambe ter razvoj skozi čas

Borilne veščine, kot jih poznamo danes, so se najprej razvile v Indiji (Keralah Payut). Trgovski razvoj je posledično skupaj z religijo in njenimi duhovniki zapuščal skrivnosti borilnih veščin tudi Indijo, ter jih preselil na Kitajsko. Logar (2008) navaja, da budistični menihi z svojimi samostani in ostalimi dejavnostmi niso začetniki borilnih veščin na Kitajskem. Ta je že prej imela svoje metode bojevanja, ki jih je zgolj združila z novimi in tako »oplemenitila« svoje lastne borilne veščine. Zmotno je tudi mišljenje, da je bil slavni budistični menih Bodiharma tisti, ki je znani samostan Shaolin seznanil z borilnimi veščinami. Bodiharma je bil indijski menih, ki je s svojo vero širil tudi skrivnosti neoboroženega boja, a Shaolin je takrat že imel svoje metode samoobrambe.

Carbajal (2015) navaja, da so na Kitajskem Shaolin menihi še naprej uspešno razvijali in dodajali nove oblike tehnik, ki so bile razvite v Indiji. Pri tem so vključevali različne gibe oz. živalsko gibanje od tigrov, kač, opic, zmajev, panterjev ipd, ki so skrivale nevarne in smrtonosne tehnike. Menihi so zaradi svoje osebne varnosti, kot varnosti templja morali obvladati samoobrambo, da so se lahko ubranili pred ubijanjem plenilcev oz. plenjenjem templja in predmetov iz plemenitih kovin in kamnov.

Predvidevanja zgodovinskih vidikov borilnih veščin in samoobrambe so tako povezana z obstojem ljudi, ki so se borili iz različnih razlogov, bodisi za obstoj z vidika osnovnih bioloških potreb in premoženja, ali zaradi zaščite svojega ozemlja. Sicer težko rečemo, da je že od samega začetka šlo za borilne veščine, so pa ti elementi vsebovali že nekatere borilne tehnike oz. na drugi strani samoobrambo. Prav tako, če gledamo z vidika zgodovine in kulture takratnega časa, so bile borilne veščine namenjene med drugim za vojaške namene in pri tem boj za obstanek. Pri tem so se razvijale tudi različne napadalno-obrambne tehnike in spretnosti.

Kostanjšek (2003) v svoji knjigi navaja, da so borilne veščine nastale zato, ker so pripadniki višjih družbenih slojev v srednjem veku nasilno zlorabljali in izkoriščali pripadnike nižjih družbenih slojev. Tako so se kmeti za svoj obstoj začeli upirati svojim t.i. vladarjem, kar je za posledico na nek način pomenilo tudi razvoj borilnih veščin.

Nekateri viri pravijo, da se je borilna veščina, ki se danes imenuje Taekwondo, kot oblika samoobrambe, kjer prevladuje nožna tehnika, razvila na način, ko so se zaporniki, ki so imeli zvezane roke, upirali svojim čuvajem z bojem nog oz. nožnimi tehnikami. Zgodovinski vidiki pravice do samoobrambe Angleški teoretiki in pravniki so opisali pravico do (samo)obrambe, kot prvi zakon narave. Filozofa Thomas Hobbes in John Locke sta tako opisala svet brez vlade oz. prava, kot stanje narave, primitiven in nevaren svet, v katerem lahko vsakdo uporabi moč, ko presodi, da je to potrebno (Cornell, 2013).

V nadaljevanju še Cornell navaja, da je vzpostavitev države in vladavine prava zasnovano za zagotavljanje varnosti ljudi oz. državljanov. V zameno za vse ugodnosti, ki jih država, kot taka nudi, pa se posameznik odreka t.i. pravice do uporabe sile, ki bi imela za posledico smrt posameznika. Pri tem pa je človeku zagotovljena pravica do samoobrambe oz. se ta nanaša na silobran, ki je neizogibno potreben, da od sebe ali koga drugega odvrnemo istočasen, protipraven napad. Po Wikipediji gre pri samoobrambi za protiukrepe, ki vključujejo zaščito zdravja in drugih nevarnosti. Pravico do samoobrambe v primeru neizbežne nevarnosti za zdravje in telo omenjajo številne jurisdikcije. Se pa njena pravna razlaga med državami zelo razlikuje.

Samoobramba kot veščina za osebno varnost

Samoobramba je zelo povezana z našo mentalno in fizično pripravljenostjo ter znanjem za ukrepanje v primerih napada na naše telo oz. zdravje. Mentalni vidik je pri tem zelo pomemben, zato ga nikakor ne smemo zanemariti. V primeru, da smo ustrezno usposobljeni za fizični vidik samoobrambe, vendar nam manjka mentalna žilavost in vztrajnost pri njeni izvedbi, jo bomo težko izvedli dovolj učinkovito.

Veliko stilov borilnih veščin vsebuje tehnike, ki so namenjene za samoobrambo. Pri nekaterih od teh gre predvsem za samoobrambo, pri ostalih borilnih športih pa se ta lahko učinkovito uporablja za samoobrambo z obstoječimi tehnikami. Z namenom doseganja bolj uporabne samoobrambe, se uporabljajo različni stili in tehnike, ki so namenjene načinu življenja ljudi. Tukaj mislimo predvsem za poklice, kjer je samoobramba pomemben del usposobljenosti (policisti, varnostniki, vojaki ipd), in glede na spol, starost ter druge potrebe.

Namesto zaključka

Pravica do osebne varnosti in življenja je ljudem pravnoformalno vsakemu zagotovljena v temeljnem Aktu države, torej Ustavi, in v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Kar bi sicer moralo biti že samoposebi umevno, si vsak človek, ki pride na svet zasluži omenjene pravice, torej živeti in biti varen. Vendar, če gledamo skozi zgodovino, in ta se žal ponavlja, je (osebna) varnost tako nacije, kot posameznika vseskozi na preizkušnji, kljub vsem pravicam, ki so zapisane v najvišjih aktih sodobne civilizacije.

Človek se je že od nekdaj moral boriti, da bi preživel. Nasilni napadi, ki ogrožajo njegovo oz. našo osebno varnost in zdravje, se na globalnem nivoju žal dogajajo vsako minuto. Zaradi nasilja umirajo najbolj ranljive skupine naše družbe, ko govorimo o osebni varnosti, torej otroci in ženske. Kar je še bolj zaskrbljujoče se to dogaja v družinskih krogih, ki naj bi veljali za osnovno celico varnosti. Nasilje torej ne izbira nikogar, ki bi veljal bodisi za slabega ali dobrega. Sodobna civilizacija je na nek način na preizkušnji, posameznik pa prav tako, da si pridobi in zagotovi znanje za osebno varnost še pravočasno, ki mu bo pomagalo ne samo preživeti, temveč kakovostno živeti. Pri tem pa ima določeno vlogo tudi samoobramba, ki nam lahko pomaga, da že iz nasilnih situacij pridemo živi in zdravi.

Nas pa žal zgodovina nasilja in nasilni dogodki drugih ne naučijo ravno veliko, saj smo ljudje bolj naravnani tako, da moramo nasilje začutiti na lastni koži, da storimo nekaj, za kar pa je lahko žal že prepozno.

Viri in literatura

 

Andrej Kovačič, vodja programov in inštruktor v Centru Varensvet (www.varensvet.si)