25. avgusta leta 1733 je v Ljubljani umrl zvonar Gašpar Franchi. Star je bil 76 let.
Zvonarstvo ima na Slovenskem in v Ljubljani več kot 700 letno zgodovino. Umetnost vlivanja, donenja, zvenenja in pritrkovanja je prihajala iz romanskega zahoda, predvsem iz Beneške republike. Zvonove so poznale že starejše antične civilizacije, v naših deželah pa je razvoj zvonarstva v tesni povezavi s Cerkvijo in cerkvenimi zvoniki. Prvi zvonarji so bili potujoči in so delovali v posameznem mestu ali župniji po potrebi ter ostali tam, dokler niso izdelali končnega kovinskega izdelka. Zvonove so vlivali pri cerkvi, kjer so dobivali naročilo. Tako lahko po prvih znanih zvonarjih na Kranjskem ugotovimo, iz kje so prihajali beneški zvonarji. Pravi znani mojster zvonov Jacobus de Veneciis in drugi s podobnimi prilastki so prihajali iz Benetk, kot je prihajal iz Padove Franciscus Patavinus iz 15. stoletja, ki je vlil vsem znani blejski zvon želja. Od poznega srednjega veka pa do novega veka, nekako med letoma 1300 in 1600 je bilo na Slovenskem kar 40 potujočih zvonarjev. Od sredine 15. stoletja pa so na naše zvonarje prihajali tudi vplivi iz germanskega severa. V tem obdobju postane deželna prestolnica Ljubljana prvo zares pravo zvonarsko središče na Slovenskem. Jurij Ljubljanski je okoli leta 1467 začel dolgo vrsto 44ih ljubljanskih zvonarjev, ki so zvonove skorajda do današnjih dni vlivali v sedmih mestnih zvonarnah. Med njimi še posebno izstopa zvonarska rodbina Samassa, ki se je v 18. stoletju priselila, priženila in zrasla v eno največjih evropskih zvonarskih dinastij. Na njihovo prisotnost nas še danes spominja vila nad karlovškim predorom skozi Grad, kjer v poznem popoldnevu sončni žarki še toliko bolj poudarijo svojevrstno oranžno, nekoč belo fasado. V tej prelepi vili je prvič stekel telefonski pogovor v Ljubljani 19. stoletja, vse do izgradnje moderne Karlovške ceste, ki je prerezala Staro Ljubljano na dva dela, pa je bila sestavni del kraka Gornjega trga, ki se vije proti Dolenjski. Družina Samassa je zvonarski tradiciji posvetila kar 8 generacij, začetek rodbinske uspešnosti pa je povezan z livarjem Gašperjem Franchijem, umrlim na današnji dan leta 1733. Po rodu sicer iz bližnjega furlanskega Vidma, se je v času ljubljanske zlate baročne dobe, ki je gotsko in severnjaško podobo mesta prelevila in približala najbolj vzvišeni in nebeški lepoti italijanske stavbarske kulture, uveljavil z vlitjem zvonov nove ljubljanske stolnice po najnovejši rimski modi leta 1706. Gašper je nadaljeval družinsko obrt in se po kratkem delu kot potujoči zvonar po Istri, leta 1688 ustalil v Ljubljani in postal njen zapriseženi meščan. Kot »fonditor di metalli in Lubiana« je njegova livarna izdelovala tudi topove in celo gasilske brizgalne brizge za ljubljanski magistrat. Usoda je hotela, da sta pred njem izdahnila sin in nečak, zato je po nekaj ovinkih in znotraj cehovskih zdrah, podaril livarno in zvonarno sorodniku Jožefu Samassi, začetniku ljubljanske zgodbe, ki so jo poznali po vsej stari Avstriji in Avstro-Ogrski.
Baročni zvon iz 18. stoletja (FOTO: Wikipedia)
