20. maja leta 1654 je umrl ljubljanski sodnik in župan Marko Wiz (tudi Witz, Wüz in Wütz). Njegov oče Jurij je bil ljubljanski krojač in krčmar protestantske vere, ki je na Kranjsko prišel iz nemških dežel, med ljubljanske meščane pa je bil sprejet leta 1570. Prvorojenec od sedmih otrok Marko se je rodil okoli leta 1569, v mladosti je deset let preživel na bojiščih proti Turkom na Ogrskem, Hrvaškem in v Morski krajini, najpozneje leta 1597 pa je prevzel očetovo krčmo v Križevniški ulici v Ljubljani. Tri leta kasneje se je poročil z Vrhničanko Agnes Perko, s katero je imel kar 13 otrok, enega pa še zunaj zakona. V času protireformacije in rekatolizacije se je odrekel protestantski veri, sicer bi moral v izgnanstvo. Njegov gospodarski, politični in socialni vzpon se je začel na začetku 17. stoletja, ko je obogatel kot trgovec z vinom in žitom, njegove poslovne zveze pa so segale tudi od Gradca do Trsta in Benetk. Leta 1608 je kupil posest z mlinom na Glincah pri Ljubljani, kjer je sezidal Glinški dvorec. Bil je lastnik več hiš v Ljubljani in spadal med premožnejše meščane. Okoli leta 1630 je pridobil plemstvo in se začel po svojem posestvu ob Glinščici imenovati »Glinški«. V zrelem življenjskem obdobju, v tridesetih in štiridesetih letih 17. stoletja, je zasedal najvišje položaje v ljubljanski mestni upravi. Leta 1630 je postal notranji svétnik in višji mestni blagajnik, dve leti kasneje pa prvič izvoljen za ljubljanskega sodnika. Funkcijo je opravljal do leta 1634, že leta 1640 pa je prvič zasedel župansko mesto. Enoletni županski mandat je opravljal v letih 1640 – 1641 in 1644 – 1647. Kot mestni sodnik in župan je zastopal Ljubljano pri zborih deželnih stanov. V času njegovega prvega županovanja so prišli v Ljubljano bosonogi avguštinci, ki so zgradili samostan na Ajdovščini. V mestu in predmestjih je v času njegovega drugega županovanja močno pustošila kuga, za katero je samo v Dravljah umrlo sto ljudi. Mesto je imelo veliko stroškov tudi s preskrbo vojaštva, ki je kot posledica tridesetletne vojne v Nemčiji bivalo v mestu. Zato je leta 1645 v mestu prišlo do velikih nemirov med meščani in italijanskimi vojaki ferrarskega polka, ki so bili nameščeni v Ljubljani, ker so ti v prepiru ubili dva ljubljanska mesarja. Kljub temu, da je Marko Wiz večino svojih otrok poročil v plemiške družine na Kranjskem, se je rod Wizensteinov ohranil le do prvih desetletij 18. stol. Njegov vnuk Franc baron Wützenstein velja za prvega romanopisca na Kranjskem. Dolgo obdobje je slovenska literarna zgodovina, ki je utemeljena na narodni ideologiji in slovstvu v slovenskem jeziku, izgubila zanimanje za veliko večino domačih avtorjev, ki so pisali izključno v nemščini in latinščini.
Vklesana imena ljubljanskih županov v veliki sejni dvorani Mestne hiše (FOTO: Wikipedia Commons)
